Prikazujem 1-12 od 12 konkordanc.
Kako se torej lotiti pravilnega izbiranja igrač? Strokovnjakinja pojasnjuje, da to od staršev zahteva precej znanja, natančnosti in potrpežljivosti. Pomembno je, pravi, da preberejo vse podatke o igrači na embalaži ali v navodilih oziroma na deklaraciji. »Posebej pozorni morajo biti, da je igrača primerna za otrokovo starost, sicer ta ne more izkoristiti vseh njenih igralnih možnosti. S še tako kakovostno ropotuljico dve- ali triletni malček
 nima  več česa početi. Starost, za katero naj bi bila igrača primerna, je napisana na embalaži, vendar žal ne vselej dovolj natančno. Predvsem zaradi komercialnih interesov je vse prepogosto na igračah napisano za starost 3+ ali za starost od 3 do 99 let, kar staršem ne pomaga veliko, saj igrač za tako širok starostni razpon ni. Starši naj bodo pozorni na vse značilnosti igrače, povezane z obliko, materialom, iz katerega je ta narejena, njenima izdelavo in delovanjem. Velike in težke igrače praviloma niso primerne za dojenčke in malčke, saj jih ne morejo vzeti v roke in prenašati. Igrače za dojenčke, niti noben njihov sestavni del, ne smejo biti manjše od sedem centimetrov in ne smejo imeti ostrih robov. Mlajši predšolski otroci potrebujejo v domišljijskih igrah bolj izdelane in realistične igrače, denimo punčko, ki je podobna resničnemu otroku, zdravniške pripomočke, ki so podobni pravim. Starejši predšolski otroci praviloma dosegajo višje razvojne ravni igre in so v domišljijski igri ustvarjalnejši, če imajo na voljo tudi manj strukturirane igrače, denimo kocke in druge elemente v sestavljankah, živalske in človeške figure, ki niso popolne replike resničnih živali in ljudi,« je povedala prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, in še, da so praviloma vse igrače primerne tako za dečke kot deklice, zato jih pri tem ne bi smeli omejevati. Dobro je vedeti, da bodo vsi otroci dlje uporabljali igrače, ki na zunaj niso tako zanimive, vendar ponujajo veliko igralnih možnosti. Starši, poudarja naša sogovornica, naj bi otroku kupovali igrače iz različnih skupin, tako za gibanje, domišljijsko igro, za sestavljanje in za gradnjo kot za družabne igre.
Dean Hamer v svojem razmišljanju o vplivu genov na duhovnost še zdaleč ni sam. Še radikalnejše so teze Francisa Cricka, ki je z Jamesom Watsonom leta 1953 odkril dvojno spiralo DNK z njeno gensko kodo. Francis Crick, ki je preminil letos julija, je marca 2003 za strokovno revijo Neuroscience napisal članek, v katerem je mirno pustil ob strani mnenje Katoliške cerkve in prepričljivo trdil, da je v nevronih, torej v možganskih celicah, ki so med sabo povezane, odkril »shemo zavesti«, torej dušo. Jean-Pierre Changeux, francoski akademik, pa je trdno prepričan, da »nevronski človek
 nima  več česa početi z duhom«.
Zdaj imamo še bolj noro zgodbo - iz Washingtona je tu nov veleposlanik (Johnny Young), ki je že vnaprej napovedal nekakšno podjetniško discipliniranje Slovencev. Če ne boste pridni, ne bo nič z Natom. In tako naprej. Razumljivo je, da je trenutna vrhuška čisto prestrašena; če ji ne uspe priti v Nato in EU,
 nima  več česa početi niti sama s seboj. In tako ne ve več, komu vse bi se lahko še priliznila: od Američanov kupuje hammerje, od Nemcev rolande, Italijanom prodaja banke, Belgijcem pivovarne... Skratka, razprodaja Slovenije, pa ne zavoljo tega, ker bi nam primanjkovalo denarja, ampak kar tako.
Po njegovih besedah je za nastanek nove Mure, ki se bo gradila prek podjetja Mure in partnerji ključnega pomena nadaljevanje sodelovanja z Bossom. Če tega ne bo, Starman ne izključuje možnosti, da bi se tudi preostali del Mure znašel v stečajnem postopku. »V tem primeru
 nimamo  več česa početi. Zavedamo se , da so kupci zelo občutljivi, še posebno med krizo. Celotno dogajanje v Muri v zadnjem času je Bossa zmedlo, obenem pa niti ni bil obveščen, da bi lahko še naprej sodeloval z Muro,« pravi Starman.
Sobotna čistilna akcija je na Selu uspela v najširšem pomenu! Odziv je bil dober; res je videti, da si želimo čisto okolico in lepe sprehode. Kot je videti na fotografijah, ima večina “ulova” že starinsko patino. Kar nekaj dela bo še potrebnega (ozaveščanje, obveščanje, razkrivanje imen in, če ne bo šlo drugače - tudi kaznovanje), da bodo tudi zadnji necivilizirani posamezniki spoznali, da je namesto v gozd, primerneje zapeljati smeti na centralno odlagališče na Barje ali počakati do kosovnega odvoza. Ker v sobotnem dopoldnevu ni bilo mogoče vsega postoriti (posamezna črna odlagališča so zelo odročna in v grapah), smo se dogovorili, da se teden pred jesenskim kosovnim odvozom, ki bo 30. oktobra, ponovno dobimo in s pomočjo strojev (traktor je bil tudi tokrat že v igri) rešimo tudi večje kose, kot so sodi in podobno. Občasen dež s tipičnim aprilskim obrazom nas ni zmotil. Ko smo opravili dobro delo (kup, ki se je nabral je prav spodoben, kajne?) in “enotno sledili istemu cilju”, smo imeli, kot se pač spodobi, tudi primeren »likof«. Z odojkom in vsem, kar sodi zraven. In ker brez muzike in ansambla ni veselice, se je zgodilo tudi to. Skupina Žvepleni angeli je 19. aprila doživela svoj debi! Pričujoče fotografije so nesporen dokaz. Prihodnje leto nas bo še več, smo rekli. “Biti zraven” naj bi postal statusni simbol. Če bomo preveč temeljiti, se sicer lahko zgodi, da ne bomo
 imeli  več česa početi. Tudi prav. To bo pomenilo, da nam je v celoti uspelo. Da bi čez pet let od čistilne akcije ostala samo še VESELICA! Naj se ta ideja razširi po vsej občini in še dlje. Renata Weiss
Zanimiva razširitev, ki iz spletnih strani odstrani oblikovanje in jih prikaže kot navadno besedilo. Uporabna je lahko takrat, ko v službi do konca delovnega časa
 nimate  več česa početi, a ne želite, da vas šef zaloti med obiskovanjem spletnih strani, ki ne spadajo v opis vašega dela. Z Decreased Productivity bo videti, kot da obiskujete puste, "resne" spletne portale.
"Vsak dan si rečem in se hkrati prepričujem (opravičujem) za zalete, ki so se izkazali za ne tako nedolžne. Teži pa me prepričanje, ki je iz dneva v dan močnejše. V hipu se lahko namreč prepričam, da tukaj
 nimam  več česa početi … Po drugi strani pa me neka radovednost ljubezen? - vleče nazaj/najprej po poti, ki se mi zdi bolj zanesljiva oziroma predvidljiva."
WALLANDER TU NI
 IMEL  VEČ ČESA POČETI. KO JE PRIPELJAL MIMO ODCEPA, KJER SE JE ZAVIJALO K OČETOVI HIŠI, SI NI MOGEL KAJ, DA NE BI POGLEDAL PROTI NJEJ. OB DOVOZU JE STALA TABLA Z NAPISOM NAPRODAJ. NI SE USTAVLJAL. OB POGLEDU NA TO TABLO GA JE OBŠEL ČUDEN OBČUTEK. RAVNO SE JE PRIPELJAL NAZAJ V YSTAD, KO JE ZAZVONIL NJEGOV PRENOSNI TELEFON. BILA JE HÖGLUNDOVA.
Sodišče je ugotovilo, da je ženska leta 2012 v javnosti med drugim izjavila, da sta njena soseda "bednika in nora". Jeseni istega leta je v eni izmed trgovin pred več ljudmi dejala, da sta soseda izgubila vse in da
 nimata  več česa početi na Hrvaškem. Izjavila je, da je najboljše, da se pobereta k svojim otrokom v Nemčijo, navaja portal.
Zadeva je očitno zrela za razvezo. Če se z možem ne moreš pogovoriti, če se tudi noče posvetovati s psihologom, je nekaj z njim očitno hudo narobe. Ne vem, kaj je s šablonskimi liki nezrelih moških in z enostransko ljubeznijo, če pa se o stvareh ne moreš pogovoriti,
 nimata  več česa početi skupaj. Pusti ju, in pojdi po svoje.
Razpustil je skupino. Tu na obali Krageholmskega jezera pač niso
 imeli  več česa početi. Avtomobili so odpeljali. Wallander je stal in strmel v vodo. Laboda ni bilo več. Pogledal je može, ki so delali na pomolu. Pa na rešilni avto, policijske avtomobile in trak za zavarovanje kraja zločina. Vse okoli njega ga je mahoma navdalo z občutkom brezdanje neresničnosti. Iz dneva v dan je videval naravo, obdano s plastičnim trakom za zavarovanje kraja zločina. Kamorkoli je šel, povsod sami mrtveci. Lahko je sicer gledal tistega laboda na vodi, toda v ospredju je ležal mož, ki so ga ravnokar mrtvega potegnili iz vreče.
Da bo na Filipinih hujšala, si je zadala predvsem zato, da si je postavila pozitiven cilj, pove Simona, ki je pričakovala, da bo lakota v šovu eden največjih izzivov. In je tudi bila. "To moraš doživeti in občutiti. Med šestim in desetim dnevom je bilo najtežje. Vsakič, ko sem zaprla oči, sem imela pred seboj bel kos kruha, namazan s pašteto," slikovito opiše, kaj se ji je dogajalo. "K sreči sem se kmalu po najhujših dneh začela počutiti bolje, tudi ker sem videla, da s hlačami, ki sem jih imela na sebi prvi dan,
 nimam  več česa početi," pove v smehu. "Telo se je potem navadilo na 300 kalorij na dan in je začelo porabljati svoje zaloge," pove.