Prikazujem 1-16 od 16 konkordanc.
Vse Življenje je bil tekač. Bil je eden tistih fantov, ki so prostovoljno stekli po Žogo, če je bila
 brcnjena  predaleč. Pri dvanajstih letih je pretekel 1500 metrov v manj kot petih minutah. V srednji šoli je postal v tej disciplini mestni prvak. Bil je eliten tekač, plavalec, hribolazec in alpinist. Aerobnih aktivnosti se je vedno loteval z veseljem in odločnostjo. Vseeno pa se nobeno tekmovanje, hribolazenje, fartlek, fitnes ali intervalni trening ni mogel primerjati s tem, kar je doŽivljal zdaj na visokem ledeniku Orizabe. Njegovo zdravstveno stanje je bilo vedno slabše: kuhalo ga je, nezmoŽen je bil normalno govoriti in se premikati. Takrat ga je spreletelo: "Prekleta gora zmaguje!"
S takšnimi in podobnimi filozofskimi vprašanji smo se ukvarjali že lansko leto, znova pa včeraj, ko smo jo imeli spet priložnost "občudovati" pri delu. Ja, tudi tokrat nam je popravce podarjala kot bombone, vmes pa smo morali poslušati njeno bluzenje o nekakšnem pravičnem plačilu za (ne)opravljena dela, odgovornosti, doslednosti in drugih, menda svetih pedagoških zapovedih. In da bi bila grozljivka popolna, nam je za konec namenila še pridigo o težavnosti učiteljskega poklica. Malo je manjkalo, pa bi bila pojamrala še nad plačo! Za crknit! Mi mladi naj bi bili zmeraj le grešniki, ona pa nedolžna ovčica, ki se nesebično trudi za naše dobro? Kdo pa dandanes še pada na take štose?! In kdo na koncu dvajsetega stoletja zaključevanje ocen še izrablja za moralno pridigo?! Je za utemeljevanje svojih zmot in za v temo
 brcnjene  učno-vzgojne prijeme sploh mogoče izbrati boljši trenutek? In zgovornejši primer? Težko.
Verjetno, saj je Bog pogosto zahteven in včasih pohlepen tip, ki hoče, da ga ljudje poslušajo in se ga ves čas bojijo. Jaz pa se trudim, da bi ljudi spodbudil k temu, da mislijo sami zase in da se ne bi bali takšnih reči. Ne bi mu bil všeč, prav tako kot mu ni bil všeč Lucifer, saj je bil ta iz nebes
 brcnjen  zato, ker je imel prav tako svoja drugačna mnenja.
Kar se je dogajalo zatem, je na moč spominjalo na dogodke iz pozne jeseni 1918. Kakor se je moral takrat badenski princ Max sprijazniti s premirjem, tako se je moral Stresemann sedaj sprijazniti s pogajanji in plačevanjem. Kakor so bili takrat socialdemokrati povabljeni v vlado, da so mirili, so tudi tokrat vstopili v kabinet starega narodnega liberalca; vselej pripravljeni, da si v najhujši krizi naprtijo svoj del odgovornosti, vselej spet
 brcnjeni  ven, ko velekapital in vojska ocenita, da jih ne potrebujeta več. Kakor je poraz že leta 1918 prinesel parlamentarizacijo in potem republikanizacijo, se je zgodilo tudi tokrat, poleti 1923; lahko bi dejali, da je bila leta 1923 znova ustanovljena republika. Za republiko, za ustavo se je izrekel tudi Stresemann, in to iskreno; njegovi predhodniki so ju jemali le kot začasno zlo. Torej se je Nemčija še enkrat sprijaznila, navzven z mirom, navznoter z republiko. Toda prav to, da je šele zunanjemu porazu sledil doma republikanski princip, tako leta 1918 kot 1923, nam pojasni, zakaj se weimarska republika nikoli ni mogla postaviti na čvrste noge. Ljudje so bili republikanci samo takrat in toliko, kadar so imeli pred seboj nasprotnika, ki jim je to oporekal. Le kako bi mogli biti, v takih razmerah, republikanski simboli v deželi iskreno spoštovani in priljubljeni?
Da vsi otroci, ki se podijo po zelenici, niso včlanjeni v nogometne klube, ni težko opaziti. A pomanjkanje koordinacije in motoričnih sposobnosti, ki so velikokrat pripeljale do trka s postavljenimi stožci in do nenatančno
 brcnjenih  žog, ki so mimo gola zletele v razprostirajoče se plakate sponzorjev in medijskih pokroviteljev, so bile ob spodbudnih besedah ter nasvetih trenerjev med vajami hitro pozabljene. "Mlajši fantje so nad spoznavanjem novih stvari in novih prijateljev navdušeni. Tisti, ki nogomet že trenirajo, pa pridobivajo nova znanja, še posebej, če so člani manjših nogometnih okolij, kjer ne trenirajo tako kvalitetno," je dodal Arčan.
Roman, za katerega verjetno nikoli niste niti slišali, je častno pozicijo na samem vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig, ki jo vodi New York Times, užival le kratek čas. Pripročnik za smrtnike (Handbook for Mortals) je bil s seznama
 brcnjen  zaradi goljufije.
V zadnjico
 brcnjeni  gospod Stušek, predstavnik države, je namreč Grosovo brco gladko prijavil in zdaj se iščejo priče tega nezaslišanega dejanja! Ah, kako bolj preprosto bi bilo, ko bi Gros nameril svojo nogo v zadnjo plat predstavnika države pred televizijsko kamero, vzklikajoč: gospod Golob, snemajte, snemajte, gospod Golob! In predstavniku države pred kamero svojega prijatelja gospoda Goloba prišponal Stušku tako brco, da bi se bil prizadeti dvakrat do trikrat obrnil, nakar bi žalostno pogrnil...
Še pred tem pa je bil general Golan deležen močne podpore obrambnega ministra Mošeja Jalona in načelnika generalštaba Gadija Eisenkota. Po vsej verjetnosti je bil to pravi vzrok, da je bil Jalon
 brcnjen  iz vlade in je bil na njegovo mesto imenovan Lieberman. To me spominja na puč.
Če se zdi vse skupaj komu vrhunski dokaz dementirane in v svojem lastnem inertnem gnoju trohneče moderne družbe ter hkrati višek zlorabe osebnega časa, ki bi se ga dalo tako zlahka prijetneje ali vsaj učinkoviteje porabiti za kaj drugega, se bo moral s tem pač sprijazniti, saj dobivajo producenti čedalje več klicev in e-mailov, prek katerih jim ljudje zelo različnih starosti in družbenih razredov sporočajo, da so postali na vsakodnevno svinjoramo dobesedno adiktirani. Neka londonska tajnica jih je recimo obvestila, da imajo v njeni banki po cel dan prižgano eno izmed statičnih kamer in da vsakič, ko čez kader pritopota kak izmed malih vražičkov, celotni delovni kolektiv dobesedno zavrešči od navdušenja. Neki grafični oblikovalec iz Avstralije je sporočil, da pričakuje v svojem najljubšem baru vsak petek zvečer resen in nič kaj nežen pijan ravs, ko bo iz dogajanja
 brcnjen  nov pujsek. Sam Richard Counsell pravi, da v resnici nima pojma, zakaj so ljudje tako neverjetno navdušeni: »Saj, svinje so čisto zabavne, ampak dejansko cel dan šopajo naokrog kot totalni norci. Prav motene so.« n
S seboj sem vzel: smith&wesson, šteko cigaret Pall Mall, precej denarja in veliko slabe volje. In steklenico viskija, ki je bila kriva, da sem bil tedaj, ko sem prestopil mejo govornega področja, že nemilo okajen. V glavnem mestu dežele, ki se je ponašala s tem, da ima svojega vojnega zločinca, ki so ga tudi obsodili na smrt, sem se še kar ohranjen po telesu in duši priglasil na naslov, omenjen v mojih prekooceanskih dokumentih. Kot je gospod z Dunaja pravilno predvidel, tudi meni ni bilo jasno, kaj hudiča sploh počnem tukaj, a se nisem hotel preveč spraševati. Imel sem druge probleme, na primer: kako jih ne dobiti na brado od lokalnih čuvarjev lokalnih brhkih deklet, ki sem jih osvajal že na kolodvoru pa potlej še v enem bifejčku, in kako ne biti
 brcnjen  v rit od tukajšnjih japijev, ki sem jim najprej plačal pijačo, potlej pa razlagal, da osebno poznam vse njihove kolikor toliko vredne pisatelje (kar je bilo tudi res, jebenti!).
V mnogo gospodinjstvih je omrežna oprema zvita med računalniške kable in
 brcnjena  pod mizo. Za kakovost brezžičnega signala je takšna postavitev daleč od optimalne. Foto: Thinkstock
Poglavje zase so predstavljali telekomunikacijski operaterji, katerih razstavni prostori so najbolj izstopali. Na žalost pa je bolj pešala njihova ponudba, ki je sicer vabila z večpredstavnostno ponudbo in privlačnimi dekleti (vsako »pravo« podjetje na sejmu je imelo vsaj en tak »primerek«), a vse skupaj je izvenelo bolj kot glas vpijočega v puščavi. Svetli izjemi sta bili podjetji Si.mobil in Telemach, ki sta s preprostimi prijemi - prvi je priredil tekmovanje v hitrosti
 brcnjene  žoge, drugi zabavna predavanja - uspeli privabiti mnogo mladih, ki so se sicer bolj ali manj naključno ustavljali ob Telekomovih, Siolovih in Mobitelovih aparatih s pijačo. Množično jih nista pritegnila niti Mobitelova skromna 3D animacija in še po treh dneh sejma nedelujoča Siolova »tehnološka novost« - video na zahtevo.
In zdaj, po zadetkih Schalkeju in Spartaku, je Bohar najboljši strelec v zgodovini Maribora v ligi prvakov. Lahko bi imel tudi tri zadetke, če ne bi en strel z glavo končal v vratnici, drugi,
 brcnjen  za zmago, pa za las mimo vrat. Še spomladi se je bojeval za mesto v prvi enajsterici, minila so tri leta, v katerih je zbledel spomin na njegove gole Maccabiju, Celticu in Schalkeju. "Nisem bil na tleh, bil sem še globlje, potem se mi je iztekala še pogodba. Športni direktor mi je dal drugo priložnost in me rešil. Dogovorila sva se v nekaj minutah. Počutil sem se dolžnega, da vrnem zaupanje. Res veliko sem delal, da sem prišel na to raven, na kateri sem zdaj. Sam moraš ugotoviti nekatere stvari, nihče ti jih ne more vbiti v glavo. Potem lahko postaneš boljši."
Vedel sem, da bo zame veliko težje, če bom sam. Še predno je povedal do konca, sem ga zato pod mizo sunil z nogo. Mario pa nič. Še enkrat sem ga brcnil, tokrat malo močneje. Na mojo grozo pa me je pogledal profesor.
 Brcnjena  noga je bila - njegova...
Ogleda reprezentančne nogometne tekme proti Madžarski sem se lotil sistematično. Po kakih petih minutah tekme sem vzel v roke pisalo in listek ter začel po svoje beležiti dogodke. Zato tudi vem, da sem očitno zadremal okoli 37. minute in se zbudil okoli 60., sredi drugega polčasa. Od zabeležk naj omenim par »balonov« Brečka, to je brez smisla
 brcnjenih  žog s svoje polovice na nasprotnikovo stran, ob katerih se mi je zapisalo, da bi šef Dnevnikove sindikalne ekipe svojega branilca za takšno nabijanje vsaj nahrulil, če že ne zamenjal. S tako igro in s tako postavo se Zavrl in Kek nadejata neke renesanse ali česa že? Madžari, kakršni koli že so, so nas dobesedno morili, bilo jih je vse polno, naši pa niso mogli dobiti niti enega »duela«.
Seveda imajo mačke vse noge enako dolge, medtem ko sem jaz pristal na dlaneh in kolenih. Prvim ni bilo hudega, ampak v svojem kratkem življenju še nisem občutil hujše bolečine kot tedaj, ko so mi kolena udarila ob tlakovce. Zablisnilo mi je pred očmi in slišal sem se javkniti kot
 brcnjen  pes.