Prikazujem 41-60 od 50.957 konkordanc.
Andrić, Ivo (1892--1975), bosanski pisatelj. Čeprav je kot diplomat služboval v več evropskih prestolnicah, je našel največji ustvarjalni navdih v rodni Bosni. Izmed treh romanov, kolikor jih je napisal, se dva, Travniška kronika (1945, sl._1948) in Most na Drini (1945, sl._1948), dogajata v
 Bosni , njuna tema pa je bosanska zgodovina. Andrićev zadržani jezik podeljuje romanom epsko silovitost in zamah. Leta 1961 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Kot je ob jubileju izpostavil predsednik društva Franc Kovač, je tako kot vsako društvo tudi čebelarsko v petih desetletijih doživljalo dobre in slabe čase, vzpone in padce. Najpomembnejše pa je, da je društvo, ki je bilo uradno ustanovljeno marca leta 1951, preživelo, živi in deluje še danes. Čebelarji so ob 30. obletnici društva, leta 1982, zgradili svoj društveni dom, ki je še danes med redkimi tovrstnimi objekti v severovzhodni Sloveniji, pet let zatem so v društvu razvili tudi svoj prapor. Iz zelo izčrpne kronike aktivnega člana Štefana Antolina, ki je bil v 60. in 70. letih kar 15 let tudi predsednik društva ter kot ravnatelj bakovske osemletke nekaj časa tudi mentor čebelarskega krožka na šoli, je mogoče še izluščiti, da so bili zlati časi za društvo v 80. letih, ko so na leto zbrali tudi 14.460 kilogramov medu. Leta 1990 je bilo v društvo včlanjenih 22 članov, ki so imeli kar 1.043 čebeljih družin. To pa je bilo največ v petdesetih letih obstoja društva. Po Antolinu je vzrokov za zmanjšanje števila članov društva kar nekaj: slabe pašne razmere, prisotnost varoze, nizka cena medu, uvedba obdavčitve, strogi predpisi za prevoz na druga pasišča, zlasti na Hrvaško ter
 Bosno  in Hercegovino.
Po pripovedovanju narednika Billa Whita, ki je v
 Bosni  že drugič, je bilo oporišče leta 1996 precej drugačno. "Vse, kar se spomnim, je blato in komarji. Spali smo v šotorih, poleg tega je bilo z varnostnega vidika leto 1996 precej drugačno od letošnjega," pravi White, ki zase ne more reči, kje je doma, saj je bil tudi njegov oče vojak in se je tako po treh ali štirih letih v določenem oporišču vsakič selil kam drugam. Po letu 1996 se je v oporišču, ki leži kakšnih 10 kilometrov od Tuzle, ob nekdanjem letališču JLA in v bližini Živinic, marsikaj spremenilo. Šotori so sicer še ostali, a so namenjeni le prehodnim enotam, tiste, ki v oporišču ostajajo vseh šest mesecev, pa so nameščene v zidanih ali montažnih objektih.
"Ko sem prvič prišel v
 Bosno  leta 1996, smo imeli ukaz, da moramo biti 24 ur na dan v najvišji pripravljenosti. Tako tudi v prostem času nismo smeli odložiti neprebojnega jopiča, čelade in puške. Ko smo v takrat edini solidni kavarni v oporišču srkali kavo - seveda s čelado na glavi in v neprebojnem jopiču - so mimo nas hodili britanski častniki v kratkih hlačah in majici ter nas veselo ,zajebavali'. A tak je pač naš posel," pravi Bill White, ki se bo oktobra odpravil v svoje domače oporišče na Havajih, nato pa čakal še na zadnjo premestitev. Že čez tri leta bo namreč pri 39 letih izpolnil pogoje za upokojitev. Z njegovim naredniškim činom je vojski po dvajsetih letih službe odveč. Kot pravi, si bo s pokojnino 1200 dolarjev na mesec poiskal kakšno dodatno službo. Najverjetneje bo opravil poseben tečaj in na kateri izmed srednjih šol poučeval družboslovne vede.
Kot se spodobi, so se naša bosanska jutra začenjala s kavo, tisto ta pravo bosansko kavo, ki nam jo je pripravljala Manda, in pogovorom. Pogovorom o vremenu, družini ali dobri hrani in nenazadnje tudi o vojni. Taki, dostikrat boleči pogovori so nas spremljali vso pot po
 Bosni , pa čeprav smo se takih tem izogibali kot hudič križa. Najsi je šlo za Bosanca s katere koli strani, noben ni zdržal prav dolgo, da ne bi začel odpirati starih ran. Kot bi se hoteli znebiti nekega bremena, opravičiti svoja dejanja, po vsej verjetnosti polna groze in bolečine, dostikrat umazana s krvjo nekoč dobrih sosedov. Samo prisluhnili smo tragičnim zgodbam; opredeljevati se, dajati prav in se iti razsodnika v deželi, kje se otroci v šolah učijo tri različne zgodovine svoje dežele pa … Navsezadnje tudi Bosancem ni vse jasno, vsi skupaj pa le priznavajo, da so jih »zajebali« politiki in njihovi interesi. Tako je dejal tudi Pero, ki živi nekaj kilometrov više ob reki Plivi v smeri Šipova, kjer nas je velika obcestna tabla prijazno spomnila, da smo dobrodošli v neki drugi »državi«. Tudi Pero je, kot mnogi drugi Bosanci, ki smo jih srečevali tiste dni, pred leti delal v Sloveniji in si z zasluženim denarjem zgradil hišo. Sedaj tam ni dela, velik del populacije je brezposeln. Razmere so veliko slabše kot na drugi strani »meje«, čeprav tudi tam ni vse rožnato. Kakšno marko si prisluži s prodajo piratskih CD-jev in kaset narodnjakov, porničev, domačega vina, rakije … Vsak dan s sinom čemita v senci nadstreška ob cesti in čakata na boljšo priložnost. Najstarejšega sina bi rad vpisal v poklicno šolo v Jajcu, pa nima niti za šolnino. »Neperspektivna« je tudi zgodba še enega Bosanca, mladega Armina, ki živi v starem delu Jajca. Šolo je sicer končal, zaposlitve pa ni mogoče dobiti, tako da nekaj malega zasluži kot turistični vodnik po starodavnih katakombah. Še pred slabimi desetimi leti se je kot otrok v katakombah, tako kot menda tudi Tito v II. svetovni vojni, z drugimi prebivalci mesta skrival pred napadalci. Šele ko so le-ti zasedli spodnji trg mesta, so iz katakomb zbežali na varno v gozdove za mestom.
Odpiranje južnih trgov je sprožilo močan val vlaganj slovenskega gospodarstva na te trge. Slovenska podjetja so med letoma 1995 in 2000 samo v Bosno in Hercegovino vložila preko 120 milijonov mark. Do največjega razcveta slovenskih naložb v to državo pa je prišlo v zadnjih dveh letih, ko je Slovenija postala prvi vlagatelj v
 Bosni  in Hercegovini. Po ocenah slovenskega veleposlaništva v Sarajevu so znašale skupne slovenske neposredne naložbe konec minulega leta že 300 milijonov mark. Podjetnik kupil tovarno kablov Če so sprva v Bosno in Hercegovino in sosednje države vlagala velika podjetja, ki so tam ohranila stike iz prejšnjih časov, zdaj tja prodirajo tudi podjetniki. Med uspešnejšimi izstopa Iztok Pikl oziroma njegovo podjetje Kapis iz Petrovč, ki je avgusta lani kupil tovarno kablov v Tomislavgradu. Kapis je bil že pred tem uveljavljen trgovec s kabli in drugim elektromaterialom in je bil močno prisoten na mednarodnem trgu. Podjetje s 25 zaposlenimi je kupovalo omenjene izdelke na Poljskem, Češki, Nemčiji in drugih državah, prodajalo pa jih je v Sloveniji in na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Leta 2000 so z izvozom ustvarili preko 60 odstotkov prihodkov. Zakaj odločitev za nakup tovarne v tujini? Iztok Pikl pravi, da je odločitev plod naključja. Sprva je imel povsem drugačne načrte; v Žalcu ob avtocesti je Kapis kupil staro farmo in dobre tri hektarje zemljišča. Pikl je tam nameraval zgraditi obrtno cono, ker pa so bile po njegovih besedah zahteve občine prevelike, je projekt zastal. "Začeli smo iskati druge možnosti za postavitev proizvodnje in prišli do tovarne TKT v Tomislavgradu. Avgusta smo podpisali pogodbo o nakupu in postali 100-odstotni lastnik bosanskega podjetja, ki smo ga preimenovali v Kapis TKT," razlaga Iztok Pikl. Odlične izkušnje z oblastmi v BIH Vlaganja na južne trge veljajo za dokaj tvegana, a s tem se Iztok Pikl ne strinja. Z oblastmi iz Bosne in Hercegovine ima namreč zelo dobre izkušnje. "Zaradi zamenjave oblasti smo se o nakupu resda pogovarjali leto dni, a ko smo se dogovorili, so stvari zelo hitro stekle. Vzdušje je bila vseskozi zelo dobro in odgovorni ljudje so nam ves čas pomagali. Župan Tomislavgrada nas je med pogajanji celo obiskal v Sloveniji in se na lastne oči prepričal, kakšno podjetje je Kapis in kako posluje," trdi Iztok Pikl. Bosanske oblasti so za nakup podjetja postavile več pogojev, med drugim, da mora kupec zaposliti 200 delavcev v roku treh let. Slovenski podjetnik trdi, da s tem ne bo težav. Zaradi velikega povpraševanja po kablih namerava toliko delavcev zaposliti že po enem letu. S podjetjem v Bosni in Hercegovini ima še veliko večje načrte. "Prvi mesec po prevzemu tovarne smo zaposlili 75 delavcev in predelali skoraj 400 ton bakra. V enem letu načrtujemo povečati obseg prodaje na dobrih 40 milijonov mark letno, obnoviti vse certifikate in pridobiti še certifikat ISO 9002. V naslednjih treh letih bomo v posodobitev proizvodnje in v razvoj vložili 5 milijonov mark. Z obema podjetjema skupaj želimo postati vodilni za trženje in proizvodnjo električnih kablov in žic na trgu bivše Jugoslavije in se uveljaviti tudi na tretjih trgih." Pikl pravi, da imajo za to vse pogoje. Tovarna v Tomislavgradu je tehnološko dobro opremljena in pripravljena delati po evropskih normah. Po njegovih besedah je imela tudi dobre kadre, edino, kar ji je manjkalo, je bil lastnik. Ponovni dvig podjetja je zato zaupal staremu vodstvu, dodatno pa pripeljal iz Slovenije nekaj tehničnih strokovnjakov, računovodjo in komercialiste. "Samo proizvodnjo bomo na sploh zaupali njihovih ljudem, sami pa želimo nadzirati nabavo surovin in predvsem skrbeti za infrastrukturo," razlaga Iztok Pikl.
Odpiranje južnih trgov je sprožilo močan val vlaganj slovenskega gospodarstva na te trge. Slovenska podjetja so med letoma 1995 in 2000 samo v Bosno in Hercegovino vložila preko 120 milijonov mark. Do največjega razcveta slovenskih naložb v to državo pa je prišlo v zadnjih dveh letih, ko je Slovenija postala prvi vlagatelj v Bosni in Hercegovini. Po ocenah slovenskega veleposlaništva v Sarajevu so znašale skupne slovenske neposredne naložbe konec minulega leta že 300 milijonov mark. Podjetnik kupil tovarno kablov Če so sprva v Bosno in Hercegovino in sosednje države vlagala velika podjetja, ki so tam ohranila stike iz prejšnjih časov, zdaj tja prodirajo tudi podjetniki. Med uspešnejšimi izstopa Iztok Pikl oziroma njegovo podjetje Kapis iz Petrovč, ki je avgusta lani kupil tovarno kablov v Tomislavgradu. Kapis je bil že pred tem uveljavljen trgovec s kabli in drugim elektromaterialom in je bil močno prisoten na mednarodnem trgu. Podjetje s 25 zaposlenimi je kupovalo omenjene izdelke na Poljskem, Češki, Nemčiji in drugih državah, prodajalo pa jih je v Sloveniji in na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Leta 2000 so z izvozom ustvarili preko 60 odstotkov prihodkov. Zakaj odločitev za nakup tovarne v tujini? Iztok Pikl pravi, da je odločitev plod naključja. Sprva je imel povsem drugačne načrte; v Žalcu ob avtocesti je Kapis kupil staro farmo in dobre tri hektarje zemljišča. Pikl je tam nameraval zgraditi obrtno cono, ker pa so bile po njegovih besedah zahteve občine prevelike, je projekt zastal. "Začeli smo iskati druge možnosti za postavitev proizvodnje in prišli do tovarne TKT v Tomislavgradu. Avgusta smo podpisali pogodbo o nakupu in postali 100-odstotni lastnik bosanskega podjetja, ki smo ga preimenovali v Kapis TKT," razlaga Iztok Pikl. Odlične izkušnje z oblastmi v BIH Vlaganja na južne trge veljajo za dokaj tvegana, a s tem se Iztok Pikl ne strinja. Z oblastmi iz
 Bosne  in Hercegovine ima namreč zelo dobre izkušnje. "Zaradi zamenjave oblasti smo se o nakupu resda pogovarjali leto dni, a ko smo se dogovorili, so stvari zelo hitro stekle. Vzdušje je bila vseskozi zelo dobro in odgovorni ljudje so nam ves čas pomagali. Župan Tomislavgrada nas je med pogajanji celo obiskal v Sloveniji in se na lastne oči prepričal, kakšno podjetje je Kapis in kako posluje," trdi Iztok Pikl. Bosanske oblasti so za nakup podjetja postavile več pogojev, med drugim, da mora kupec zaposliti 200 delavcev v roku treh let. Slovenski podjetnik trdi, da s tem ne bo težav. Zaradi velikega povpraševanja po kablih namerava toliko delavcev zaposliti že po enem letu. S podjetjem v Bosni in Hercegovini ima še veliko večje načrte. "Prvi mesec po prevzemu tovarne smo zaposlili 75 delavcev in predelali skoraj 400 ton bakra. V enem letu načrtujemo povečati obseg prodaje na dobrih 40 milijonov mark letno, obnoviti vse certifikate in pridobiti še certifikat ISO 9002. V naslednjih treh letih bomo v posodobitev proizvodnje in v razvoj vložili 5 milijonov mark. Z obema podjetjema skupaj želimo postati vodilni za trženje in proizvodnjo električnih kablov in žic na trgu bivše Jugoslavije in se uveljaviti tudi na tretjih trgih." Pikl pravi, da imajo za to vse pogoje. Tovarna v Tomislavgradu je tehnološko dobro opremljena in pripravljena delati po evropskih normah. Po njegovih besedah je imela tudi dobre kadre, edino, kar ji je manjkalo, je bil lastnik. Ponovni dvig podjetja je zato zaupal staremu vodstvu, dodatno pa pripeljal iz Slovenije nekaj tehničnih strokovnjakov, računovodjo in komercialiste. "Samo proizvodnjo bomo na sploh zaupali njihovih ljudem, sami pa želimo nadzirati nabavo surovin in predvsem skrbeti za infrastrukturo," razlaga Iztok Pikl.
Laverty je na posebno vprašanje zanikal, da bi ZDA po tej poti oskrbovala kogar koli z orožjem na Balkanu. »Vse, kar gre v
 Bosno , gre tudi iz nje,« je zagotovil uradni predstavnik ameriške vojske. Mirko Cigler, ki je v slovenskem zunanjem ministrstvu odgovoren za odnose z Natom, pa je pojasnil, da je vojaški transport popolnoma usklajen s slovenskim pravnim redom. Urejata ga v državnem zboru ratificirana sporazuma. Slovenija je z ZDA podpisala sporazum o statusu sil in tranzitni sporazum.
Ole Johan Hauge, petdesetletnik »in nekaj malega čez«, je z jugozahodne norveške obale, iz Bergna. V tem drugem največjem in »kajpada neustavljivo privlačnem« norveškem pristanišču, ki je bilo nekoč prestolnica in je tudi mnogo starejše od sedanje, Osla, se je rodil in tam živi. Po poklicu je profesor zgodovine, toda minulo poldrugo desetletje je profesionalno povezan z norveškim Rdečim križem, zato ga v tej vlogi mnogotere obveznosti pogosto vodijo na različne konce sveta. Po vsem, kar je s sodelavci preživel v nekaterih vojnih žariščih po svetu - nazadnje v
 Bosni  - bi za bivanje v Sloveniji in delo v lastni pisarni na sedežu slovenskega Rdečega križa v Ljubljani lahko rekli, da je to pravo razkošje, skoraj počitnice...
V
 Bosno  sem prispel po znanem daytonskem sporazumu. Norveški RK je, tako kot še nekatere druge humanitarne organizacije, civilnim žrtvam vojne pomagal s hrano, zdravili, opremo. Tako, skratka, kot je potrebno v vojni in navadno še tudi pozneje. Ampak že zelo zgodaj smo se začeli spraševati, kako spet vzpostaviti človeške vezi, stike med ljudmi, polnimi bolečine, sovraštva, čustveno otrplimi po vsem, kar so prestali.
Kvalifikacije za EP 2014, skupina 1: Španija, Makedonija, Portugalska, zmagovalec predkvalifikacijskega turnirja B, skupina 2: Nemčija, Češka, Črna gora, najboljši drugi iz predkvalifikacij, skupina 3: Francija, Norveška, Litva, zmagovalec D, skupina 4: Hrvaška, Madžarska, Slovaška, drugi najboljši drugouvrščeni iz predkvalifikacij, skupina 5: Poljska, Švedska, Nizozemska, zmagovalec A, skupina 6: Islandija, Slovenija, Belorusija, zmagovalec C, skupina 7: Srbija, Avstrija, Rusija,
 Bosna  in Hercegovina.
Odpiranje južnih trgov je sprožilo močan val vlaganj slovenskega gospodarstva na te trge. Slovenska podjetja so med letoma 1995 in 2000 samo v Bosno in Hercegovino vložila preko 120 milijonov mark. Do največjega razcveta slovenskih naložb v to državo pa je prišlo v zadnjih dveh letih, ko je Slovenija postala prvi vlagatelj v Bosni in Hercegovini. Po ocenah slovenskega veleposlaništva v Sarajevu so znašale skupne slovenske neposredne naložbe konec minulega leta že 300 milijonov mark. Podjetnik kupil tovarno kablov Če so sprva v
 Bosno  in Hercegovino in sosednje države vlagala velika podjetja, ki so tam ohranila stike iz prejšnjih časov, zdaj tja prodirajo tudi podjetniki. Med uspešnejšimi izstopa Iztok Pikl oziroma njegovo podjetje Kapis iz Petrovč, ki je avgusta lani kupil tovarno kablov v Tomislavgradu. Kapis je bil že pred tem uveljavljen trgovec s kabli in drugim elektromaterialom in je bil močno prisoten na mednarodnem trgu. Podjetje s 25 zaposlenimi je kupovalo omenjene izdelke na Poljskem, Češki, Nemčiji in drugih državah, prodajalo pa jih je v Sloveniji in na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Leta 2000 so z izvozom ustvarili preko 60 odstotkov prihodkov. Zakaj odločitev za nakup tovarne v tujini? Iztok Pikl pravi, da je odločitev plod naključja. Sprva je imel povsem drugačne načrte; v Žalcu ob avtocesti je Kapis kupil staro farmo in dobre tri hektarje zemljišča. Pikl je tam nameraval zgraditi obrtno cono, ker pa so bile po njegovih besedah zahteve občine prevelike, je projekt zastal. "Začeli smo iskati druge možnosti za postavitev proizvodnje in prišli do tovarne TKT v Tomislavgradu. Avgusta smo podpisali pogodbo o nakupu in postali 100-odstotni lastnik bosanskega podjetja, ki smo ga preimenovali v Kapis TKT," razlaga Iztok Pikl. Odlične izkušnje z oblastmi v BIH Vlaganja na južne trge veljajo za dokaj tvegana, a s tem se Iztok Pikl ne strinja. Z oblastmi iz Bosne in Hercegovine ima namreč zelo dobre izkušnje. "Zaradi zamenjave oblasti smo se o nakupu resda pogovarjali leto dni, a ko smo se dogovorili, so stvari zelo hitro stekle. Vzdušje je bila vseskozi zelo dobro in odgovorni ljudje so nam ves čas pomagali. Župan Tomislavgrada nas je med pogajanji celo obiskal v Sloveniji in se na lastne oči prepričal, kakšno podjetje je Kapis in kako posluje," trdi Iztok Pikl. Bosanske oblasti so za nakup podjetja postavile več pogojev, med drugim, da mora kupec zaposliti 200 delavcev v roku treh let. Slovenski podjetnik trdi, da s tem ne bo težav. Zaradi velikega povpraševanja po kablih namerava toliko delavcev zaposliti že po enem letu. S podjetjem v Bosni in Hercegovini ima še veliko večje načrte. "Prvi mesec po prevzemu tovarne smo zaposlili 75 delavcev in predelali skoraj 400 ton bakra. V enem letu načrtujemo povečati obseg prodaje na dobrih 40 milijonov mark letno, obnoviti vse certifikate in pridobiti še certifikat ISO 9002. V naslednjih treh letih bomo v posodobitev proizvodnje in v razvoj vložili 5 milijonov mark. Z obema podjetjema skupaj želimo postati vodilni za trženje in proizvodnjo električnih kablov in žic na trgu bivše Jugoslavije in se uveljaviti tudi na tretjih trgih." Pikl pravi, da imajo za to vse pogoje. Tovarna v Tomislavgradu je tehnološko dobro opremljena in pripravljena delati po evropskih normah. Po njegovih besedah je imela tudi dobre kadre, edino, kar ji je manjkalo, je bil lastnik. Ponovni dvig podjetja je zato zaupal staremu vodstvu, dodatno pa pripeljal iz Slovenije nekaj tehničnih strokovnjakov, računovodjo in komercialiste. "Samo proizvodnjo bomo na sploh zaupali njihovih ljudem, sami pa želimo nadzirati nabavo surovin in predvsem skrbeti za infrastrukturo," razlaga Iztok Pikl.
Skozi Luko Koper bodo selili približno tretjino svojih sil Sforja. V Koper bo predvidoma konec avgusta dopotovala trgovska kontejnerska ladja in pripeljala 40 do 50 zabojnikov vojaške opreme (Laverty ni želel natančneje pojasnjevati, ali gre tudi za orožje in strelivo), vozila in drugo opremo na paletah; to bodo bodo v
 Bosno  prepeljali v glavnem z vlakom.
ot pravijo v Fondaciji »Arheološki park: Bosanska piramida Sonca«, je raziskovanje bosanskih piramid multidisciplinaren znanstveni projekt, ki poleg arheoloških del vključuje tudi vrsto geoloških, geomehaničnih, geofizikalnih, geokemičnih in drugih analiz. Fondacija je v vodilne svetovne laboratorije poslala vzorce z vseh aktivnih raziskovalnih lokacij na področju tako imenovane bosanske doline piramid. Do sedaj so jih namreč proučevali le v
 Bosni  in Hercegovini, vse rezultate pa redno objavljajo na spletni strani. Fondacija je aktivna tudi pri proučevanju bosanskih kamnitih krogel, njihovo geokemično in geofizikalno analizo pravkar ugotavljajo v Rusiji in prvi rezultati so pokazali, da so jim avtorji dodajali določene dodatke za izboljšanje mehaničnih lastnosti.
Ob nastopu mandata ste glede napotitev Slovenske vojske v svet dejali: »Prvo je načelo specializacije, ki govori, da pojdimo tja, kjer lahko kaj prispevamo. Drugo načelo je koncentracija, ki govori, da ne smemo biti preveč razpršeni, da ne bomo imeli preveč majhnih enot v veliko operacijah«. Danes je Slovenska vojska v
 Bosni , na Kosovu, v Siriji, Libanonu ... in v Afganistanu. Kako je s to vašo mislijo, če jo preveriva skozi sedanje »misijsko« stanje Slovenske vojske, danes? Smo preveč razpršeni?
Od 2.132 izdanih delovnih dovoljenj za tujce t.i. tretjih držav v prvih sedmih mesecih tega leta je dobrih 52 odstotkov izdanih za sezonska dela, in sicer 580 za sezonska dela v gradbeništvu, 499 za sezonska dela v kmetijstvu ter 35 za ostala sezonska dela. Med tujci, ki sezonsko služijo kruh v Posavju, je po podatkih pomočnice direktorja območne službe Zavoda RS za zaposlovanje Irene Pirc skoraj polovica državljanov
 Bosne  in Hercegovine (BiH), sledijo državljani Srbije, Hrvaške, Makedonije in Moldavije. Na območju Posavja je bilo po uradnih podatkih največ delovnih dovoljenj za sezonska dela izdanih v letu 2003, in sicer na področju kmetijstva in gradbeništva, v letu 2004 beležijo večji upad, od leta 2005 pa število izdanih delovnih dovoljenj vsako leto ponovno narašča. Skušali smo ugotoviti, kje in v kakšnih razmerah ti ljudje delajo in živijo. Glede na dejstvo, da Zavod za zaposlovanje ne daje informacij o njihovih delodajalcih, smo se njihovega iskanja lotili sami. Če so delodajalci kar zgovorni in je po njihovem prepričanju vse v najlepšem redu, tuji sezonski delavci niso tako zgovorni, večina o plačilih in razmerah v katerih živijo, noče govoriti. Kar ocenjujemo kot dejstvo, da ni vse tako rožnato, kot pravijo njihovi delodajalci. prvo skupino petdesetih sezonskih delavcev iz BiH in Srbije. S septembrom bodo imeli skupaj okoli 180 tujih sezoncev, kar je po besedah tehničnega direktorja Evrosada Ivana Kozoleta nekoliko manj kot v sezonah doslej, saj se v nasadih poznata spomladanska pozeba in poletne toče. Prvi dan delavcem pripravijo predavanja o varnosti pri delu in tehnološkem načinu dela, nato se dan ali dva seznanjajo z delom, preden začnejo delati Stane Jarkovič poudarja, da tujce že skorajda 15 let najemajo zato, ker ni domačih delavcev. Njihova sezona je predvsem spomladi na jagodah, ki jih je letos obiralo 160 tujcev, prav tako iz Srbije in BiH. Trenutno sezoncev iz tujine nimajo, bodo pa na trsnih cepljenkah potrebovali še okoli 10 ljudi. Za tujce sezonce poskrbijo prav tako kot v Evrosadu, za prevoze, za zavarovanje, imajo nastanitve in organizirajo prehrano. ne. V Metalni Senovo, kjer naj bi delali, vodja tehničnega sektorja Milan Grobelšek pravi, da so tuji sezonski delavci zaposleni pri njihovih podizvajalcih, ki jih imajo 26. Največji podizvajalec prihaja iz Maribora. Tujci so iz BiH in Srbije, opravljajo pa različna dela na objektih, predvsem ključavničarsko varilska in pleskarska dela. Kot pravi Grobelšek, so to ljudje, ki znajo delati in so prišli z namenom, da zaslužijo, zato z njimi ni težav. Tudi lastnik podjetja Timi Krško Agim Krasniqi že čez 10 let najema sezonske delavce izključno iz BiH in Kosova. Zaposluje do 40 tujcev na sezono, zanje pa uredi vse, od organiziranega prevoza naprej. Po direktorjevih besedah so to odlični zidarji in tesarji, znani kot dobri delavci na svojem področju. Med domačini tudi oni ne dobijo delavne sile, morda kakega voznika, strojnika, še dobre čistilke ne, pravi Krasniqi.
Počuti se, kot bi bil v zaporu, enako pa tudi njegova žena Ziba, ki je prav tako brez dokumentov. In v podobnem položaju sta še dva njuna sinova, odrasla v Domžalah in Mengšu, ki pa imata to hibo, da ju je šla Ziba rodit v
 Bosno  in da v tamkajšnjih rojstnih knjigah nista bila zapisana kot Slovenca, kot je bil najstarejši sin. Mujo (32 let) je leta 1991 edini od Sabljakovićevih avtomatično in brez vsake težave pridobil slovensko državljanstvo. Najmlajša hči Sejana (stara 25 let) se je do državljanstva dokopala šele pred letom in pol. Ta dva otroka (že z lastnima družinama) tudi skrbita, da starša sploh lahko preživita, od ostalih dveh sinov je eden odšel za nekaj časa v Bosno, drugi pa je ostal s starši in služi s priložnostnimi deli. Med vojno v Bosni se je leta 1994 kot begunka zatekla k njim tudi Zibina mati, ki je že povsem obnemogla in potrebuje stalno nego. S statusom prosilca za azil dobijo Sabljakovićevi za njeno zahtevno oskrbo 37 tisočakov, od Slovenske filantropije pa še nekaj tisočakov in plenice...
V skladu s sporazumom, podpisanim 14. junija letos v Firencah, veljajo za ZRJ, Hrvaško in
 Bosno  in Hercegovino stroga pravila. Program omejuje pet kategorij opreme - tanke, topništvo, oklepna vozila, bojna letala in helikopterje. Bistveno za to ravnotežje je zmanjšanje oborožitve jugoslovanske vojske in vojske Republike srbske in povečanje oborožitve muslimansko-hrvaške federacije. Srbija in Črna gora bosta tako do 1. novembra prihodnjega leta morali število svojih vojakov - teh je sedaj 126.000 - zmanjšati na 95.000, Hrvaška pa s sedanjih 55.000 na 40.000. Vse države bodo morale vojske prilagoditi v daytonskem sporazumu določenemu razmerju 5 : 2 : 2, v Bosni pa bo orožje razdeljeno v razmerju 2 : 1 v korist bosansko-hrvaške federacije. Tako bo po odprodaji, demontaži ali uničenju jugoslovanskega in srbskega orožja ter nakupih orožja za hrvaško in muslimansko vojsko ZRJ imela okoli 75 odstotkov sedanje oborožitve, orožja Hrvaške in Bosne pa bo približno za 40 odstotkov zmanjšane jugoslovanske oborožitve.
V skladu s sporazumom, podpisanim 14. junija letos v Firencah, veljajo za ZRJ, Hrvaško in Bosno in Hercegovino stroga pravila. Program omejuje pet kategorij opreme - tanke, topništvo, oklepna vozila, bojna letala in helikopterje. Bistveno za to ravnotežje je zmanjšanje oborožitve jugoslovanske vojske in vojske Republike srbske in povečanje oborožitve muslimansko-hrvaške federacije. Srbija in Črna gora bosta tako do 1. novembra prihodnjega leta morali število svojih vojakov - teh je sedaj 126.000 - zmanjšati na 95.000, Hrvaška pa s sedanjih 55.000 na 40.000. Vse države bodo morale vojske prilagoditi v daytonskem sporazumu določenemu razmerju 5 : 2 : 2, v
 Bosni  pa bo orožje razdeljeno v razmerju 2 : 1 v korist bosansko-hrvaške federacije. Tako bo po odprodaji, demontaži ali uničenju jugoslovanskega in srbskega orožja ter nakupih orožja za hrvaško in muslimansko vojsko ZRJ imela okoli 75 odstotkov sedanje oborožitve, orožja Hrvaške in Bosne pa bo približno za 40 odstotkov zmanjšane jugoslovanske oborožitve.
Zulfikarpašić je razlagal, da so Srbi po
 Bosni  oboroženi do zob, pripravljeni in organizirani za vojno, Muslimani pa so goloroki, in napovedoval najmanj 70.000 muslimanskih žrtev v prvih sedmih dneh vojne. Vendar je Alija ostal načelen - bolje smrt kot suženjstvo.