Prikazujem 1-20 od 133 konkordanc.
Res je videti, da je vsaj nekatere dele te dežele na severu vzhodne obale Združenih držav Amerike, ki se je dolga desetletja zanašala predvsem na tradicionalno, delovno intenzivno industrijo, kar nekako zamrznilo v času, skupaj z njenimi dolgimi, mrzlimi zimami. Gozdarstvo in ribištvo, dve panogi, ki sta včasih držali na nogah celotna mesta in celotne vasi, sta povozila globalizacija in tehnološki napredek. Lesa ljudje pač uporabljajo manj, kot so ga še pred nekaj desetletji, pa še tega priskrbijo sodobni avtomatizirani stroji in ne ljudje z golimi rokami. Ribe lovijo ogromne sodobne ladje v zalivih Kanade in drugod po svetu ter jih za majhne denarje dovažajo v več kot zadostnih količinah, tako da z majhnimi čolni in zastarelo opremo ni več mogoče preživeti. Prihodki malih ribičev in gozdarjev so že pred časom začeli kopneti, kupna moč se je začela hitro manjšati in veliko ljudi je pristalo na robu revščine. Predelovalni obrati so zastali, ribiški čolni so ostali privezani na pomole. Tisoči mladih so se v iskanju boljših možnosti za delo razselili po vsej celini. Starejši pa so ostali doma – s slabo plačanimi garaškimi službami ali pa celo brez dela, največkrat edinega, ki so ga kadarkoli znali opravljati. Le stežka se prilagajajo in iščejo najrazličnejše načine, kako preživeti. Seveda pa je, kot je v takšnih okoliščinah pogosto, treba najti tudi krivca za nastali položaj. »Seveda je vsega kriva globalizacija!« odvrne na vprašanje Caroline Chute, oseminpetdesetletna samozvana pisateljica in vodja lokalne ad hoc milice, ki so jo proti globalizaciji organizirali lokalni kmetje. Z možem Michaelom sta pravzaprav značilna predstavnika svoje skupnosti – brezposelna lovca in priložnostna ribiča, ki ponoči spita vsak s svojo puško na nočni omarici. Česa se pravzaprav bojita, proti čemu se bojujeta? Na dodatno vprašanje, če lahko pojasni, kaj natančno si pod globalizacijo predstavlja, Caroline jezno sikne: »Vem, kaj si mislite, a naša milica ni strelski klub neumnih kmetavzarjev. Skupaj smo stopili, ker preprosto
 nimamo  več česa izgubiti. Ali ste vedeli, da kar sedemindvajset odstotkov otrok na kmečkih območjih Amerike hodi spat lačnih? In temu pravijo država blaginje!?«
obiskali starši in pri meni ostali nekaj ur. Toda moje pravo življenje je bilo v sanatoriju. Prav v tistem času sem se zaljubil v letala. Moj oče je imel prijatelja, ki je delal v letalski industriji, in včasih mi je povedal kaj o letalih ali mi dal model, ki naj bi ga sestavil. Kadar sem obiskal svojo družino v Bruslju, sem vedno znova odšel v Vojaški muzej v parku Cinquantenaire, kjer je bila velika dvorana, v kateri so bila na ogled letala iz druge svetovne vojne. Tam sem preživel ure in ure in požiral sleherni detajlček. Bil sem strašno radoveden. Ko smo leteli med Marokom in Belgijo, sem vedno odšel v pilotsko kabino in prosil pilote, naj mi razkažejo opremo. O letalih pa sem se največ naučil iz Bucka Dannyja. Buck Danny je bil junak belgijskih risanih stripov in prebral sem vsakega od naslovne do zadnje strani. Buck je bil velik, atletske postave, lep in plavolas ter predvsem pogumen pilot, ki se je boril za Ameriko. S prijateljema, Jerryjem Tumblerjem in Sonnyjem Tucksonom, je letel na vseh vrst nevarnih poletov. Ti stripi so bili zelo realistični. Naučil sem se imena vseh letal in izvedel veliko podatkov o tem, kako se z njimi leti. Bral sem in ponovno prebiral vse knjige in ponoči sanjal o tem, da bom postal pilot bojnega letala tako kot Buck Danny. To sem si želel bolj kot kar koli drugega. V tistem pa se mi je zgodila nesreča z ušesnim bobenčkom. Zdravniki v Belgiji so se trudili, da bi mi pomagali – imel sem kar tri različne operacije – a vse je bilo zaman. Še vedno sem skoraj popolnoma gluh na levo uho. Vedel sem, da me takega ne bodo nikoli hoteli v vojsko, da ne bom nikoli letel z letalom. Ostal sem brez želja. Izgubil sem vse, kar mi je v življenju kaj pomenilo. Vsak otrok ima sanje – da bi bil gasilec, astronavt ali predsednik, da bi bil nekaj fantastičnega. Seveda se večini njihove sanje ne uresničijo, a ne gre za to. Ko fant odrašča in postaja moški, se počasi poslavlja od svojih sanj, čeprav še vedno ostajajo v obliki nekakšnega hrepenenja. A če se mu v njegovih rosnih letih sanje hipoma razblinijo, to lahko popolnoma uniči tudi otroka ali pa ga, prav nasprotno, okrepi. Postane močan, ker
 nima  več česa izgubiti. Odpove se prihodnosti. Otrok brez sanj je nevaren otrok.
"Ponosen sem na svoje fante, da so se uvrstili med šestnajst najboljših v Evropi. To je za spremenjeno in mlado moštvo velik uspeh. Sedaj bo vse lažje, kajti glavno breme nam je padlo z ramen. Svojo zrelost smo dokazali z zmagama v Frankfurtu in proti Barceloni," je dejal ljubjanski šef Zmago Sagadin. In AEK, prvi iz trisa Grkov, ki čakajo na njegovo moštvo? "
 Nimamo  več česa izgubiti, kajti svoje smo naredili in lahko poskušamo neobremenjeni komu pomešati štrene," je pristavil Sagadin, ki ima nekaj težavic pri sestavi moštva.
Igralke Formisa so na igrišče prišle zelo zagnane, napadle so nas že od začetka. Mi smo igrale kot v krču, nismo se mogle sprostiti. Ni bilo pravega vzdušja. Ko smo izgubljale z 0:2, smo si rekle, da je tega dovolj, da itak
 nimamo  več česa izgubiti. Rekle smo si: dajmo uživati, igrajmo tako kot na treningih in igra je vendarle stekla.
»Zelo dolgo smo potrpežljivo prenašale dejstvo, da nam delodajalec ni sposoben izplačati plač do 18. v mesecu, da o ostalih prejemkih niti ne govorimo. Dolgo delavke tudi nismo bile enotne, kaj storiti, saj je prevladoval strah, da bomo ostale brez dela. Toda če delaš zastonj, če se na lastne stroške voziš na delo, če ti ne zagotavljajo niti osnovnih pogojev za delo in te direktor povrh vsega še ves čas zmerja in ponižuje, češ zanič ste in nič ne delate, potem res
 nimaš  več česa izgubiti. Tako smo se odločile za stavko. Trajala je mesec in pol, zatem je prišlo do stečaja, ki je bil za nas delavke olajšanje. A direktor Krajnik niti stečaja ni hotel podpisati, pač pa smo ga delavke same,« pripovedujeta sogovornici. Zavedata se, da se povsod v svetu dogajajo stečaji, da propadajo neuspešne firme, da ob tem trpijo delavci, vendar tudi odgovorne vodstvene ljudi doleti kazen. Žalost, ponižanje in bes je čutiti iz njunih besed, ko obnavljata zadnje obdobje dela pod hudimi pritiski in brez plač. Kako to more dopuščati država, ki se razglaša za demokratično, se sprašujeta. Če bi bili v redu država in njena vlada, se to ne bi dogajalo, tako pa vlada klima, ugodna za nepoštene delodajalce, ki zavestno kršijo delavčeve pravice, ob tem pa jim nihče nič ne more. Delale smo zastonj, pa smo se še vedno bale, da bomo delo izgubile, pravita Mirjana in Jožica. Kaj pa še hočete, gospe, je nekoč dejal direktor, vesele bodite, da ste vsaj na toplem! Kratil nam je regres, plače, dostojne delovne pogoje, a dostojanstva si nismo pustile vzeti, pravita sedaj brezposelni tekstilki. Tudi med stavko so bile izpostavljene nenehnim pritiskom, a so se dobro držale, kar so jim priznali tudi predilniški delavci v isti stavbi.
BRIAN COX (na sliki), KYLE GALLNER, SHILOH FERNANDEZ in TOM SIZEMORE so končali snemanje srhljive drame Red, ekranizacije istoimenskega romana ameriškega pisatelja Jacka Ketchuma. Film in knjiga sta dobila naslov po psu mešancu, ki ga iz gole objestnosti ubijejo trije najstniki. Njegov lastnik, star gospod po imenu Avery Ludlow, ne more razumeti pristne zlobe, katere nesrečna žrtev je bil njegov Red, zato se skuša s fanti pogovoriti in od njih dobiti vsaj opravičilo. Namesto tega mu mladi huligani požgejo še trgovinico, katere lastnik je. Takrat Ludlow spozna, da
 nima  več česa izgubiti, zato začne kovati tvegano maščevanje. Film je režiral Norvežan Trygve Diesen, ki je krmilo sredi projekta prevzel od Luckyja McKeeja.
Sin Hermesa naj bi povzročal paniko, ki jo je mogoče občutiti na samotnih krajih, kar žene ljudi v brezglavi beg. In prav brezglavi beg od zakonskega moža, hčerke in doma žene štiridesetletnico k ljubimcem oziroma možnim novim življenjskim sopotnikom. Strah, da se bo postarala v dolgčasu, osamljenosti in samoti, sproži v bolničarki prelom s prejšnjim življenjem. Najprej obišče vedeževalca. Njegova napoved ji da pogum, da se začne zaljubljati v moške, ki jo obkrožajo: v svojega predpostavljenega v službi, pa v družinskega prijatelja, ki ji s svojo ženo predstavlja vzoren in zavisti vreden par, ter tako naprej in nazaj, predvsem pa v krogu svojih najbližjih in najlažje dosegljivih. Menja službo, postane ločenka, od svoje matere, ki jo zadene kap ob hčerini življenjski prelomnici, podeduje stanovanje, skratka, popolnoma se osamosvoji, saj se ji tudi hčerka nekako odpove. Na tak način junakinja doseže svoje in tudi družbeno dno, ko pravzaprav
 nima  več česa izgubiti, in vse, kar ji novo življenje prinese nasproti, je pravzaprav bolj ali manj čisti dobiček.
Čez nekaj dni bi na ponudbo rad dobil jasen odgovor. Mislim, da je vredno poskusiti, tvoji možje odslej tako ali tako
 nimajo  več česa izgubiti, je res? Kaj praviš, poročnik Mamiya? Hočem, da v največji tajnosti to poveš samo tistim, ki jim res zaupaš. Med vami se je že zalezlo nekaj kolaborantov, ki ovajajo članom politbiroja. V nobenem primeru ne smejo ničesar slišati. Če bodo izvedeli, se bo malce slabo končalo. Težko rečem, da je moja moč tukaj že popolna.«
"Najprej moramo odigrati prvo tekmo, potem pa doma igrati na vse ali nič, ko ne bomo
 imele  več česa izgubiti. Naš osmi igralec bo občinstvo, na zadnjih tekmah je bilo veliko obiskovalcev in mislim, da jih ne bi smele razočarati."
»Dva dneva počitka sta nam prišla zelo prav. Igrali smo povsem drugače kot na Jesenicah, veliko več napadali, imeli več priložnosti, v celoti gledano nam je zmanjkalo tudi nekaj sreče. Posebej žal mi je neizkoriščenih priložnosti z igralcem več. Tekmo je treba prespati, zaostajamo z 0:3 in
 nimamo  več česa izgubiti. Danes moramo v boj in pa izboljšati tudi realizacijo.«
Za Novogoričanke in Mariborčanke sta četrtfinalni tekmi, mimogrede, bankirke so drugo tekmo s Ptujčankami odigrale že včeraj, le ogrevanje pred zaključnim turnirjem interlige. »Grosupeljčanke si zaslužijo pohvale za to, da so kot novinke uspele ostati v prvi ligi. Veseli me tudi, da imajo v prihodnjih sezonah visoke cilje. Toda trenutno je kakovostna razlika med nami in njimi vendarle tako velika, da bomo to tekmo lahko vzeli kot trening za ponedeljkovo polfinalno tekmo interlige, ko se bomo pomerili z Branikom, zato bomo niz ali dva igrali z najboljšo postavo, nato pa bodo priložnost dobile mlajše igralke,« pred današnjo popoldansko tekmo v Novi Gorici pravi trener hitovk Tilen Kozamernik. »V četrtek v Novem mestu nismo znali izkoristiti slabše igre domače ekipe, saj smo tudi mi igrali pod svojimi zmožnostmi. Ker smo v rednem delu prvenstva že namučili Branik, ki ima močnejšo ekipo od Novomeščank, se še ne mislimo kar tako predati. Dejstvo pa je, da bomo morali igrati veliko bolje kot predvčerajšnjim. Moti pa me, da bomo v primeru poraza praktično že v začetku marca končali s tekmovanjem, kar pomeni, da bomo sedem mesecev brez uradnih tekem,« pred današnjo tekmo z aktualnimi podprvakinjami pravi trener Koprčank Borut Kralj. Prvo žogo za napredovanje v polfinalu bodo danes imele vitalovke, ki bodo Benedičanke gostile v Postojni, saj njihova dvorana v OŠ Kolezija ne ustreza predpisom, tista na Livadi pa še ni dokončana. »Če bomo igrali tako, kot smo v Benediktu, se nimamo česa bati. Zavedamo pa se, da Benedičanke
 nimajo  več česa izgubiti, ranjeni lev pa je vedno nevaren,« opozarjajo v domačem taboru. »Ljubljančanke so bile v prvi tekmi boljše v vseh elementih igre in česa drugega kot visok poraz niti nismo mogli pričakovati. Naredili smo preveč napak. Kljub temu se ne mislimo vdati, in če bomo zaigrali svojo igro, obstaja možnost za izenačenje v Postojni. Še dobro, da do povratne tekme ni prišlo takoj po sredini tekmi. Upam, da smo čas med tekmama dobro izkoristili,« pa si želi Dušan Jesenko, trener benediške ekipe, ki v prvi tekmi ni mogel računati na prvo podajalko ekipe Jasmino Borko.
Dejan Urbanč bo prevzel vlogo organizatorja igre: »Vsi se zavedamo kakovosti nasprotnika. Za Domžalčane se je prvenstvo praktično že končalo, pred nami pa je zelo pomembnih 180 minut, v katerih moramo pokazati in dokazati, da ne sodimo v spodnji del lestvice. Da znamo in zmoremo, poleg tega pričakujem, da bomo ob Kamniški Bistrici pokazali pravšnji značaj. Gostitelji
 nimajo  več česa izgubiti, mi pa se moramo potruditi, da bi iztržili čim več. Verjamem, da bodo gledalci videli lepo tekmo in da bomo dodali svoj delež k prijetnemu nogometnemu popoldnevu.«
»Stave na dolgi rok niso dobičkonosne. Toda če
 nimaš  več česa izgubiti, ti ne preostane drugega. Vse, kar sem imel, pa še lep kup tistega, česar nisem imel, sem stavil na eno samo dirko.«
"Odigrali smo ga veliko bolje kot drugega, a glede na to, da je bila to prva tekmo sezone, sem več kot zadovoljen. Povsem običajno je, da na takšnih dvobojih pride do padca v igri, kar se je videlo pri nas in pri Krki. V prvem delu tega nihanja ni bilo, igrali smo, kot smo se dogovorili pred tekmo, v drugem pa tudi Novomeščani niso
 imeli  več česa izgubiti, bili so bolj agresivni, na kar se na začetku nismo odzvali in tekma je bila zato še bolj zanimiva," je priznal Mihevc, ki je tokrat z odobravanjem lahko pospremil svoje štiri prišleke minulega poletja, zlasti Sandi Čebular je po prihodu iz Rogaške Novomeščanom povzročal veliko težav in si prislužil tudi naziv najkoristnejšega igralca tekme, potem ko je dosegel 15 točk in dodal 2 skoka in 5 podaj: "Lovorika je uspeh celotnega moštva, a jo bo treba hitro pozabiti in misli usmeriti na naslednje tekme. Sezona je pred vrati in hitro nas čakajo težki dvoboji."
Ker je Barcelonina forma izpuhtela neznano kam, je Nasri bolj pogumen pri izjavah. "V nogometu je mogoče vse. Videl sem Barcelono proti Valladolidu. Tudi njeni igralci so samo ljudje," se hrabri zvezni igralec, ki je kot član Arsenala dvakrat igral na štadionu Nou Camp. Obakrat je visoko izgubil: "To niso ravno lepi spomini." Zanj je bil boleč zlasti poraz z 0:4 pred štirimi leti: "Messi je bil nezaustavljiv in nam je nasul štiri gole. Upam, da se ne bo ponovilo." Na vprašanje, kako se je treba lotiti izziva, izstreli: "
 Nimamo  več česa izgubiti, lahko pa ogromno dobimo. Od prve minute moramo v napad in skušati doseči zgodnje vodstvo."
Mourinho, ki se v angleškem prvenstvu z vodilnim Liverpoolom in tretjeuvrščenim Manchester Cityjem še bori za naslov prvaka, bo svoje fante zagotovo dobro pripravil za povratni obračun, ki bo 8. aprila na Stamford Bridgeu. Naloga ne bo lahka, a Londončani so že večkrat dokazali, da jih ne gre kar tako odpisati. Spomin na domačo tekmo proti Napoliju iz njihove zmagovite sezone v Ligi prvakov je še kako svež. "Nismo še odpisani. Poskusili bomo izid preobrniti sebi v prid.
 Nimamo  več česa izgubiti. Moramo začeti dvoboj, misleč da je možno še čisto vse. Ne verjamem, da v Parizu mislijo, da so svoje že opravili. Dobro se zavedajo, da tega dvoboja še ni konec," je o povratnem srečanju v Londonu dejal Mourinho in sklenil v svojem slogu: "Izgubili smo s 3:1. Torej, kakšna bo naša taktika za povratno tekmo? Braniti zaostanek s 3:1?! Vse je popolnoma jasno. Ko izgubiš prvo tekmo s 3:1, moraš povratno dobiti z 2:0, 3:1, 4:1 in tako dalje. Drugega načina ni."
Pripor Sadama Huseina pa ni končal oboroženega odpora proti okupaciji, ki je samo deloma baasovskih barv. Tisti, ki so v njem sodelovali zato, da bi se Sadam Husein vrnil na oblast, so tako nori, da se bodo za to borili tudi zdaj, ko je veliki vodja v zaporu. Zmotno pa je mnenje, da so iraški gverilci norci, ki se bojujejo za duhove. Odpor je namreč islamski in narodni; njegovi izvajalci so večinoma pripadniki razpuščene vojske, finančni meceni pa le deloma predstavniki nekdanje baasovske elite, ki po izgubi privilegijev
 nimajo  več česa izgubiti.
Kot mladeniča ga je močno zaznamoval pokol več kot 500 študentov (število ubitih nikoli ni bilo zares znano) in intelektualcev v predelu mehiške prestolnice Tlatelolcu leta 1968. Zgodaj je prevzel marksistične ideje njegovih predhodnikov in okrog sebe zbral somišljenike, levičarje, anarhiste in mlade iz okoliških indijanskih vasi, ženske in moške, dekleta in dečke, ki niso
 imeli  več česa izgubiti. Ustanovil je Zapatistično vojsko narodne osvoboditve (Ejército Zapatista de Liberación Nacional, EZLN), ki jo simbolizira črna zastava z rdečo zvezdo. Prvega januarja 1994, na dan podpisa ameriškega trgovinskega sporazuma Nafta (North American Free Trade Agreement), je napovedal vojno mehiški vladi. Kot bi zapatisti prvi resnično doumeli, kaj pomeni podpis sporazuma Nafta za avtohtono prebivalstvo v najrevnejšem predelu Mehike: za mehiško vlado pridružitev k elitnemu klubu, zanje začetek še ene "zgodovinske borbe proti kolonializmu in neokolonialni požrešnosti". Tistega mrzlega prvega januarja leta 1994 so - oboroženi s palicami, kamni in orožjem - množično, brez nasilja zasedli San Cristóbal de Las Casas. "Spomnim se tistega dne, kot bi bilo včeraj. Povsod so bili zamaskirani zapatisti, Subcomandante Marcos je stal prav tamle, na konju, z masko in pipo," pravi César in pokaže proti mestni hiši na glavnem trgu Zocalu. Ni jim bilo treba zavzeti mesta, na svoji strani je imel avtohtono prebivalstvo in večino meščanov.
Veliko bolj vedra pa je bila Ana Kobal. Z 20. mestom je dosegla svojo najboljšo uvrstitev v tekmah svetovnega pokala. »Po 24. mestu v Val d'Iseru sem imela tri slabe nastope – na Semmeringu sem po sicer dobrem začetku odstopila, v Zagrebu sem se vzpenjala nazaj do vratic, doma v Kranjski Gori pa sem po vsej tej smoli smučala z ročno zavoro. Ker nisem nastopila na svetovnem prvenstvu, niti nisem bila preveč razočarana, tukaj pa sem nastopila neobremenjeno, saj v tej sezoni res
 nimam  več česa izgubiti,« je komentirala tretje točke v karieri Kobalova. »Najboljši smučarki sta bolni. Ana preboleva angino, zato v slalomu tudi ni nastopila. Upam, da bo nared do naslednjega veleslaloma v Zwieslu. Nekaj se loteva tudi Tine, odkar je prišla iz Švedske, se ne počuti najbolje, zato ji je spodaj tudi zmanjkalo moči. Za Kobalovo je 20. mesto vsekakor dober dosežek, ki smo ga pričakovali že decembra. Žal je v drugem nastopu naredila napako v spodnjem delu, ki jo je stala še boljše uvrstitve. Prav tako na prvi progi ni slabo smučala Petra Robnik, a je spodaj naredila veliko napako in se ni uvrstila v drugi nastop, kjer bi lahko napadla z dobrega štartnega položaja. Za Matejo Robnik je bil to šele prvi slalom za svetovni pokal. Najprej si mora izboljšati štartni položaj, nato pa si želim, da se čim hitreje prebije med najboljše, saj dobro smuča,« je vodja slovenske ženske reprezentance Jani Hladnik ocenil nastop Slovenk.
Po hrumeči otvoritvi komada You Think I Ain't Worth a Dollar, but I Feel Like a Millionaire, ki z refrenom "gimme toro, gimme some more" nastavi ton celotnemu večeru, se bend preko svoje največje uspešnice, še vedno ne zguljene No One Knows iz leta 2002, spusti v zdaj že preizkušen nabor singlov iz cele svoje diskografije. Poudarek je seveda na lanskem ... Like Clockwork, ki je s prvim mestom na ameriški lestvici tudi uradno njihov najuspešnejši album doslej. Plošček, ki sta ga navdahnila pevčevo bližnje srečanje s smrtjo (leta 2010 se mu je med operacijo kolena ustavilo srce) in posledična depresija, prevevata bendu doslej morda tuja tesnoba in občutek eksistencialne stiske. "Who am I supposed to be / Not exactly sure anymore", poje Homme v očitno avtobiografski The Vampyre of Time and Memory. A iz bivanjskega preizpraševanje je bend očitno vstal glasnejši in močnejši kot kadarkoli: zdaj igrajo popolnoma brezkompromisno, kot nekdo, ki
 nima  več česa izgubiti.