Prikazujem 1-20 od 60 konkordanc.
Sobota Kosilo: telečje zarebrnice na žaru, pečen krompir s sirom in lanenimi semeni, mešana solata s papriko in paradižnikom, sadna kupa z
 rdečimi  jagodami, robidnicami in smetano; Večerja: slivova mrežna pita, sadni sok.
Bodike, gosto obložene z
 rdečimi  jagodami, niso samoumeven dar, v katerega bi zrasla vsaka sadika. Treba je vedeti, da rodijo samo ženske rastline. In to ne same od sebe: za bogat nastavek plodov morajo imeti v soseščini moškega opraševalca. Brez moške rastline je plodov prav malo ali nič. Najbolj zanesljivo rodi tista bodika, ki ima opraševalca na istem vrtu. Cvetove oprašujejo čebele. Da bodika cveti, ni vidno na daleč: cvetovi so belkasti in majhni, bolj kot ne neopazni. Kar pa nikakor ne velja za plodove, ki iz njih zrastejo.
V prazničnih okrasitvah ob koncu leta skoraj vedno uporabimo rdečo in belo barvo. Tako lahko, na primer, na adventni venček z zeleno osnovo namestimo le bele svečke in bele okraske. Venčku, kjer smo zeleno osnovo popestrili z
 rdečimi  jagodami kotoneastra, pa dodamo še rdeče okraske. Seveda pa se lahko odločimo tudi za katero drugo barvo, če nam je ljubša: zlato, modro ali rumeno.
Na otvoritev razstave sta prišla tudi najbolj znana slovenska šahovska delavca. Prvi je Milan Kneževič, direktor Kmečke banke, sicer doma iz Ptuja, ki pa svoje mesto le redko vidi, odločil se je celo, da se ne bo vrnil nazaj in bo ostal Ljubljančan, kot drugi šahovski strokovnjak pa je prišel Boris Kutin, pisec šahovske literature. Ker sta se s Kneževičem ukvarjala bolj s penino in
 rdečimi  jagodami, o šahu nista veliko govorila.
Drugo okno v preteklost pomenijo geni. Leta 1999 je proučitev molekul DNK na stotine živečih rastlinskih vrst omogočila oblikovanje drevesa kritosemenk. Pokazalo se je, da je Amborella -- redko zimzeleno grmičevje z majhnimi cvetlicami krem barve in
 rdečimi  jagodami -- najbolj primitivna živa kritosemenka, tako da ima najbrž lastnosti prvih pripadnic tega klana. Primerek, ki so ga našli v Novi Kaledoniji v južnem delu Tihega oceana, je ostanek prvih dni cvetočih rastlin. Nova Kaledonija je bila nekoč del superceline Gondvana, vendar je že 55 milijonov let izolirana. Zato je prava Noetova barka starodavnih rastlinskih vrst, ki so jih v drugih predelih premagale in pognale v izumrtje sposobnejše tekmice.
Milan Novak NAJVAŽNEJŠA NALOGA Hodim po poti. Sonce bije v tilnik, vroči kamni žgo podplate. Polzi po licih in na tla kaplja mojega telesa pot. Hodim po poti. Hlad, globoka senca me vabi k počitku. A to bolezni in tegobe prikrite ždijo v senci. Hodim po poti. V enakomernem ritmu, korak za korakom. Prepoten goli hrbet in v zraku meglica vročine. Oblegajo me majhne muhe, ostro pičijo v telo. Trenutki padcev, razočaranja in bolečine, to biča moj život. Hodim po poti. Prek kamenja hladen veter sapo zapodi. To je veselje, to so trenutki, ko sreča v očeh žari. Hodim po poti. Sred kamenja dobro skrita majhna kača strupenjača. Podzavestno skočim vstran in nadaljujem pot. Morda je to nekdo in nekaj, kar me brani in z menoj živi. In prepreči, da bi pot končal nekje na sredi, še zagnan in poln moči. Hodim po poti. Že utrujen za trenutek se ustavim in v daljavi konec zaslutim. Hodim po poti. Senc bolezni je vse več, vse glasneje vabijo v hlad. Le najmočnejši zmorejo odvrniti pogled od njih. In naposled, konec pripeke, konec je poti. V večernem hladu, zadovoljen in utrujen od poti, zlagoma zaprem oči. Sanje skozi dolgo noč nove noge iščejo, telo novega trpljenja, voljo novega življenja. Pavlina Pogorevc NIKON NA »LOVU« ZA ... Je kaj pustolovca v vas? Če je, se mi pridružite. Dosedanji »ulovi« napolnjujejo zbirko: z dvema kačjima pastirjema nad Črnim jezerom, z eno zeleno žabico pod vrbjem na Videžu, z eno miško izpod kamnov ob Bukovniškem jezeru, s skupinico račk ob Oplotniščici ... Dovolj! Vseh vam ne nameravam izdati. Pa vendarle: manjka mi le še kak jezernik. No, saj veste, koga imam v mislih – povodnega moža vendar. Ne zanima me, kako je baje prenašal vodo iz Črnega jezera in jo razlival po Dravinjski dolini. Zanima me njegovo domovanje in rad bi ga ujel v ... Ponudila se mi je idealna priložnost: poznopopoldanski nedeljski izlet na Roglo. V črnem etuiju svoje spremljevalke Line sem se pridružil štirim odraslim in dvema fantičema. Pohod po P.P.3 proti Lovrenškim jezerom se je vlekel v nedogled, a je bil po svoje zanimiv. Z nekaterimi sposobnostmi sem prišel na svoj račun; ujel sem družinico sredi smrek, na planjah med počitkom in malico; celo mladega lokostrelca med preizkušanjem loka sem ovekovečil. Dobra volja me je minila ob srečanju dveh gobarjev. Stavim etui, da sta prekoračila dovoljeno količino gob. Morda pa sem bil rahlo užaljen, saj nisem uspel niti pokukati v njuna cekarja. Razganjalo me je od nestrpnosti. V Turističnem vodniku in v Atlasu Slovenije sem občudoval fotografije. Zasledil sem jezersko kotanjo, v kateri se ogledujeta modrina in belina neba, gruča izletnikov pase radovednost (da ni zaradi njih zbežal drugam tisti, ki ga iščem). Jezero v drugi knjigi ponuja pravo zatočišče. Slišal sem za podatek, ki bi mi skoraj zavrtel fleš: starost jezer ocenjujejo na 8000 let. Hitreje pot pod noge! Edinstvena krajina iz poledenodobnega obdobja čaka! Kmalu nas sredi poti presenetijo planinci. Prijazno se pozdravljamo. Njihovi pogledi pa vendarle izdajajo pomisleke glede naše smeri tako pozno in ob takem vremenu. Vse mi postane jasno, ko usmerim objektiv proti oblakom. Moja lastnica Lina pa komaj čaka na nevihtno nebo in vršanje vetra v krošnjah dreves – njena najljubša glasba. »Joj, dež nas ne sme ujeti!« se vznemirita mlada starša. Sonce pa iznenada spet posije, osvetli visokorasle smreke in se upre v hrbet otrokoma, visoko na ramenih dedka in atija. Globoko vdihavajo pohorski zrak. Jaz pa sem trenutno na varnem v etuiju. Skrb glede vremena odpade. Sprašujem se, kako se bo Lina odrezala ob srečanju s povodnim možem. Ji bo strel od blizu – z MACRO gumbkom – uspel? Odganjam nelagodje ob mislih, kako velikokrat vse zasluge za dobre izdelke pripisuje sebi. »Če ne bi bilo mene, če ne bi bilo mene ...!« Domišljavost pa taka! Dvomim, da se sploh kdaj drži navodil iz priročnika. Pa bi se jih lahko, saj niso zapisana v kitajščini! Starejši deček, ki se je ob sličicah nogometašev naučil črke, razvozlava moje ime: »Nn-iii-kk-oo-nnn.« Od veselja ponavlja na glas. A kaj slišim? Ni konj! Ni konj! Da le ne bi to prišlo na uho Jezerniku! O čem vse bi zvitež lahko razmišljal in me morda zalotil nepripravljenega. Nelagodno se počutim. Tudi zaradi takega imena. Verjetno nisem edini: Lina, lina – hm; strešna, stolpna, strelna ... lina. Tedaj zapreti oddaljeno grmenje. Zbegani izletniki se v trenutku poženejo v hrib. Njihovi pogledi nič več ne iščejo zlatih cvetov navadne arnike in tudi ne rdečega močvirskega ciprja. Škoda! To bi bili posnetki! Spotikajo se ob kačastih koreninah, rešujejo obutev, kot gobe prepojeno, iz šotnega barja. Za prestrašene in zbegane obraze sem tako ali tako prepozen. Prvič si zaželim biti k a m e r a. Smrekov gozd nas stisne z leve in desne. Poti po mehkih tratah ni več. Tu in tam je pot črnikasta. Še en vzpon! Takoj ob razpotju! Končno – pritlikavo ruševje! Dež pa izpolni obljubo. Malo pred lesenim razglediščem nas požene proti zavetju. Z muko se prebijamo skozi barjansko rastje po razmočenih tleh. Samo še nekaj spolzkih korakov po mostnicah, loveč sapo po strmih stopnicah na vrh razgledišča. Kot da nam je gorelo za petami. Zdaj pa – vsaj en posnetek Lovrenških jezerc! V premraženih rokah fotografinje sem pripravljen. Samo da bo pritisnila znak za posnetek narave od daleč. Le tako se mi bo oddolžila za vse. A glej! Premisli si. Literarno dušico (tako imam na sumu) prevzame narava. Kar vidim njen opis v dnevniku: »... Zelo gosta megla. Droben dež sili do nas skozi vse odprtine. Sivo pregrinjalo skrije vse zeleno borovje. Mostnice vse bolj bledijo. Spokojno mirno vsrkavajo barja blagodejni dež. Jezerca se polnijo. Šotni mah ves oživi ...« Saj Lovrenških jezer sploh ni videti! Če ni vseee tooo Jezernikovo maslo! Je skril tudi cvetje okroglolistne rosike?! Pa rdeče cveteče mahovnice z
 rdečimi  jagodami?! Kaj bi dal za en sam posnetek lokvanja na gladini vsaj enega od številnih jezerc – oken ... Samo da se že od kod pritepe ta pošast – Jezernik! Naj bo, kakršen koli že je, bojim se ga pa ne! Da le ni takšen, kot je Golum – zoprna, nagnusna, spolzka spaka, izbuljenih oči, odebeljenih prstov – iz knjige Gospodar prstanov ... Kajti v tem primeru ne jamčim za Linino življenje. Morda bi se pa midva le pogodila za nekaj posnetkov. To bi bila senzacija. Že na prvi strani Konjiških novic bi pisalo: SKRIVNOST NIČ VEČ SKRIVNOST POŠAST IZ LOVRENŠKIH JEZER RAZKRITA NEDELJSKI IZLETNIKI ŠE V NEVARNOSTI?! Več o tem berite na strani 13! Sledila bi fotoreportaža. Mmm ... Nad fotografijo vpisan datum: leto 2007, mesec 8, nedelja, ura 17:30. Sredi fotografije pa: zelena podoba, z očmi barve jezerc, rokami kot borovci in v naročju plastenka, polna – kokakole. In povrh vsega še moj podpis: Nikon. Moj podpis! Lina me zmoti pri »srečanju« s povodnim možem. Dež je pojenjal, vsi se odpravljamo. Naenkrat se kar tako sprožim in ujamem komaj opazen osameli macesen. Pa saj je kot stražnik nad jezerjem! Pohitimo po isti poti nazaj. Dan se že poslavlja. Za seboj zapuščamo v megleno kopreno zavite gozdove in pašnike. Pred nami se iz mraka luščijo vlečnica in osamela avtomobila. »Hitro domov, na čaj!« Ne! Hitro domov, po nov film! In zapretim: Naslednjo nedeljo – pri Črnem jezeru!
Jeseni nas številni grmi in drevesa očarajo z raznobarvnim listjem, nekateri med njimi pa nas razveselijo tudi z okrasnimi plodovi in barvitim lubjem. Skoraj ni več vrta brez številnih sort panešpljice, ki so od jeseni do zime, nekatere sorte pa celo do pomladi, obložene z
 rdečimi  jagodami.
Četrtek Kosilo: ričet z zelenjavo in govedino, palačinke s skuto in
 rdečimi  jagodami; Večerja: zelenjavna enolončnica s hrenovkami, zrnat kruh.
Ločimo rumenjake in beljake. Beljake stepemo v sneg, dodamo sladkor in stepamo še naprej, nato drugega za drugim vmešamo rumenjake ter počasi primešamo še moko. Testo naložimo v manjši pekač in spečemo pri srednji temperaturi. Pečenega še vročega posujemo s sladkorno moko in ponudimo. Seveda pa ga lahko tudi prerežemo, poljubno nadevamo, mogoče z zmečkanimi bananami,
 rdečimi  jagodami in podobnim sadjem ter ponudimo s stepeno smetano.
Prihodnji dan sva na poti proti Biskajskemu zalivu znova prečila Pireneje, njihov najzahodnejši del. Severno od Pamplone se vanje zajeda nekakšna stranska dolina, Baztan (Valle del Baztan). Gotovo najbolj tradicionalni del Evrope, kjer je na cesti in ob njej zlahka videti govedo, ovce, konje. Kraj Elizondo je tih, rdeče baskovske polknice so odprte, cvetje lije z okenskih polic – tod žive skrbni ljudje – in po zraku poplesavajo zablodeli listi, ki so pred zimo izgubili stik z drevjem. Kmalu bo to dolino odel globok sneg. Ko vstopiva v eno od vaških trgovin, sva popolnoma presenečena. Na tleh ležijo sedla, na policah je zložena vrsta najrazličnejših medeninastih zvoncev (kravji, ovčji, konjski, oslovski, kozji), kovinska, emajlirana in lončena posoda vseh velikosti, ki ni namenjena razkazovanju, pač pa kuhanju. Petrolejke in druge svetilke, ki pridejo prav v dneh, ko elektrika ne zmore priti v te doline, železni likalniki na žerjavico, ne kot spominki, pač pa kot uporabni domači pripomočki. Neverjetno. Je to v tretjem tisočletju sredi Evrope sploh mogoče? Čas je tu zastal – in morda to niti ni slabo. Potem se cesta vzpne visoko na prelaz, odkoder sva se zapeljala med skrajno samotna slemena in vrhove. Le živina na paši in ujede v zraku delajo družbo vetru, ki se podi z Atlantika. Pireneji so tod že nežnejši, več je zelenih površin. Po pašnikih so posejana zanimiva pastirska zavetja, dva lesena zaslona, opletena z vejami, v sredini klopca. Edina možnost, da ne odpihne čuvarja črede. Poležana trava, oguljeno grmovje, nizko drevje, ki jasno kaže, v katero smer piha veter, rumeni grmi, podobni brnistri, zimzelena drevesa, ovešena z
 rdečimi  jagodami … Na drugo stran se svet spušča v Francijo. Kmalu sva na ostanku nekdanje meje; četudi v Franciji, je tam še vedno vse baskovsko. Kamnite stavbe, vse v znamenju rdeče barve, poleg francoskih vsepovsod tudi baskovski napisi. Mogočni hrasti, po travnikih mnogo živine, reke, ki pritekajo s Pirenejev. Pri kraju St. Jean ob Biskajskem zalivu znova zapeljeva v Španijo – pravzaprav Baskijo. Tu je San Sebastian, tu so Baski tako močni, da so baskovski napisi prvi, šele nato španski. Tako je za to mesto bolje reči kar samo Donostia. Staro mesto, ki ga obdajajo tudi pritikline sodobnosti, pred podivjanim Atlantikom brani vzpetina Urgull z velikim Kristusovim kipom na vrhu. V njenem vznožju leži čudovito pristanišče. Brez števila barčic in ribiških ladij, spet vse v barvah baskovske zastave (rdeča in zelena prevladujeta), je nekako »nalepljenih« na barvita pročelja hiš na pomolu. Velikanska peščena plaža umirjenega zaliva se blešči v popoldanskem soncu.
Eden bloških mikov je rečica Bloščica, ki vijuga po lokah čez osrčje planote, vijuga neskončno, neracionalno, kakor človek, ki se je izgubil v življenju. Tu so Bloke v resnici Obloke, kakor so se nekoč imenovale; bloške vasi pač stojijo ob lokah in močvirnih travnikih. Dolomitna tla na planoti so večinoma neprepustna, edina večja voda, Bloščica, ima komaj kaj odtoka, zato zastaja. Ponika šele v stikih z navadnim apnencem. Slikoviti meandri so polni življenja, celo na pragu zime. Da niso tako pohlevni, kakor je videti ob nizki vodi, kažejo posušene lupine telesc in krakov odmrlih potočnih rakov, nasedlih po travnikih, potem ko se je narasla voda hitro umaknila v strugo. Bujno rastje se kaže le še v visokem ločju, drugo, tisto po bloško posebno in edinstveno – mesojeda rosika, mešinka in škrbica – blaženo spi. Bodimo še tako zagledani v Bloke, gori je že zima. Zimzelena je bodika, ki vas bo razveselila na gozdnih obronkih, streljaj ali dva proč od Bloščice. Bodika ima moška in ženska drevesa. Ženska so, kakor se spodobi, vso zimo okrašena z
 rdečimi  jagodami. Narava ji je pač naklonila uhančke.
Kmalu poleti zrastejo rdeče jagode šmarnice (Convallaria), kasneje avgusta in septembra prav tako rdeče jagode tise (Taxus), ki ima le rdeč mesnat ovoj jagode nestrupen, vendar je v njem strupeno seme. Na srečo je tisa bolj pogosta na pokopališčih kot v blizini hiš, razen če je zasajena kot živa meja. Čedalje pogosteje je opaziti žive meje iz kleka (Thuja), katerega mladi poganjki so strupeni. Kot živa meja ali posamič zasajen pušpan (Buxus) vsebuje strupene alkaloide. Rdečemu soplodju užitne jerebike (Sorbus) je podobno strupeno soplodje mnogih brogovit (Viburnum). Ponekod pogosta in že dolgo znana strupena rastlina je bodika ali božje drevce (Ilex) z
 rdečimi  jagodami na ženskih rastlinah.
V glaziranih loncih za mleko zapeljujejo krizanteme, rogate vijolice, gaulterija z
 rdečimi  jagodami, okrasno zelje in okrasna paprika z nostalgičnim čarom. NASVET: Posode brez luknje za odtekanje vode potrebujejo prostor, ki je zaščiten pred dežjem, in drenažo iz proda ali nabrekle gline.
Vodoravno: 1. prepričanje, ki ni v skladu s stvarnostjo, 6. prizorišče v cirkusu, 11. igralec, ki brani vrata, 12. dolgo, črno vrhnje oblačilo duhovnikov, 13. rastlina ali žival iz eksotičnih dežel, 14. del kolesarske dirke, 15. notranja stran roke od zapestja do prstov, 16. podolgovat, rumen tropski sadež, 18. prvi in četrti samoglasnik, 19. menjava, 20. začetnici sindikalista Semoliča, 22. tekočina za osvežitev in razkužitev kože, zlasti na obrazu, lotion, 25. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti, 27. grmičasta rastlina z užitnimi črnimi,
 rdečimi  jagodami, 28. življenjsko vodilo, geslo, 30. pozitivna elektroda, 31. odstavek, 32. ribič, ki lovi s sakom, 33. neporočen moški.
Bodeča lobodika je primerna za zapolnitev vrzeli med iglavci ali vednozelenimi listavci, ker zapolnjuje pritlehni sloj in uspeva v pomanjkljivi svetlobi. Tako zaščitena lepo uspeva tudi v Ljubljani. Širokolistno lobodiko sadimo na senčna mesta pod listavce, kjer bo v bogati humozni zemlji s časom prekrila večjo površino. Zelena preproga širokolistne lobodike z
 rdečimi  jagodami, ki štrli izpod snežne odeje, je pravi okras zimskega vrta.
Bogat semenski nastavek pikastega kačnika je s svojimi
 rdečimi  jagodami privlačen v vrtu ali morda celo v šopku, vendar je ta lepota še vedno strupena. Mehko in vodeno listje je že zdavnaj sprhnelo, zato zdaj v okolici asimilirajo praproti, orlice in navadni kopitnik (Asarum europeum).
Nedelja - Kosilo: goveja juha z drobnjakovimi žličniki, svinjski kare na žaru, stročji fižol s paradižnikom, endivija z redkvicami, sadna kupa z
 rdečimi  jagodami in sladoledom; Večerja: skutni zavitek, kompot ali jogurt.
Ameriški prehranski strokovnjaki so naredili še korak dlje in začeli proučevati vpliv barve živil na človekovo zdravje in vitalnost. Kmalu so se jim v raziskavah pridružili še Nemci, ki trdijo, da barva živil odločilno vpliva organizem. Tako naj bi po priporočilih vodje nemškega raziskovalnega tima, prof.dr. Clausa Leitzmanna iz Univerzitetne klinike v Giessnu, na krožniku zdravega človeka vsak dan kraljevala pisana mavrica živil v najmanj petih barvnih odtenkih. Za zajtrk si na primer lahko privoščimo rjav müsli ali ovsene kosmiče z belim mlekom ali jogurtom,
 rdečimi  jagodami, zelenim kivijem, oranžno mandarino ali rumeno banano. Za malico bel jogurt z modrimi borovnicami, rdečimi malinami ali zelenim kivijem. Kosilo nam ponudi pisano zelenjavno juho, belo meso perutnine ali ribe z zelenim grahom in rdečo peso, belim zeljem in s pisanim fižolom ali zeleno solato z rdečim paradižnikom. Popoldne si privoščimo zrelo pomarančo v oranžnih ali jabolko v rdečerumenih odtenkih in košček ali dva temnorjave čokolade. Zvečer pa sendvič s sirom ali pisano francosko (rusko) solato, kozarec rdečega vina in kos črnega kruha. Pred spanjem pa še skodelico pravega zelenega, če dobro spimo, lahko tudi intenzivno obarvanega črnega čaja. Barve živil morajo biti seveda naravne in čimbolj čiste. Sestavljena solata lahko vsebuje tudi do deset barvnih odtenkov, podobno velja za zelenjavne juhe in omake, narastke in podobne mešane jedi. Tovrstna živila so najbolj zdrava in priporočljiva za organizem. Navsezadnje, mati Narava ni zaman oblekla najboljših, najbolj koristnih in okusnih sadežev v najlepše in najbolj obstojne barve.
Povsod po svetu in tudi pri nas je v božičnem in novoletnem času razširjeno krašenje z zelenjem. Uporabljajo predvsem smrečje, bršljan, božje drevce, belo omelo, zimzelen in hrastove vejice. Mnoge zimzelene rastline nosijo bogato simboliko verjetno še iz predkrščanskih časov. Zimzeleno drevo z bodičastimi trdimi listi in
 rdečimi  jagodami imenujemo božje drevce ali božji les. V antiki je bilo atribut sončnih bogov. Odganjalo naj bi demone in simboliziralo dobro voljo in veselje.
Petek – Kosilo: paradižnikov sok z muškatom in poprom, skuše na žaru, blitva s krompirjem po dalmatinsko, sadna kupa z
 rdečimi  jagodami in sladoledom; Večerja: marelični cmoki, sadni sok.