Prikazujem 1-20 od 174 konkordanc.
V "moderni" levi stranki, ki mora misliti tudi na neopredeljene volivce in sprejemati kompromise, ni
 imel  več kaj iskati. Iz politike je tako odšel, ne da bi postal minister, čeprav so ga predlagali za vodenje resorja za promet in zveze v prvi Drnovškovi levosredinski vladi, ki nato v parlamentu ni dobila podpore.
Koper, 08. januarja (STA) - Mestna občina Koper od Društva prijateljev zmernega napredka, ki mu predseduje Marko Brecelj, zahteva izročitev poslovnih prostorov na Gregorčičevi, ki jih je društvo uporabljalo 20 let. Občina želi prostorom dati novo vsebino. V društvu to ocenjujejo za škodljivo potezo, menijo tudi, da bi jim morali omogočiti delovanje v nadomestnih prostorih. V društvu so imeli v sredo izredni posvet, potem ko so od odvetniške pisarne, ki zastopa koprsko občino, prejeli zahtevo za izselitev in predajo poslovnih prostorov na Gregorčičevi, kjer ima društvo sedež. Iz dopisa z dne 23. december 2014, ki so ga v društvu posredovali tudi medijem, je razvidno, da želi občina, ki je lastnica nepremičnine, prevzeti v posest prostore, ki so bili društvu oddani v gospodarjenje leta 1993, zanje pa niso sklenili niti najemne pogodbe niti niso zanje plačeval najemnine ali drugega prispevka. Društvo pozivajo, da v roku enega meseca od prejema dopisa prostore tudi izročijo. V društvu ob tem opozarjajo, da gre za novo škodljivo odločitev župana Borisa Popoviča in dodajajo, da bi jim morali omogočiti delovanje v drugih, nadomestnih prostorih. Obenem bodo morali razmisliti, kje bodo izvajali že dogovorjeni program. Kljub temu so prepričani, da "novonastali položaj koristi prihodnosti društva". Predsednik društva, umetnik in kandidat za župana Kopra na zadnjih lokalnih volitvah Brecelj meni, da je Popovič "naredil novo napako, ki mu bo škodila, nam pa koristila". Na občini so za STA spomnili, da je občina dejavnost društva vsa leta izdatno finančno podpirala, v zadnjih letih pa je financirala tudi delno obnovo prostorov. Pri tem koprska občina vsa ta leta društvu ni zaračunavala niti najema prostorov, dodajajo. "V zadnjih letih pa je v Mestni občini Koper vzniknilo kar nekaj novih nevladnih organizacij, ki se uspešno ukvarjajo z mladino in imajo dobre programe ter zainteresirane uporabnike, nimajo pa ustreznih oziroma zadostnih prostorov," ugotavljajo. S ciljem, da bi obstoječi prostor s pestro izbiro novih programov dejansko namenili čim širšemu krogu mladine, mu zato s predhodno obnovo objekta, ki bo v prenovljeni podobi zagotavljal nemoteno izvajanje programov, želijo dati novo vsebino. Programi, ki so se v zadnjih letih izvajali v omenjenih prostorih, že dolgo niso bili več namenjeni mladini, poudarjajo na občini in izpostavljajo, da bo nov mladinski center ne le namenjen mladim, ampak ga bodo ti tudi vodili in vsebinsko definirali. Ob tem so tudi povzeli besede župana Popoviča, da "Marko Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru
 nima  več kaj iskati".
Seveda pariški zrak že teden dni tako zelo vznemirja (vsaj nekatere), da se mu ne moreta izogniti niti politični tekmici in pretendentki na skorajšnjih občinskih volitvah za prvi stol Pariza: socialistka Anne Hidalgo in Nathalie Kosciusko-Morizet iz desnosredinske Zveze za ljudsko gibanje (kot zanimivost: pod Sarkozyjem je bila ministrica za okolje). Vsaka zase obljubljata, da se bo v glavnem mestu precej lažje in bolj zdravo dihalo, če bo za to odgovorna ena od njiju. NMK napoveduje odločno vojno avtomobilom, ki da nasploh
 nimajo  več kaj iskati v središču mesta, medtem ko se Hidalgojeva spotika še posebej ob dizelsko gorivo in se zavzema za "mehkejšo mobilnost: za električna vozila, za še več velibov in avtolibov, za bolje razpredeno mrežo kolesarskih stez, za sistem javne izposoje skuterjev, za več območij z omejeno hitrostjo 30 kilometrov na uro in podobno. Času pred volitvami primerno in pričakovano so ju tudi polna usta besed, kako so predvsem avtobusi in tovornjaki zlo, ki ga je treba odpraviti oziroma zamenjati s hibridnimi in električnimi vozili.
»Pojdimo!« je njun šepet prekinila Pljučka. »Tukaj
 nimamo  več kaj iskati. Ta butelj se sploh ne zna poljubljati. Pismo bom pa sama napisala!«
Tomaž: "Veš, Valentin, zgoraj
 nimam  več kaj iskati, midva se zgoraj ne zastopiva, spodaj pa se. Spodaj je luštno, zgoraj pa ne."
Sicer pa je šlo prejšnji teden za čisto zlorabo instituta ustavne obtožbe. Ta je nedvomno namenjena zgolj izjemnim primerom, ko se predsednik države ali vlade tako hudo pregreši nad zakonom in ustavo, da je to pravzaprav že kaznivo dejanje. Vsekakor mora iti za takšno zlorabo oblasti, po kateri uspešno obtoženi
 nima  več kaj iskati v politiki. Po analogiji s kazenskim postopkom bi lahko rekli, da državni zbor igra vlogo preiskovalnega sodnika, ki mora raziskati vsa dejstva in pridobiti vse potrebne dokaze, tako da bi bila končna razprava pred ustavnim sodiščem skorajda formalnost - če se ji ne bo obtoženi pametno izmaknil s svojim odstopom. V edinem primeru uporabe znamenitega ameriškega "impeachmenta" ob aferi Watergate je obtožba temeljila na tako obsežnem in prepričljivem dokaznem gradivu, da se je predsednik Nixon sam umaknil kmalu po začetku razprave. Naši "preiskovalni sodniki" pa menijo, da je čisto dovolj, če navržejo sum ali dva, pa če ima kakšno zvezo s predmetom oziroma osebkom obtožbe ali ne, in izrazijo svoje "prepričanje", da je premier storil očitano dejanje, čeprav za to nimajo nobenih dokazov - in se niti ne trudijo koga prepričati, da jih imajo. Naj razčisti in razsodi ustavno sodišče, pravijo, mi smo se trudili dovolj. Naj sedaj ustavni sodniki fotokopirajo dokumente vojaške obveščevalne službe in hodijo na tajne izlete v Izrael? Premier pa naj pred njimi "dokazuje svojo nedolžnost"? Prepričanje o slednjem so opozicijski tožilci prevečkrat izrekli, da bi šlo zgolj za lapsus.
Ko se je Vera Dulmin kot učiteljica pred devetimi leti upokojila, si je rekla: "Ja, kaj pa zdaj?" Vse svoje življenje se je dobesedno razdajala šoli in otrokom, zdaj pa naenkrat pride mesec avgust, ko ti sploh ni treba zjutraj vstati: "Joj, kako sem bila po upokojitvi avgusta nemirna! V šolo bi šla, a tam nisem
 imela  več kaj iskati..."
Navezal sem se nanjo. Preluknjala sta jo s cigareto in na trpek način sem spoznal, kako se spusti zrak iz nje. V Kumborju nisem
 imel  več kaj iskati. Odpravil sem se proti Hercegnovemu. Capljal sem po ozki peščeni bankini in pazil, da me ne zanese pod avte, ki so drveli z neverjetno hitrostjo. Predrto blazino sem odložil v smetnjak in se od nje poslovil solznih oči. Za mirno potovanje na nebeške planjave sem ji naklonil globok požirek. Pridno sem srkal vino njej v spomin in se zvečer znašel na promenadi. Iz lokalov je dišalo meso na žaru, ampak čevapčičev si nisem smel privoščiti. Moral sem misliti na naslednje dni. Pred neko restavracijo je v želodcu tako hudo zakrulilo, da sem popustil skušnjavi. Sklenil sem se omastiti, na kar sem pod bližnjim žarometom uzrl berača. Med požrešnostjo in skromnostjo sem se odločil za dobroto. Dal sem mu za pest drobiža. V sobi je name čakala pašteta.
(Kaj pove ta ukrep Evropske nogometne zveze? To, da Evropa še zmeraj ne zaupa ali pa ne pozna dogajanja na svojem jugovzhodnem ozemlju oziroma da je do njega po vojni v Jugoslaviji, ki se je končala s posredovanjem Nata šele lani, še zmeraj skeptična in ne mara tvegati ne na športnem ne na političnem področju. Svoj interes pa bo gotovo iskala predvsem na gospodarskem področju, da bi imela od njega dobiček kot nekdaj od svojih kolonij po svetu. Tem so gospodarile prav glavne članice, pobudnice Evropske unije med njimi tudi Nizozemska in Belgija ki v nekdanjih kolonialnih deželah
 nimajo  več kaj iskati.)
Analize zaposlenih v podjetju, ki načrtujejo trženjske strategije in med njimi odnos do posameznega segmenta porabnikov, kažejo, da so na vodilnih mestih zaposlene osebe, večinoma mlajše od 35 let. Strateške marketinške odločitve in kreiranje oglaševalskih dejavnosti kakor tudi odločanje o izbiri medijev za prenos marketinških sporočil so v rokah mladih ljudi, mlajših od 40 in celo mlajših od 30 let, ki imajo skupne značilnosti, enaka strokovna izhodišča, podobne vrednote in prepričanja, podobna stališča in ideale. Predvsem jih druži ena lastnost - mladost. V povprečju so stari med 28 in 35 let. V tujini je splošno znano dejstvo, da oseba po 45. letu, ki do tedaj ni postala direktor ali lastnik oglaševalske ali marketinške agencije,
 nima  več kaj iskati na področju oglaševanja in medijskega komuniciranja.
V Slovenijo sem prišel po bombardiranju. Ko sem dojel, da je to minilo, a da bo Miloševićeva ekipa ostala, v Srbiji nisem
 imel  več kaj iskati. Pobegnil sem - ne od bombardiranja, ampak od »osvoboditve«. V Sloveniji sem dobil zares vse možnosti, kupili smo stanovanje v Mariboru, mislim, da bo šla mala tu v šolo ... Dve leti smo tako živeli: malo v hotelu, malo drugače, potem so Miloševića vrgli z oblasti.
To je bil seveda uvod v košarkaško bitko, epsko, »Reševanje selektorja Zrinskega« vojno Slovenije proti Islandiji. Na koncu je bil tudi zares odločilen neki čisto poseben pripetljaj. Naši so namreč povedli z 2 : 0, z nedosegljivih 2 : 0. In nasprotniki od tistega trenutka naprej preprosto niso
 imeli  več kaj iskati na igrišču. Poraz je bil neizogiben, 93 : 60 za naše. O, radost, o, sreča, o, milost! Sonce je vzšlo, napovedovalka pa je dopuščala možnost, da ne bo. Pravi logik.
In Veliki brat, čigar oko je tokrat predstavljala še vedno delujoča kamera mladega snemalca, ušesa pa prav tako še vedno vključen sporni mikrofon, ki sta ga sem in tja po pultu potiskala oba, je to videl in posnel. Čez nekaj dni je bil posnetek odločno izključujočega župana najbolje obiskana uspešnica na soboškem spletnem portalu, od koder se je razširil na vse strani in v številne medije. Poznejše županovo opravičevanje svojega početja, češ da je bil sporni mikrofon last lokalne televizije, s katero je občina prekinila pogodbo o snemanju sej in da torej ni
 imel  več kaj iskati na pultu poleg drugih mikrofonov, je bilo bob ob steno.
Na novo odkrita 'umetnost' prihaja iz Brazilije. Capoeira (po angleško izgovorite cap-wearer) je kombinacija samoobrambe, plesa, petja in glasbe, ki se je lahko loti kdorkoli. Prištevajo jo med umetnosti pa tudi med borilne veščine, odvisno od načina vadbe. V Veliki Britaniji so prvo šolo capoeire odprli že leta 1988, večina navdušencev pa je stara trideset ali več let. Ob njeni pomoči boste postali bolj zdravi in samozavestni, spremenila pa se bo celo govorica vašega telesa. Z gibi naprej, nazaj, vstran in z glavo navzdol boste razgibali prav vse mišice. Že v nekaj tednih vadbe je človek bolj gibljiv in vzdržljiv, gibi so bolj usklajeni, ravnotežje je boljše, pa tudi morebitni poulični napadalci
 nimajo  več 'kaj iskati'. S capoeiro lahko na zabaven način poskrbite za zdravje in videz, morda pa vam bo rešila celo življenje.
Kmalu se je izkazalo, da je izdelava dobre elektronske večpredstavne knjige veliko zahtevnejša, kot so si računalniški navdušenci sprva predstavljali. Precej bolj je podobna snemanju hollywoodskega filma kakor fotokopiranju fanzina. Produkcijski stroški so vrtoglavo visoki in milijon dolarjev je komaj dovolj za obetaven izdelek. Mali tu
 nimajo  več kaj iskati. Še posebej, ker so to opazili tudi uporabniki. V zlati dobi plošč CD-ROM je bilo res dovolj najeti sobico in tri programerje z računalniki ter začeti izdajati tovrstne plošče, dandanes pa že srednje velike založbe le s težavo spravijo skupaj izdelek, ki bo pritegnil kupce.
In medvedi, pa naj bodo tudi zaščiteni, v našem lepem sodobnem svetu
 nimajo  več kaj iskati. Včasih je prav žalostno prisluhniti tistim, ki si želijo, da bi izginilo še zadnje drevo na obzorju. “Odkar je na Krasu toliko gozdov”, je zagotavljal sosed, “je vse več vlage in megle. Mar bi vse pozidali, naredili bloke, pa igralnice, ki prinašajo denar”. In uboga drevesa so tako, za nekatere, kriva tudi za podnebne spremembe. Največ pa so kriva tega, da nimajo prave donosnosti. In ni težko posekati, ni težko škropiti, ni težko uničiti. Lepote, ki jih je narava ustvarila v dolgih stoletjih in so pravzaprav neprecenljivo bogastvo, last vseh nas in naših potomcev. Rožnika ni več, da bi razigrano letal po slovenskih gozdovih, rmana tudi ni več na moji njivi, pa trav, da bi se zibale v vetru. Ostajajo samo sanje in jeza tistih, ki ne verjamemo, da je to prava pot, ki znamo še prisluhniti šumenju vetra med travami in najti mir in uteho v tišini gozdov. Četudi živi tam medved, saj sem ga že dvakrat videla in vem, da ob srečanju s človekom najraje pobere šila in kopita ter se umakne. Ravno zato, ker je čuteče in inteligentno bitje. Suzi Pertot vo roko in brez poraza, nekaj težav so imeli le v play-offu, ko so naposled dobili dve skoraj izgubljeni srečanji, to pa predvsem zaradi huje poškodovane rame Aleša Plesničarja. Vrnitev na državno raven so izborili kje drugje kot doma (kjer so bili v tej dolgoletni zgodbi o uspehu po zaslugi izrazitega moštvenega duha in, kdo ve, mogoče kakega magičnega padriškega peščenega zrnca na igriščih, skoraj nepremagljivi) po pravi drami, deseturnem maratonu v vsedržavnem finalu pred desetimi dnevi. Vprašanje je, ali bodo zdaj gajevci vztrajali v B ligi. Vendar če fante in sijajno upravo, ki stoji za njimi (Mara, Edi, Rošo, Cirila, Stani, Longo in še kdo drug vedno pripravljeni za vsako delo in na dobro besedo za vsakogar), kaj poznamo, potem se bo pustolovščina nadaljevala vsaj še za eno leto. Ne nazadnje jim bodo v C ligi krili hrbet mlajši klubski tovariši, ki so osvojili četrtoligaško tekmovanje, utrip tenisačev vseh starosti pa je v našem edinem teniškem okolju tako in tako zelo živahen. Še bo luštno! HC
Ni lepo, ni pošteno, da so srečanje notranjih ministrov petih velikih evropskih držav (Anglije, Nemčije, Francije, Italije in Španije zakaj so velike, mi ni povsem jasno) mediji odpravili z levo roko. Fantje so se srečali v idiličnem francoskem mestecu La Baule. Nekaj dobrega so pojedli, nekaj dobrega spili, potem pa so zelo resno ugotovili, da je treba na vsak način narediti konec terorizmu, še bolj pa nezakonitemu priseljevanju poševnookih, temnolasih in rjavokožnih Zemljanov na ozemlje stare dame Evrope. Nič klavstrofobičnega, da ne bo pomote, ampak Evropa kratko malo ne more več sprejeti ljudi, ki so pripravljeni za en dnevni obrok in pet evrov dnevno, s tem da spijo pod mostovi rek evropskih prestolnic, čistiti evropska javna stranišča. Ljudje, pritisk na taka delovna mesta je takšen, da tega ne bi vzdržale niti bolj zdrave ekonomije. Recesija je, ljudje božji, re-ce-si-ja!!!, takšna, da si evropski delovni človek ne more več privoščiti niti uporabe javnih stranišč, in potemtakem je razumljivo, da afriški, azijski in celo vzhodnoevropski lakotniki
 nimajo  več kaj iskati v obubožani Evropi. In kako ustaviti valove evropskega belega kruha željnih tujcev? Z vsemi možnimi sredstvi, so rekli ministri. Z vojaškim ladjevjem, policijskimi patruljami, psi, bodečo žico, minskimi polji, poostrenim nadzorom na letališčih in pristaniščih. Čim bi se pojavil malenkostno bolj rjav Zemljan od evropskega standarda in bi imel raje pest riža kot pa svinjsko kračo s kislim zeljem in francosko štruco, mu bodo pregledali očesno zenico (v njej menda vse piše), prstne odtise, DNK, barvo las, družinsko drevo in preverili, ali se vse to sklada s tistim, kar je zapisano v potnem listu. Opravili bodo histološko analizo, pogledali, ali je obrezan, podrobno ga bodo izprašali o njegovem gibanju zadnjih trideset let, vse to preverili v računalniški bazi podatkov in ga potem, ker se zagotovo kakšna malenkost ne bo ujemala, nemudoma poslali v mamico domovino, pa naj tam tolče lakoto, zganja terorizem, sproža verske, nacionalne in socialne vojne. Koliko bo stala operacija naredite mi to Evropo spet evropsko? Milijone evrov. Pravzaprav toliko, da bi v desetih državah, od koder je največji priliv beguncev, lahko odprli nekaj milijonov delovnih mest in jim še na misel ne bi prišlo odhajat s trebuhom za evropskim kruhom. To že, so modrovali ministri, cmokljajoč posladek in srebajoč francoski konjak, toda, lepo vas prosim, če begunci ostanejo doma, kaj bodo počeli carina, vojska, policija in birokracija, koliko Evropejcev bo ostalo na cesti! Čudno, da se tako umni ljudje niso spomnili sila priročne rešitve, pa se jim je ponujala samo dva tisoč kilometrov jugovzhodneje. Pri italijanski obali so ravno med ministrskim modrovanjem spet našli komaj še plovno ladjo, polno umirajočih in mrtvih beguncev. Vse evropske ladje v razsulu je treba ponuditi za organiziran ilegalni prevoz Afričanov in Azijcev v Evropo. Pobereš jim denar, ga razdeliš med policijo in carino ter evrokrate, ladja se na poti potopi, ali, v slabšem primeru, polovica potnikov umre, in imaš rešen problem z zaslužkom. Bolje, da to dela EU kot tam neki pogoltni zaslužkarji.
Če so se nekateri glasni in premožni zadružniki odločili svoje posle vezati na novo, po njihovem prepričanju bolj poslovno zadrugo, potem v starem zadružnem sistemu
 nimajo  več kaj iskati. Kot se je napovedovalo, so šli očitno veliki in podjetni svojo, tržno pot, s čimer prevzemajo tudi celotno podjetniško tveganje. Bankrot zaradi zgrešenih poslovnih odločitev tudi v kmetijstvu ne bo mogel biti več tabu.
Enajstega maja 1998 berem v Dnevniku izjavo I. Omana, ki se ni udeležil slovesnosti desetletnice obstoja SLS, in med drugim pravi: To ni moja stranka. In nadaljuje: Tam
 nimam  več kaj iskati. Če vsemu temu dodam še glasovanje v DZ o novem (!?) volilnem sistemu, ko so poslanci SLS+SKD=SLS podprli levi blok, je mera polna upam, da še za koga da si dovolim reči, da ta stranka ni primerljiva z nekdanjo niti po vodstvu, še manj po pokončnosti, da o značaju odločujočih oseb niti ne govorim!
London - Minuli teden so v zgornjem domu britanskega parlamenta, lordski zbornici, po tretjem branju potrdili osnutek zakona, ki je pravzaprav smrtna obsodba njeni sedanji sestavi. Prav nihče več namreč ne dvomi, da v sodobnih državnih strukturah dedno plemstvo
 nima  več kaj iskati - tudi v britanskem primeru pa gre le še za vprašanje, kdaj in v kolikšni meri mu odreči pravico do glasovanja o usodi države.