Prikazujem 1-20 od 176 konkordanc.
Vendar pa si nisem znal več pomagati. Incidenti so se naglo množili in postajali tako težki in tako neobvladljivi, da sem dobil občutek nemoči. Mojih domislekov, kako najti način, da bi se uprl Baddiejevim nadaljnim udarcem, je bilo konec; nič več mi ni prišlo na misel. Kljub temu, da je bil dr. Tutor prav na vrhu seznama morebitnih osumljencev in najverjetnejši kandidat za Baddieja, sem po dolgih urah obotavljanja sklenil, da se obrnem nanj po pomoč. Saj
 nimam  več kaj izgubiti; zna pa se zgoditi, da se bo prav v razgovoru z menoj izdal, če ima res kaj opraviti s tem.
In to, ta nemočni bes, vsi poznamo tudi na osebni ravni: spoznali smo ga kot otroci, ko so nam ali z avtoritarno kretnjo ali s peklensko mirnim nasmeškom zaprli pot, spoznali smo ga v hierarhičnih odraslih razmerjih, ko smo natančno vedeli, da imamo prav, a je močnejši zlorabil položaj in nas poklopil, spoznavamo ga vsak dan kot državljani, ko politični odločevalci ponižujejo naš razum z odločitvami, ki bi jih razglasili za nore, če nam ne bi bilo jasno, da nečemu vendarle služijo namreč njim. Ta nemočni, ta slepi bes je, če se sproži, nevarno orožje, ki ne poškoduje le tistega, proti kateremu je usmerjen, ampak tudi onega, ki ga usmerja. A je ta bes hkrati tudi nosilec neverjetnih energij, je tista moč, ki naredi, da ljudstvo strmoglavi trinoga, da skupine ljudi preusmerijo tok dogodkov, da družina izloči zatiralca. Je točka preloma, ki jo dosežemo, ko
 nimamo  več kaj izgubiti, je skrajno, lahko tudi zelo nevarno stanje, ki bi moralo biti v družbi dogovarjanja zgolj črna možnost. Ki pa hitro postane resničnost tam, kjer dogovore zamenjuje samogovor.
"V Sloveniji lahko sodnik naredi napako, a potem nastrada državljan. To se je zgodilo meni in sodnica bi moj dolg poplačala že, če bi prodala samo garažo, zdaj pa ni nobene institucije, ki bi to napako popravila. Vsi si podajajo moja pisma in se zgovarjajo na druge, mene in moje stiske pa nihče ne vidi in ne sliši. Niti danes ni nikogar tu, saj vidite. Nikogar v tej državi ne briga, če se komu godi krivica. Vse so mi vzeli, doživela sem toliko sovraštva, da
 nimam  več kaj izgubiti. Dovolj imam tega, v avtu imam pripravljeno vse, da tudi storim, kar sem obljubila," pripoveduje 56-letna Rominja, rojena v Lendavi, ki že 37 let živi na Obali.
Pri svojem delu sta zelo uspešna, saj dobro poznata filozofijo ulice, saj sta odraščala v revnem predelu Los Angelesa. Slovita po trdih prijemih, ki so se tokrat izkazali za pozitivne, saj sta sodelovala v akciji, v kateri se za zapahi znajde pomemben kokainski baron Memo Lucero. Kljub temu, da je Memo v zaporu, vojne z drogami še ni konec, saj njegovo mesto skuša zavzeti skrivnostni Diablo, ki postane nova tarča Seana in Demetriousa. Diablu to na nek način ustreza in dvoboj postane oseben, ko Diablo umori Stacy, ki Seanu pomeni vse na svetu. Sean
 nima  več kaj izgubiti in je pripravljen na vse, da bi maščeval njeno smrt. Nič ga ne bo ustavilo, četudi bo moral prestopiti mejo zakona in tako ogroziti svoj položaj v službi, ki jo sicer vestno opravlja. Po pomoč se zateče k zaprtem Luceru, s katerim nameravata izslediti nevarnega Diabla.
Maribor, 13. maja (STA) - Če je kdo do petka pričakoval, da bo članstvo Sindikata policistov Slovenije izreklo nezaupnico predsedniku Zoranu Petroviču, je stavil na napačnega konja. Vsi tisti, ki so vsaj malo sledili dogajanju v zadnjih dneh, v tak čudež niso verjeli, v Večeru piše Elizabeta Planinšič. In tako Petrovič, ki je po aferi Koprivnikar odločitev o tem, ali je še vreden zaupanja, preložil na članstvo, kljub težkim sumom, ki ga zasledujejo, ostaja vodja sindikata. Sam odstopiti ni hotel in to se mu je obrestovalo, a drugo vprašanje je, kaj njegova zmaga pomeni za sindikat. Težko je razumeti, da policisti, ki naj bi običajne državljane nadzirali pri tem, ali je njihovo početje zakonito, ne razumejo, kaj je bilo v ravnanju predsednika in nekaj članov sveta sindikata zelo hudo narobe. Da tristo policistov razume sindikalni bolj kot poligon, kjer je dovoljeno vse, tudi tisto, kar je sporno in najverjetneje tudi nezakonito. Morebiti je Petrovič, ki tudi v pogajalskem procesu sicer nastopa kot zastopnik sindikata, a deluje pogosto zelo avtokratsko, doslej še imel rezervo v svojem pogajalskem izhodišču, s potrditvijo njega na čelu sindikata pa se je njegova moč neizmerno povečala. človek, ki je soočen s tem, da bo kmalu ostal brez službe v policiji, v postopku pogajanj
 nima  več kaj izgubiti. Dejanja Petroviča, kmalu le še sindikalista, lahko pogajanja krepko zaostrijo. Zato se je dolgoročno bati, da bo petkova Petrovičeva zmaga policistom na dolgi rok prinesla velik poraz, še piše komentatorka.
Po njegovem prepričanju bi morali tako kot pri zalivski vojni oblikovati močno mednarodno zavezništvo, ker bi jih to politično in vojaško okrepilo. Opozoril je še na verjetnost, da bo iraški predsednik Sadam Husein posegel po orožju za množično uničevanje in ga verjetno uporabil proti Izraelu, saj ne bo
 imel  več kaj izgubiti.
Argentinci v prvem delu prvenstva niso izgubili tekme, res pa je, da so dobili le eno od treh srečanj. Premagali so Honduras, nekako pričakovano remizirali s Španci, toliko bolj nepričakovan pa je bil neodločen izid že v prvem krogu proti Siriji. Zdaj za takšne spodrsljaje ni več prostora, saj ni več popravnega izpita. Kostaričani so svoje dosegli že z uvrstitvijo v osmino finala, zdaj
 nimajo  več kaj izgubiti in lahko zaigrajo povsem sproščeno. Zavedajo se, da so Argentinci kakovostnejši, a pogumno napovedujejo presenečenje. Realnost pa je vseeno napredovanje gavčev.
V izjavi za javnost, ki jo je dobri desetini prisotnih prebral Marko Perak, član društva, so državne organe pozvali, naj razmislijo o zakonitosti izbrisa in začnejo spoštovati Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. "Decembra 1990 smo lahko enakopravno sodelovali na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, leto potem pa nas je taista država izbrisala s seznama stalnega prebivalstva. To razumemo kot način etničnega čiščenja, ki bo zagotovo ožigosal zgodovino mlade slovenske države. Zapeljani v brezizhoden labirint zakonodajne, izvršilne in upravne oblasti smo po desetletju trpinčenja dojeli, da
 nimamo  več kaj izgubiti," so še zapisali v izjavi za javnost.
Geza si je mislil, da
 nima  več kaj izgubiti. Povedal mu je, da se je pred leti zgodila huda prometna nesreča. Zakrivil jo je tedaj zelo ugleden politik in v njej je umrl oče treh otrok. Geza je pri preiskavi sodeloval kot Fortunov podrejeni. Fortuna je zadevo pometel pod preprogo, politik se je izmazal in Fortuna si je s tem kupil napredovanje.
Možev srd je zdaj narasel, revolt se je zdaj zaslišal iz njegove cevi in pogašena je bila s penečim se curkom. Žena se mora takoj sleči, da bi bila dovolj velika za njegove dimenzije. Svojo strelo želi treščiti vanjo, vendar njegov ogenj v njej nikdar ne vzplamti! On ima dovolj vžigalic, da se lahko zmeraj na novo ustvarja in da lahko žena poje njegove pečene, skuhane, vložene korenine. Otroka sta položila v posteljo in pomirila s steklenico soka. In mater naj povsem prepusti očetu. In naj se kriče ne plazi po njej in naj jo ne vlači za obleke. Mati je spet tukaj, to zadostuje. In očetov tič že poje čez njeno brazdo. Mož jo vleče v kopalnico, da bi si s silo priboril vstop in jo nato polulal. Kako lepo, da je spet tukaj, lahko bi bila mrtva! Kot kak tleči čik stoji direktor pred senom svoje postelje in se vrže proč. Plameni strahu se vzdigujejo v sveto noč te avstr. stelje, kjer se vozijo pripovedovalci naokrog in pripovedujejo o sveti živali, ki se drenja okrog jasli socialnega zavarovanja. Pravkar smo praznovali božič in otrok se je razveselil dilc, ki bi lahko bile njegova rakev. Zdaj so že na vrsti spomladanske želje. V obilici svojega poklica in svojih potreb hodi oče od enega do drugega. Žena nestrpno čaka na priložnost, da bi izginila, pozna mladino in ve, kaj je izgubila in kje
 nima  več kaj izgubiti. Tako je to, ko propadajo ljudje, ki se šalijo z življenjem! V ženino grlo prodira tuj jezik, potem pa se pošteno napije, da bi ta okus izprala. S skakalnice moževega telesa letijo udarci na ženo. Svoj obraz prekrije s senco, ampak od hlapcev moramo pač dobiti svoje. Nobena sila se ne more primerjati z močjo direktorjevega spolovila, on mora v to le verjeti. Naša celotna smučarska reprezentanca živi od tega! Vendar se žena počuti tako, kakor da bi izginil iz njenega življenja kot nekaj današnjih prominentnih osebnosti, katerih imena bodo čez deset let le še komično zvenela. Ta žena ne želi nič drugega kot fotografirati mlada telesa, ki bi potem posnela njo. Kakor z nebes ji prihajajo te vizije, medtem ko se ji trgajo roke z obraza in čez njena lica pade očetov spev in ji zapusti svetlordeče madeže od vina in solz. Rada bi vedela, kako se ljudje sicer še hranijo (razen z upanjem). Zdi se, da vse vlagajo v fotoaparate in stereonaprave. In že v njihovih hišah ni več nobenega prostora za življenje. Vse je preteklo, takoj ko je minil akt kupovanja, vendar ni izginilo, saj sicer ne bi bilo ničesar več. Tudi vlomilci bi se radi še česa veselili.
Bliža se ramadan, muslimanski sveti mesec. Če bodo ameriške rakete še naprej padale po Afganistanu, bo začetek tretje svetovne vojne, ki morda zveni tako znanstvenofantastično, nevarno blizu. Osama bin Laden, kategorični ameriški cilj, naj bi se že nekaj časa skrival v Iraku, ki bi se utegnil zelo kmalu znajti (uradno zaradi proizvodnje biološkega orožja) v novi vojni. Medtem zaradi podpore Washingtona in zvestih evropskih zaveznikov močno opogumljena izraelska vojska udriha po že dolgo ne tako upornih Palestincih, ki
 nimajo  več kaj izgubiti. Samomorilski napadi se bodo le še stopnjevali. Strahovito vroči Pakistan je na nogah. Protiameriški protesti so vse odločnejši, v državo pa pride vsak dan nekaj sto prostovoljcev iz vsega sveta, namenjenih v pomoč Kabulu. Tisoči mudžahidov, svetih islamskih bojevnikov, so že prestopili zgolj administrativno mejo z Afganistanom in željno pričakujejo prav vsak korak ameriškega škornja.
»To se mi zdi povsem zgrešeno, saj vsakršno iskanje varnosti pomeni oddaljevanje od tega, kar dejansko je. ,Koncept varnosti’ vodi v samo še večjo nesrečo: nastajati začnejo nove potrebe, se razraščati notranji nemir in rojevajo se vedno večje želje. Tako nikoli nismo čisto zadovoljni, saj se ne počutimo varne. Če pa, po drugi strani, sprejmemo trenutek tak, kot je, se pomirimo in varnost pride k nam kot nagrada. Že v naslednjem trenutku se sicer lahko vse spremeni: sproži se bomba, si razbijemo glavo ali pa nas na prehodu za pešce podre avto. Tudi v mojem življenju je tako: vsakič, ko si naredim kak načrt, se mi vse dogaja precej drugače, kot sem si zamislila. To se mi kar naprej ponavlja in me seveda tudi prizadeva. Vselej pa je to stvar jaza oziroma nekih subjektivnih predstav. Vendar ko ugotovimo, da lahko to tudi sprejmemo,
 nimamo  več kaj izgubiti. Stopimo na pot svobode.«
Zares vesel je bil v našem moštvu po tekmi le Benkovič (23.), ki se je po zanesljivi uvrstitvi v najboljšo trideseterico povsem sprostil in v finalu skočil kar pet metrov dlje, natanko na tako imenovano kalkulacijsko oziroma konstrukcijo točko naprave - 120 m: »Z uvrstitvijo v finale sem dosegel osnovni cilj nastopa. Odleglo mi je in dejal sem si: zdaj res
 nimam  več kaj izgubiti. Zelo sem vesel, da sem upravičil zaupanje trenerjev!«
Froome je priznal, da sta ga Quintana in Nibali spravila na mejo njegovih zmožnosti. Zaveda pa se, da je to bil le začetek alpskih napadov. Pričakovati je tudi nekaj takih iz obupa - na "vse ali nič". Še zlasti Contadorja in Nibalija, ki
 nimata  več kaj izgubiti ali taktizirati. Vprašanje je le, ali sta dovolj močna, da bi lahko napredovala. "Vem, kaj me čaka v naslednjih dneh. A si ne belim glave, ker imam ob sebi izvrstne pomočnike. Moja prednost je, da tekmecem zmanjkuje časa, jaz pa se počutim zelo dobro.
Za Kreska, najslabšega brivca na svetu, nastopi dan, ki je videti kot uresničenje največje more: njegova žena zbeži z njunim zakonskim svetovalcem, Kreska pa skoraj ubije njegova edina stranka. Ker je prepričan, da po svojem bližnjem srečanju s smrtjo
 nima  več kaj izgubiti, Kreska nenadoma prevzame opojen občutek neizmernega poguma. Kmalu povsem naključno odkrije lokacijo, kjer je nekdo skril pravo malo bogastvo – ukradene zlatnike. Zdi se mu, da ga prav nič več ne more zaustaviti. A nato se zaljubi v lepo policijsko narednico, ki preiskuje krajo zlatnikov. Tako se Kresk znajde pred največjo dilemo svojega življenja: naj izbere ljubezen ali najdeni denar?
Florjani so ob svoji desetletnici »odigrali življenjsko tekmo«, predvsem tedaj, ko so bili pivovarji na tleh. Nikoli, zagotovo nikoli še nismo v Golovcu slišali takšne vzpodbude pri sedmih golih zaostanka. Navijači so izpolnili poslanstvo. Svoje ljubljence so pripeljali celo do zmage, oboji pa so nato padli v delirij. »Velika tekma, velika zmaga. V določenih trenutkih se je zdelo, da ni rešitve. A upanje umira zadnje. Ponosen sem na svoje soigralce in občinstvo, a zmago posvečam ženi in sinu, ki sta še v bolnišnici,« je dejal kapetan Dejan Perič in del noči prespal pri njiju. Celje bi ga moralo zadržati, tako kot tudi Eduarda Kokšarova, ki je bil najboljši strelec tekme tudi zato, ker ni niti enkrat zgrešil: »Za sedemmetrovko me je določil trener. Prvi polčas raje kar pozabimo, drugi pa je bil nepozaben.« Sergej Rutenka je po odmoru zadel šestkrat: »Očitno imamo veliko srce in ogromno željo po zmagi. Drugi polčas je zaprl usta vsem tistim, ki dvomijo v nas. Ob odmoru je Požun dejal, da moramo garati in garati. Recept je banalen, a najkrajši in očitno tudi popolnoma ustrezen.« Strateg Miro Požun ni bil nič kaj prevzeten, kasneje je celo zabrundal: »Zdaj pa v Škofjo Loko, kjer se bomo mučili s Termom…« Takoj po srečanju pa je povedal: »Marsikaj je izgledalo izgubljeno. Dejansko nismo
 imeli  več kaj izgubiti. Ostal nam je le še boj za čast, za gledalce, za pokrovitelja. Breme je naenkrat padlo z ramen igralcev, ki so v obrambi zaigrali ostro. Sledil je sijajen rezultat, ki je vrhunec te ekipe.«
Menda je tam še kar precej obupanih ljudi, ki v življenju
 nimajo  več kaj izgubiti, in zato niti prav ne vedo, kaj naj počno s sabo. Po nekaterih ocenah so Združeni narodi v hrvaškem Podonavju opravili eno najbolj uspešnih operacij v svoji zgodovini. Kakšnim 5000 vojakom Združenih narodov je še do pred kratkim poveljeval upokojeni ameriški general Jacques Klein. Zdaj je prevzel nove naloge v Bosni in Hercegovini. Pod njegovo poveljniško palico so Srbi v Podonavju njegovim vojakom izročili težko orožje.
'M te ubu! sledi tej naravnanosti, tako z jezikovnega kot vsebinskega gledišča. Je dovtipna komedija, hkrati življenjska, veristično podčrtana krvava skica asistencialnih položajev, ki ne dajejo nikakršne trdnosti, nobenega oprijemališča, človek je izpraznjena lupina, in se lahko utemelji le v skrajnostih in s skrajnimi dejanji. Teh je sposoben na točki, ko
 nima  več kaj izgubiti, saj je izgubil že vse. Da bi se nanovo prekvasil in zaživel, mora segati po izjemno izpostavljenih in radikalnih sredstvih.
ZAGORJE - GOSTIVAR: Previdnost je mati modrosti in tega se v Zagorju pred povratno tekmo z makedonskim moštvom zelo dobro zavedajo. "V Gostivarju smo zmagali, a je bil to le 'prvi polčas', drevi pa je na vrsti še drugi. Makedonci so izkušeno in hkrati nepredvidljivo moštvo, za nameček pa
 nimajo  več kaj izgubiti," svari trener Zagorjanov Martin Gorenec. Naš tip: 1. (on, dr, žz, jp)
Iztok Cilnšek meni, da delavci
 nimajo  več kaj izgubiti. Večina pa, čeprav se zavedajo, da je njihova kuverta pretanka, še vedno stavke ne razume kot izhoda iz krize. »To, kar govori vlada, da se mora stalež znižati za 10 %, je eden izmed finih načinov vlade, da naredi delavce za bojazljivce, ker že v naprej vedo, da bo prišlo do odpuščanja. To je eden izmed finih načinov, da daš delavcu kamen okoli vratu, da te v tvojih pravih namenih, pravici in dolžnosti, ko se boriš za plačilo svojega dela, onemogoči.« Stvarnik zna določiti mejo vzdržljivosti rudarjev. Ko bo rudarja otrok prosil za kos kruha, pa mu bo moral ta, namesto da bi mu dal košček kruha, odgovoriti, naj spi, ker mu kruha ne more dati, »potem se bo začelo dogajati tisto, česar se najbolj bojimo«. Vsak rudnik ima skladišče dinamita.