Prikazujem 1-20 od 291 konkordanc.
No moški me zanima, če bi meli na izbiro takšno pa eno malce bolj obloženo katero bi izbrali? Tole je čisto presuho in meni osebno grdo.. Ženska mora
 imet  saj malo oblinic... ;) Zaj pa ne razumem...... Če bi imela kilo več bi pa strmeli v članek, da je predebela... Ustvarjanje novic, ki to niso in nikogar ne brigajo... Zanimalo bi nas.. 1- Zakaj Zidar še ni v zaporu. 2- A je Senica še zaprt, a je vrnil milijone. 3- Kako kaj Stožice, kdo plačuje stroške, kredite....... 4-Kdaj bo Plagijatorka zagnala gospodarstvo, saj so obljubljali, kaj mamo zaj..... Ne pa neki Kardašijani, blondike iz Beograda, pa taka zavajanja pozornosti od resnih tem..... To žal ni novinarstvo ampak je korporativno suženjstvo.
Oba sta oba ponosna, da sta lahko skupaj zapela vsaj eno pesem. "Da je en tako mlad, šarmanten pevec, kitarist in komponist hotel mene imeti zraven," je bil počaščen Lado, Jan pa mu je laskanje hitro vrnil. "Največjo legendo
 imet  zraven, lepo prosim. To mi je ogromno pomenilo. Dalo je težo mojemu neznanju, ki je bilo takrat prisotno." Ugotovila sta, da imata kar nekaj skupnega. Na Portorož namreč tudi Lada Leskovarja vežejo lepi spomini. Ravno tam je leta 1957, pri 15. letih, prvič nastopil profesionalno. A poleg stvari, ki ju vežejo, je med njima še manjša razlika. "Vsak moški mora v življenju napisat knjigo, posadit drevo in imet sina, da nadaljuje njegov rod," je prepričan Lado. Knjigo ima, 300 let staro oljko tudi, Janu torej manjka samo še sin. Saj veste, naj stvari so namreč tri.
Oba sta oba ponosna, da sta lahko skupaj zapela vsaj eno pesem. "Da je en tako mlad, šarmanten pevec, kitarist in komponist hotel mene imeti zraven," je bil počaščen Lado, Jan pa mu je laskanje hitro vrnil. "Največjo legendo imet zraven, lepo prosim. To mi je ogromno pomenilo. Dalo je težo mojemu neznanju, ki je bilo takrat prisotno." Ugotovila sta, da imata kar nekaj skupnega. Na Portorož namreč tudi Lada Leskovarja vežejo lepi spomini. Ravno tam je leta 1957, pri 15. letih, prvič nastopil profesionalno. A poleg stvari, ki ju vežejo, je med njima še manjša razlika. "Vsak moški mora v življenju napisat knjigo, posadit drevo in
 imet  sina, da nadaljuje njegov rod," je prepričan Lado. Knjigo ima, 300 let staro oljko tudi, Janu torej manjka samo še sin. Saj veste, naj stvari so namreč tri.
"Kličejo, stanodajalci se jim ne javljajo na telefon. Ko slišijo, da je tuji študent, ga preprosto zavrnejo. Imeli smo primer študentke, ki študira v Pragi, je pa po rodu Rusinja. In je imela rezervirano sobo, je preko spleta rezervirala, ko pa je prišla sem v Ljubljano, ji je rekla, da ker je pa Rusinja, jo pa noče
 imet ," nad predsodki stanodajalcev zmajuje z glavo Helena Deršek Štuhec.
MAJZL: Ja, ja, povzpet se, pol pa ostat gor,
 imet  keš in dol zajebavat mene in rajo. Kurc pa tak posu!
Na tej točki sem si rekla - dobro, pa saj se sliši kot res super zadeva, ampak a res počisti tako učinkovito, da bi ga res želela
 imet ? Hitro me je postavila na realna tla.
Režiser se iz dvoranice povzpne na oder, dvigne roko in precej glasno ukaže: »Stoj!« Izvajalci zamrznejo, odrske luči ugasnejo, osvetljen je samo še režiser, ki se obrne proti gledalcem in nadaljuje: »Tukajle bomo začasno prekinili naš tekresdok in nadaljnji del zgodbe bom na kratko povedal jaz, potem bomo pa spet šli v živo.« Izvajalci medtem tiho zapustijo oder. »Sodišče,« nadaljuje režiser, »je moralo odločit med dvema resnicama, očetovo in sinovo. Nekatere stvari je bilo treba verjet na besedo, ker ni imel dokazov ne eden ne drugi, recimo, ali je bil v časopis zavit denar ali molitvenik – ni ga bilo mogoče najt, molitvenika; ali pa, a je Anfisa plačala Trofimu s svojimi ženski čari – ni je bilo mogoče najt, Anfise. Ampak o točki obtožnice številka 1 ni bilo nobenega dvoma, Trofim si je kot predsednik vaškega sovjeta res premalo prizadeval, da bi kmetje vstopili v kolhoz, tu ni imel pokazat ničesar. In točka obtožnice številka 2, tu je sam priznal, da je kriminalno nevestno izpolnjeval bistveno rubriko putjovke, pa naj so bili njegovi motivi takšni ali drugačni. Eno z drugim, argumenti so kazali v Trofimovo škodo, posebej če upoštevamo, da je priznal prešuštvo z Anfiso Jegorovno, tudi to mu ni koristilo, saj je bila njegova žena Tatjana Mihajlovna zavzeta aktivistka v vaški Antifašistični fronti žena. Plus tehtl mehtl s tistim molitvenikom, predsednik vaškega sovjeta ne sme
 imet  opravka z nobenimi molitveniki.
Za trdno hišo moraš
 imet  dober material in čisto vodo, material so bili ljudje-delavci-gramoz-šoder. Pa tudi zemlje, trave slame je bilo vmes , pa tudi odpadkov. Za friško vodo-denar je poskrbel Bajuk., keš iz tujine.
»Glej, vzemi ključe in pojdi v galerijo in vzemi tri slike. Ne eno, ne dve. Tri slike. Pa pojdi zvonit po domovih, pa jih ponudi zastonj … Vendar samo pod pogojem, da jih ne smejo prodat, ampak jih morajo nekje doma obesit in
 imet . Pojdi, pa bova videla, koliko jih boš razdelil. Od treh.«
»Zato mora
 imet  človek neprestano stik z umetnostjo, z znanostjo, ne pa da se to reducira na ekonomsko in izobražensko elito.«
MIKI: Jaz nočem
 imet  skupaj zajtrk. Jebe se mi za »skupaj zajtrk«. Razumeš, jaz bi rad samo jedel in bral časopis.
(04) Čeprav ni član ZK ali ZSMJ, ga oficirji predlagajo za vodilne funkcije. Peter vojaškim psihiatrom sporoči, da se mu na nebu prikazujejo temna znamenja, da ga preganja dr. Mabuse in da čuti apokaliptične signale. Po pregledih na nevropsihiatriji, kjer z zdravnikom debatira o tem, ali je bolj resnična Marxova materialistična razlaga sveta ali mistična videnja, dobi diagnozo psihopatia. Zapusti JLA. Ustanovi Water Pistolse, nihilistično in seksistično-anarhističen bend, ki mu med nastopom v Študentskem naselju zaradi obscenih besedil izklopijo elektriko. Peter recitira: »Jaz hočem
 imet  oblast, ki masam bo v balast, ker to mi dobro godi, da folk po obupu brodi.« Za zvočno kuliso skrbi del Pankrtov.
ZOGI: Kri in sonce... prej sem kiksnu z zeleno,.. sta oranžna. Kva vam je v slovenskem grbu treba
 imet  tri rmene zvezde. Zvezde nimajo barve. Ampak...
Spustil sem obleko na posteljo in ga gledal. Jaz nič je moralo nekaj pomenit. Čeprav, jasno, Vijolca ni mogel
 imet  res nič pri tej selitvi, kot nima pri nobeni. Razen če kaj namigne šefom.
Človeka, ja. Saj veš, kaj mislim. Ne vem če je bil kdaj kdo, ki ni že kot rosno mlad spoznal, da so eni pač, jebiga, nesnage, riti, nule, da je pa tud takih, ki so nekaj posebnega Je pa takih malo. Treba je
 imet  pravzaprav krompir, da se ti en tak pojavi. Kot se je v mojem primeru en coprnik. Bom ti povedal.
Druga Cirilina teta je bila šivilja, delala je za eno šiviljstvo v Celju, bila je pridna gospa, vbadala je tisti cvirn, potem pa ropotala s strojem; še po službi je delala za raznorazne ksihte, ki so hoteli imet srajco ali pa mogoče kaj poštukano ali pa zarobljeno. Ta njena teta, Hedvika ji je bilo ime, ta je bila slika. Ko sva šla tu pa tam na obisk k njej, je imela vedno ornk dobre štose, take realne, resne zadeve. Stanovala je v Gaberjih, blizu naju s Cirilo, v eni hiši, kjer je bilo več podnajemnikov. Sva potrkala po vratih in je vedno rekla: herajn, če si fajn, če si falot, pa zuni bod! Poročila se ni, govorila je, da so dedi ena sama žalost. Cirila mi je enkrat zaupala, da je v mladih letih bila zaljubljena v enega vojaka, ki je šel v boj za cesarja in očetnjavo, to se je tako takrat reklo, in so ga ubili, jasno, baje je umrl s pesmijo na ustih, baje je pel: pobič sem star šele osemnajst let, pa cesar me hoče k soldatom
 imet , čeprav je bil že čez dvajset. Jo je baje ornk potrlo, češ da mi takole umre, ne da bi me prej obvestil. Zvedela je šele dva meseca po smrti. Vedno je govorila, da naj klinc gleda cesarja, še bolj pa očetnjavo. Ali očetnjavo, še bolj pa cesarja, ne vem več natančno, takrat so hecno govorili. Rekla je, da je očetnjava nič ne briga, cesarju pa da ni nič pustila. Imela je eno fotografijo tistega svojega, ki mu je pravila Fredi, ampak pred menoj ni o tem nikoli govorila, Cirila je rekla, da je to enkrat čisto po naključju slišala, ko je bila še froc. Baje je Fredi bil zelo dober človek, tak nežen, da je Hedviki pravil moj bulimandi. In da jo je žgečkal in se hecal z njo. Potem so ga pa pokosili. Precej kruto se mi je zdelo vse skupaj, tako kot v kakem filmu. Ampak to se je dogajalo, ona ni bila edina. Smrt je tam kosila z motorko, čeprav je takrat menda še niso poznali. So pa govorili nekaj o pihalnikih, pa šrapnelih, pa stari Avstriji, ki je šla v rit. To je tudi moj ata večkrat govoril, on je izgubil brata v boju za staro Avstrijo. Poldi mu je bilo ime, baje je bil kot osa, hudič pocijen, pa niti trenutka ni pomišljal, ko so ga poklicali. Za njega je bilo to ohoho puške, ohoho topovi, brigalo je njega za cesarja in očetnjavo, njemu je bilo to interesantno, da so tam puške pa topovi. Kako da niso zgrabili še mojega ata, ne vem. Sem vedel, menda, pa ne vem več. Ali pa sploh nisem vedel. V glavnem, Cirilina teta Hedvika je imela v tisti svoji luknji v Gaberjih prav prijetno urejeno. En kuhalnik je imela, za fižol, tako je rekla, pa veliko posteljo in delovno mizo. Tista miza je bila polna nekakšnih listov s čičkamičačkami, počorgljano vse podolgem in počez, križemkražem, same neke cifre in čudne šifre: manšeta, pa cifra. Pas, pa cifra. Je rekla, da so to mere. Pa nekakšne kroje je risala. Sem enkrat vzel en list z mize, da bi ga ornk prebral, pa je začela vpit: Smiljan, pusti to, Kristus pomagaj! Sem rekel, da ji ni treba nikogar klicat na pomoč, da nisem nič strgal ali pokvaril. Še najmanj pa Kristusa, on ja nima časa za take malenkosti. Rekla je: samo daj ta list točno tja, kjer si ga vzel! Baje da bi ji bil zmešal sistem. O tem nisem vedel ničesar, sva ji pa s Cirilo vedno prinesla kak pisker. Je rekla hvala in ga vrgla v omaro k drugim. Enkrat sem pogledal v tisto omaro, polna je bila najinih piskrov, pa vsi so bili kot novi, menda jih sploh ni niti enkrat ponucala. Na tistem kuhalniku je pa imela eno grdo staro reč, ki je bila nekoč baje nekakšen lonec, zdaj je bila pa podobna kupu ošremfanega dreka. V njej je imela ponavadi fižol. Če sem jo vprašal, kaj, a vam fižol ne raste že iz ušes, Hedvika, je vedno rekla: bod tih, falot, sej mam tud kisl zéle! Dober izgovor. Hvala Bogu, da je znala Cirila delat tako dobre šnicle, nikoli jih nisem imel dovolj, vedno bi še, potem se je pa drla, da sem požeruh, da ona že ne bo mojega vampa s špahtlom praskala z mize. Je imela prav, po eni strani. Ampak Čučić ji je enkrat rekel: slušajte, góspa, može li još šnicla? in je bila kar tiho. Pojedel jih je osem, jaz sem recimo dobil največ tri. Ko sem ji to enkrat pozneje, ko je bila hiša že pod streho, čisto mimogrede omenil, me je zabila nazaj: loj, Čučić je potreboval kalorije! Ko sem potem še nekaj zinil, sva bila za tisti večer skregana, češ da sem favšljivc in če bi favšija gorela in te stare pesmi, ki so vsakemu jasne. Čučić je včasih, ko je spil preveč pirov, pel nekatere dalmatinske, pa oni njegovi sozidarji so se pridružili, njegova momčad, kot jim je rekel. Sem vprašal, če zna kake vojvodinske ali črnogorske, pa je rekel, da je bral Gorski vijenac in da je to dovolj, Marijane mu pa ni nikoli dovolj. Saj ni slabo pel, ker ni veliko kadil. Po dve cigareti na dan mogoče. Njegova momčad ga je vedno klicala majstore Milivoj ali druže majstore, ampak je bil res sposoben. Potem ko so nehali z našo hišo, nisem nikoli več nič slišal o njem. Kot bi se vdrl v zemljo. Teta Hedvika pa ni marala zidarjev, vedno je govorila o sofisticiranosti, pa da so stranke šiviljstva, kjer dela, iz celjskih vil, pa z Jožefovega hriba da hodijo. Res je hodil tja en tip z Jožefovega hriba, pisal se je Javšovec, Fredu Astairu je bil podoben. Tako jajčasto glavo je imel, govoril je pa tako, kot sem bral v onih knjigah iz 19. stoletja: spoštovana gospodična, poljubljam roko in podobne oslarije, kot bi ga sneli z Dunaja. Mogoče je doma gojil kult cesarja. Mogoče je imel podobe vseh tistih brkatih Francev, pa svečice pod njimi, pa cesarski molitvenik, kaj vem, slišati je že bilo tako. Tip je bil po moje šarlatan, vozil se je v neki stari kolavti, še midva s Cirilo sva imela boljši avto, pa nisva imela vile na Jožefovem hribu. Kakorkoli že, na tisto kolavto je bil strašno navezan. Ga je Hedvikina šefica enkrat vprašala, zakaj se, velik in slok kot je, matra v tisti konzervi. Je rekel: oh, gospodična, to je vprašanje noblese. Hedvikina šefica je pokimala z glavo, pa se obrnila k Hedviki s čudnim ksihtom, češ kaj pa naklada ta butl! Noblesa! Kakšna noblesa neki, če se moraš vozit zvit v sedem gub! Meni bi že zdavnaj razsulo križ. Še tako imam težave s hrbtenico, zadnjič me je pred geplom ornk prijelo, tako da mi je šel nov rekord pri tetrisu. To so bolečine, porka mazerja, kot bi mi dvajset tavžnt Indijancev nasulo puščic v šimbas. S Cirilo sva ob večerih en drugemu večkrat na glas brala Karla Maya, pa vem, kako to gre. Kje pa, da bi se midva s Cirilo vozila v nekakšni telefonski govorilnici. Dobila sva si moskviča, šel je ko hudič, potem je naredil flop in crknil, pa sva kupila amija, ta pa še danes vozi. V sedemdesetih sva imela težave z njim, ampak ne več kot vsi drugi, včasih, ko ni bilo bencina. No ja, saj midva se v službo nisva vozila, šiht je bil petnajst minut peš od hiše, ampak na Polule pa, pa k Cirilinim, ona ni imela samo Hedvike, kje, imela je žlahte po polovici Štajerske, pa še kje drugje tudi. Vozila sva se v Slovensko Bistrico, pa v Zreče, pa v Ormož, pa gor po Savinjski. Žlahte, da te srat pritisne, jaz sem si doma pisal vse te strice pa tete pa bratrance pa sestrične v drugih, tretjih, četrtih kolenih. Sem imel tri zvezke teh vej, pa povezav, pa vse te mame in očete, ki so bili mladi, ko je šel cesar v tri rajske. Dolgo časa sva obiskovala v glavnem vse, ne pogosto, ampak kolikor se je dalo. Saj nisva mogla vsak vikend naredit ture po pol Slovenije in poslušat eno čvekanje tam, drugo čvekanje spet drugje. Teta Evridika je vedno rezala salamo, teta Poldka sir, stric Jože je govoril o politiki, bratranec Miran pa tožil, da ga ima njegova baba preveč pod kuratelo, da ne sme niti na pir v gostilno, pa kadit tudi ne sme doma, pred otroki. Pa da mora sesat ob sobotah dopoldne, pa brisat prah ob sobotah zvečer, ob nedeljah ga sterajo v cerkev, potem pa takoj domov po maši, ni govora, da bi v gostilni popaberkoval s Franceljnom in Štefijem, kako jima gre z otavo, pa če je Rudo zrihtal puhalnik. Kaj te briga, je baje vedno govorila Miranova žena, saj ni tvoj puhalnik! Vse bolj sva ostajala doma, jaz in Cirila, potem so začeli pa telefonarit. In niso znali nehat. Celo soboto je zvonilo, da sem, jebemti, šel kar parkrat ven vreč telefon, pa naj se matrajo hudiči, saj to ni bilo za prenašat! Cirila je stala sredi veže, bila je čisto mokra, šepetala mi je: daj, PROSIM prinesi mi stol, preden drapnem. Potem so se malo vnesli, so klicali enkrat na mesec, potem je počasi ponehalo, samo kaka kartica tu pa tam, pa obisk kdaj pa kdaj, šla sva, če se nama je dalo. Ponavadi sva raje ostajala doma, si vzela čas zase, gledala Trefalta. Cirila je štrikala vmes, jaz sem rešil križanko ali dve. Igrala sva kako igro, to sem že menda povedal. A sem že povedal? Ob sredah človek ne jezi se. Ob sobotah sva vedno igrala švarcpetra. Tisti, ki je petkrat zaporedoma izgubil, je v nedeljo brisal posodo. Ko je Cirila šla k sestri v Šoštanj, je vedno vzela avto, rekla je: Goršič, ti ga tako ne rabiš. Saj je imela prav. Ko sva imela še moskviča, je zmeraj nekaj bentila, ker je crkaval. Potem pri amiju ne več. Ami je nerad crkaval, mogoče je crknil enkrat v vseh letih, pa še to ne recimo na kakem kočljivem mestu, nikoli recimo, ko je bilo treba speljat spred semafora. Če se prav spomnim, je crknil sred nekega kolovoza neko nedeljo popoldne, ne vem, kaj za vraga sva počela tam, ampak naredil je pok in je ugasnil. Nisva se sekirala, kolovoz je bil malce od rok, pa sva si vzela čas za intimo. Kot bi bil prekleti avto vedel! Ko sva imela intime dovolj, je takoj spet vžgal. Z vsemi žavbami je bil namazan! Pri Cirilini sestri nisem bil ravno velikokrat, se mi niti ni dalo, ker je bilo drugih sorodnikov dovolj za obrajtat, poleg tega pa sta imeli pozreti precej poseben odnos; ko je Cirila prišla, je TOZD-ovec šibnil ven iz sobe ko raketa. Bolj pogosto je začela hodit tja, ko sva v glavnem odpikala vsakosobotne in nedeljne vožnje po Sloveniji. Mene sicer niso te čenčarije nikoli motile, TOZD-ovca pa. Bil je občutljive sorte, paranoičen, mislil je, da ženski kujeta zaroto zoper njega. Ja, veš, me je klicaril, ne bi smel pustiti Cirile same sem. Losali se naju bosta, vem to, čutim to, to je v zraku, ajnscvajdraj, pa bova v kakem pajzlu ob piru objokovala to, da jima zdaj pustiva takele eskapade. Rad je uporabljal zanimive tujke.
Lepo delat nazaj, če čte
 imet  kaj kruha ..ko boste dojeli tole: Vsaka država ima svojo mafijo, samo slovenska mafija ima svojo državo", vam bo lažje ;) Se pa vse vrača in plača, toje tut res ;) -- JOSKO
Z Alicjo je bilo od začetka preveč dobro, vse skupaj je prelahko, pregladko šlo, kot v romantični komediji, od vsega začetka. Najino poznanstvo se je pričelo s klasičnim qui pro quo, Alicja me je imela za nekoga drugega, mislila je, da sem bratranec Borysa, našega šefa, in me je vlačila ven na pogovore o njem, a kaj ko ga jaz skorajda nisem poznal, srečeval sem ga samo na kolegijih, ko nas je hvalil zaradi uspešnih projektov ali nadiral zaradi delovnih zastojev ali mobiliziral za ›še en horuk, ker se nam bo vsem splačalo‹. Bil je moj šef, moj predstojnik, pozneje pa celo stanodajalec, rad je tudi govoril, da je kakor oče, strog, a pravičen, kar je zvenelo malce smešno in malce strašljivo. Ko se je izkazalo, da me z Borysom vežejo zgolj poslovni odnosi, je Alicja izgubila zanimanje zame, sicer pa je bila takrat z Markom, dosti je pripovedovala o njem, o njegovi radijski karieri, o njegovih številnih konjičkih, kot sta kajtanje ali potapljanje. Toda srečevala sva se ob različnih priložnostih, na kolegijih, na banketih, na piknikih pri šefih, in zdelo se mi je, da naju povezuje neka skrivna vez, nekakšna zarota. Tega ne znam razložiti, ker sva se res dosti družila, skupaj sva hodila v kino in v restavracije, ko se je razšla z Markom, pa sem sprejel vlogo tolažnika. Kako banalen je bil ta scenarij najine ljubezni: prijatelj, ki podaja robčke za brisanje solz in posluša zgodbo ponesrečene zveze, prevare in razhoda, postane novi partner, nežen, skrben in zaščitniški. V resnici sva ostala v prijateljskih odnosih, kar je izključevalo kakršnokoli strast, kajpada sva se ljubila, a to je nekako bil eden izmed mnogih bonusov, vključenih v zaročni paket. Pravim ›zaročni‹, ker sem zelo hitro zaslutil, da si Alicja želi gotovosti in stabilizacije, da se hoče z nekom za stalno zvezati in zasnovati družino. Jaz nisem vedel, česa si želim, s tem si nisem kaj prida belil glave, razmišljal sem samo o tem, kaj moram narediti, da bi nama bilo dobro. In dobro nama je bilo, skupaj sva preživljala čudovite trenutke, hodila sva na izlete, lenarila, le temperatura najine zveze je bila bolj nizka, nobenih pretresljivih čustev, nobenega pogrešanja, poželenja, ljubosumja, nobenih prepirov, razhodov in povratkov. Udejanjala sva načrt, ne da bi izpustila eno samo točko, od obiskov pri tastu in tašči, ki se jima je takoj reklo oče in mama, do cerkvene poroke in sijajne svatbe. Najprej pa ta zaroka, dobro sem si jo zapomnil, ker sem se takrat prvič zavedel, da o svojih življenjskih izbirah ne odločava midva. Ko sem Alicji natikal prstan, ni bila prav nič začudena, to je pričakovala, vedela je tudi, da je scenerija pravšnja: rahel somrak nad Czorsztyńskim jezerom, zlatasta svetloba magic hour, ki vsemu pridaja nadzemski lesk. Prav tako se ni začudila, ko sem pokleknil, malce za šalo, zato sva se na kratko zasmejala, po pravilih, ker je bila situacija kljub vsemu resna. Rekla je ›ja‹ in me poljubila, in me dvignila s kolen, in takoj prešla k podrobnostim: kdaj bo poroka in kje, koga bova povabila, kakšna poročna prstana, kakšna torta … Takrat sem začutil, da je bila najina odločitev že zdavnaj sprejeta in da se je to zgodilo mimo naju, na področju postav in običajev, da sodelujeva pri nekakšni igri, katere načela sva sprejela za samoumevna, ta načela nama narekujejo, kaj naj sanjava, in mislijo namesto naju. Midva pa sva se pravkar podala v igro s skrajno visokim tveganjem, pri kateri se ljubezen, družinska sreča, družbena sprejetost, radost materinstva in očetovstva kopičijo v obet fantastičnega dobitka. In zagledal sem celo armado ljudi, ki čakajo na naju, nadzorujejo potek tekme: starše, ki pretresajo finance, tete, ki iz omare vlačijo stare, po naftalinu smrdeče obleke, strica Waldka, ki zbija skrinjico za ključe, ki bo rabila za poročno darilo, zlatarja, ki polira poročna prstana, dalje pa duhovnika, cvetličarko, šoferje, kuharje, natakarje, glasbenike in policiste, ki pazijo, da bi šlo vse po načrtih. Še dalje pa sem zagledal zdravnika, ki je na naju kazal s prstom in nekaj šepetal v uho porodni babici, za njima kolona medicinskih sester, vzgojiteljice in učiteljice, prodajalke in mehaniki, zavarovalni agent z roko v roki z uslužbencem nepremičninske agencije, za njim pa akviziterji s kavnim aparatom, s kosilnico in z vrtno gugalnico. Takšno videnje sem imel, a sem se brž spravil k sebi, Alicja pa je prižeta k meni premišljala o nadrobnih vprašanjih tipa kroj obleke ali barva avtomobila, kar žarela je od veselja, srečna, vznemirjena kot odličnjakinja, ki se je naučila za test in pričakuje napredovanje v naslednji razred. Jaz tega vznemirjenja nisem občutil, a kaj bi skrival, tudi jaz sem bil življenjski odličnjak, najprej učenec s samimi petkami, potem vzoren delavec, vesten in učinkovit, znal sem se prilagoditi in se prilizniti, izpolnjeval sem dvesto odstotkov norme, hotel sem se izkazati. Tako kot mož in oče, predvsem pa kot sin sem dobro razumel, kaj se od mene zahteva. To sem razumel tudi med zaroko, zato sem pregnal vsakršne dvome in se osredotočil na nalogo, ki mi je bila zaupana, kot dober menedžer, ki zna minimalizirati izgubo in optimalizirati dobiček. Kaj bi skrival, zmeraj sem rabil pohvale in nagrade, zato sem tako vneto igral vloge, ki so mi bile dodeljene, toda vselej, ko sem že držal v roki tisto spričevalo z odliko ali diplomo, ko sem dobil napredovanje ali premijo, sem občutil tudi nekakšno nezadovoljstvo, razočaranje, spremešano z grenkobo – a to je vse? A za to ves moj trud in odrekanje? To je trajalo samo hipec, kajti življenje ne prenese praznine in predte postavlja nove in nove naloge, ti pa se jih zagnano lotevaš, da bi osvojil naslednje točke. Nekoč je oče uvedel sistem točkovanja, ta naj bi reguliral dodeljevanje nagrad: za pospravljeno sobo tri točke, za opran avto pet ali šest, za ubogljivost dve ali tri, včasih štiri ali celo pet, na žalost ni bilo stalnih vrednosti, in oče je točke dodeljeval, kakor se mu je zahotelo. A kar je najpomembnejše, sistem ni zaživel – zaradi Emila, ki ga tekmovalnost ni zanimala, vse skupaj je pokvaril, verjetno prepričan, da mu je zunaj sistema bolje, ker se mu ni treba tako truditi. Jaz sem pridno nabiral točke, potem sem jih izmenjeval za nagrade, kot so sladkarije, mala darila, izhodi k sošolcem ali čas pred televizijo, Emil pa je vse to tudi tako dobil, ker sem si sladkarije delil z njim, risanke sva gledala skupaj, doma pa vendar ne bo tičal, če je zunaj lepo vreme. Emil je vse to sprejemal kot nekaj samoumevnega, mogoče pa o tem preprosto ni razmišljal, ker je bil z mislimi kje drugje, kakorkoli že, po nekaj tednih sem na hitro preračunal pluse in minuse in se nehal truditi, nehal sem se potegovati za točke, in celotni sistem se je sesul, ali bolje, izpuhtel v zrak. Emil je to znal razrušiti, niti se mu ni bilo treba kako posebej truditi, enostavno je ohranil zanj značilno ravnodušnost, sploh pa se je Emil redko angažiral pri skupnih zadevah, kajpada sva se igrala, toda on je ostajal nekako delno odsoten, od malih nog je imel v sebi nekaj zaskrbljujočega, nekaj drugačnega, neko onstransko potezo. To je bil njegov nagonski odziv na naš domači mali pekel, odločil se je za notranjo emigracijo, skril se je vase, ker ni mogel upravičiti očetovega ravnanja, je raje sklenil, da so vsi hudobni, raje je predpostavljal, da je človek pošasten in vesolje brez smisla. Imel je manijo sprevračanja, potvarjal je vse, od preprostih pesmic do pregovorov in državne himne, rad je vzdihoval ›Ljubi Bog, izbran izmed tisočev otrok!‹, zanalašč je popačeval besedila božičnih pesmi in pel ›iz prečiste Šleve, rodbine kraljeve‹ ali ›beseda je telo postala in med nogami ostala‹. Vsem je kvaril veselje, še celo očetu, ki se je imel v tistih časih za antiklerikalca, a se je kot tradicionalist hkrati smrtno resno držal prazničnih obredov. Emil jo je vseeno odnesel brez praske, kvečjemu ga je mama ukorila s pogledom ali oče spodil ven; če bi kaj takega naredil jaz, bi bil pri priči kaznovan. Meni ni bilo treba nič narediti, da bi si zaslužil kazen, kaznovan sem bil za sam obstoj, brez razloga, zadostovalo je, da sem prišel pod roko. Emil je lahko pojedel vse oblate z božične mize ali nasul sol v mleti mak, menda po pomoti, ni bilo važno, tako ali tako sem jih fasal jaz. Na neki božični večer med vojnim stanjem se je oče odločil, da me bo kaznoval, ker sem imel umazana ušesa. Iz ZAR-a se je vrnil pozno, pijan ko mavra, ali bolje, kot je pripomnila mama, še zmeraj žejen, kar je bila najhujša varianta. Opotekel se je proti obešalniku, pri čemer je zadel obme, zato sem jo dobil po betici, in ker sem mu ušel, se je pognal za mano in mi navil ušesa. V tistem pa ga je že spet začelo zanimati, ali imam čista ušesa, po hitrem pregledu je presodil, da so umazana, in me zvlekel v kopalnico, sicer pa ›zvlekel‹ ni ustrezna beseda, ker se sploh nisem upiral. Obstal je ob banji, me zgrabil za vrat in mi potopil glavo v vodo. Nisem utegnil zajeti sape, voda mi je prišla v sapnik in izbuljil sem oči. To je trajalo kvečjemu dve sekundi, mama in babica sta očeta takoj odvlekli od banje, jaz pa sem lahko potegnil glavo ven in zajel sapo, vendar sem si ta kratki trenutek dobro zapomnil. Spomnim se, da so v banji plavali krapi, jaz pa sem jih vse poznal po imenu, ker sva jih poimenovala skupaj z Emilom, in ko sem imel glavo pod vodo, sem jih videl skozi megleno penjenje in zdelo se mi je, da so njihove oči postale še bolj okrogle, od začudenja. Še bolj izbuljene in začudene oči so imeli naslednjega dne, ko sem v časopis zavijal njihove odrezane glave in jih metal v koš. To je bil pravi pogrom, moral sem stati in gledati, kako oče z mesarsko sekiro odsekava glave Gašperju, Melhiorju, Boltežarju, potem Sylvestru in Kylie, nazadnje pa še Sandri. Moral sem čim prej odnesti smeti, ker bi glave lahko začele smrdeti, na božični večer pa si nihče ni želel neprijetnih vonjav. Moral sem tudi zribati s sivkasto sluzjo oblepljeno banjo, v kateri so plavale moje ribe, skupaj z njimi pa krajši čas tudi jaz. Banjo sem ribal brez obžalovanja, več kot teden dni ni bila na uporabo, in to me je zelo morilo, pa čeravno ne zato, ker bi se tako rad umival. Vsak večer sva se z Emilom zarila v kopice pene in se božala, se pravi, vsak sebe, potihem ječeč in sopeč, in pogledujoč na vrata. Treba je bilo pohiteti, ker se je pena hitro topila, naju pa je bilo zelo strah, da naju bo zalotila mama. Da bi okrepila občutke, sva si pripovedovala prostaške pesmice, ki sva jih slišala v šoli, tiste rimanice, ki so si jih fantje predajali od ust do ust, kakor veselo oznanilo – o starših, ki imajo hčer, ki obdela kurca vsak večer, in sinčka edinca, ki fuka kot mašinca, ali pa ›halo halo, tu Londón, ona črna, on pa blond, ona teče, on za njo, ona pade, on na njo, ona vpije: kaj bo iz tega, on izvleče metrskega‹ … Ali o pastirju na planini, ki ga drka pri živini in ga drkal bi še malo, če ga ne bi zdaj stresálo … Tudi naju je nazadnje streslo, ta otroški nadomestek orgazma, takrat sva skočila iz vode in tekla na večerjo, pridna fanta v črtastih pižamah. Toda nečiste misli so naju spremljale tudi po kopeli, če sem iskren, so naju spremljale brez prestanka, vsak ritmični gib, vsako poskakovanje ali miganje z boki so v misli priklicali isto, in takrat se je pojavil tisti drget grozljivega znanega. Prava razsvetljenja, prave eksplozije skrivnostnosti pa so naju čakali nekje drugje, v Playboyih, ki sva jih listala pod mizo, v prostaških zgodbicah in pornografskih filmih. Oče je imel eno tako videokaseto in jo je včasih, kadar so se ga malo napili, predvajal kolegom, Emil in jaz pa sva se namestila pred ključavnico, pripravljena, da se vsak hip poženeva v beg. Vsake toliko nas je Zibi povabil na popoldansko žurko, tudi on je imel video in imel je kaseto s porniči, nasploh je imel vse, ker je njegov ati delal v Nemčiji, Zibi je hodil k njemu in se je navzel take inozemske uglajenosti, da me ni ogovarjal drugače kot King. Kakorkoli že, Zibi je imel v lastni sobi moderen televizor z daljincem, tega daljinca je ves čas držal v roki, in kadar je vstopila babica, bliskovito preklopil na drug kanal. Babice nekako niti ni čudilo, da šest fantičkov sedi z zardelimi lici in gleda TV-dnevnik ali vremensko napoved, na mizo je postavila piškote in odšla, pri čemer je za sabo zaprla vrata. Mi pa smo gledali naprej ter skrivali vzburjenje in hlinili cinizem, imeli smo tudi svojevrstno tekmovanje, kdo bo šel zadnji na stranišče, ker je bilo častno zdržati kar najdlje, češ da smo videli še vse kaj drugega, normalna stvar. Če smo se dobili, kadar babice ni bilo, in je šel kdo izmed nas na stranišče, so ostali čez nekaj časa stekli za njim in začelo se je butanje po vratih, ugašanje in prižiganje luči, stokanje in simuliranje orgije, obmetavanje s krilaticami. »Gucio, potegni kožo!« »Zadavi purana, a ne vidiš, da je že čisto rdeč!« »A si ga?« »Kaj?« »Mečeš na roko?« »Slišite, kako jaha na vrancu?« »Klati delfinčka!« »Boža pitona!« To so bile naše epifanije in naše obsesije, ker kaj bi skrival, o seksu smo razmišljali brez prestanka, ugibali smo, razvijali teorije, fantazirali. Spomnim se, kako težko se je bilo osredotočiti na ravninsko geometrijo, ko je Skafander, naša matematičarka, ki se je v resnici pisala Połczyńska, zanosila. Tega se dobro spomnim, na tabli trikotniki, kvadrati in krogi, v glavi pa ena sama vztrajna misel: ona je morala fukat! Misel pa drami domišljijo in že se začne, vsa fantovska polovica razreda v prizore iz porničev, ki se jim zavrtijo pred očmi, doda Połczyńsko v glavni vlogi. Połczyńska ni bila najbolj prikladna za tovrstne operacije, ker je bila debela in grda, a moč domišljije je bržkone brezmejna. Potem smo lahko cele ure zagreto diskutirali o tem, znali smo se prepirati, ali je Gucio res masturbiral v kleti, kjer je zelo nizek strop, in imel tak orgazem, da je pošprical tisti strop. Gucio je prisegal, da je to res, prisegal je celo na Najsvetejšo devico, torej je bila zadeva resna. Nobeden od nas še ni imel pravega orgazma z izlivom, vendar so vsi trdili, da se jim to zgodi povprečno štirikrat na dan. Zibi nas je prepričeval, da sperme ne smeš zapravljati in da je treba z njo mazati jajca, da bi hitreje rasle dlake, ker so v njej tisti moški hormoni v najvišji koncentraciji. Lahko se namažeš tudi pod pazduho ali po prsnem košu, on sam pa si je je malo vtiral celo po obrazu, in res se je lahko kot prvi pohvalil s puhcem nad ustnico in na bradi, pa tudi z redkimi zalizci. Zibi je bil deležen spoštovanja, ne le zaradi porničev, ampak tudi zato, ker je imel doma dobesedno vse, walkman, kolo BMX, igrače Fischertechnik in mikroskop. Pri nas doma je bilo bolj revno, mama je delala v arhitekturni agenciji, potem pa so jo odpustili in je samo skrbela za dom, ne vem, kako je to prenašala, tudi ona je imela likovno izobrazbo, doštudirala je na oddelku za grafiko, a se je umaknila v senco, da bi oče lahko naredil kariero, nekdo vendar mora skrbeti za dom. Oče je zmeraj čakal na kako večje naročilo, ker pa večjih naročil ni bilo, je izdeloval doprsne kipe vodij revolucije ali oblikoval vinjete za tovarniška glasila. Kruha nikoli ni manjkalo, kar je oče ponosno poudarjal, kajti on je zrasel v pravi revščini, midva pa ne znava ničesar ceniti, čeprav je vse to zasluženo s krvavimi žulji. Imeli smo torej kruh in domače džeme, in krompir, in mortadelo, ki je neposrečeno posnemala meso, za posladek pa kak čokoladni nadomestek ali šodo. Z izjemo sladic nam je bilo boljkone vseeno, kaj jemo, želeli smo si česa drugačnega, hrepeneli smo po svetu razkošja in neomejene potrošnje, po frajerskih avtomobilih, po lepih stanovanjih z videorekorderji in računalniki, polnimi iger. Naše hrepenenje po tem boljšem svetu so spodžigali katalogi inozemskih avtomobilskih salonov in trgovin z avdio-videoopremo, znali smo jih na pamet, izmenjavali smo si jih, komentirali, znali smo se na primer prerekati, ali je boljši kodak ali nikon, čeprav nihče od nas ne bi vedel, kaj početi s takim fotoaparatom, vedel ne bi niti kaj fotografirati niti zakaj. To je bilo čisto hrepenenje, malone mistični občutek v svetu vsepričujoče sivine in praznih polic, nihče ni resno mislil, da si bo morda v prihodnosti katerega od teh predmetov kupil. Naša poželjivost je bila v bistvu brezpredmetna, saj vendar ni šlo za tiste volve, za tiste sonyje ali atarije, šlo je za trabante in kasprzake, in za tanke, ki so parkirali na dvorišču pred oknom, šlo je za naše blokovsko naselje, obdano z ledinami in gradbišči, po katerih so se valjale cementne plošče in svitki starega železa, šlo je za utesnjenost tega betonskega sveta, ki nam je imel tako malo ponuditi. Malo – se pravi asfaltno igrišče, zanemarjen park z oguljeno travo in demoliranimi klopcami, grmovje, v katerem smo se igrali vojake, nekaj razdejanih bunkerjev, kjer smo vzpostavili štab, in množico kockastih stolpnic, katerih edina prednost so bile strehe. Na strehe smo lezli skozi luknjo poleg dvigalnega jaška, tja smo morali vlomiti, tako da smo uničili žabico in nekakšna varovala, kar je seveda našim eskapadam pridajalo posebno draž. Na vrhu je bilo ogromno anten, pa tudi nerabljene sušilnice, tam smo si podajali žogo, hodili po zidcih ali metali dol razne reči, eni so metali vijake ali čebule, drugi prižgane škatlice vžigalic ali vrtavke s solitrom, le jaz nikoli nisem zbral dovolj poguma, edino, česar sem bil zmožen, je bilo spuščanje aviončkov. Z močnim zamahom sem v zrak metal obrazce za priporočeno pošto, ki sem jih ukradel na pošti, leteli so lepo kot metulji, vrtinčili so se, se spuščali, to je bila moja poslanica svetu, čisto prazen, brezvsebinski, nemi krik. Ta svet je izginil kakor Atlantida, z obličja zemlje ga je izbrisala transformacija, v nekem smislu sem živel na ločnici dob, ne da bi se vsaj malo zavedal tega dejstva, opazoval sem, kako vse izpuhteva v zrak, kako to, kar je trdno, izgublja svoje konture, kako se sploščajo hierarhije, kako predmeti devalvirajo podobno kot moje zbirke pločevink in pokrovčkov, moji katalogi, moje zgodbice z žvečilnih gumijev, papirnati modeli, nalepke in prelepnice, ki so kaj kmalu izgubili vrednost in nazadnje pristali na smetišču. Ko sem več let pozneje opominjal Basio, naj ceni igrače, mi je prišlo na misel, da spominjam na očeta, ki je zmeraj ponavljal, da se je v njegovih časih cenila vsaka malenkost in pojedla vsaka drobtina kruha, zato sem umolknil, gledal sem, kako stvari zapušča materialnost, kako se iz potencialnih zakladov spreminjajo v smeti. Še najbolj me je kakopak bolela sramotna degradacija mojih plastičnih vojačkov, ki jih je Basia uporabljala kot dodatke za juho, tako da jih je metala v skledo in jih mešala s kuhalnico. Obnašal sem se smešno, a res nisem mogel prenesti tega, nazadnje sem svojo armado pobral in jo zmetal v posebno škatlo, škatlo pa spravil v predal z orodjem, kot da bi hotel kaj rešiti, kot da bi bila to moja zasebna vojna, ki še vedno traja, kljub temu da že dve desetletji velja nenapisano premirje. Sicer pa Basi nisem znal prav dobro pojasniti, zakaj ti vojaki streljajo drug v drugega, in sem pravzaprav raje videl, da so se spremenili v jušne sestavine, nasilje se mi je zmeraj gnusilo, tako se vsaj reče, čeprav v igri ni gnus, temveč strah. Oče je ponavljal, da bi vojska iz mene napravila moškega, in ko je to govoril, sem se bal, predstavljal sem si kasarniški pekel in drevenel od strahu, seveda sem se potem, ko sem stal pred naborno komisijo, bal še bolj, a so mi zaradi slabovidnosti priznali kategorijo D, nesposoben za vojaško službo. V nekem smislu sem bil že takrat kar dobro izurjen, oče nama je vsake toliko časa pripravil večerno vežbanje, postrojil naju je pred steno in, dušeč kolcanje, ukazoval: ›Mirno! Voljno! Mirno! Lezi! Mirno! Lezi! Voljno! Deset počepov! Pet sklec! A ene sklece ne moreš naredit, mamin sinček?‹ Emil je celo takrat zabušaval, delal se je, da izvršuje povelja, in oče je mižal na eno oko, zato pa je z drugim očesom pozorno opazoval mene, jaz pa sem medlel od utrujenosti in pešal od nemočne jeze. To ponižujoče vežbanje je bilo del sistema, ki naj bi iz naju napravil pridna fanta, stoodstotna moška, ubogljiva državljana, prava Poljaka in katolika. Katehetinja nas je strašila s peklom, Železna dama na spoznavanju družbe nas je enako goreče strašila s fašizmom in ameriško intervencijo, dejansko pa ni bilo pomembno, katero ortodoksijo smo sprejemali, važno, da smo se urili v poslušnosti, to sem že takrat intuitivno razumel, uril sem se v ubogljivosti, tega sem se disciplinirano držal, sveto in slepo sem verjel, nadaljnja ponižanja sem sprejemal kot nekaj samoumevnega. Večerno vežbanje je dobilo svoj naravni podaljšek v šolskih mukah, v zbadljivkah in posmehu, drezanju in garbanju. Bil sem tip rojene žrtve, kar so zelo dobro vohali drugi, predestinirani za vlogo rablja, takšni kot Lucek ali Farba, moja vsakdanja krvnika. Že zjutraj sem čutil, kako me od strahu črviči po črevesju, jedel sem sendviče, pil žitno kavo, in že sem tekel na stranišče. Usedel sem se na školjko in se osvobajal strahu, iz mene je tekel redek, pekoč drek, po katerem sem se moral dolgo brisati, za to je šlo pol rolice, potem pa je mama spraševala: ›Le kaj vidva počneta s tem papirjem?‹ Po poti v šolo sem premišljal o svoji zbirki pločevink, zadal sem si, da bom mislil samo na manjkajoče primerke, in ne na to, kako bom preživel pet ali šest odmorov, medtem pa sem bil sam defekten primerek, čeprav nisem vedel, kaj mi manjka. Potem pa se je začelo, začenjalo pa se je nedolžno, z dregljajem, pljunkom ali z zmerljivko, zadostoval je celo tak poseben pogled, poblisk očesa, in že sem vedel, da so me vzeli na muho. A največkrat sem bil tarča žaljivk, to je bilo kot predigra, ti čifut, ti žid, ti komunajzar, ti peder, ob zvoku teh besed sem drevenel in lezel vase v slutnji neizogibnega. Ko je zazvonil zvonec, sem karseda hitro zmetal svoje reči v torbo in dirjal k vratom, da bi se pognal iz razreda in čim prej dosegel učiteljico, dežurno na hodniku. Tu pa tam mi je uspelo in takrat sem četrt ure stal ob Materki ali Skąpski in se prizadevno pogovarjal. Nad to situacijo ni bil navdušen nihče od nas, ne jaz, s trepetajočim srcem, ponižan, držeč se učiteljičinega krila, ne ona, tista Skąpska ali Materka, ki je srebala zocasto kavo iz okrušene šalice in skrbela za red na hodniku, po katerem so sem ter tja drli vreščeči smrkavci. Za nameček pa še jaz, polizan rjavolasec v do vratu zapeti haljici, z našitkom številke šole na rami, ki ga kar naenkrat zanimajo napoleonske vojne ali zgradba mehovcev. Toda ponavadi sta me na vratih, tik preden bi zletel na hodnik in našel zatočišče v senci pedagoga, za torbo zgrabila Lucek ali Farba in se smejala, ›kam se ti pa mudi, Kama?‹, ›a te tko scat?‹, ›a pogrešaš tršico?‹. Potem pa sta mi zvila roke za hrbet, tako da sem padel na tla zraven omaric za obleko, z obrazom sem se dotikal tal, in razmišljal, kaj bo tokrat, onadva pa sta se kaj hitro domenila, kaj bi jima ugajalo, ›a mu narediva tuš?‹, ›dajva spustit iz njega zrak!‹, ›dajva naredit muzej!‹. In že sem vedel, da me čakajo pljunki v uho, v oči in pljuvanje v na silo odprta usta ali zbadanje s šestilom ali pobiranje stvari, raztresenih po trati. Včasih sta uporabila pesti, takrat sem se domov vrnil s podplutim očesom ali z otečeno ustnico, z okusom krvi v ustih, takrat sem se počutil odlično, kot da bi ohranil dostojanstvo, vsaka modrica pa je pričala o tem, da sem se udeležil moškega pretepa. Najhujše je bilo tisto ponižanje, ko so vsi gledali, kako se plazim po tleh in pobiram barvice, kako se zvijam pod zbodljaji šestil, kako brišem s sebe pljunke. Eni so se smejali, drugi so se delali, da jih ne briga, tretji so sočustvovali, nihče pa mi ni mogel pomagati, kajti postal sem človek druge kategorije ali celo nečlovek, blazinica za šivanke, pljuvalnik, plazilec, in šele ko sem vstal s kolen, ko sem si obrisal obraz in pogoltnil solze, sem se vrnil v vlogo človeka in sem se lahko delal, kot da se ni zgodilo nič. Lucek in Farba sta dobro vedela, kaj me najbolj boli, zato me nista mlatila, ampak sta se bolj igrala z mano, me poniževala, se poigravala z mojim strahom. Na primer, kadar me je Lucek popljuval in je dvignil pesti, jaz pa sem se zvil v dve gube in zamižal v pričakovanju udarca, ki sploh ni padel. Bilo je na igrišču, to sta opazovali punci, Magda in Gosia, razredni lepotici, predmet vzdihovanja vseh fantov. Gosia se je začela hihitati, Magda pa je bila ogorčena, zaklicala je: ›Spustita ga!‹, zato sta me spustila. Jaz pa bi jo raje fasal in rešil ostanke svojega dostojanstva, raje bi si z obraza brisal kri kot Luckovo slino, raje bi častno izgubil, kot pa da me reši punca, pa četudi je to Magda. Najbolj me je poniževal pogled punc, seve, to, da te trpinčijo in mlatijo, je nemoško, moški je tisti, ki mlati in muči. Bil sem razredna nula, zaradi česar so odnosi s puncami postajali nemogoči, bili bi nekaj čudnega in škandaloznega, sicer pa sta Farba in Lucek uživala pri igricah z mojo deškostjo, ki se je sramežljivo prevešala v moškost, zato sta mi tako rada delala prsi iz teniških žogic in vsem na očeh vlekla dol hlače, zato mi nista pravila Kamil, ampak Kama, zato sta me obkladala s homiči in pedri, enkrat pa sta celo na steno, poleg razrednega stenčasa napisala: ›Kamil je pimpek mali, s spermo so mu rit nabasali.‹ Ta napis se je vsem zdel strašansko smešen, še celo Penzlju, ki je že med preverjanjem prisotnosti opazil pridušeno hihitanje, ko je prebral napis, pa tudi sam ni mogel zadržati smeha. Penzelj je učil tehniko, zato je, brž ko je potlačil smeh, naročil tistim, ki so sedeli najbližje, naj vzamejo smirkov papir in zdrgnejo ›to butasto čečkarijo‹, a niti ni poskušal izvedeti, kdo je njen avtor. Potem so za mano klicali ›Pimpek‹, kar je bilo brez vsakršnega smisla, je pa to pomenilo, da imam majhnega, in ta beseda je padla, še celo ko sem od Gośke izvedel, da sem všeč Magdi. Gośka je rekla, da je Magda rekla, da nonstop misli samo na Pimpka, se pravi name, takoj mi je vstal, stresel me je sladki drget, ki naj bi naznanjal podzemno romanco. Ta romanca je bila podzemna v dvojnem smislu: prvič, nihče ni smel izvedeti, da flirtava, in drugič, flirtala sva v izmenjavanih pisemcih, medtem ko sva se srečevala v dveh različnih prostorih zapuščene kleti v zgradbi za pošto. Kaj je bilo v teh pisemcih, se ne spomnim, najbrž nekaj sramežljivega dvorjenja, nekaj vprašanj z vseh vetrov, tipa ›katera je tvoja najljubša barva?‹, ›kateri bend najraje poslušaš?‹, se pa spomnim, da sta pisemca nosila Gośka in Spojler. Malo je to spominjalo dvoboj, med Magdo in mano sta tekala najina sekundanta, sicer pa sta se onadva še najbolj zabavala, in nazadnje sta bila onadva tista, ki sta začela v resnici hoditi, med nama pa je bilo vsega konec endvatri, ona je imela rada telovadbo in Depeche Mode, jaz pa poljščino in Iron Maiden, nepremostljive razlike. Klet se je spremenila v kraj, kjer smo se fantje šli komandose, kot da bi zaostali v razvoju in se zabarikadirali nazaj v svojo deškost, toda ko je Spojler začel hoditi z Gośko, smo nehali uprizarjati V orlovem gnezdu s plastičnimi pištolami in ukradenimi kuhinjskimi noži v rokah. Spojler se je imel za svoj vzdevek zahvaliti dejstvu, da je imel zraščene obrvi, kot bi imel nad očmi eno črno črto, sicer pa smo mu prej pravili ›Mapetek‹, nič kaj postavnejši ni bil od mene, le vedel je, kako se je treba pogovarjati s puncami. Ko sem se zaljubil v Agato iz mojega bloka, mi je svetoval, naj kupim vstopnici za gledališče, grem k njej domov in jo povabim, češ da sem dobil prosti karti in da nimam s kom iti, da mi je v bistvu vseeno, ampak če bi hotela, lahko greva. Tako sem tudi naredil. Agata je bila zelo zmedena, naročila mi je, naj počakam pred vrati, sama pa je šla vprašat starše za dovoljenje. Čez nekaj časa je prišla ven, sporočila mi je, da ji starši ne dovolijo, poslovila sva se in to je bilo to. Pravzaprav pa ne, ker sem takoj zatem v kiosku kupil vžigalice, se zmuznil na streho svojega bloka in tam sežgal obe vstopnici, če se prav spomnim, za Don Kihota. Vstopnici sta hitro zgoreli, vendar mi to ni prineslo prav nikakršnega olajšanja, bil sem vendar zavrnjeni snubec, zaradi svoje ljubezni sem trpel muke, zaradi ljubezni do Agate, še bolj pa zaradi razočarane ljubezni do samega sebe. Malo sem pojokal, na steno dimnika sem s šestilom izpraskal: KK + AC = VVL, kar je pomenilo, da naju povezuje Velika Večna Ljubezen, potem pa sem sklenil narediti samomor. Hotel sem skočiti s strehe, stopil sem na zidek in gledal dol, na betonsko dvorišče, od katerega me je ločevalo deset nadstropij, in tako sem stal, predstavljajoč si lastni pogreb, še posebej objokanega očeta in pretreseno, z občutkom krivde prežeto Agato. Seveda ne bi skočil, vse to je bila samo monodrama enega igralca in enega gledalca, a nisem niti utegnil zamahniti z roko in si reči ›ni vredna tega‹, ker se je na strehi pojavil Zaremba, tip iz pritličja, ki je od spodaj zagledal mojo postavo. Velel mi je, naj stopim dol, mi navil ušesa in me odpeljal domov, kjer so me že čakali starši, zaskrbljeni, da me tako dolgo ni iz šole. Pričakoval sem, da bom kregan, mogoče pa celo našeškan, vendar je oče rekel, da je vse v redu, še dobro, da sem cel, objel me je, nakar je poslal mamo v kuhinjo in se z mano zaprl v svoj atelje. Iz minibara je potegnil vodko, postavil na mizo dva kozarčka in usedla sva se kot dobra prijatelja. Povedal sem mu vso svojo ljubezensko zgodbo, ker tega ni bilo kaj dosti, pa sem mu povedal še za Magdo in za svoja šolska ponižanja, tepež in pljuvanje, zmerljivke in šikaniranje. Na vsake toliko sva dvignila kozarček in pila, vrtelo se mi je v glavi, slina se mi je nabirala v ustih in na jezik prinašala nove izpovedi. Za konec je oče rekel, da so to navadne kanalje in naj se jim uprem, pa me bodo začeli spoštovati in mi bodo dali mir, sploh pa da naj se ne sekiram, ker je en tak Lucek ali Farba nihče, manj kot nič, jaz pa bom v nekoga zrasel in jim bom vsem še pokazal, moram poznati svojo vrednost. Tistega večera se zelo dobro spomnim, prvič v življenju sem se ga napil, uro pozneje sem šel kljub zgodnji uri spat, a nisem mogel zaspati, ker me je dajala vrtoglavica in mi je bilo slabo. Najbolj pa se mi je v glavi zvrtelo ob sami misli, da oče razume, me obravnava kot partnerja, pripustil me je v moško zavezništvo. Zjutraj sem se počutil kot povožen, žejalo me je, zato sem odcapljal k hladilniku in spil cel liter mleka, prepričan, da ni boljšega za tovrstne nadloge, nakar sem presenečen nad reakcijo svojega organizma zdrvel na stranišče bruhat. Globoko razumevanje, zapečateno s steklenico vodke, ni dolgo trajalo, že med zajtrkom je začel oče namigovati, o meni je pravil ›naš Romeo‹, ›naš Werther‹. Zvečer je opustil dvoumnosti, prizanesljivo posmehovanje se je sprevrglo v odkrito norčevanje, vse moje čustvene drame pa so postale predmet šal in zbadanja. Odtlej sem, kadar sem se puntal, slišal ›upri se Lucku‹, kadar so bili v filmih kaki ljubezenski prizori, sem slišal ›bi rad takole probal z Agatko, kaj?‹, kadar nisem znal zabiti žeblja, pa ›o Bog, zakaj je moj sin tak kekec‹. Odtlej sem bil kekec, počasne, posrane, pezde, pa tudi petelinček, žrebec, bik, ne spomnim se vseh zmerljivk, a repertoar je bil širok, na videz niso imele nič skupnega s šolskimi zmerljivkami, vendar so bile na skrivnem povezane, imele so nekaj skupnega s pedrom, homičem, čifutom, židom, komunajzarjem in rusko pizdo. Mama je vse to gledala od strani, ne da bi poskušala posredovati, kakor sošolci, kakor punce iz razreda, čakala je, da bo seansa ponižanj minila, in takrat znova začenjala nežno opravljati materinsko vlogo. Ampak jaz tej materinski vlogi nisem zaupal, ničesar ji nisem povedal, očetu pa tudi ne, nikomur nisem pravil o svojih nadaljnjih ljubezenskih avanturah, o svojih otročjih osvajalskih poskusih, o strtem srcu. Te štorije sem prikrival celo pred Alicjo, tako močno sem se zakrknil, kot bi se bal razgaliti lastne slabosti in pokazati ranljivost. Alicja je bila ljubosumna na preteklost in me je od prvih dni najine zveze izpraševala, koliko žensk sem v življenju imel, jaz pa sem si izmišljal neke štorije, nisem hotel razkriti, da sem imel pred njo samo naključna zbližanja na pivskih žurih, grde pijane punce v sobi na ure in alkohol, ki je kastriral učinkoviteje od mesarskega noža. Nisem ji povedal, da sem prvič zares seksal šele z njo, takrat v garaži, na zadnjem sedežu avtomobila njenih staršev, ko sem po nekaj sunkih špricnil vanjo in se počutil kot majhen fantek, ki se je polulal. Spomnim se žgočega sramu, ko sem potem, ko je bilo konec, božal njeno golo telo in se je prvič dotikal brez poželenja. To je bila nekakšna skrajna golota, moj sram, njena nezadovoljenost in strah, da nisva nemara naredila otroka, treba se je bilo obleči, pogladiti odejico na sedežu in zabrisati sledove. Iz garaže sva stopila v objem januarske noči, razgreta, kakor da malce slovesno, češ, pa se je zgodilo in zdaj stopava na pot neformalne zaroke, to je treba legalizirati, vse povedati staršem, začeti resno razmišljati drug o drugem. Starši so bili zelo zadovoljni, kajti starše zmeraj veseli, kadar se otrok stabilizira, stopi na dobro znano in označeno pot, obljubi, da s te poti ne bo skrenil, in jim začenja postajati podoben. Jaz sem to sprejemal od vsega začetka, prav zares sem hotel samo mir, kar se tega tiče, sem še kako spominjal na mamo, ki je prav tako hotela ohraniti mir, za vsako ceno. Malo sem kot moja mama, naš Chamberlain v krilu, zmeraj pripravljena popuščati, pripravljena sprejeti vsako agresijo in vsak anšlus, pa saj se z očetom da zmeniti, to je človek na nivoju, to ni kdorkoli, poleg tega pa je oče le oče. Samo da ne bi kazila videza normalnosti, skupna južina, družinski sprehod, smehljamo se drug drugemu, rečemo ›prosim‹, ›oprostite‹ in ›hvala‹. Oče prihaja domov pijan ko mavra? Sigurno je imel kake pomembne zadeve v zvezi, dandanes ne moreš nič zrihtat brez alkohola. Je pobruhal predsobo? Že spet je mešal pijačo ali pa so mu podtaknili obarvano vodko, on jo slabo prenaša, treba bo pomit tla. Je padel na kavč in zaspal? Ne bomo ga prenesli v posteljo, pretežak je, naj leži tam, pokrila sem ga z deko, spala bom zraven, za vsak primer, če bi se mu poslabšalo. Vara? Jaz nič ne vem, glavno, da ne bi prinesel domov kake nečedne bolezni. Težko rečem, ali ga je ljubila, spala sta ločeno, pogovarjala sta se o tekočih zadevah, mama se je umaknila v kuhinjo, to je bil njen azil, njeno kraljestvo, v katero je oče vstopal poredko, samo takrat, kadar je kupil jetrca ali dajal vodko v hladilnik. Še danes slišim njeno tiho pritoževanje in tarnanje, češ da se nihče ne ozira nanjo, da vse to presega njene moči, ›moram nosit ta križ‹, ›človek obrača, Bog obrne‹. Ponavljala je rečenice, ki jih je prinesla od doma, njena mati je bila v podobni situaciji in podobno kot ona ni pustila, da bi kdo kaj rekel čez njenega moža, miličnika, konfidenta in domačega tirana, zato pa je zmeraj kritizirala očeta, ponavljala je, da ji od vsega začetka ni bil všeč, pijanec in brezbožnež. To, da je pijanec, je še najmanjši problem, vsak dec ga mora na vsake toliko srknit, ampak to, da je mamo speljal s poti vere, to je pa nezaslišano. Kadar je oče slišal to mamino tarnanje, kadar ji je ušel ›o moj Bog‹ ali ›o Jezus‹, je takoj vprašal: ›kaj si pa ti kar naenkrat tako pobožna?‹ Vera je bila v našem domu regulirana, oče je menil, da je tisti, ki verjame v cerkvene prazne marnje, reakcionar in kratkomalo butast, golta opij za ljudstvo in neha razmišljati z lastno glavo. Nismo hodili v cerkev, jaz pa nisem hodil k verouku, ki je sprva potekal v župnišču, po pouku, pozneje pa v šoli. Vsi so vedeli, da ne hodim, zato sem bil heretik, komunajzar, ruska pizda, zato sem bil šmul, čifut, česnojedec, žid. Slab sloves me je spremljal v celotnem naselju, malčki so tekali za mano in vzklikali ›bogdaj‹, da bi preverili, ali bom enako odgovoril, ali bom spravil te besede skozi svoja židovsko-komunistična usta. Odgovoril sem ›bogdaj‹, toda to prazno geslo mi ni zagotavljalo miru, zato je Farba, medtem ko mi je poskušal povleči dol hlače, ponavljal, da ga zanima, kakšen je obrezan kurc. Izmotaval sem se z raznoraznimi izgovori, ponavljal sem, da sem veren, samo k verouku hodim nekje drugje, oni pa so se smejali, češ da hodim v sinagogo. Nazadnje sem se vpisal na verouk, to je bil nagonski odziv kameleona, vsaj kar se tega tiče, sem hotel postati podoben drugim, že med počitnicami sem začel s pripravami, učil sem se zdravamarijo, očenaš, apostolsko vero in resnice Katoliške cerkve, piflal sem se svetopisemske zgodbe in prilike. Med prvo uro veronauka je Tarantela, se pravi redovnica, ki nas je učila, velela, naj pokleknem in naglas molim, torej sem pokleknil in molil, in vsi so me gledali, ali znam besedilo, ali se bom zmotil, ali se bom pokrižal v pravo smer. Tako zelo so me gledali, da sem se seveda zmedel in pozabil, kakšen je križ, nisem vedel, ali je treba najprej narediti gib na levo ali na desno, kar je sestra takoj opazila in me je začela izpraševati katekizem. Vse sem zrecitiral na pamet, ona pa mi je na koncu za domačo nalogo naročila, naj preverim, katere časopise berejo starši, ker je to zelo pomembno, če berejo Trybuno Ludu, živijo v stalnem grehu in se bodo cvrli v peklu. Tako se je začela moja čudna pustolovščina z vero, pustolovščina, ki je trajala tri leta, ker sem verouk pri Taranteli obiskoval do konca osnovne šole. Vera je postala še en strup, še eno mučenje, moral sem simulirati gorečnost, moral sem se pretvarjati, da resno jemljem vse te neumnosti, ki so jih bili polni učbeniki. Na pamet sem se učil odgovorov na vprašanja, ki so se potem pojavljala v testih, in zrecitirati bi jih znal, če bi me zbudili sredi noči. Zakaj je Cerkev sveta? Ker ima za dušo Svetega duha, ki napolnjuje srca vernikov. Od kod izvirajo shizme? Prišepnil jih je satan, toda usmiljena Cerkev je hitro nevtralizirala vplive heretikov. Katere nevarnosti prinaša s seboj življenje brez Boga/evropski življenjski slog? Terorizem, državljanske vojne, splav, evtanazijo. Kaj je kontracepcija? Bogokletno dejanje zanikanja stvarniške moči Boga. Seveda me je najbolj zanimalo vse v zvezi s spolnostjo, sicer pa ne le mene, vsi fantje so po večdesetkrat prebrali pasaže, posvečene onaniji, ki je ›greh, hujši od atomske bombe‹, odlomke o ljubezni, v katerih je pisalo, da se dekleta z lahkoto zaljubljajo, pri fantih pa seks ne sovpada s čustvi, in o spočetju, da mati postane skafander nerojenega otroka in da plod moli skupaj z materjo, ko ta prejema sveto obhajilo. Rezultat je bil ta, da smo Połczyński, naši matematičarki, začeli praviti ›Skafander‹, ker je bila noseča, sicer pa je bila to njena tretja nosečnost in bolj kot svetost plodu nas je zanimalo, ali ima še tesno češpljo, ker je Gucio rekel, da ›mora
 imet  pizdo raztegnjeno kot harmonika‹. Med tema dvema svetovoma ni bilo povezave in vsi so sprejemali njuno popolno ločenost kot nekaj samoumevnega, enako je veljalo za infantilne štorije o uporniški mladini, ki so bile v svarilo navedene v učbeniku za verouk. Na primer zgodba fanta, ki ga je verouk dolgočasil, ki je rad poslušal hard rock, se vpisal na kung fu in končal v sekti. Spomnim se stavka o ritmu rocka, ki se tepe z naravnim ritmom telesa, šokanten stavek, ker smo poslušali AC/DC, Iron Maiden in Slayerje, satanistične skupine, in neopazno drseli proti zlu. Teh praznih marenj nihče ni resno jemal, jasno je bilo, da odrasli poslušajo Marylo Rodowicz ali Ewo Demarczyk in ne vejo, kaj je dobro. Oče naju je opominjal, naj stišava glasbo, ki ji je rekel ›žaganje‹, motila ga je pri ustvarjalnem delu, vrata v atelje si je obil z usnjem, pod katero je natlačil vato, da bi izoliral svojo samoto. Kiparil je predvsem za javna naročila, imenovana tudi družbena, bil je eden izmed tisočev dvornih težakov, ki so se odlikovali po dobri obrti in primernih nazorih, in to je trajalo do časa velike zmešnjave, v kateri se ni in ni našel. Resda se je po ukinitvi Zveze likovnih umetnikov včlanil v Zvezo kiparskih umetnikov, ki jo je ustanovila oblast, vendar ni več kiparil po naročilu, zadržal je dih in sklenil prečakati prehodno obdobje. Po transformaciji se je lotil izdelave doprsnih kipov Janeza Pavla II., s čimer ni imel težav, saj so bili njegovi papeži enako monumentalni in bronasti kot Lenini in Marchlewski, povrh vsega pa je dobil veter v jadra in zaplul v spokojni pristan vere. Izkazalo se je, da je bil veren, zmeraj je veroval, pa še kako, le v tistih časih tega ni bilo vredno razkazovati – pogodbe, denar, vse za družino, vse za vaju, mulca! Vernik, ki ne prakticira vere, toda obstajajo določene neodtujljive vrednote, kot so resnica, lepota, spoštovanje do staršev, ni treba hoditi v cerkev, da bi veroval. Abstinent, ki ne prakticira abstinence, nemara tudi pivski bratec, toda ne odvisnik, človek rad kaj spije, a ne zato, ker mora, glejte, vodka stoji v hladilniku že tretji teden! Oče, ki ne prakticira očetovskih dolžnosti, toda nekdo je moral prinašati kruh v ta dom, ves ta svinjak, dolgujeta hvaležnost, tega dolga ne bosta poplačala do konca svojih dni! Včasih je za lastno veselje klesal postavo gole ženske ali jezdeca na konju, a le poredko, táko je življenje, žena, otroci, človek se žrtvuje in tega nihče ne ceni! Enkrat je naredil doprsje mame, veličasten obraz, monumentalne poteze, bilo je ravno v osemdesetih letih, gotovo zato ni jasno, ali bolj spominja na proletarko ali na Mater božjo, prav gotovo ne spominja na mamo, mamine poteze se skrivajo globoko pod to zasanjanostjo-zamaknjenostjo, mama je v ta kip ujeta, ta kip je njen grob. Ta kip še danes stoji pri njiju v predsobi, vse goste pozdravi z odsotnim pogledom, košček mavca, ki posnema marmor, materin non omnis moriar. Lastne podobe oče nikoli ni izklesal, toda neki kolega je naslikal njegov portret, popoln portret, na katerem melanholični nasmeh prehaja v zlovoljno zagrizenost, zasanjane oči pa zrejo s strogim, kritičnim pogledom, polnim obsojanja. Kadar sem med odsotnostjo staršev v predsobi onaniral pred ogledalom, se je v tem ogledalu pogosto zrcalil tudi očetov portret. Oče me je s portreta gledal z očitnim gnusom, ko sem dosegel orgazem in se je moj obraz skremžil v grimasi užitka, pa se mi je zdelo, da odvrača pogled. Še danes čutim na sebi tiste oči, kadar se božam v lastnem domu, pred računalnikom, zazrt v kratke brezplačne vzorce pornografskih filmčkov, medtem ko deskam po razdelku ›interracial‹ in gledam punco, ki jo poriva velik zamorec, drugi pa ji ga vtika v rit, medtem ko ona masturbira dva druga, in nehote se spomnim Gucievih domislic, da je belec s črnko tavanje v temi, črnec z belko pa črno na belem. Oče pa gleda, gleda, kako preklopim na ›gang bang‹ in gledam orgije, gleda, ko izberem ›bizarre‹, da bi si ogledal pritlikavke in nosečnice, vidi, kako se vrnem k ›hard porno‹, si odpnem zadrgo in nategujem kožico, najprej počasi, potem pa čedalje hitreje, in sopem, in stokam, ko dosežem orgazem, pa podstavim roko, da ne bi poškropil tal. Potem pa skrbno zabrisujem sledi, obrišem se, si umijem roke, izbrišem zgodovino, odstranim offline vsebino, vnovič zaženem računalnik in se vrnem k delu z občutkom žgočega sramu ali vsaj zadrege, ker se počutim, kot da bi si iztisnil mozolj, ker zavidam vsem tem žrebcem in bikom, ker me Alicja noče. Ker če je z Alicjo vse skupaj od začetka še preveč dobro, prelahko, pregladko šlo, se je sčasoma pokazalo, da je hkrati slabo, težavno in težko, da skupaj živiva kot prijatelja, partnerja in odgovorna starša, ne pa kot ljubimca. Pravzaprav ne vem, kdaj me je Alicja nehala poželjivo gledati, ona je bila prepričana, da so to hormonske spremembe, do katerih je prišlo po porodu, čista kemija, pa saj me še vedno enako ljubi. In vendar se je začela sramovati svoje golote, njenih prsi sem se lahko dotikal samo v temi, ni se hotela poljubljati in moje izbruhe strasti je odpravljala z nekakšnim sladkim poljubčkom, uščipom ali dregljajem. To je trajalo leta, prav nič je ni brigalo za moje potrebe, zadovoljeval sem jih naskrivaj, v kopalnici ali pred računalnikom, kadar je šla z Basio na sprehod. To je trajalo leta, glede tega se ni nič spremenilo, sicer pa Alicje nikoli ni čudilo, da je ne naskakujem, prej se je zdela začudena, če sem kazal kaka erotična nagnjenja do nje. Ko sem spoznal Ewo, sem naokoli hodil nenehno vzburjen, mislil sem samo še na njeno garsonjero, ob Alicji sem igral zglednega moža, ki misli na vse kaj drugega, ker je treba z Basio na cepljenje, ker je šla žarnica, ker so piskri v koritu. Ewa je garsonjera rekla svojemu enosobnemu stanovanju, kar je iz njenih ust zvenelo nenavadno vzburljivo, sicer pa me je vzburjalo vse na njej, njene izrazite ličnice, svetleče našminkane ustnice, ki jih je, kadar ji kaj ni ustrezalo, prevzetno našobila, veliki obroči v ušesih, prifrknjeni nosek. Najin prvi in zadnji seks je bil, kot bi se mi izpolnile otroške sanje, in še danes, kadar rekonstruiram ta dan z vsemi podrobnostmi, se mi zdi, kot da bi gledal celovečerni pornografski film. Zmeraj sem gledal samo vzorce, bal sem se plačevanja s kreditno kartico, bal sem se virusov in trojanskih konjev in si nikoli nisem drznil sanjariti, da se bom kdaj znašel na mestu katerega od tistih žrebcev v belih nogavicah. To je bila izpolnitev otroških fantazij, ker, glej, ob meni je ležala superbejba, ki obdela kurca vsak večer, ki fuka kot mašinca in ne pričakuje nič drugega, ničesar ne zahteva. Zapovrh me je frapiralo dejstvo, da si do konca ni slekla nogavic, presenetilo me je tudi, da me je po hrbtu in ritnicah praskala do krvi in mi boleče grizla bradavičke, da mi je vtaknila prste v rit, no, in malce teatralično stokala, zaradi česar sem pomislil, da je izkušena. Vendar nisem imel časa razmišljati o tem, ker sem si čez trenutek zaželel še, kar je ona sprejela kot nekaj povsem naravnega in me celo vprašala, ›koliko strelov na dan dosežem‹. Bil sem vzburjen, pa tudi čudno paraliziran, najbrž sem se zavedal, da to ne more dolgo trajati, da to ni bil free sample, take reči niso zastonj in nekoč bom moral za to plačati. Najbrž sem se zavedal, da bolj ko se oddaljujem od očeta in od Alicje, bolj se približujem Arnoldu, najbrž sem že vedel, kako se to mora končati. Vedel sem, da se bo, ko bom za hip zadremal, zaslišalo trkanje na vrata, kratko, kakor da pro forma, prehajajoče v svarilno butanje, nato pa bo moč slišati ostri tresk pokajočih podbojev, ko bo krepka brca vlomila ključavnico. Ko bom dvignil glavo, bom zagledal, kako na vratih stoji krepak moški, in skozi možgane mi bo šinilo, da sem čisto nag, v paničnem refleksu si bom še utegnil obleči spodnjice in se usesti na kavču v pričakovanju udarca. In bom zamižal, vendar ne bo padel noben udarec. Na kraj pameti mi ne bo prišlo, da se lahko braniš, da lahko dvigneš pesti in se boriš, kajti jaz se ne znam braniti, nikoli se nisem znal. Nikoli se nisem znal braniti pred Luckom in Farbo, nikoli se nisem tepel po šoli, nisem se znal braniti pred očetom, nisem bil v vojski, sploh nikoli nisem nikogar udaril. Emil se je včasih tepel po pouku, ni bil kaj prida močan, a se ni bal, boril se je, enkrat je celo podrl Adamusa, fanta iz mojega razreda, ko je ta padel, pa ga je začel brcati v trebuh in po obrazu. Brcal ga je nenavadno zagrizeno, naokoli zbrana truma pa je to opazovala, dokler ni Emila nekdo odvlekel na stran, Adamus pa se je dvignil na vse štiri in izpljunil kri. Emil si je s tem dejanjem pridobil vsesplošno spoštovanje, čeprav je prekršil pravila ravsanja po pouku, a bržkone se je to vsem dopadlo, vsekakor smo ta prizor opazovali s čudno fascinacijo. Nekaj časa so me fantje iz drugih razredov gledali z določenim rešpektom, to pa zato, ker so me imeli za Emila, ljudje so naju pogosto zamešali, podobna sva si, priimek imava isti, imeni pa tudi zelo podobni. Emil in Kamil, Kamil in Emil, pogosto sem se spraševal, ali se res razlikujeva samo po enem zlogu, ali se res tako silno rimava, zmeraj sem si mislil, da se diametralno razlikujeva, da sva ogenj in voda. Jaz sem bil tisti, ki je imel zmeraj kapo na glavi, kajti ko so naju starši pozimi silili nositi grozne volnene čepice, ki so se jim vsi smejali, si je Emil svojo tik za pragom snel in jo spravil v torbo, jaz pa ne, jaz sem si svojo snel v šolski avli, sredi škodoželjnega smejanja. Če bi mi kdo takrat rekel, da mu ni všeč moja kapa, bi se mu gotovo še opravičil, zmeraj sem se za vse opravičeval, pa je oče kljub temu zmeraj menil, da sem svojeglav. Nekoč sem ga med nekim nadiranjem pogledal, on pa je zavpil: ›Kaj me tako predrzno gledaš, mulc!‹, torej sem pobesil pogled, on pa je vzkliknil: ›Poglej mi no v oči, a mi ne znaš niti v oči pogledat?‹ Rekel sem, da ga ne morem gledati, in prisolil mi je zaušnico, ko pa sem mu pojasnil, da mi je to sam prepovedal, se mi je opravičil, to je bil samo nesporazum, ›v tem primeru ti dolgujem opravičilo, a slišiš, oče se ti opravičuje!‹. Oddahnil sem si, ko se je šel umit, bil je tako pijan, da ni zaklenil vrat v kopalnico, jaz pa sem se skril v njegovem ateljeju, da bi ga opazoval. V ogledalu se je zrcalila njegova majava postava, videl sem, kako šamponira plešo, kako si umiva noge in podtrebušje, gosta pena je polzela po njegovem mlahavem udu. Meni je med kopanjem zmeraj vstal, tega sem se sramoval, še toliko bolj, ker je bilo treba pred spanjem reči staršem lahko noč, oče pa se me je tam neredko dotaknil in rekel ›no, no, kot kaže, mu je nekaj otrdelo‹. Tudi mama je preverila, kakor da iz vljudnosti, da bi potrdila svoj ›nnne, pa kaj še, saj ima šele deset let‹, potem pa me je objela in rekla ›sinko moj‹. Privedlo je do tega, da sem si pod pižamo oblačil spodnjice, Emil se je temu smejal, on je šel v posteljo, ne da bi staršem rekel lahko noč, naslednji dan pa se je opravičil, češ da je bil zelo zaspan. Seveda ni spal, ležal je v temi in se pogovarjal sam s sabo, zatopljen v neke čudne monologe, kot bi živel v drugi dimenziji, že takrat je pobegnil v absurd, pozneje v nihilizem, jaz tega nisem znal, pretresal sem vse dnevne pripetljaje in načrtoval pobeg. Ko sva tako ležala drug poleg drugega, so se iz teme zlagoma izvijale dobro znane oblike, polica s kasetami, na njej zbirka pločevink, na steno pribita rjava odeja z nizom klubskih zastavic, škatle s plastičnimi vojački, s stropa viseči modeli letal. Ta prostor sem zapolnjeval jaz, zapolnjeval sem ga s svojimi zbirkami, in imel sem nešteto zbirateljskih konjičkov, zbiral sem vse, kar se je sestavljalo v niz, celo pokrovčke in papirčke od čokolad. V temi sem načrtoval pobeg, čez hip pa sem mislil samo še na manjkajoče primerke, načrtoval sem spremembe razporeda, v mislih sem uprizarjal spopade in bitke. To je bil moj beg v pokrajino reda, o pravem begu sem sanjaril plaho in kakor da za vsak slučaj, vedel sem, da je pobeg nemogoč, mogoči so samo družinski izleti, ki sem jih sovražil iz dna srca. Sovražil sem naše izlete, ki jih je, kot vse doma, zaznamovala prevlada forme, že dan poprej je bilo treba pripraviti seznam reči za s sabo, potem pa pakirati po tem seznamu, treba je bilo pripraviti tudi načrt A in načrt B za primer dežja. Da se le ne bi prepustili svobodi, da si le ne bi dovolili improvizirati, vse mora biti pri roki, bonboni za šoferja, tisti dobri evkaliptusovi, ki jih midva nikoli nisva dobila, ker je oče pravil, da imava preprost okus in nama zadostujejo navadni kanditi. Po poti smo se igrali z besedami, vendar ne po asociacijah, temveč po abecedi, tako da smo navajali izraze na isto črko. V B-različici te razvedrilne igre smo si izmišljali besedo na črko, s katero se je končala predhodna beseda, ›kompot – top – prepoved – drevje‹, pogosto smo obtičali na mrtvi točki, takrat smo začenjali znova, da capo al fine, čim dlje, tem bolje, ni zmage, vsi zmagajo, kajti šteje samo izmenjavanje besed, ni važno, ali kaj pomenijo. Pred prisilo igre so naju reševali postanki, ustavljali smo se na postajališčih z lesenimi utami, tam smo izvlekli termovko, žemlje, rumeni sir in trdo kuhana jajca. Ute so bile umazane, smrdelo je, povsod so letale ose, a pravila savoir vivra so ostajala enako zavezujoča, in celo ko sem jedel tiste žemlje in tista jajca, sem slišal ›ne grbi se‹, ›ne podpiraj se, saj nisi v krčmi‹, ›ne naslanjaj se s komolci na mizo‹, ›ne cmokaj‹. Zapovrh sva morala pisati dnevnik potovanja, popisovati kraje, ki smo jih obiskali, popisovati naše razvedrilne igre, mami to, ati ono, zelo mi je bilo všeč, komaj čakam naslednji izlet. Nekoč sem tak dnevnik pokazal tovarišici za poljščino kot domačo nalogo na temo ›moja družina‹, dobil sem petko in tovarišica mi je rekla, naj odlomek preberem pri pouku, potem so se fantje smejali in klicali za mano ›popotnik‹. Tovarišica za poljščino je bila stare šole, nikakor ni razumela, kaj se dogaja v razredu, sicer pa je podobno kot ostali učitelji mižala na eno oko, ni videla, da mi je Farba pljunil v peresnico ali me polil s črnilom, iztisnjenim iz nalivnega peresa, šele kadar je prišlo do pretepa, so učitelji rekli: ›Pojdi k ravnateljici.‹ Ravnateljica, namazana, nafrfuljena, pobarvana rjavolaska, nas je pošiljala nazaj v razred, hotela je imeti ljubi mir, najbrž sploh ni vedela, kaj se v šoli dogaja, še sanjati se ji ni moglo o tem, da Penzelj pošilja reditelje v trgovino po jabolčno vino, biologinja pa nam kaže odrezani prst in nas straši, da nas bo taka kazen doletela, če ne bomo ubogali, ni vedela, da Ochmanowa na urah ruščine prekupčuje z nakitom in zlatimi verižicami, da je historičarka histeričarka in nas brez razloga pošilja v kot, vpijoč ›to je kmetavzarstvo in malomeščanstvo!‹. Prav tako ni mogla vedeti, tako kot tega niso vedeli naši starši, da nas sadistični telovadbar pozimi nažene topless igrat nogomet na šolskem igrišču, da organizira dvoboje na blazinah v free stylu, za oceno pa se je treba vsaj desetkrat dvigniti na drogu. Meni se je uspelo dvigniti največ petkrat, nisem se znal niti tepsti niti igrati nogometa, pa sem vseeno dobil petko, najbrž zaradi izvora, ker so učitelji zelo dobro vedeli, da otrokom iz boljših družin pripadajo dobre ocene. Imel sem svojevrstne točke za izvor, sistem točkovanja je v šoli deloval brezhibno, učenci pa so se sami organizirali glede na razredne delitve. V prvih klopeh so sedeli otroci iz boljših družin, eni ubogljivi, taki kot jaz, nepriljubljeni med drugimi piflarji, drugi, ljubljenci učiteljev, sposobni, a leni, jezikavi, nesramni. V zadnjih vrstah so sedeli tisti, ki so hitro spregledali celotni sistem in dojeli, da jim izobrazba ne bo prinesla nobenih koristi, zato so lahko ignorirali vsakršne norme, ne poslušali, kleli v prisotnosti učiteljev, med poukom hodili iz razreda na cigareto. Slednjih sem se bal, čeprav sem jim potihem zavidal, prvi, ki so mi bili na videz bližji, pa me niso pripustili k svojim igram. Imeli so neko tajno društvo, imenovano Atomi, izdelali so si izkaznice, si izmenjevali skrivnostne papirčke in se dobivali po pouku, toda kadar sem pristopil k njim, so umolknili in me gledali kot vsiljivca. Molčali so tudi, kadar sem jih fasal med odmori, nikoli mi niso pomagali, niso me branili. To je bila najbrž najpomembnejša lekcija, ki mi jo je dala osnovna šola, da lahko z vsakomer narediš vse, dobesedno vse, pa ostali niti s prstom ne bodo mignili, pasivno bodo opazovali, ko bo konec, pa se bodo delali, kot da se ni zgodilo nič. Lekcija srednje šole se je glasila drugače, to je bila lekcija svobode, ker smo si svobodo zastavili kot temo, ki jo moramo obdelati. To lekcijo smo obdelovali metodično, tako da se nismo držali nikakršnih pravil, a le toliko, kolikor to ni pomembno vplivalo na naše življenje. Šlo je za osvoboditev od staršev, za prelom z otroštvom, za preobrazbo fanta v moškega, toda v resnici smo znali samo piti po pouku, piti in kaditi ob večerih in po nočeh, piti med odmori, potem pa kaditi travo, bruhati in spet piti. To je bilo v bistvu vničdevanje, še med sabo smo rekli: ›pridi, se gremo dat v nič‹ ali ›se gremo onečastit‹, takoj po pouku smo šli na breg Visle in se ga nacejali z jabolčnim vinom, hitro, da bi se streznili do večera, Eddie pa je tedaj ponavljal: ›live fast, die young.‹ Pijančevanje se je končalo s solzavimi pogovori, jaz sem pripovedoval o očetu, hlipal in smrkal sem v čigav rokav, naslednjega dne sem imel ponižujoč občutek, da sem se osmešil, vendar se je praviloma izkazalo, da se nihče ničesar ne spomni. Pijanščina se je končala tudi s kretenskimi ekscesi, s skakanjem v Vislo, prevračanjem košev ali razbijanjem ogledal na avtomobilih, toda vse se je dogajalo pod nadzorom, kljub videzu pijanskega divjanja smo vedeli, koliko si lahko dovolimo. Dajali smo se v nič in se onečaščali, a ostajali smo pridni otroci in vzorni dijaki, ocene smo imeli boljkone dobre, snov naučeno, domov smo se vračali pepermintno osveženi in ustrežljivi, da ne bi nič prišlo na dan. Doma sem neredko srečal pijanega očeta, kadar je mama pri meni zavohala alkohol, me je poslala v njegov atelje z besedami: ›Kakršen oče, takšen sin … Pojdi, naj se vama premeša sapa!‹, kar je bil znak njene popolne kapitulacije. Oče mi ni nič očital, sam je najbrž pil iz principa, ker vsak umetnik pije, frustrirani umetnik, ki se ne more prepustiti svobodni ustvarjalnosti in mora klesati doprsja Leninov in Marchlewskih, pa še toliko bolj. Oče je na skoraj vsak ›zakaj?‹ odgovoril ›iz principa‹, iz principa je bilo treba držati glavo pokonci, iz principa si bil našeškan za malenkostne pregreške, tako da sem že zelo zgodaj utegnil zasovražiti vse principe, kar pa ne pomeni, da se po njih nisem ravnal. Oče je pri tistih svojih principih vztrajal, še celo ko je prišlo na dan, da je sodeloval s službo državne varnosti, niti malo se ni zagovarjal in ni se kesal, temveč je ponavljal, da je bila PRL pravna država, služiti državi pa ni greh, nasprotno, to je dolžnost dobrega državljana. Poleg tega, je ponavljal oče, je bil to drug svet, človek je moral gledati na vsak fičnik, človek se je moral znajti, ›kaj pa ti lahko veš?‹, otroke se je drugače vzgajalo, pa smo vseeno zrasli v ljudi, vse samo zato, ker so veljali določeni principi. Pravzaprav ga razumem, tudi jaz sem vse počel zaradi principov, nisem dvomil o njih, nisem se spraševal o njihovi legitimnosti, zaročil in oženil sem se s svojo prvo punco, kajti tak je bil običaj, naredil sem ji otroka, kajti tako se to dela, pustil sem študij in šel v službo, kajti treba je prevzeti odgovornost. Nisem razmišljal, ali bi bilo mogoče drugače, nisem pomislil, da je otroka mogoče odpraviti, da je mogoče odpotovati, na kraj pameti mi ni padlo, da bi lahko Alicjo zapustil, na vprašanje staršev ›kdaj boš ti odrasel?‹ pa odgovoriti ›nikoli‹. Prišel sem z dežja pod kap, iz ene odvisnosti v drugo, iz dima v ogenj, sinovsko ubogljivost sem zamenjal za moževo poslušnost, nisem pomislil, da bi za varstvo otroka lahko angažiral starše, na kraj pameti mi ni padlo, da bi lahko najel varuško. Alicja se je po treh mesecih porodniškega dopusta vrnila v službo, kakor da za polovični delovni čas, pa je tudi tako po cele dneve ni bilo, zaslužila je več od mene, torej je bilo za dobro družine bolje, da z Basio ostanem jaz. Tudi jaz sem se vrnil v službo, a na podlagi podjemne pogodbe, načeloma naj bi delal doma, kadar se Basia sama igra ali kadar spi, pa je bilo iz te moke bolj malo kruha, ker je Basia zaspala samo na sprehodu, in tako sem med njenim dremežem sedel na klopci in buljil na otroško igrišče, po katerem so se preganjali starejši otroci. Naokoli mame in varuške, jaz pa sam samcat, ponaredek moškega, sram me je bilo igrati se z malo, delal sem se, da se pogovarjam po telefonu, ali pa sem sedel na klopci in sanjaril o prenosnem računalniku, ki pa si ga nisva mogla privoščiti, že tako sva imela cel kup izdatkov, vse to stane, in plenice, in oblekice, in mleko v prahu. Rad sem gledal Basio, kadar je spala, opazoval sem njen od kreme bleščeči obrazek, zaprte očke, v pesti stisnjene rokice, a taki trenutki niso dolgo trajali, z jokom se je zbudila in moral sem dirjati domov, da bi ji pripravil stekleničko z mlekom. Potem ko sem mleko nasul v toplo vodo, sem privil dudico in stresal stekleničko, dokler ni duda naredila ›prrr‹ in spustila dve ali tri bele kaplje v zrak, kar je bilo videti kot parodija izliva semena. Brž ko sem doma ostal sam, sem zdrvel k računalniku, s spleta sem si snel vzorce pornofilmov, si slekel hlače in se pripravil do pravega izliva. Ob Basii je bilo to nemogoče, čeprav sem včasih držal roko v žepu in se božal skozi blago, za nameček pa so me neredko prešinjale ogabne misli, na primer, da bi ga dal sesati Basii, saj ima vendar nagon sesanja in ji je precej vseeno, kaj ima v ustih. Hkrati pa je bilo treba razmišljati še o kosilu, nikoli nisem znal kuhati, pripravljal sem juhe brez okusa in vonja, mesne podplate de volaille, moji špageti pa so teknili kot konfeti. ›Župa iz strupa‹, ›goveja juha iz usnja‹, kot je pravil Emil, za glavno jed pa ›krompirjev pir‹ in ›ledena pečenka‹, pa še ›zadušena jetrca‹. Odrasli ponavadi sanjajo o tem, da bi se vrnili v otroštvo, seveda ne vsi, jaz sem izjema, jaz bi rad šel nazaj do dneva mature, opravil zrelostni izpit in v resnici dozorel, in začel vse na novo. Po maturi še nisem vedel, kaj bi rad v življenju počel, izbral sem si smer menedžment, da bi dobil dobro plačano službo in se osamosvojil od staršev, želel sem si svobode, fantaziral sem, da bom kmalu delal in najel garsonjero, na vrata katere bo vsako noč trkala druga punca. Želel sem si svobode, toda težnja po stabilizaciji je bila zelo očitno vtisnjena vame, ker sem počel vse, da te garsonjere, na vrata katere trkajo punce, ne bi imel. Ko sem spoznal Alicjo, sem se nehal ozirati za puncami, niti ne zato, ker bi se zaljubil do ušes, enostavno sem izbral stabilnost, poleg tega pa sem intuitivno razumel, da se bom na ta način toliko bolj osamosvojil. Zdelo se mi je, da resno hoditi s punco pomeni, da se še bolj osamosvojiš od staršev, zaročiti in poročiti se pomeni zasnovati dom, imeti otroka pomeni ustvariti novo družino, biti njena glava, biti oče in s svojim očetovstvom oslabiti lastno sinovstvo. Po ironiji usode je bila Alicja hči gospoda Szczepana, upravnika ZAR-a, kar je šlo očetu rahlo v nos, ker sem nekako zagrešil mezalianso, s tem je postal sorodnik uradnika, od katerega je bil odvisen, ki pa ga je, kot vsi umetniki iz zveze, imel za manjvrednega. Vendar moje veselje ni dolgo trajalo, ker sta oče in tast kaj hitro našla skupni jezik, skupaj sta pila v ZAR-u, se obiskovala in pila drug pri drugem doma, pozneje sta oba prihajala k nama, kot stara prijatelja, sodelavca in novopečena sorodnika, jaz pa sem jima kot gostitelj prinašal nove steklenice in natakal kozarčke. Oče se je počutil, kot da bi mi našel ženo, ko je Alicja zanosila, pa se je obnašal, kot da bi bil to njegov otrok, izbral nama je ginekologa in porodnišnico, svetoval nama je pri urejanju otroške sobe in glede novorojenčkove opreme. Hotel mi je celo priskrbeti službo v zvezi, tastu naj bi pomagal pri pridobivanju evropskih sredstev, a v tovrstno odvisnost se raje nisem podajal, poleg tega pa se mi je upiral nepotizem, raje bi kaj dosegel sam. Smola je hotela, da sem vseeno pristal v družinskem podjetju, v katerem so vsa delovna mesta zasedali šefovi sorodniki, še prej pa sem se preizkušal v akviziterstvu, vsiljujoč naključnim mimoidočim poceni kredite, takoj in brez porokov. Zaslužil sem malo, Alicji je rasel trebuh, skupaj z njim je rasel moj občutek odgovornosti, seve, pravega moškega prepoznaš po stanju na njegovem računu, a kaj ko nobeno od večjih podjetij ni odgovarjalo na moje prošnje za zaposlitev. Z očmi duše sem videl svoje življenjepise, svoje prošnje in svoja bombastična motivacijska pisma, kako ležijo v tajništvih teh podjetij na kupčku podobnih pošiljk, moje gradivo pa se je nahajalo na samem dnu, ker se po pravici povedano nisem imel s čim pohvaliti, matura, prekinjen študij, pravzaprav sem se hvalil samo z eno rečjo, in sicer s službo pri AIMedia. Prav v AIMedia sem spoznal Alicjo, ki me je sprva zamešala za Borysovega bratranca, potem ko se je razšla z Markom in nehala v nedogled blebetati o njegovi radijski karieri, potapljanju in kajtanju, pa sva se spoprijateljila. Borys je Alicjo od nekdaj rad pogledal, zato je po njenem razhodu z Markom poskušal iti z njo na zmenek
V naslednjih dneh se je marsikaj spremenilo v gospodinjstvu družine Clark. Betty niso prav nič več pomenile zabave, ki jih je tako odlično prirejala Ellen Clark in ki se jih je Betty pred Singapurom tako rada udeleževala. Betty se je nenadoma mnogo bolj zanimala za svojo poklicno pot, ki je prej sploh ni hotela
 imet .
Ranko: »Bili smo mladi in taka predstava je bila še ena varianta, dajmo se »zajebavat« in fino
 imet . Prepričani smo bili, da smo smešni. V urad za izbrisane pride Albanec, Hrvat, Srb … Tako sva pri prvi predstavi zbrala šest ljudi, večino iz Kranja, razdelili smo si vloge in evo predstave.«