Prikazujem 21-40 od 664 konkordanc.
Danes je z Zemlje odpotoval človek, ki me bo zamenjal. Seveda bo prispel šele čez tri mesece, vendar se je že odpravil na pot. Vzletel je iz vesoljskega središča Cape, od koder sem pred štirimi dolgimi leti odpotoval tudi sam. V vesoljski postaji Komarov se bo vkrcal na lunarni raketoplan in nato spet prestopil na postaji Deepspace v Lunini krožnici. Tam pa se potovanje pravzaprav šele začenja. Vse
 do  tam je v bistvu tako, kot da bi še vedno posedal doma za zapečkom.
Kajpada, večina Slovencev bi se ob taki izbiri odločila za… Ne, ni res, odločila se je za drugo možnost. Tako vsaj kaže politični razvoj dogodkov in pa javnomnenjske raziskave. Medtem ko je vstop v Nato v nekaj tednih dobil večinsko podporo, se na področju tujih vlaganj (ceste) ne premaknemo niti
 do  tam, kjer smo enkrat že bili. Če se je pod bivšim, svinčenim režimom takorekoč, še dalo zaupati gradnjo dela avtoceste tujcem, je zdaj domači monopol spet neprebojno trden. Slovenija je ob odločanju o načinu izgradnje avtocestnega sistema prvič v praksi razkrila svoj odnos do temeljnih predpostavk delovanja evropskega notranjega trga. Bolj nazorno Evropi pač ni mogla sporočiti, da jo kako ohlapno pridruženo članstvo v Skupnosti sicer zanima, da pa nima prav nobenega posluha za svobodo pretoka kapitala, storitev, delovne sile in blaga in kar je še bruseljske navlake.
Oh, dva taka štiklca sem pa res imela - in to v času punka. Skakafci so poskrbeli za glasbo, za tekste pa Roza. Govorili pa so o semaforjih, ovcah, ki prečkajo ceste, in o prerezanih arterijah. Dvomim, da ju je kdo vrtel; morda na Radiu Študent, kjer so bili dovolj liberalni, vprašanje pa je, če sta
 do  tam sploh prišla.
Če zelo grobo presodim, lahko rečem, da bodo azijski trgi in drugi trgi v razvoju močno predragi takrat, ko bodo njihova vrednotenja dvakrat višja od ameriških.
 Do  tam pa je še dolga pot in bi si jo težko zamislili prej kot pa v desetih letih. Edino tveganje pri omenjeni napovedi bi lahko bilo v tem, da bi se previsoka vrednotenja zgodila prej, kot pa bi pričakovali. Seveda bodo tega vlagatelji veseli.
S cenejšim vročevodom lahko Energetika pride najdlje do Škofovih zavodov oziroma
 do  tam načrtovane nove stanovanjske soseske. Vročevodnega omrežja tudi srednjeročno Energetika ne namerava bistveno širiti. Načrtujejo le podaljšanje do nove soseske pri Škofovih zavodih, morebitnih pozidav ob Litijski cesti in delu Viča. Težav ne bi smelo biti niti s stadionom v Stožicah. Plinovode pospešeno gradijo v primestnih občinah, ob tem pa pričakujejo rast porabe za tri odstotke na leto.
Tibetanska vlada je naslednika trinajstega dalajlame, ki je umrl leta 1933, star 57 let, začela iskati, ko je imel Lhama Thondup dobri dve leti. Skupino, ki je iskala novo reinkarnacijo dalajlame, je pot, ne po naključju, zanesla v samostan Kumbum. Pravzaprav so jih
 do  tam pripeljala številna znamenja. Eno izmed njih je bilo tudi balzamirano truplo trinajstega dalajlame, ki se je z glavo z juga obrnilo proti severovzhodu. Kmalu zatem je takratni regent, tudi sam veliki lama, doživel vizijo. Na gladini posvečenega jezera Lhamoi Lhatso na jugu Tibeta je videl lebdeti tibetanske črke ah, ka in ma. Temu videnju je sledila podoba trinadstropnega samostana s turkizno-zlato streho in steza, ki je od tam vodila v hrib. Na koncu je zagledal še majhno hišo z nenavadno oblikovanim žlebom.
KAKO
 DO  TAM? Iz zijala je zadnjič zadonelo nekaj o Jablanu. Vaščani te vasi se ponašajo s svojo cerkvico na Malem Vrhu, ki stoji sredi čudovito valovitega polja in jih vabi k sebi. Včasih, ko se je k maši hodilo samo peš, je bilo to enostavno. Do cerkvice je lahko človek prišel iz vseh smeri in nihče se ni ubadal s tem, ali je cesta ali je ni. Danes, ko so nas zasužnjili avtomobili, je drugače. Jablanci še vedno imajo svojo cerkvico, vse glasneje pa je slišati pripombe, da do nje nimajo nobene prave poti.
Drugi petek v mesecu, kaj drugega je ta dan kot redni mesečni pohod članov Društva upokojen cev Splošne bolnišnice. Enajst pohodnikov se nas je zbralo na železniški postaji v Kandiji, kjer smo kupili vozovnice do Višnje Gore. Zakaj pa
 do  tam? V programu pohodov je bil v mesecu maju pohod po Poti dveh slapov. Za to pot smo izvedeli iz časopisa. Pot, ki so jo skrbno očistili in označili planinci PD Polž iz Višnje Gore, je dolga dobrih 15 km. Prvi organiziran pohod je bil septembra, leta 00 . Nas je vodila planinka Fani Vovk iz Novega mesta, ki je to pot tudi sama prehodila. Z železniške postaje smo krenili pod avtocesto po dolini in ob strugi Višnjice navz gor in občudovali divjo lepoto narave in kmalu smo prispeli do prvega slapa na Višnjici. Sprva nas je strm klanec malo presenetil, vendar se je zlagoma zniževal in steza se je vila ob strugi v prelepem bukovem gozdu navzgor proti Vrhu. Vzpeli smo se do nadmorske višine 740 m. Nikomur se ni zdelo, da smo se povzpeli tako visoko in levo smo lahko zrli na Štajersko hribovje. Po kratkem postanku smo se odpravili naprej do kmečkega turizma kjer smo dobili potrebno kavico in opravili nekaj daljši postanek. Od tu do slapa Kosce je dobrih 0 minut hoje po čudoviti gozdni poti. Tišino zmoti samo ptičje petje. Pot je ponekod dokaj strma, vendar so napete varovalne vrvi, tako je za varnost pohodnikov poskrbljeno. Na izhodiščno mesto smo se vračali po dolini Kosce, poimenovani po koscih, ki so bili nekdaj tam doma. Tudi vlaka nismo zamudili in čeprav rahlo utrujeni, smo bili vsi zelo zadovoljni. Pot, ki smo jo izbrali za majski pohod je krožna, dobro označena, časovno zahtevna – dobre 4 ure hoje, ču dovita in vredna truda, da jo prehodite in si ogledate lepote narave v naši neposredni bližini in verjetno za ta slapova še niste slišali. Tudi videl jih morda ni še nihče od vas, ki bo ta prispevek prebral. PODAJTE SE NA TO POT, NE BOSTE SE IZGUBILI! Nina in Cirila
Na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Milanu bodo namreč delili vstopnice za OI v Riu de Janeiru. "
 Do  tam sta še dva meseca in zelo sem optimistična. Imam veliko rezerv in mislim, da lahko še veliko popravim svoje veslanje," je zaključila Ponomarenko Janićeva.
oljo nove animacijske tehnike: najprej sta jih poustvarila v glini, nato sta jih v raznoterih položajih posnela na video in slike prenesla v računalnik. Adrian in Kevin sta se pri tem tako zabavala, da sta začela v igro za štos prenašati sebe. Nekega dne je Kevin zavihal rokav, se postavil za kamero in iztegnil roko pred objektiv, v njej pa si je izmenjaval plastična orožjeca: pištolico, puško, motorko (kot lik v filmu Evil Dead 2). Te slike je nato postavil v spodnji srednji del Doomovega zaslona, tako da je bilo videti, kot da igralec meri s svojo roko - oziroma s Kevinovo. V odgovor je Adrian skeniral par svojih škornjev iz kačje kože in jih vdelal kot teksturo na eni od stopenj. Ko je Kevin prišel na delo s krvavo odrgnino na kolenu, sta dotično poslikala in jo uporabila za teksturo na zidu. Animiranih obrazov na slednjih nikdar ni bilo, toda v vse bolj srhljivem Pogubinem svetu je bilo nemogočega bore malo. Dodatna spodbuda je prišla s strani Mysta, ki je septembra 1993 na CD-ROMu uletel na lestvice. Id je sovražil Myst: imel ni ničesar, v kar so bili zaljubljeni - tempa, strahu, akcije, interakcije. Če je bil Myst Shakespeare, naj bi bil Doom Stephen King. Adrian in Kevin sta risala na kole nataknjene ljudi, na zidobe priklenjena okrvavljena trupla, počene lobanje pošastkov, čreva, ki so se vsula iz barona. Romero pa je našel svoj glas v stopnjah. V igro je bil zaljubljen in skušal je povezati hitrost, strašljivost in suspenz. Romerovi nivoji so bili premišljeno sestavljeni, ne le po arhitekturi, marveč predvsem po tem, kje so bili nasprotniki, orožja, bonusni predmeti, ovire. V njegovi gledališki predstavi, ki se je imenoval Poguba, je igralec zagledal pot na prostost, vendar ni vedel, kako priti
 do  tam. Stekel je po sobi, spremljala ga je glasba, iskal je prehod. Ko so se odprla vrata, je za njimi stal rjoveč imp. BUM!, igralec je tekel dalje, nakar ga je naskočila cela horda sovragov. Romerov dizajnerski kolega, ki so ga najeli po odpustu Toma, je bil drugačen: možganski, strateški. Ena njegovih stopenj je bila polna zelenih sodov, ki so lahko eksplodirali in jih je lahko igralec uporabil za učinkovit pokol kanalj. Z Romerom sta se odlično skladala.
Zdaj športnico čaka prijetni del iger - druženje in navijanje. Naslednji izziv zanjo je medalja na evropskem prvenstvu. "A
 do  tam me čaka še veliko treninga, še pred tem pa moram pozdraviti vse svoje poškodbe."
Tudi sama sem bila pridna in uspešna učenka, pa se v šoli nikdar nisem dobro počutila. In verjetno je tudi danes veliko odličnih učencev, ki ne hodijo radi v šolo. Tem otrokom z dobrimi odnosi omogočimo, da se v šoli dobro počutijo, če se dobro počutijo, bodo veliko sodelovali, tudi s tistimi manj uspešnimi, in pri tem bodo tudi sami napredovali. Poleg tega jim omogočamo različne aktivnosti, kjer lahko napredujejo do svojih lastnih mej, ne
 do  tam, kjer jih mi omejimo z oceno.
Bil je že mrak. Vračala sem se iz šole. Kakšnih petdeset metrov pred seboj sem zagledala obris človeške sence. Ustavila sem se in zbirala pogum, da bi nadaljevala pot. Srce mi je razbijalo kot ponorelo. Ko sem dospela
 do  tam, je izza drevesa skočil sošolec, ki je šel pred mano domov. Rekla sem si, dobro, da sem zbrala pogum in nadaljevala pot. Če ne, bi rekel, da sem reva, ki se boji teme in lastne sence. Včasih pa res ne veš, kaj je najbolje narediti. Lahko bi bil za drevesom kdo drug. Temu svetu ni zaupati, saj se na njem dogajajo tudi čudne stvari. Bolje, da ne govorim o njih. Kar strah me postane.
Program TSD z večinsko namensko proizvodnjo bo v drugi polovici tega leta postal ena izmed treh oz. štirih novih družb, ko se bo družba STO reorganizirala. Do reorganizacije pa bo prišlo, ko bodo vedeli, kam s skupnimi dolgovi in presežnimi delavci! Če bodo
 do  tam sploh prišli! Razlika med programi pa je, da so TSD nekakšna tabu tema, čeprav je dolgoročno v najbolj kritični situaciji. Sicer pa rezultati četrtletja položaj zelo nazorno prikažejo in dolgo ne bo več mogoče blefirati.
Morda. To je odraz tega, da je bila dosedanja percepcija po načelu belo-črno, kolaboracija-odporništvo. Predvideti je mogoče tudi politične konotacije. Toda situacijo je mogoče vendarle gledati malce drugače. Vojne so od nekdaj situacije, ko ena vojska osvoji in zasede ozemlje druge države. Problem je bil, kako ravnati v primeru, ko nekdo zasede neko tuje ozemlje. To so končno, pred prvo svetovno vojno, zlili v Haaško konvencijo, ki govori o tem, kaj je dopuščeno in kaj ne, kako naj nastopa okupiranec in kako okupator. Haaška konvencija predvideva taktično oz. upravno kolaboracijo: oblast okupirane dežele je dolžna sodelovati z okupatorjem
 do  tam, da ne poslabša položaja okupiranega prebivalstva. Okupator ima jasne omejitve. Tam tudi stoji izraz sodelovanje, po francosko collaboration in to je to: kolaboracija. Vendar daleč od tega, da bi gledali le na pravno plat, realnost druge svetovne vojne je pravne predpise mednarodnega vojnega prava presegla v vseh postulatih. Saj tudi taka odporniška gibanja, kot so se razvila v Evropi, niso bila predvidena in normirana.
Še drugič v manj kot mesecu dni so Primorci sklonjenih glav zapuščali Poden, čeprav je treba priznati, da so bili gostje tokrat precej bolj zahteven nasprotnik kot v pokalnem tekmovanju. Po prednosti s 74:73, ko je v 37. minuti zadnjo domačo trojko na tekmi zadel Ivanović, Škofjeločani niso bili več v zaostanku. Nervoza je bila vse bolj prisotna tako na parketu kot na tribunah, toda tokrat se je ruleta dramatičnih trenutkov le odvrtela v domačo korist. Veselje po zgrešenem zaključnem metu Kadića za zmago izza črte je bilo nepopisno, kot da bi bil obstanek že zagotovljen. Toda pot
 do  tam bo za Škofjeločane še zelo trnova. Čeprav je bilo vloženega obilo dela, se dejavnika sreče tokrat v domačem taboru nikakor ne smejo sramovati.
Nekdanji številki ena se bodo zanesljivo vsi želeli izogniti. Đoković je trenutno na 14. mestu lestvice ATP in bi se lahko v potencialni osmini finala pomeril z Rogerjem Federerjem ali Rafaelom Nadalom. A
 do  tam je še dolga pot ...
Spomnil sem se Peckinpahovega Železnega križca, ki smo ga snemali v Istri. Ameriški scenografi so mi pravili, da so si ob pomoči naših arhitektov Istro, kjer se dogaja drama iz druge svetovne vojne, izbrali prav zato, ker je podobna Krimu. Že prvi vtis je potrdil njihovo razlago. Pozneje, ko sem spoznaval notranjost Krima, sem se o tem še bolj prepričal, čeprav le del pokrajine res spominja na Istro, vse
 do  tam, kjer se začenjajo vzpenjati mogočne krimske gore, katerih vznožja spominjajo na »mesečeve pokrajine«.
Seveda bi rada postala prva igralka sveta in zmagala na turnirjih za grand slam. To si želijo vse teniške igralke. Precej stvari moram še izboljšati in morda bom enkrat res na prvem mestu.
 Do  tam mi manjka še kar nekaj mest.
Tako, kot je bilo pričakovati, se bo najbolj zataknilo na mejah. Ko se namreč pišejo in rišejo obrisi novih občin, je zdaleč najbolj problematično: do kod in če
 do  tam, zakaj ravno do tam?