Prikazujem 1-20 od 132 konkordanc.
Zadnja beseda je izzvenela. Nihče se ni ganil. Amadeu je uredil liste, počasi, s pogledom uprtim v pult. Zdaj ni bilo več kaj urejati. Tam gori ni
 imel  več kaj početi, resnično nič. Toda od takega pulta po takem govoru ne moreš kar oditi, ne da bi občinstvo zavzelo stališče, kakršnokoli že. Bil bi poraz najhujše vrste: kot da nisi ničesar rekel.
Bil sem, ko sem bil kapetan Olimpije, ker to nisem več, tam pač
 nimam  več kaj početi. Res pa je, da je bilo na sestankih upravnega odbora nekaj ljudi navzočih le na prvem in drugem sestanku. Na vseh drugih pa jih je bilo le nekaj. Nisem povsem prepričan, ali so bili v zadnji polovici leta sploh kdaj sklepčni. Sicer pa so me na sestanke vabili samo, kadar so potrebovali koga, da je dvignil roko, ko so se pogovarjali o resnih stvareh, o denarju, me seveda niso vabili.
Pred slabim letom in pol, točneje februarja 1997, je tiste, ki zaradi kroničnega pomanjkanja sodobnih pristopov, aktualnih tem in svežih pogledov v pretežno močvirskih vodah domačega tiska vse pogosteje segajo po tuji revialni literaturi, prijetno presenetila hrvaška izdaja Playboya, razvpitega Hefnerjevega mesečnika za sodobnega moškega. Jasno, lokalni Playboy pomeni tudi lokalne zajčice. Hrvaška pri tem ni nikakršna izjema. Tu pa tam se očesu njegove profesionalne kamere nastavi celo kakšna Slovenka, ki na sončni strani Alp za svojo goloto zlepa ne najde ustreznega medija. Recimo 23-letna Tanja Rebolj, ki jo tukajšnji novinarji in fotografi že lep čas zaman iščejo. Če bi prav pomislili, bi jim najbrž kapnilo, da punca, ki se fotografira za Playboyevo duplerico, v Sloveniji
 nima  več kaj početi. Meje Slovenije je namreč že zdavnaj prerasla.
Dovolj je bilo. Polemizirati s takšnimi zapisi in stališči je smešno. Ne bom še enkrat ponavljal, da je zdaj pa res zadnji čas, da vsi odgovorni spokajo s tega javnega zavoda. Namreč, tisti, ki v imenu zaščite piše takšne norosti in se pod njih podpisuje ter obenem še angažira prodorno odvetnico,
 nima  več kaj početi na javni televiziji. S temi obupnimi poskusi so pokazali le eno: da so nesposobni delati konkurenčni program. Namesto da zahtevajo ukinitve ali prestavitve, naj raje producirajo vsebine in programe, ki jih bomo zijali namesto Kmetije. In ne vem, kako sploh imajo faco, da to delajo v imenu zaščite otrok tisti, ki so pred letom dni zaradi bedaste telenovele Strasti taiste otroke prikrajšali za risanke. Ukinili programski del, ki je pomenil stalnico desetletja. Tako brez slabe vesti, čez noč. V imenu gledanosti in borbe s komercialko. Resda nam Strasti niso ostale v spominu, so pa pomenile dno domače produkcije in neverjetno banalizacijo tako realnosti kot medija.
Po prvem mesecu je pisma številčil in jih začenjal s povzetkom prejšnjih, kot podlistke v časopisu, v strahu, da Fermina Daza ne bi ugotovila, da se pravzaprav nadaljujejo. Ko so poleg vsega postala vsakodnevna, je ovojnice z žalnimi vinjetami zamenjal za bele, podolgovate ovojnice, zaradi česar so dobila zavezniško neosebnost poslovnih pisem. Ko je začel, je bil pripravljen postaviti potrpežljivost na največjo preskušnjo, vse dokler ne bo očitno, da z edino drugo metodo, ki si jo je lahko izmislil, izgublja čas. Čakal je brez žalosti, ki so jo povzročala pričakovanja v mladosti, s trmoglavostjo žilavega starca, ki ni premišljal o ničemer drugem in ni
 imel  več kaj početi v rečni družbi, ki je tedaj plula samo pod ugodnimi vetrovi, in ki je bil poleg vsega še trdno prepričan, da bo jutri živ in zdrav, vse dokler Fermina Daza končno ne spozna, da njena osamljena vdovska tesnoba nima drugega izhoda, kot da zanj spusti svoj dvižni most.
Recept je povsem preprost. Vse je odvisno od ljudi. Spremeniti smo morali miselno formo, kar nam je uspelo s pomočjo hiše At Kearney, med zaposlenimi pa je bilo več tistih, ki so zaupali v uspeh. Za vse družbe velja, da kdor misli, da bo delal po starem in še vedno živel na račun samoupravljanja, da bo zgolj hodil v službo, namesto da bi trdo delal, ta v kratkem času ne bo
 imel  več kaj početi, ker ga bo doletel naravni sistem izobčenja. Evropa ni nič lepega, je kruta, nič ne bo dala ne SCT ne državi, kvečjemu nam bo kaj vzela. Krepko se bomo morali opreti na svoje znanje in podjetja privatizirati. Na trgu ne bo milosti in to bo šok za marsikoga v Sloveniji, vendar ne za SCT.
Za vlado, ki jo vodijo liberalci, sta paradoksalno trg in zasebna lastnina postala prenevarna. Ker vlada v zasebnem gospodarstvu tudi pri nas skoraj
 nima  več kaj početi, se vladna zmeda še najbolj kaže prav v javnem sektorju. Prav tu še najbolj vlada strah pred trgom in zasebno lastnino. Različnost politik ministrov do trga, zasebne lastnine in državne regulacije ter kriza v prav vseh javnih sektorjih, ki so še vedno v osemdesetih letih, pa so jasen dokaz, da vlada res nima nobenega koncepta. Tudi vseh tistih naprednih idej o vlogi izobraževanja, tehnologije, razvoja in podobnega iz koalicijske pogodbe ni nikjer v praksi. Odstavljati ministre, ker še niso pripravili kakšnega zakona, pa bi bilo nesmiselno; zlasti, ker tudi tisti, ki so v opoziciji, niso sposobni povedati nič o gospodarstvu - razen ponižujoče in le s ciljem, da bi se škodilo poziciji, da se v njem vsevprek krade."
Če bi zgodba prišla na dan, bi bil Fortuna tako kompromitiran, da bi seveda moral odstopiti. Poleg tega v politiki in tudi v notranjem ministrstvu ne bi imel več kaj iskati, kar bi navsezadnje pomenilo, da na tem svetu skoraj
 nima  več kaj početi, ker je bilo to edino, kar je znal.
Ameriška igralka Renee Zellweger bo na dražbi na svetovnem spletu prodala obleke, ki jih je nosila med snemanjem filma Dnevnik Bridget Jones. Za snemanje je morala pridobiti kar nekaj kilogramov in je zato kupovala tudi nekoliko večjo številko oblačil. Takoj ko so sklenili snemanje, je začela hujšati in tako z njimi ni
 imela  več kaj početi. Zdaj jih bo prodala na dražbi.
»Gotova je. Končala sem,« je rekla in položila obleko na mizo. Zdaj ni
 imela  več kaj početi z rokami. Zložila je obleko in jo pospravila stran. Potem se je mačka, ki je prej spala, zelo počasi dvignila, usločila hrbet in se razpotegnila, kolikor je bila dolga.
Še posebej je izpostavil Mojco, ki ga že pošteno živcira. Andrej za Mojco pravi, da v šovu
 nima  več kaj početi, saj rezultati kažejo, da se ne trudi dovolj.
Prvi bi gotovo s sebe spral krivdo, ko bi ugotovil, da je bil zaveden, da pač ni dobil vseh podatkov. Z drugim sklepom gospoda Pučnika bi ugotovil, da je v resnici odgovorna Vlada. Zakaj je odgovorna Vlada? Zato, ker je v času ministrovanja ministra imela očitno slabo notranjo organizacijo. Zaradi njene slabe organizacije, ker se ne ve, kaj dela ena služba in kaj dela druga, je očitno bil minister Tajnikar slabo obveščen in je podpisal nekaj, kar ne bi smel podpisati. In to je delo Vlade. Do dela ministra smo se že opredelili oziroma je sam odstopil in je s tem pokazal, da je v resnici ugotovil, da ne more biti več minister, ker je narobe delal. Da pa je v bistvu Vlada pri tem še vedno črna, je pa dovolj jasno. Prosim vas samo toliko, da dovolite, da zbor o teh dveh sklepih odloča. Ne moremo zahtevati čisto nič drugega, ampak lahko kot opozicija zahtevamo, da se o teh sklepih odloča. Imamo vso pravico to zahtevati in ne iskati formalne in neformalne, v bistvu popolnoma neustrezne izgovore, češ da gre za obsojanje. Ne gre za obsojanje. Nihče ničesar tukaj ne obsoja. Zgolj ugotavljamo, da nismo imeli informacij v enem sklepu, v drugem ugotovimo, da je na koncu za vse skupaj kriva Vlada, ker njene službe v bistvu slabo delajo, ker SOVA nekaj razišče, pa minister tega ne ve, ker kriminalisti nekaj raziščejo, pošljejo tožilcu, pa minister tega ne ve, očitno. Tukaj ne moremo iti mimo odgovornosti Vlade. In edino, kar je tukaj korektno, je, da o teh dveh sklepih odločamo. V kolikor tega ne želite, potem se tukaj ne da več delati v tem zboru, potem demokracije več ni,
 nimamo  več kaj tukaj početi. Zato menim, da nimate nobene osnove, da govorite, da se o teh dveh sklepih ne da odločati, da je to stvar sodišč. Sodišča bodo ugotovila materialno odgovornost. Tukaj pa zgolj, kot ste sami rekli, ugotavljamo politično odgovornost. In ta je tako, kot je v bistvu v teh sklepih predlagano, ugotovitev, da smo pač poslanci bili tukaj slabo obveščeni in s tem v bistvu tudi sebe operemo dela odgovornosti. In druga ugotovitev, da Vlada očitno ne funkcionira na tem področju dovolj dobro. Kajti sicer, kako bi dovolila, da gredo skozi okno milijarde tolarjev in da minister podpisuje izplačila določenim podjetjem, ki za to niso upravičena, milijonske vsote ameriških dolarjev in pri tem mimogrede zapravi cel kilometer ali pa dva kilometra avtoceste. Tam se bomo pri proračunu za vsak meter državne ceste tepli, tukaj jih pa vržemo skozi okno. To me razjezi in prosim vas, da ste vsaj toliko korektni in dovolite, da se odloča o teh dveh stališčih. Hvala lepa.
V prihodnje naj bi z letališča J. F. K. leteli na Leonarda da Vincija, potem pa k Jožetu Pučniku!? Tako je sklenila vlada, ki očitno
 nima  več kaj pametnega početi, zato skrbi za produciranje nesmislov. Če bi vprašali Pučnika, tega seveda ne bi dovolil. Gre za človeka, čigar imena ne more »prostituirati« kdor koli, recimo za kako letališče ali lokalno fabriko. Ali še vedno živijo v socrealističnih časih, ko smo dobili Titovo Velenje, Titov trg, Titovo tržnico in Titove ništrce?
Četudi se zaveda, da je njuna romanca obsojena na propad, pa je dejstvo, da Chrisa po svoje pogreša, zato sta občasno v kontaktih. Njeni prijatelji, ki so prepričani, da
 nimata  več kaj skupaj početi, pa ji pomagajo, da ga karseda hitro pozabi in nadaljuje z življenjem. Tudi ljubezenskim. A brez njega.
Rezultat 5:1, s tistim, kar je Olimpija uprizorila na igrišču in kar so potem seveda storili igralci Korotana, ko so zadeli šele vsako deseto priložnost, govori o ekipi, ki se je s takim pristopom sama diskvalificirala in
 nima  več kaj početi na igrišču.
A novih »front« in zapletov drevi vendarle ne gre pričakovati, saj naj bi bila skupščina le končna podoba trenutnega jeseniškega hokejskega utripa. Iz njega, kot nam je včeraj napovedal, se dokončno umika Anton Šteblaj, doslej predsednik HK Acroni Jesenice, in ga danes na skupščino sploh ne bo. »Ne, jaz pri tem hokeju
 nimam  več kaj početi. Razočaran sem nad odnosom nekaterih igralcev, zaradi njihovih groženj pa jih bom najbrž civilno tožil,« pravi Šteblaj in dodaja, da ima glede poslovanja in vodenja kluba mirno vest.
Trenutek je dozorel, ker sem močno razočaran nad tem, kar se je zgodilo oziroma se trenutno dogaja s slovenskim gospodarstvom in posameznimi družbami. Pa tudi zato, ker sem v teh letih doživel kup napadov, ponižanj, uličnih zmerljivk in krivičnih obsodb, na katere pogosto nisem mogel odgovoriti, ker v nekaterih medijih za to ni bilo volje, ne glede na zakon o medijih. Verjemite, ko enkrat doživiš medijski umor, izgubiš ugled in z življenjem
 nimaš  več kaj dosti početi.
V Atlanti ni
 imela  več kaj početi – za Kingovega naslednika, Ralpha Abernathyja, ni hotela delati – zato je dala odpoved. George je mislil, da se bo preselila k njemu v Washington. Vendar se je brez pojasnila vrnila k staršem v Los Angeles. Morda je potrebovala čas, da na samem odžaluje.
Da ne bo pomote. Čas je, da se pobere četica Ernesta Aljančiča , dosedanjega predsednika HZS. Kdor športnikom obljublja plačilo za uspeh, pa jih potem skoraj leto dni vleče za nos,
 nima  več kaj početi na tem stolčku. Rupar je zato videti kot rešitelj, a se je tudi umazal. Kot politik s precejšnjo močjo se je igral komercialista in po podjetjih zbiral denar, hkrati pa se je z besedami, da bi skoraj sprejel položaj, če bi ga povabili, še nastavljal za prihodnjega predsednika HZS.
Največji težavi sta koncept te službe in njeno mesto v celotni javni upravi. Služba preprosto ni dobila mesta, ki bi ga lahko. Po mojem je sam vrh državne izvršne oblasti podcenil pomen diplomatske službe in ji ni namenil dovolj pozornosti. Druga težava je kadrovanje znotraj ministrstva. Ena od pogostih bolezni diplomacij je, da postajajo odlagališče odsluženih strankarskih in državnih kadrov, s katerimi vodilni državniki
 nimajo  več kaj početi, hkrati pa jih ne morejo preprosto odsloviti. Zato jih pošljejo v diplomatsko službo v tujini. Včasih je to tudi ugledna nagrada posameznikom za usluge, ki so jih naredili na prejšnjih položajih. To pomeni, da so ljudje, ki prihajajo na diplomatska delovna mesta, pogosto neuki. Diplomacija pa je stroka. V kakšnih večjih veleposlaništvih to morda ni taka težava, ker je za veleposlanikom zmeraj nekaj prekaljenih poklicnih diplomatov. V Sloveniji, kjer diplomat nima številnih sodelavcev, pa je slaba izbira lahko tako rekoč katastrofalna. Slab veleposlanik v tuji državi je prava zapravljena naložba državnega denarja, ki se meri v stotisočih dolarjev.