Prikazujem 21-40 od 291 konkordanc.
»Saj nisem mislila, da bi,« reče mat pa me pogleda za en moment dlje, ko bi drugače pričakovala. Hitro pogledam spet dol, v krožnik, pa začnem mešat z vilicami, ko da bi noter iskala zlato. Ušesa dobim čisto vroča, hvala kurcu, da si nisem naredila čop. Dobro bi bilo, če čim prej nekaj zinem. Napol odprem usta, ampak v glavi imam vakuum, nič pod bogom mi ne pade na pamet. Po radiu naklada en tip, hoče bit kao duhovit pa reče, naj danes za spremembo ugasnemo luči pa prižgemo sveče, ker je itak znano, da potem vsi lepše zgledamo pa se imamo zaradi tega bolj radi, pa ko s pol očesa spet pogledam k mat, vidim, da gleda v računalnik pa si po tihem oddahnem. Zajebano je, mater, je to vse skupaj zajebano. To, kako nič ne pomeni samo to, kar normalno pomeni, ampak je kar naenkrat znamenje pa simbol pa šifra – metafora, pizda, ko v kakšni užasni pesmi, ki nas jebejo z njo pri slovi. Kaj je hotela Lili povedat? Zapičim vilice v dva njoka naenkrat, roka se mi zatrese, da nagravžno zaškripa po krožniku. Z mat se avtomatsko pogledava pa nakremživa, na brzino se mi zazdi, da zgledava čisto iste s to grimaso, da bi nas lahko zamešal, če bi vzel samo faco pa pustil vse drugo. Potem se mat malo zareži, jaz pa tudi, kar tako, brez veze. Malo na silo pojem do konca. Stvari z bolonjsko so na splošno take, da ti nehajo bit dobre, čim več nisi totalno lačen. To bi bila genialna ideja, če bi kdaj hotela shujšat. Dvakrat, trikrat bi si nabasala usta, pa bi me že minilo. Potem bi pa to prodajala dalje pa bi vsi rekli, vau, kako simpl, ne moreš verjet. Čeprav okej, eni imajo tudi bolonjsko radi, pa še kakšne bolj gnusne reči. Eni bi še vampe žrli nonstop, ali pa ljuto papriko. Nočem mislit na to, kaj vse bi v kratkem lahko začela jest jaz. Krožnik odnesem do umivalnika pa postrgam omako v koš, preden ga dam v pomivalca. Čez ramo prečekiram mat: ne gleda me, ampak zija ena okna na ekranu. Megleno se spomnim, da je ene parkrat že nekaj govorila o tem, da jih bo treba menjat. Zgleda, da je dobila plačo pa si lahko privošči
 imet  kakšen plan. Aleluja, tajming je ta prav.
»No, prav,« rečem, ko ene dvakrat zahlastam za zrakom. »Bom pa še jaz nekaj povedala tebi. Zdaj. Takoj. Vse.« Čutim, kako mi gre kri v glavo, čelo imam vroče ko lava. Roke mi nese sem pa tja. Gledam Marsa, ko da je poster na zidu. »Jaz ne morem. Nočem. Evo. Nočem bit noseča. Nočem rodit. Nočem ponoči vstajat pa bit cele dneve doma pa
 imet  joške polne mleka. Hočem hodit v šolo pa žurat pa se družit s frendi. Hočem svoj lajf nazaj. Samo to.«
Zme-den: Skladba govori o treh oblikah prijateljstva: o prijatelju, ljubezenskem prijatelju in poslovnem prijatelju. V refrenu pravim: »Za prijatelje je velikokrat potrebno potrpet,
 imet  spoštovanje do razlik spet in spet ...« Ker skladba ne sodi v vsebino celotnega albuma, smo jo skrili na koncu.
Večeru primerno, meni tisti trenutek pa kar potrebno, je bilo nazdraviti s penečim vinom. Morda nam z Evropo pridejo tudi pravi šampanjci. Nazdravili, kot se spodobi za peneče vino brez trkanja, smo v družbi Bojana Novaka, direktorja Alpetour špedicija in transport, od lani je tudi lion in njegove žene Mete. Vsi smo si obetali lep plesno zabavni večer in njun nasmeh jima je narekoval, da sta se prišla
 imet  fino.
Popolnoma neusklajeno s tem konceptom knjižica prinaša tudi besedilo Perryjevega predavanja na zagrebški fakulteti za elektrotehniko, v katerem je pojasnil vlogo visoke tehnologije v ameriški vojski, uporabo super računalnikov in komunikacijskih satelitov, kar vse je ilustriral na primeru Puščavskega viharja. Zatem sta prikazana Perryjev prispevek pri iznajdbi in uveljavitvi tako imenovanega "pametnega orožja" ter njegovo delo v podjetju ESL. Za hrvaške razmere je dovolj korektno prikazan tudi Perryjev odnos do vojne v Bosni in vloge ameriške diplomacije ter Nata pri tem. Sledi predstavitev šolanja hrvaških častnikov na vojaških šolah v ZDA v okviru programov
 IMET , JCTP in Marshallovem centru. Vsebinsko zelo zanimiv je tudi ponatis Perryjevega predavanja: Varnostna strategija za 21. stoletje, ki pa je iz nerazumljivih razlogov objavljeno zgolj v angleškem jeziku.
Situacija je takšna: ker so petki v Mariboru dokaj tečni razen, če ni prave ekipe gor, se moraš nekako drugače zamotit'. Pokličeš nekoga, da pride k tebi, ampak samo to osebo, brez kakšnih priboljškov ali dodatkov. Seveda, ker je to isto kot, da bi reku kroniku, naj preneha pit, je to nemogoče izvesti. Osebek je moral prinesti še enega osebka, če mu lahko tako rečemo. To je bila podgana. Mala, smrdljiva, gnila, brez črne dlake na sebi, z dolgim repom, nepridiprava golazen. Fuj fuj. Prišlo je do tega, da se je prespalo, in da podgana to noč preživi na postelji – ampak ni. Vjutro se zbudim in štirinožnega glodavca ni. Ki je? Seveda si ni mogla najti normalne luknje, da se skrije vanjo, kot druge podgane, ampak je morala bit posebna in zakomplicirat stvar. Pod umivalno korito se je zavleku. Minilo je že 24ur, odkar je tam, tako da je pomoje že crknu. Upam na najboljše buahaha. Šeki še 1x sorry ... Nasvet... ne
 imet  štakora!
Ta teden sem dobil v pošti tole. AJPES bi naše eure, zato, da bodo naredili čago (press štajerci) za zaposlene? In ker so državna institucija, nimajo keša za to? Like i give a fuck?* In zato naj vam dajo firme, od katerih ste tako in tako ravnokar pokasirali milijone evrov, še keš, da se ga boste nažrli, napili in se “športno udejstvovali”? Vsi ostali, ki hočemo naredit žur, damo vsak nekaj evrov in ga naredimo, najamemo bus iz lastnega keša. Naredite isto – hej, v končni fazi pa… Zakaj bi vam mi sponzorirali alkohol? *hrmpf* Čakajte, čakajte, se pravi – dajmo mi tole še obratno naredit, bomo naredili srečanje vseh firm na Gorenjskem, pa vam bom poslal podobno pismo, pa ga razdelite kar med zaposlene, pa bo še TRR zraven. Aja, ne gre, vi ste državna institucija, vam se lahko samo daje? Me pa resno zanima, kako zgleda v poslovnih knjigah, donacija AJPES-u. WTF?!? Opravičilo gor ali dol v pismu – moraš
 imet  jajca velikosti dveh
Tako enostavno je biti strpen. Strpnost je vrlina današnjega časa. Kar je bila umetnost v renesansi, znanost v razsvetljenstvu in enakopravnost v dvajsetem stoletju, je na prelomu tisočletja postala strpnost. Klin, na katerega obesimo predsodke ter potrepljamo sebe po rami: dobro nam gre! Rastemo! Strpni smo do različnih kultur, barv kože, strpni smo do partizanov in domobrancev, strpni smo celo do nestrpnih: Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo. Strpni smo, dokler je naša strpnost fokusirana v daljavo, po možnosti na drug kontinent ali vsaj v drugo državo, v zgodovino, v probleme, ki niso naši. Na lastnem pragu pa škripne, včasih do te mere, da naša zaželjena strpnost stori bridki konec. “Si slišal, kaj se dogaja pri sosedih?” “Ne, kaj?” “Njihov sin je đanki. En tistih, ki jejo mamila.” “Res? Od nekdaj so se mi zdeli sumljivi.” “Ja, jabolko ne pade daleč od drevesa.” Ta dialogec najde dom pod številnimi slovenskimi strehami. Ta je tak pa tak. Krivi so bržkone starši, ker so ga preveč razvajali. Preveč so mu nudili in ker je že po genih sodeč nagnjen k slabemu, ni presenetljivo, da je tak tudi postal. Ali pa preveč zanemarjali. Kakorkoli, mulc je slab, slab človek. Nobenega stika nočemo
 imet  z njim, kaj šele z njegovo družino. Mi si s
Tudi letos pade inventura najtršega, kar razsaja v elektronskem podzelju, točno na božič. Saj, če si dovolimo parafrazo osivelega plastik-fantastika, za familijo si je treba čas vzet, ga ornk zastružit in se na polno fajn
 imet ! In s kom se sploh ...
»Sem kdaj rekel kaj drugega? Kakor vidiš – ni problem strinjat se. – In
 imet  mir.«
»Nisem. Vedno sem bil zgolj analitični razum. Temu ni treba
 imet  vesti. Obstajajo tudi druge grozote kot vest. Kajne – a to vsaj slutiš?«
Naslednji dan sem šel na prizorišče na kavo, potem pa smo šli
 imet  piknik ob rižani, v katero sem se vrgel 2x, in to nekemu začudenemu bosancu, ki si je notri hladil pivo obrazložil z pojasnilom, da nisem obična slovenska pička. Pečena marinirana bedrca so bila nom-nom-nom, bučke ne toliko, ker nismo imeli soli.
Pred trinajstimi leti je bilo. Z Ivotom Štandekerjem sva ždela v K4 in debatirala o tem, kako je granata padla na sarajevsko ulico Vase Mislina in ubila 17 ljudi, ki so čakali na kruh. Iz zvočnikov pa je donel komad beograjskega benda Rimtutitiki, v katerem so igrali fantje iz Električnega orgazma, Ekatarine velike in Partibrejkersov. »Mir je najlepša punca, ki je ne more
 imet  vsakdo.«
Britanski BBC je nedavno povzel njegovo razmišljanje o glasbenemu šolstvu, v katerem je okaral okorne inštitucije, ki mlade glasbenike učijo mehanično izvajati skladbe po določenem kopitu, kar povzroči, da vsi orkestri zvenijo enako. Sam se zavzema za to, da mora
 imet  vsak glasbenik priložnost za individualno interpretacijo neke skladbe: "Nihče ne pričakuje, da bo Leonardo Di Caprio v Shakespearu igral enako kot Laurence Olivier". Enako bi moralo biti tudi v glasbi, je prepričan.
Ves sem se razvnel, skočil sem do hladilnika, potegnil ven liter rebule, ga na hitro odprl in si natočil, potem, po premisleku, pa še Nataši. »Kaj je zdaj treba, ko se pojavi Veliki voz? Zdaj je treba intuicijo poslušat in gor skočit in se peljat, dokler traja, dokler napreduje ves velik in zlat čez sredo neba. Kdor bo to ugotovil in to naredil, bo bogato nagrajen. Kdor je recimo na začetku te sekvence stavil 1.000 šilingov na rdečo, temu zdaj ni več treba drugega, kot da lepo čaka in gleda, kako se mu sreča kuha. Ko bo prvič padla rdeča in bo krupje zraven njegovega rdečega žetona za tisoč šilingov dodal še enega za tisoč, mora človek živce
 imet , ne sme bit malenkostno požrešen in pobasat oba žetona in se potegnit ven iz gužve in nekje v ozadju tiho uživat, ne, to ne sme, ampak mora zdaj oba žetona gor pustit. In zdaj spet pade rdeča in krupje doda zdaj že dva žetona po tisoč šilingov, ti pa spet vse skupaj gor pustiš. Nič ti ni treba delat, bo krupje zate delal, ti samo lepo kontroliraš, da je vse v redu. Dokler traja dominanta, ti bo krupje po vsakem metu dodajal še enkrat toliko, kolikor je že tvojega na mizi, in to se samo ponavlja in ponavlja, iz 1.000 šilingov rata 2.000, iz tega 4.000, pa potem 8.000 in potem 16.000, ti samo uživaš in čakaš in na koncu zmagovite sekvence si zaslužila … moment … čakaj, bom s kalkulatorčkom … cnk cnk cnk, cnk cnk cnk ... evo, 512.000 šilingov, to je, to je … 73.000 mark!«
S svojo kapo, potisnjeno na čelo, in s pasjimi očmi se je kot prvi izmed vas prepil v umetniške kroge v Schwabingu. Baje je na lastne oči videl bohemsko grofico Fanny zu Reventlow, ki tam kakor velika mitska mati doji mlade umetnike iz svojih polnih dojk, na vsaki visita vsaj dva taka dojenčka. Nič čudnega, da Martin zjutraj podremava. Na misel ti pride štirivrstičnica, s katero te je razveselil ponoči: Moj prepucij je prežvečil Jahve / jaz živim kot žid, ki mora s kumaro živet / ko prepijem se na dno otožne flaše / jaz vsako bledo gojko moram
 imet .
Točno tako, Hynek poči s prsti. Hočemo tudi opozorit nase. Samo zamisli si tiste opedenane stare mamce pa matke s hčerkicami … ko se bo mimo njih pognala narodna vojska v telovadnih majicah, se bojo kar zasanjale. V nedeljo popoldne moraš
 imet  frej, ne?
Pred dobrim letom sem se vrnil iz vojske. Brez posebnih težav sem zvozil prvi letnik študija. V tem času sem precej pil, zadnje mesece tudi kadim, brez posebnega užitka. Ogromno premišljujem. Nizka oblačnost. Taksimeter šklopota. Vozim nekam proti Barju, cestna gladina se lesketa, človek, ki ga vozim, pa mora biti bolan, kar duši se od kašlja. Prvi dnevi, tedni so minili v spokoju, z znanci in prijatelji sem se potikal naokrog, mehanizem sveta in stvari me je ravnodušno jemal v svoj krvotok. Potem se je začelo počasi, a zanesljivo. Nekaj me je vleklo dol, dol. Plačal mi je s še toplim bankovcem in se z grgrajočim glasom poslovil. Mračnjaško obzidje, kam hudiča gre človek! Nekje daleč še huje, še bolj na samem. Lučka, pobliskavajoča, obrni, drugam, stran, samo stran. Občina Vič-Rudnik, Mestni log. Smerni kazalec. Mami me rahel dremež, to je začetna kriza, pozneje bo bolje, sicer pa vključim radio, seveda, čez pet minut bo na vrsti Stereorama, poudarjeno ritmična glasba, skoraj celo uro. Obvozil bom center, nerad švigam med kamioni in avtobusi. Varno bom pristal. Kje sem že ostal? Ah, ja, tisto drsenje, polzenje. Saj še traja, saj zato se sedaj tako oklepam tega mrzlega krmilnega mehanizma, ki ga upravlja nekdo namesto mene. Vračal sem se v življenje. Spet sem bil prebivalec svojega rodnega mesta. Spoznaval sem nove ljudi, v glavnem sošolce s fakultete, pravega prijatelja samo enega. Z veseljem sem poslušal nekatera predavanja, prebral sem nekaj zanimivih knjig, preslišal nekaj novih plošč, za vedno sem preklel kavarno Union, se navadil pit pivo v disku FV, včasih me je zaneslo na Postajo, bolj poredkoma, tam sem se nečesa bal – morda ljudi, ki hodijo tja z enim samim namenom, da bi se pretepali. Zaljubil sem se kmalu, nespretno in če smo sentimentalni, tragično. Spolnih odnosov nisva imela, kvečjemu kak poljub, prijateljski. Nekaj me ščemi v očeh, plovem po široki Titovi proti Črnučam, čutim, da me vzdiguje od lakote in trdovratnega vzgona, cesta se počasi prazni, požiram kilometre. Imam občutek, ko da sem sam v avtu, a brez dvoma je nekdo zadaj, tih človek pač, morda obupanec, a mora biti, moral sem ga pobrati še v centru ... ne ... ne, tisti je hitro izstopil, pa še spizdit mi je hotel, prasec. Tega sem vzel pri pumpi nasproti stadiona, ni vrag, da ne sedi zadaj. Izvenmestna cesta. Topoli ob obeh straneh. Na desni je stara proga. Tu je nekoč vozil kamničan, tedaj ko je še moja mama učila na tamkajšnji gimnaziji. Rojevala se je zima, spet enkrat civilna, ljubljanska, ostra. Snežena, vsaj toliko, da koga pošteno omavžaš. To so bili najtežji meseci. Bil sem obupan, na tleh, povožen. Kljuvalo je v meni. Imel sem en sam namen: da čim bolj neopazno zginem. Izkazalo se je, da nimam dovolj poguma, pomislil sem na izsiljevanje. Nje? Staršev? Kake institucije? Brez pomena. Vrtenje okrog osi. Okrog osi, ki se ne prelomi, dokler se ji ne zahoče. Prekleto. Nekdo govori. Kdo? Blede se mi. Seveda, oni zadaj, saj zdaj vozim, v službi sem, svoje delo opravljam. Denar dobim. Pa prav tu, zdaj je bilo najlepše, sploh pa, naprej je cesta široka in ravna, lahko bi kaj iztisnil iz te limuzine, saj je še nisem nikoli dodobra sprobal. Vozim naprej, zdaj je prava noč, čez polovico sem že. Na Topniško. Saj najraje ne bi šel, bi se potuhnil, tiste ulice tam okrog so mi tako znane, povrh vsega pa je še nevarno, kak norec vedno spregleda znak na neprednostni cesti. Pa še taka megla, zgoščena vata v črno-belem spektru. In še flašo sem danes pozabil, saj ne da bi se opijal, ampak stekleničko sadjevca je pa že potrebno
 imet  za nočni potep. Cukneš trikrat, štirikrat, te pogreje, ga skoraj ne čutiš. Prebijal sem se skozi dneve, napisal sem nekaj pesmi, dobrih, lepih, v glavnem zanjo, ki sem jo ljubil. Tuhtal sem, kaj na storim. Videvala sva se, se razhajala. Pravzaprav je bilo njej vseeno, vrnil sem se vedno jaz. A bilo je toplo, neka tiha zveza je ostala. Bila sva obremenjena drug z drugim, vsak na svoj način. Vedno manj sem bral, izgubljal sem znance, tesneje sem se navezal le na neko staro prijateljico. Najboljši prijatelj mi je stal še vedno ob strani, vendar sem imel občutek, da se zelo boji zame. S pomladjo so se stvari le še zaostrile, zadobival sem neko novo podobo, stari oklep je pokal od sušice in onemoglosti. Porajal se je drugi čas, prestop. Tu spodaj pa vse tiho, preverim, pravilno – Topniška 63, rumen blok. In zgoraj, kot zakleto, nobene luči, žive duše nikjer, mater jim, nekdo se zajebava, jasno. Izstopim in se razgledujem, da bi pohupal, se ne izplača, potem bi me še kdo nadrl. Skozi prehod švigne senca. Majhna žival, mačka ali pes. Brcnem v gumo, ne premočno, da ne bi kaj poškodoval, sedem nazaj v avto, počakam še nekaj trenutkov in vznejevoljen odpeljem. Srčni utrip mi je narasel, med prestavljanjem opazim, da se mi desnica močno trese. Pred menoj pa še preostanek noči, najbolj zoprn, moreči del, Ljubljana je kot veliko pokopališče. Na poti do centra srečam skupinico ljudi, južnjakov. Že preden sem odpeljal, sem izključil telefonsko zvezo, nekaj minut hočem imeti mir, popoln mir, pa če se doli v centrali razpočijo. Ko jih jebe. Potem se je dežela vse bolj polnila s svetlobo, dnevi so se daljšali, po zaprašenem skorjastem prostorju se je kobacal dražljivi poletni pelod, postajal sem vse lažji, na nek način sem se navadil na ta novi, še ne preverjeni čas. Ljubljena ženska pa me je vedno bolj odbijala, pisal sem ji obupana pisma, ponavadi mi je odgovorila, se opravičevala, skušala me je pomiriti, brez večjega uspeha. Ure, ki sva jih občasno prebijala skupaj, so bile neprijetne, težke. Bilo je jasno: vse je končano. Utapljal sem se v pijanem tkivu vročične gobe. Začuda sem opravil še pred poletjem večino pogojnih izpitov, manj sem popival, začasno sem se kar nekam umiril. A lukenj, skozi katere sem se hotel pognati, je bilo več, vedno več. Narastek. Pribitek.
Emilijin ponos je bil rostfraj. Ni ga bilo sramú, ki bi ga nažrl. Svet je vzel, zdej nej pa še da, je bilo njeno vodilo, in tudi njen skorajšnji nemanič Rudolf se je v svoji gosposki vzravnanosti do konca življenja že na sto klafter ločil od kakega parvenijskega lumpen-socialista oziroma social-lumpa, saj gosposkost – zamirkaj, pob, je bil njegov recept – ni v polni pêsti soldov, ampak v tem, kako z njo zamahneš fon oben heráb, tud ko je pest prazna.
 Imet  šlif, pob, šlif, pa je čist vseglih, kakšen zgledaš. Maht nihts na hlačah odprt šlic, če imaš šlif, maht nihts.
Ki je nenehno potresal zdaj levo zdaj desno koleno in čigar še krvave in surove vojaške dogodbe sem goltal z odprtimi usti in – ga ni bóga med bogóvi, ki bi se me ubranil
 imet  na vesti – še na slepo požrešen želodec.