Prikazujem 1-20 od 3.903 konkordanc.
Še zadnji metri skalovja in jeklenic pod vrhom in že zaplavamo nad morjem luči Ljubljanske kotline. Kranj je videti kot veliko zborovanje kresničk. Vse te luči, ki ubijajo noč, so pred nami na pladnju. Veličasten pogled! Vse svetleje je, dokler noči ne pokonča sonce, ki prileze ven tam nekje nad Jezerskim. Nov dan je. In ko se žareča krogla prebarva iz rdeče v rumeno, se pod nami čez kotlino potegne senca. Storžič vrže jutranjo senco v obliki pravilne piramide prav do Jelovice in še naprej. Senčna piramida seže čez gore na obzorju, njena konica se jasno zariše na meglicah nad gorami. In na vrhu tiste konice smo mi! Počutimo se kot na vrhu sveta. Najraje bi skakali in mahali, pa vemo, do smo preveč neznatni, da bi tudi naša senca segla
 do  tja.
»Fly me to the moon,« poje Frank the Voice. Če bi bila
 do  tja cesta, s tem Audijem ne bi bilo večjih težav.
Občini Prevalje se res obetajo lepši časi. Župan je ostal isti, torej Tasič, država daje denar za ceste v hribe, občina pa je za asfaltni prodor v hribe pridobila tudi donatorje. Le malo jih ve, da je na Prevalje svoje prihranke začel vlagati tudi Preventov finančnik Gorazd Fale, ki se je na Prevalje z Raven priženil pred davnimi leti. A donedavna Fale s Tasičevim občestvom ni kaj prida sodeloval, zdaj pa se mu je odprlo. Na Suhem Vrhu je kupil opuščeno kmetijo, ki bo čez čas njegova poletna oz. počitniška rezidenca. Fale pravzaprav niti ne bi potreboval ceste do svojega ranča, saj
 do  tja v glavnem prileti s helikopterjem. Ondan, ko so Prevaljčani odpirali dobra dva kilometra asfalta proti Suhemu Vrhu, sta trak prerezala Tasič in Fale, kar so občinski ujeli tudi v objektiv in kar zgodovinsko fotografijo poslali tudi v svet. Velik cestni oz. komunalni dogodek na Prevaljah se je potem končal tako, da si je župan Tasič tudi iz helikopterja lahko ogledal svojo 58,7 kvadratnega kilometra veliko občino in z infra rdečo kamero natančno zaznal, kje so njemu nenaklonjeni volivci. Tiste je potem čez teden še obiskal in potem gladko zmagal v drugem krogu županskih volitev. Za župane danes ni več dovolj, da so na cesti in med ljudmi, včasih morajo tudi skleniti novo prijateljstvo in se vzdigniti v zrak.
Branson: Mama nas nikoli ni pustila samo spremljati nogometa; zahtevala je, da gremo na igrišče in igramo. Pri šestih letih me je nekoč pet kilometrov pred hišo starih staršev porinila iz avtomobila in rekla, naj sam poiščem pot
 do  tja. Kar je kar težko, veste. Bojim se, da bi človeka zaprli, če bi to danes napravil svojemu otroku. Starša sta bila zelo odločna v svojem prizadevanju, da nas postavita na lastne noge in nam omogočita, da se sami izkažemo in dokažemo, česa smo sposobni. To je najbrž tisto, kar je vplivalo. Poleg tega sem bil dislektik. V šoli nisem bil posebno uspešen, pa sem zato preusmeril svojo pozornost drugam, kar se je izkazalo za koristno.
Bodite potrpežljivi, ne sklepajte prehitro. Vzemite si čas, vendar ne čakajte po nepotrebnem. Na zgornjo stopnico boste res stopili šele čez čas, toda po stopnicah
 do  tja boste stopali postopoma že prej. Skušajte ujeti namen trenutka, kaj morate storiti. Delo se bo seštevalo. Vse dejavnosti vodijo k skupnemu cilju. Presenečeni boste, kaj vse boste še spoznali. Izziv, povezan s strahom, nekoliko odložite.
Toda še vedno ostaja dejstvo iz bližnje preteklosti: Bologna res ni Ženeva ali München, nam je pa blizu in ima kaj pokazati. Če vas poleg mirujoče pločevine zanimajo tudi prave dirkaške prireditve, šole vožnje, knjige, modelčki in čedna dekleta, potem ni razloga, da se ne odpravite tja. Šov bo trajal vse do konca prihodnjega vikenda (15. december), vstopnina ni oderuška, iz Ljubljane
 do  tja pa je manj kot 400 kilometrov zelo dobre in hitre ceste. Skoraj zagotovo vam ne bo žal.
Zvezda Alfa Kentavra je od Zemlje oddaljena vsega 4,3 svetlobnega leta. V kilometrih je ta številka precej večja: 40.000 milijard kilometrov, če si sploh lahko predstavljate tolikšno razdaljo. Z najsodobnejšim vesoljskim plovilom bi polet
 do  tja trajal približno 30.000 let. Za primerjavo: vesoljska sonda Voyager 1, ki jo je Nasa izstrelila daljnega 5. septembra 1977, je naše osončje zapustila šele septembra 2013. Doslej je prepotovala več kot 20 milijard kilometrov poti.
AM ga je, še preden je prišel na naš trg, ocenil predvsem kot zelo udobno in poceni vozilo za umirjene voznike, pri katerem bodo prišli na svoj račun tudi tisti, ki radi vozijo športno. Njegov motor je bil izredno živ in prožen, saj je v četrti prestavi dovoljeval vožnjo s hitrostjo od 40 km na uro pa
 do  tja do 160 km na uro.
S pričetkom pouka po zimskih počitnicah imajo zaradi zaprtja mostu precej težav na poti v šolo učenci iz Lisc, ki obiskujejo II. Osnovno šolo. Pot v šolo je daljša, saj morajo peš do Splavarskega mostu v Mestnem parku. Ker
 do  tja ni pločnika, je pot v šolo za 23 otrok iz Lisc nevarna.
Ob tem referendumu so se na Lešah spomnili praznih obljub, ki jih je izrekel že pred volitvami in zato ni presenetljivo, da so na Lešah glasovali proti, saj tudi od tega, kdo bi upravljal s plinovodnim omrežjem, ne bi imeli nič, ker
 do  tja plinovodno omrežje ne sega. Res je, da plinovodnega omrežja tudi na Šentanelu ni, in da so bili Šentanelci za odlok, toda njim je pred referendumom obljubil kos ceste. Tako pač to gre.
"
 Do  tja je še dolga pot. Zame bo zelo težko, da bi igral tam, ker bo tudi po OI trener reprezentance ostal Passarella. Toda počakajmo, saj je življenje polno presenečenj."
Sin igralskega para Mojce Fatur in Klemena Slakonje je pravi mali biser. To vedno znova spoznava njegova mama, ki jo Ruj redno preseneča z bistrimi izjavami. Nazadnje jo je vprašal, ali se dve dekleti oziroma dva fanta lahko poročita. Mojca mu je odgovorila, da pri nas ne, v ZDA pa je to mogoče. Sinko ji je v slogu poznavalcev partnerskih odnosov pripomnil, da je to povsem nesmiselno, kajti preden prideš
 do  tja, se tako ali tako že skregaš.
Tisti s fotoaparati se poženejo na teraso, kot da so odkrili nov planet, ne vedoč, da je rezervat ustja Soče že od ustanovitve 1996 priznan raj za amaterske in tudi profesionalne fotografe. Telefonist molči o svoji dogodivščini z "vojakom" in "minometom", upajoč, da se bo drugim zgodilo enako. Podajo se na pot do Marinette, nenavadne lesene stavbe s tremi razglednimi nadstropji, od koder je mogoče uživati v raznolikem živalskem svetu.
 Do  tja je dobrih petnajst minut hoje, tudi mimo "minometalcev", ki pa so se medtem že premaknili na druga opazovališča. Zdaj je telefonist tisti, ki druščino neprestano miri s prstom na ustih. Uživajo, ko tišino parajo različni ptičji kriki. Poskušajo uganiti, ali se oglaša tudi veliki škurh, ki je maskota rezervata - domuje tudi pri nas v Sečoveljskih solinah in na Ljubljanskem barju pa še kje, kjer je bolj močvirno. A od samega račjega gaganja izgubijo občutek za podrobnosti. Preletavajo jih galebi, klini potujočih rac in gosi, bele in sive čaplje elegantno mahajo s krili.
Načrtuj in se pripravi na pot – sporoči prijateljem, kam odhajaš, preveri, kako boš
 do  tja najlažje prišla.
Kako se pa pride
 do  tja? Peš? V tem primeru zahtevam dodatni par čevljev, kajti tile so že za nikamor! Lepenka se je strgala, tako da mi ven gledajo vsi prsti!
Azorske otoke, ki so avtonomna pokrajina v okviru Portugalske, sestavlja devet otokov. Največji v vzhodnem delu je Sao Miguel, kjer leži tudi glavno mesto Ponta Delgada.
 Do  tja je mogoče priti le z letalom, saj so predaleč od kopnega – dobri dve uri leta iz Lizbone do letališča v glavnem mestu. Trajekti vozijo le med otoki. Tudi z letalom je potovanje zelo omejeno – nad otoki nekako drže roko Portugalci. Tako rekoč edina pot tja vodi prek Lizbone ali pa z nacionalnim prevoznikom TAP Air Portugal ali pa z azorsko družbo SATA International (poleti slednji občasno letijo tudi v Frankfurt). Čarterski prevozniki v Evropi, razen nekaterih angleških družb, ne letijo tja, je pa nekaj čarterskih letov tudi z vzhodne ameriške obale. Med otoki so dobre povezave s trajekti in manjšimi letali družbe SATA. Ceste so dobre, a ozke in izjemno vijugaste, le v bližini prestolnice je nekaj kilometrov avtoceste. Najbolje in daleč najudobneje je najeti avto, potovati je mogoče tudi z avtobusi, ki vozijo skoraj v vsak kraj na otoku.
statusu nahajale med nami in Bogom. To je nemogoče, jim je odgovarjal, kajti te duše niso kaznovane za to, kar je v njih višjega, marveč zato, ker imajo v sebi manjvredno. Ta argument je nekaj posebnega in je podoben besedni igri, spominja na lažne etimologije, ki so bile pri srcu srednjeveškim klerikom. Kakorkoli že, ta pripomba je zanimiva, ker kaže, da je Tomaž v 13. stoletju sodeloval pri »popeklitvi« vic, in potrjuje, da so obstajali tudi kleriki, ki so mislili, da vice niso podzemne, ampak quasi nebeške – to so bili predhodniki Danteja, ki je goro v vicah postavil na zemljo, s tem da se je dvigala k nebu. Kar zadeva tretje vprašanje in trajanje muk v vicah, je Tomaž menil, da tako pri odrekanju Božje prisotnosti kot pri kazni čutov »najnižja stopnja presega največjo muko, ki nas lahko doleti tu doli«. Ostrina (acerbitas) kazni v očiščevališču ne izhaja iz količine kaznovanih grehov, temveč iz okoliščin, v katerih je tisti, ki je kaznovan, kajti greh je v vicah kaznovan huje kot na tem svetu. Tomaž očitno ni hotel podpreti ideje, da so lahko greh, storjen na tem svetu, in muke, ki jih trpimo v očiščevališču, kvantitativno povezani. Čeprav je pri teh rečeh poudarjal pravičnost Boga, ni govoril o sorazmernosti. Naredil ni niti koraka na poti onstranskega preračunavanja. Ko je Tomaž v odgovoru na četrto vprašanje ocenil, da kazen v očiščevališču ni prostovoljna, ker bi si tako želele duše, ampak zato, ker vedo, da je to način odrešitve, je zavrnil tiste, ki so mislili, da se duše v vicah tako silno ubadajo s svojimi mukami, da ne vedo, da jih te očiščujejo, ampak nasprotno mislijo, da so pogubljene. Duše v vicah torej vedo, da bodo rešene. Kakor že Albert Veliki, je tudi Tomaž mislil, da duš v vicah ne trpinčijo demoni, a je možno, da jih
 do  tja pospremijo in da se veselijo, ko gledajo njihovo trpljenje. To je odgovor na peto vprašanje. Na šesto in sedmo vprašanje je Tomaž odvrnil, da čistilni ogenj resnično očisti odpustljive grehe. Toda zdi se, kot da je imel ta ogenj za metaforičnega; zdi se, da so ga glede tega
Do Jesenic ne bo težko. Najbolje bo, da se zapeljete mimo Vrbe do Slovenskega Javornika, nato pri semaforju desno pod železnico in v prvem križišču levo, potem pa se držite smerokazov za Pristavo. Tudi ko zmanjka asfalta, nadaljujte do Pristave, kjer zdaj cvetijo narcise, na prvem razcepu pa nato naravnost navzgor do sedla Križovec, kjer je križišče in je že več kot 1000 metrov visoko. Tu zavijte desno. Pot se nekoliko zoži, za nizke avtomobile lahko postane celo nekoliko problematično,
 do  tja, kjer se cesta nekoliko razširi in ponuja kar solidno parkirišče, pa je le še približno sto metrov. Krenite po lepi cesti dalje mimo Pustega rovta, kjer oznake vodijo na Golico. Ne dajte se motiti, ker ste na pravi poti. Na odcepu, kjer se pot odcepi levo proti Golici, nadaljujte naravnost in kmalu se bodo začeli med bukvami odpirati lepi pogledi proti Julijcem. Ko se svet za spoznanje poravna, jo lahko mahnete kar po pobočju na greben, kjer se bo ponovno pojavila široka udobna steza, z njo pa tudi prve markacije. Tu je vredno uživati v razgledih s tega južnega pobočja. V približno dvajsetih minutah boste na Belski planini ali planini Svečica. Domačini pravijo, da je to najvišja pašniška planina pri nas. Nekaj mesecev poleti se da tu dobiti kaj za žejo in kakšen mlečni proizvod, zdaj pa je planšarija še zaprta, so pa zato odrti številni cvetovi avrikljev, encijanov (Klusijev svišč), navadnega svišča, sem in tja pa podobo polepša še kak šop narcis. Še najlepše bo, če se po brezpotju vzpnete na greben Struške, od koder se odpre prekrasen pogled na Koroško in dolino Drave na severu, na Julijce na jugozahodu in proti Stolu na vzhodu, ki ponuja od tod pogled na svoje prepadne stene. Cilj si tu sami določite. Lahko končate takoj na grebenu nad planino, lahko nadaljujete do Velikega vrha in se spustite na Zijalke ter potem nazaj, najbolj zagnani pa jo lahko potegnejo celo do Stola. O dolžini ture ne morem pisati, saj jo boste določili sami, vendar jo bo zanesljivo za več kot dve uri.
Iz dežele Pike Nogavičke v deželo Male morske deklice in Grdega račka. Vzrok, da so Skandinavci avtorji nekaterih najlepših pravljic, tukaj postane jasen: okolje se zdi, kot bi bilo ustvarjeno posebej za to, da vzpodbuja domišljijo. Hans Christian Andersen ima svoj mogočni spomenik sredi mesta, mi pa smo želeli videti slavno Morsko deklico, ki nesrečno zre v morje. Ampak, kot se za njo spodobi, zre v morje čisto na koncu rta in na poti do tja naju je že nekajkrat minilo, da bi jo občudovali bova pač kupili kartico z njeno fotko, pa bo. Težko je biti turist v slabem vremenu! Nazadnje sva le pričofotali do slavne lepotičke, je pa pot
 do  tja postregla s še eno pridobitvijo Kopenhagna novo opero. Prav mogoče je, da je skoraj dokončana gmota navdušujoč dosežek sodobne arhitekture, a kaj o barvah, kreativnosti in razgibanosti bi se njeni ustvarjalci morda lahko naučili v neki drugi kopenhagenski pravljici. Christiania! Mesto v mestu, morda državica v državi, neevropski otok sredi Evrope. Če ste navdušenci ljubljanske Metelkove, potem vam bo obisk Christianie prav gotovo razširil obzorja alternativne scene. Prvo pravilo: fotografiranje prepovedano. Drugo pravilo: policiji vstop prepovedan. Christiania je torej avtonomna (kulturna?) cona, pri čemer naj bi »avtonomna« pomenilo, da na njihovem ozemlju ne veljajo danski, evropski in vsi ostali zakoni. In ker policija skrbi, da se zakoni ne kršijo, seveda tam nimajo kaj iskati in jih ni. Tisto o prepovedanem fotografiranju pa se bolj kot na kaj drugega nanaša na dejstvo, da je Christiania slavno »nakupovalno središče«. Tržnica na prostem ampak jabolka in solato raje kupite kje drugje, ponudbo namreč sestavljajo samo rastlinice (in njihovi produkti v vseh možnih oblikah, agregatnih stanjih, barvah), ki so izven avtonomne cone prepovedane. Trave toliko kot listja in trave. Ok, da ne bo zvenelo preveč kruto plakati z napisi »say no to hard drugs« opozarjajo, da je ponudba omejena na mehke droge. Vse ostalo je kot zunaj konkurenca je huda, udeležba mednarodna in prodajne in oglaševalske taktike različne. No, edino oprema prodajnih prostorov ne predstavlja večjega stroška vsak prodajalce ima namreč na glavni »prodajni ulici« majhno barakico (gradbeni materiali: les, karton, plastika), ki še najbolj spominjajo na tiste, v katerih pri nas prodajajo pečen kostanj. »Prodajne artikle« opremljene s cenami imajo razstavljene na »prodajnem pultu« (podobnost s prodajalci kostanja je spet več kot očitna), da pa bi bili ves čas prepričani, da kakovost njihove robe res ustreza standardom, ki jih narekuje konkurenca, ves čas pridno degustirajo. Strašljivo? Pravzaprav niti malo ljudje so dobre volje, na vseh zidovih so čudoviti grafiti in mozaiki, alternativni neuveljavljeni slikarji v majhnih »galerijah« predstavljajo svoj pogled na svet morda pa delajo raziskavo, kako blagi opiati vplivajo na kreativnost!? Kot bi res vstopil na drug planet se zdi ampak samo na prvi pogled. Ob natančnejši analizi naselja (stvar je velikosti manjše vasi) pa je jasno, da je kapitalistična miselnost že zdavnaj vdrla mimo »no photo, no police« znakov turiste, ki si navdušeno ogledujejo (kupujejo, sklepajo posle in poznanstva) vabijo na kavico in kosilo islandske, kitajske, mehiške … okrepčevalnice. Vsi moramo pač preživeti. Če ste pričakovali kakšen podatek o primerljivosti kakovosti in cen s slovensko ponudbo, vas moram na žalost razočarati. No, cene glede na danski standard najbrž niso diskontne, blaženo srečne obraze konzumerjev pa lahko pripisujemo tudi blagemu danskemu podnebju. Sicer pa vas prebivalci Christianie, ko izstopate iz njihovega ozemlja, z velikim napisom prijazno obvestijo, da vstopate v območje EU. Na hitro si privoščim še eno fotko znakca za prepoved fotografiranja in si prislužim nekaj krepkih (tokrat v nobenem od nam sorodnih jezikov) od bližnjega prodajalca. Ok, čas je za odhod! (se nadaljuje)
»No, potem je to urejeno, komaj čakam. Odšla bova že zelo zgodaj, saj je
 do  tja kar dve uri vožnje. Iskat te bom prišel ob šestih zjutraj z avtom. Ali je tako v redu?«