Prikazujem 1-20 od 298 konkordanc.
Prva faza prenove samostana je brez upoštevanja tisočih prostovoljnih delovnih ur stala 85 milijonov tolarjev, s prostovoljnim delom pa bi dosedanja prenova krepko presegala sto milijonov tolarjev. V minulih letih so temeljito obnovili knjižnico z opremo, samostanske bivalne prostore, pinakoteko, refektorij, ki je postal prostor za družabna srečanja. Obnovili pa so tudi precejšen del samostanske cerkve, kar sodi že v drugo prenovitveno fazo samostana, ki bi jo radi opravili do leta 2001, ko bo samostan slavil 700 let. Srednja šola zaseda 1173 kvadratnih metrov prostora, kjer želijo piranski patri urediti malo minoritsko šolo,
 noviciat , za tiste, ki bi radi prišli v njihov red in se morajo prvo leto pripravljati na minoritski red v tihoti in samoti. »V Piranu je bil noviciat stoletja dolgo. Sicer pa bomo v prostorih, ki jih zaseda šola, uredili še kuhinjo, klet, pralnico in druge uporabne tehnične prostore,« pravi Janez Šamperl, ki močno upa, da bodo na ministrstvu držali obljubo in do začetka prihodnjega leta iz samostana izselili srednjo zdravstveno šolo.
Oblikovna zasnova žaromeča je univerzalna. Dodatni elementi, kakršen je ravnalnik moči in dolžine žarila, so drobni in skoraj neopazni. Zato so na prvi pogled vsi meči enaki. Podrobnejšemu pogledu pa se vendarle razkrijejo mnoge različice. Meč si izgotovi vsakdo sam v času
 noviciata . Zato so podrobnosti vselej individualizirane. Iz spoštovanja do učitelja se učenci pri svoji izbiri ponavadi ravnajo po njegovem meču.
drugi strani pa veseli, saj so nekateri že toliko zrasli, da gredo lahko v
 noviciat . Torek, 25. 7. 2006 Pospravljanje … pospravljanje … in konec Argonavtske poti. Rada bi se zahvalila vsem izvidnikom in vodnicam, ki so se čez leto trudili in vztrajali,
V razgovoru z dekleti in fanti, večinoma srednješolci, sem izvedel, da pripadajo skavtom z Brezovice, in sicr Ostrorogemu Jelenu, in da snemajo film na temo »Svobodohlačniki«, s katerim se bodo udeležili skavtskega filmskega festivala v Domžalah, ki ga že vrsto let organizirajo tamkajšnji skavti. Temo »Svobodohlačniki« obravnavajo zato, ker se skavti menda ne morejo poenotiti o barvi in dolžini hlač. Film naj bi trajal največ deset minut in naj bi na komičen, delno igran in delno dokumentiran način prikazal »hlačarsko« pravdo. Brezovški in horjulski skavti so svoj film, razen v Horjulu, snemali še v Ljubljani na tržnici in na Ljubljanskem gradu. Sedaj so končali s snemanjem in čaka jih zahtevna računalniška obdelava oziroma montaža. Vsega posnetega gradiva je skoraj za dobro uro in pol. Izbrati bodo morali le najboljše kadre in jih povezati tako, da dokončan film ne bo trajal dalj kot deset minut. Razen o filmu je beseda tekla še o organizaciji in številu Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. V Sloveniji je okrog 4400 skavtov, med katerimi je nekako 700 voditeljev in so razporejeni v 80 stegih. Po starosti se delijo na: volčiče do 11 let, od 11 do 15 let so razporejeni v čete, 16-letniki so v
 noviciatu , pripravi na klan, in od 16. leta do 21. leta so voditelji. Skavtske organizacije vključujejo tudi starejše občane, ki so dovolj izkušenj nabrali v taborniški organizaciji, s katero skavti sodelujejo še zdaj. France Brus
olske sestre v Zavodu sv. Družine v Gorici je 10. februarja v jutranjih urah obiskala smrt. V večno življenje se je preselila s. Melita (Rozina) Rajh. Rodila se je leta 1920 pri Sv. Antonu v Prlekiji v Slovenskih Goricah, kjer je preživela svoja otroška in šolska leta. S šestnajstimi leti je vstopila kot kandidatinja k Šolskim sestram v Maribor. Opravila je višjo ekonomsko šolo in bila leta 1940 v Mariboru sprejeta v noviciat. Zaradi vojnih razmer je
 noviciat  nadaljevala v Ljubljani. Po štirih letih je v Marijanišču v Ljubljani Bogu obljubila večno zvestobo. Pot njenega redovnega življenja je bila zelo razgibana. Sama je večkrat rekla: “V božjih načrtih je bilo, da sem veliko romala iz kraja v kraj”. V duhu pokorščine je šla, kamor so jo predstojniki poslali. Med vojno 1945 je bila bolniška strežnica v vojaški bolnišnici v Mariboru. Že naslednje leto so jo poklicali na tiste dni mudil na Goriškem, ker je v SNG Nova Gorica bila ponovitev zelo uspele postavitve Evripidovih Bakhantk v režiji Vita Tauferja. Kateder je krasil slovenski šopek, na tabli je bil zapisan
1826 * Vojni erar kupi samostan, cerkev, dvorišče in vrt za dva tisoč petsto oseminštirideset goldinarjev. Služi kot vojašnica in v času sile kot bolnišnica. Raznešena samostanska oprava, grobnice razdejane, zvonik odstranjen, cerkev etažirana, ob severni strani cerkve prizidan sanitarni prizidek,
 noviciat  predelan v dvorano, kapiteljska dvorana prezidana v zapor.
Zanimal ga je duhovni svet, pravi, in želel je raziskati vertikalno dimenzijo življenja. Seveda je na neki način presenetljivo, da je mož, ki je sprva študiral gradbeništvo, naenkrat želel spoznati popolnoma protipolno instanco. "Po naravi sem človek, ki se v vsaki stvari z veseljem poglobi in srka znanje," preprosto skomigne z rameni. Kot vsak drug mladenič, ki je želel postati jezuit, pa je moral tudi Cukjati najprej v Mariboru opraviti dvoletno duhovno pripravo v
 noviciatu . Šele potem je lahko začel s študijem filozofije in šele temu je sledil študij teologije. V času priprav potekajo enomesečne duhovne vaje, ki jih opisuje kot izjemno zanimiv proces. "Zelo sem vesel, da sem bil del tega in sem to dal skozi," pravi. "Ni lahko, saj je to tudi psihološka preizkušnja. Za življenje in mojo osebno duhovno poglobitev je bilo to zelo dragoceno."
V Štandrežu je vladalo v soboto, 20. oktobra, zelo veselo vzdušje. Goriški skavti so se po poletnih taborih spet sestali (Doberdobci so to storili že teden prej). Volčiči in volkuljice, izvidniki in vodnice, roverji in popotnice ter njihovi voditelji so preživeli popoldne v lepem in sproščenem vzdušju. Pomerili so se v najrazličnejših igrah in tudi tokrat sledili Baden Powellovemu vodilu: “Igraj se, ne gledaj!” Ker je poletje mimo in so bile temperature zelo jesenske, so igre mladim skavtom pomagale, da jih ni zeblo (kurjenje ognja žal ni bilo mogoče…). Kmalu je nastopil trenutek, ko so se volčiči zadnjega letnika poslovili od krdela in šli k izvidnikom, najstarejši izvidniki pa v
 noviciat . Zaželeli so jim vso srečo na nadaljnji skavtski poti. Skavti imajo navado, da vsak sestanek začnejo in zaključijo z molitvijo. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, saj so srečanje sklenili z mašo, ki jo je daroval Karlo Bolčina. / SR
Zanimanje za jezikoslovje je Stanislav Škrabec, pri krstu Anton, pokazal že kot dijak. Rodil se je 7. januarja 1844 v Hrovači pri Ribnici kmetu Antonu in Mariji in po osnovni šoli v Ribnici, ki jo je obiskoval verjetno med letoma 1850 in 1855, so nadarjenega učenca poslali v ljubljanske šole. V dijaških letih (1856-63) je že prebiral jezikoslovno literaturo, npr. Miklošičevo Glasoslovje, potem pa je na prigovarjanje mlajšega sošolca Angelika Hribarja odšel v frančiškanski samostan v Ljubljani. Po enoletnem
 noviciatu  je med letoma 1864 in 1866 v Gorici študiral bogoslovje, nato nadaljeval v Ljubljani in bil 1867. posvečen. Leto pozneje je začel dveletno profesorsko pripravništvo za grščino, nemščino in slovenščino na gimnaziji v Novem mestu, med letoma 1870 in 1873 pa je študiral klasično in slovansko jezikoslovje na graški univerzi. Leta 1876 je opravil profesorski izpit in bil že 1873. nastavljen na redovniški dvorazredni gimnaziji v Gorici, na kateri je v višjih razredih poučeval slovenščino, hrvaščino, latinščino in grščino.
Kmalu so frančiškani spet zidali. Samostan naj bi postal noviciat, zato so potrebovali nove prostore. Cesar Jožef II. je
 noviciat  ukinil, to je bilo leta 1781. Leta 1827 pa je cesar Franc I. noviciat spet dovolil.
Kmalu so frančiškani spet zidali. Samostan naj bi postal noviciat, zato so potrebovali nove prostore. Cesar Jožef II. je noviciat ukinil, to je bilo leta 1781. Leta 1827 pa je cesar Franc I.
 noviciat  spet dovolil.
Sestra Anka Burger, katoliška redovnica iz No vega mesta, je pred 40imi leti začela svojo po klicno pot kot medicinska sestra v novomeški bolnišnici, zdaj pa je že 4 let misijonarka v centralnoafriških državah Ruanda in Burundi. Vsakih nekaj let pride na dopust v domovino, in tako sva se letos poleti srečali. Z zanimanjem me je spraševala o naši bolnišnici in o svojih bivših sodelavcih. Oktobra sem jo poslušala, ko je ob diapozitivih govorila o svojem življenju in delu v Afriki. Takrat se mi je utrnila misel, da bi bil pogovor z njo lahko zanimiv tudi za bral ce Vizite. Z veseljem je pristala, nisva pa našli časa, da bi pogovor posneli in tako sva ga, v prvih dneh novembra, tik pred njeno vrnitvijo v Ruando, napisali; jaz vprašanja, ona pa odgo vore. Vesela sem, da sem jo osebno spoznala; ženo toplega nasmeha, ki izžareva umirjenost in zadovoljstvo z življenjem. Starejši zaposleni in upokojenci naše bol nišnice se vas gotovo še dobro spominjajo. Nam lahko poveste kaj o svoji poklicni poti ter o spominih na delo v novomeški bolnišnici? Zelo lepe spomine imam na delo v novomeški bolnici. Še prav posebno na sodelavce. Že med srednjo šolo sem bila na praksi v bolnišnici in nič mi ni bilo neznano, ko sem začela z delom. Takrat je bil v novi stavbi le kirurški oddelek, po časi so se odpirali še drugi, delala sem po vseh oddelkih na kirurgiji. Rada sem hodila v služ bo, v novomeški bolnišnici sem delala osem let. Med tem časom sem naredila tudi višjo šolo. Kako ste se odločali naprej – za redovniš tvo in kasneje za delo v misijonih? Ker sem si že od otroštva želela v misijone, je počasi dozoreval tudi poklic za redovnico. Tež ko mi je bilo narediti zadnji korak, a Bog je bil močnejši in odšla sem v Beograd, v
 noviciat . Tam sem ostala dve leti in že ob vstopu izrazila željo, da bi šla v misijone. Po noviciatu sem še pet let delala v Ljubljani na Nevrološki kliniki.
Sestra Anka Burger, katoliška redovnica iz No vega mesta, je pred 40imi leti začela svojo po klicno pot kot medicinska sestra v novomeški bolnišnici, zdaj pa je že 4 let misijonarka v centralnoafriških državah Ruanda in Burundi. Vsakih nekaj let pride na dopust v domovino, in tako sva se letos poleti srečali. Z zanimanjem me je spraševala o naši bolnišnici in o svojih bivših sodelavcih. Oktobra sem jo poslušala, ko je ob diapozitivih govorila o svojem življenju in delu v Afriki. Takrat se mi je utrnila misel, da bi bil pogovor z njo lahko zanimiv tudi za bral ce Vizite. Z veseljem je pristala, nisva pa našli časa, da bi pogovor posneli in tako sva ga, v prvih dneh novembra, tik pred njeno vrnitvijo v Ruando, napisali; jaz vprašanja, ona pa odgo vore. Vesela sem, da sem jo osebno spoznala; ženo toplega nasmeha, ki izžareva umirjenost in zadovoljstvo z življenjem. Starejši zaposleni in upokojenci naše bol nišnice se vas gotovo še dobro spominjajo. Nam lahko poveste kaj o svoji poklicni poti ter o spominih na delo v novomeški bolnišnici? Zelo lepe spomine imam na delo v novomeški bolnici. Še prav posebno na sodelavce. Že med srednjo šolo sem bila na praksi v bolnišnici in nič mi ni bilo neznano, ko sem začela z delom. Takrat je bil v novi stavbi le kirurški oddelek, po časi so se odpirali še drugi, delala sem po vseh oddelkih na kirurgiji. Rada sem hodila v služ bo, v novomeški bolnišnici sem delala osem let. Med tem časom sem naredila tudi višjo šolo. Kako ste se odločali naprej – za redovniš tvo in kasneje za delo v misijonih? Ker sem si že od otroštva želela v misijone, je počasi dozoreval tudi poklic za redovnico. Tež ko mi je bilo narediti zadnji korak, a Bog je bil močnejši in odšla sem v Beograd, v noviciat. Tam sem ostala dve leti in že ob vstopu izrazila željo, da bi šla v misijone. Po
 noviciatu  sem še pet let delala v Ljubljani na Nevrološki kliniki.
Ko je odslužil vojaški rok, se je zgolj zato, ker je bil v v križniškem redu župnik iz Središča ob Dravi, vpisal v ta red, čeprav ni veliko vedel o njem. V
 noviciatu  je naredil maturo, za katero se je učil tako temeljito, da je dobil celo čir na dvanajsterniku. Vpisal se je na teološko fakulteto, a ker so ga tolikokrat klicali na orožne vaje, da ga je to že oviralo pri študiju, se je znašel z zdravniškim potrdilom o diareji. Če ga torej vojska ni zanimala, četudi je bil v Titogradu kar šestkrat nagrajen za odlično streljanje z minometalcem, mu je bilo na fakulteti zanimivo prav vse. Še posebej pa šport, tako da je bil tri leta in pol celo referent za šport in takrat je fakulteta od države dobila denar za opremo telovadnice, študenti pa športne izkaznice. "Leto dni sem treniral nogomet pri Iliriji, nato pa kot edini bogoslovec karate, ki mi je veliko pomagal pri samovzgoji, saj sem bil po naravi hitre jeze in potreboval sem dolga leta, da sem naučil sam sebe obvladati."
Ostali sva pri novinkah. "Po
 noviciatu  te glede na tvoja nagnjenja in sposobnosti pošljejo v eno od h iš skupnosti. Ali takšno, kjer se posveča več časa študiju, ali v kakšno od delavnic, kot je na primer naša vezilnica..." Sestro Bogoljubo so poslali v medicinsko šolo. V Srbijo. »Tako daleč?« Na moj presenečen pogled takoj najde pravi odgovor.
4Z mešanimi občutki sem zapuščala
 noviciat , Bled in domovino. Bil je čas "pokorščine". Sestre, ki so prejele "modre ovojnice", so se pripravljale na nove službe. Jaz nisem prejela modre ovojnice (pismenega sporočila predstojnice o spremembi dela in/ali hiše), a sem se vseeno pripravljala za odhod. Na univerzo. V Italijo. V Torino.
Med zelo redkimi ohranjenimi besedami patra Placida Grebenca je kar trikrat zapisana želja, da bi se popolnoma posvetil Bogu. Te besede je zapisal pred začetkom noviciata in pred začasnimi zaobljubami, v starosti petnajstih in šestnajstih let. Z
 noviciatom  in začasnimi ter nato večnimi zaobljubami v cistercijanskem samostanu v Stični je začel to posvetitev, Bog pa jo je dopolnil in zapečatil z njegovo lastno krvjo v gozdu pri Grčaricah leta 1943.
Glede zdravstvenega stanja v zapisniku pred začetkom noviciata dne 2. oktobra 1924 sam omenja, kot smo že videli, da je pred 4 leti imel revmatizem, zdaj pa je »malo bolehen, a vseeno sposoben za samostan«. Dr. Jos. Volavšek, specialist za pljučne in notranje bolezni v Ljubljani, je 19. avgusta 1924 v zdravniškem spričevalu pred začetkom
 noviciata  zapisal: »Gospod Alojzij Grebenc, 15 let star, ima srčno hibo v stadiju kompenzacije, tako da to ni ovira za sprejem v samostan.« V času noviciata, 18. avgusta 1925 Na dokumentu je pomotoma letnica 1924., je isti zdravnik napisal naslednje spričevalo: »Gospod Alojz Grebenc, 16 let star, je bolan zaradi organične srčne hibe (Insuff. mitralis).« Dne 15. septembra 1926 je dr. Volavšek zaradi oprostitve od telovadbe zapisal: »Potrjujem, da je g. p. Alojz Grebenc iz zavoda v Stični bolan zaradi organične srčne hibe in zaradi tega ne sme telovaditi, ker mu ta zelo škoduje.« V višjih razredih gimnazije je v spričevalih pri telovadbi napisano, da je bil Alojzij telovadbe oproščen.
Obred preobleke in s tem sprejem v
 noviciat  se je odvijal v kapiteljski dvorani v soboto 4. oktobra 1924. Deset kandidatov je prejelo belo obleko novincev. Prior Avguštin je vsakemu slekel vrhnjo civilno obleko z besedami: »Gospod naj ti sleče starega človeka z njegovimi deli.« Ko mu je oblačil redovniški habit s pasom, škapulirjem in plaščem, je molil: »Gospod naj te obleče v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.« Vsak je dobil novo ime, ki je pomenilo novo življenje, novega človeka. Lojzek je postal frater Frater (kratica fr.) v latinščini pomeni brat. Naziv so uporabljali za tiste, ki so se pripravljali za duhovništvo. Za druge so uporabljali naziv brat (kratica br.). Tisti, ki so prejeli duhovniško posvečenje, so patri (kratica p.). Placid. Bela redovna obleka ga je spominjala na to, da mora biti tako čista in lepa tudi njegova duša.
Fr. Placid je napravil začasne zaobljube za tri leta dne 18. oktobra 1925, na praznik evangelista sv. Luka, skupaj z 8 sobrati, ki so z njim začeli
 noviciat , le eden je med noviciatom odšel. Njegova redovna zaobljuba, ki jo je zapel v latinskem jeziku, se v slovenskem prevodu glasi: »Jaz, frater Placid, laik, obljubim svojo stalnost, spreobrnjenje svojih nravi in pokorščino po Pravilu svetega opata Benedikta, pred Bogom in vsemi njegovimi svetniki, katerih relikvije se tu hranijo, v tem samostanu, ki se imenuje Stična, cistercijanskega reda, zgrajenem v čast blažene Božje porodnice, vedno Device Marije, v navzočnosti častitega gospoda Avguština, stiškega opata.«