Prikazujem 1-20 od 143 konkordanc.
Ena najbolj tipičnih medijskih konstrukcij po teh dogodkih je bila krilatica, da smo zdaj vsi Američani. Ta solidarnostni vzklik psihološko ni nerazumljiv, je pa seveda izpeljava izjave ameriškega predsednika takoj po terorističnih napadih. Trpna subjekta enega in drugega dela tega preprostega podredja se logično ne ujemata - v tem smislu je izjava samo še en tipičen
 bušizem  več -, a prav zato tem bolj natančno pove vse: "Zdaj, ko so nam napovedali vojno, bomo svet popeljali k zmagi." Le Monde diplomatique navaja vrsto primerov, s katerimi so vsaj francoski mediji to patetiko ponavljanja ene in iste izjave - "Nous sommes tous amŽricains!" - prignali do absurda, na katerega niso bili imuni niti akademiki in nosilci reda legije časti, kakršen je Jean d'Ormesson.
Vprašanje, ali bi lahko Bush preprečil napad na WTC, je bolj ali manj špekulacija, ni pa špekulacija neko drugo vprašanje: kaj bi se zgodilo oz. kaj se ne bi zgodilo, če bi javnost po 11. septembru obvestili, kaj vse je Busheva administracija vedela pred 11. septembrom? Nekaj je gotovo: vojna proti Talibanom ne bi bila tako samoumevna... bombardiranje Afganistana ne bi bilo tako divje nujno... »protiteroristična kampanja« ne bi bila tako histerična in tako poljubna... zategovanje demokracije in kršitve državljanskih pravic v Ameriki ne bi bile tako dobrodošle... delovanje Busheve administracije ne bi bilo tako tajno... globalna varnost ne bi bila tako na psu... Izraelci ne bi upali uprizarjati tako drastične »protiteroristične kampanje«... Indija in Pakistan ne bi tako apokaliptično mahala z atomskimi bombami... svet se ne bi znašel v takem kaosu... islamski fundamentalisti ne bi bili tako motivirani... in vsak
 bušizem  bi bil zadosten razlog za impičment. n
In Bushevo početje je očitno pogubno tudi za Arnolda Schwarzeneggerja. Kot namreč kaže druga velika sondaža s konca avgusta (gostil jo je Los Angeles Times), bi mu svoj glas za kalifornijskega guvernerja po novem dalo le 22 % volilcev - Cruz Bustamante, veliki demokratski in latino up, nekdanji obiralec sadja in nesojeni mesar, ki se trenutno preživlja kot namestnik guvernerja (lieutenant-governer), lahko računa na 35 % glasov, kar je bistveno več kot ob prejšnji sondaži, ko je bil pred Arnijem le za nekaj pičlih odstotkov. Za Arnija se je torej dobro le začelo - zdaj se razlika med njim in Bustamantejem vztrajno povečuje. Z vsakim Bushevim počepom, z vsakim
 bušizmom  ga je manj. Bush ga sicer ni podprl, pa tudi republikanci ga niso podprli, ne, Arni ni kandidat stranke, toda v očeh Kalifornije je el republicano. Pika. Arniju sledijo trije republikanci, toda obenem za njim že tako zaostajajo (10 do 16 %), da Arni izgleda kot največji republikanski up. Še več, eden izmed njih, Bill Simon, republikanski favorit na guvernerskih volitvah '02, je po objavi rezultatov sondaže iz dirke odstopil, da bi povečal možnosti ostalih republikancev.
Za ponazoritev omenjenega Trumpovega obrata v post-faktičnost ni boljšega primera od njegovega republikanskega predsedniškega predhodnika Georgea W. Busha, ki se sam označil za človeka, ki se najraje ravna po "občutku iz črevesja" (ang. gut feeling) in je v zgodovini ignorance postavil temelje za izraz
 bušizem  - izjava, ki vsebuje faktografske napake in druge z neznanjem povezane nerodnosti.
George Bush mlajši (2001-2009), sin Georgea Busha starejšega, je blestel s svojim čudnim in smešnim besednjakom ter pogostimi besednimi spodrsljaji - temu so mediji nadeli ime
 bušizem . "Vem, da lahko ljudje in ribe živijo v miru," je ena od takšnih izjav.
Ta kategorija humorja je zagotovo dobila zagon ob nerodnostih ameriškega predsednika Busha, ki ves svet zabava (in, ker gre za enega najbolj vplivnih ljudi na planetu, tudi plaši) s svojimi
 bušizmi . Spletišče jih ponuja obilo, hkrati s številnimi drugimi šalami na njegov račun. Tu so še Sadam, Osama, pa humor v stripu, šalah in videoposnetkih; igre in kvizi; posebna stran pa je namenjena slavnim idiotom. Stran je ameriška in le redko pokuka čez meje, saj ima na svojem terenu očitno več kot dovolj snovi za smeh.
Bush se je štiri dni pred drugo obletnico napada na Svetovni trgovinski center obrnil na nacijo, toda njegov TV govor je bil le še en
 bušizem  - le še ena kolekcija laži, fabrikacij, blefa, pretiravanj, narcizma, infantilne paranoje in katarzičnih fantazij. Skratka, tik pred obletnico velike nacionalne tragedije, tik pred komemoracijo, je Bush naciji spet lagal. Za začetek je himnično poudaril, da so "po smrtonosnih napadih na Ameriko začeli s sistematično protiteroristično kampanjo" in da so s tem v zvezi najprej počistili Afganistan, potem pa še Irak: točno, Bush je hotel spet - kot že tolikokrat - ustvariti vtis, da je Irak povezan z 11. septembrom, s "smrtonosnimi napadi na Ameriko". Kar je seveda laž, že stokrat diskreditirana laž - laž še iz časa, ko so bušiji skušali dokazati, da se je Mohamed Atta, eden izmed devetnajstih ugrabiteljev, pred napadom na WTC v Pragi sestal z iraškim agentom in da so napadi z antraksom iraško maslo. Bush je hotel s tem reči: vidite, napad na Irak je bil upravičen! Zato je malce kasneje tudi dahnil: "V Iraku smo ukrepali, ker je bivši režim podpiral teror, posedoval in uporabljal orožje za množično uničevanje in 12 let kljuboval jasnim zahtevam Varnostnega sveta Združenih narodov." Kaj je narobe s to sliko? Vse! Prvič, Sadamov režim ni podpiral al-Kajde (bušiji so iskali magični "link", pa ga niso mogli najti), in drugič, Sadamovega orožja za množično uničevanje niso našli (drži, Sadam je uporabljal orožje za množično uničevanje, toda še v času, ko mu ga je lifrala Amerika!). Ker ni pozabil omeniti, da se je z napadom na Irak reševala ameriška nacionalna varnost (saj veste, Irak je ogrožal Ameriko), je povsem jasno, da je hotel naciji še enkrat prodati fiktivno, za lase privlečeno, proslulo, diskreditirano argumentacijo za napad na Irak - in predvsem za dolgo, mučno, kalvarično okupacijo Iraka. In ko je napad na Irak razglasil za "eno izmed najbolj humanih vojaških operacij v zgodovini", bi ga moral kamerman klofniti, sleči, stuširati in potem vprašati: hej, kako ti sploh pade na pamet, da vojno, ki je temeljila na tako grotesknih lažeh in ki je pokončala na tisoče vojakov in civilistov, razglašaš za "humano"?
Pred časom je Bush gostil brazilskega predsednika Fernanda Henriqueja Cardosa in beseda je nanesla tudi na črnce, jasno, na brazilske črnce. Bush je pred množico poročevalcev začudeno vprašal: »Mar imate tudi v Braziliji črnce?« Vsi so osupnili, tudi poročevalci in prezident Cardoso, toda še preden bi lahko clueless Georgeu odgovoril, je vskočila svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice, rekoč: »Gospod predsednik, Brazilija ima verjetno več črncev kot ZDA. Nekateri pravijo, da je to dežela, ki ima zunaj Afrike največ črncev.« Vem, kaj ste si rekli - še en bušizem. In vem, na kaj vse ste ob tem bušizmu pomislili: na vse tiste črnce, ki jih je dal Bush usmrtiti v Teksasu... na vse tiste črnce, ki bi sicer volili za Ala Gorea in ki jih je floridska državna volilna komisija izbrisala iz registra volilnih upravičencev, ker da so ali pa so bili v kazenskem postopku, pa čeprav se je izkazalo, da je bila to le čista laž, kršitev državljanskih pravic in brutalna, kriminalna manipulacija, ki je v Belo hišo pripeljala Busha... na Condoleezzo Rice, črnko, ki je stala ob Bushu in mu spet rešila življenje (kakšna blamaža in žalitev je bila to njo, si lahko le mislimo!)... in kakopak na to, da el Bushino v svojem dolgem življenju ni videl niti ene same tekme brazilske nogometne reprezentance in da očitno še ni slišal za Peleja. Toda ironično, o tem novem
 bušizmu  je poročal le nemški Spiegel, medtem ko so ameriški mediji in posebni poročevalci iz Bele hiše reč raje zamolčali. Verjetno so si rekli - vse, kar počne ta človek, je itak bušizem. Da je Bush pred 11. septembrom vedel, kaj se mota po glavi al-Kajde, da pa ni vedel, da v Braziliji živijo tudi črnci - hej, to je prehudo. Too much. Preveč absurdno. Vsakemu poročevalcu iz Bele hiše ob tem postane nerodno.
Pred časom je Bush gostil brazilskega predsednika Fernanda Henriqueja Cardosa in beseda je nanesla tudi na črnce, jasno, na brazilske črnce. Bush je pred množico poročevalcev začudeno vprašal: »Mar imate tudi v Braziliji črnce?« Vsi so osupnili, tudi poročevalci in prezident Cardoso, toda še preden bi lahko clueless Georgeu odgovoril, je vskočila svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice, rekoč: »Gospod predsednik, Brazilija ima verjetno več črncev kot ZDA. Nekateri pravijo, da je to dežela, ki ima zunaj Afrike največ črncev.« Vem, kaj ste si rekli - še en bušizem. In vem, na kaj vse ste ob tem bušizmu pomislili: na vse tiste črnce, ki jih je dal Bush usmrtiti v Teksasu... na vse tiste črnce, ki bi sicer volili za Ala Gorea in ki jih je floridska državna volilna komisija izbrisala iz registra volilnih upravičencev, ker da so ali pa so bili v kazenskem postopku, pa čeprav se je izkazalo, da je bila to le čista laž, kršitev državljanskih pravic in brutalna, kriminalna manipulacija, ki je v Belo hišo pripeljala Busha... na Condoleezzo Rice, črnko, ki je stala ob Bushu in mu spet rešila življenje (kakšna blamaža in žalitev je bila to njo, si lahko le mislimo!)... in kakopak na to, da el Bushino v svojem dolgem življenju ni videl niti ene same tekme brazilske nogometne reprezentance in da očitno še ni slišal za Peleja. Toda ironično, o tem novem bušizmu je poročal le nemški Spiegel, medtem ko so ameriški mediji in posebni poročevalci iz Bele hiše reč raje zamolčali. Verjetno so si rekli - vse, kar počne ta človek, je itak
 bušizem . Da je Bush pred 11. septembrom vedel, kaj se mota po glavi al-Kajde, da pa ni vedel, da v Braziliji živijo tudi črnci - hej, to je prehudo. Too much. Preveč absurdno. Vsakemu poročevalcu iz Bele hiše ob tem postane nerodno.
Med vsemi Bernsteinovimi deli je najbolj iskreno intendirana komunikativnost je namenjena želji po razumljivi kritični drži tako do politike kot tudi vere, ne pa potrebam trga in okusu množice postmodernistična prav Maša, napisana za odprtje Kennedyjevega centra v Washingtonu leta 1971. Bernstein, sicer Jud, se je lotil krščanske maše, v kateri pa je združil različne tradicije (pomešana so angleška izvirna besedila in odlomki iz krščanske in judovske liturgije). Tako smo lahko na tokratni izvedbi slišali odmeve klezmerja, rockovske ritme, jazzovsko in bluesovsko obarvanost, romantično občutljivo glasbo in ekspresivnost modernizma. Skladba je polna političnih namigov: stavke, kot je Gospodove besede ni mogoče utišati, ali neumorno vzklikanje pace na vrhuncu dela je nujno razumeti v kontekstu nastanka dela ameriške notranjepolitične krize in vietnamske vojne. Vendar se zdi, da v luči
 bušizmov  in novih jedrskih sovražnikov skladba ni izgubila svoje izpovedne ostrine; še več, prepričan sem, da Maše danes v ZDA ni mogoče izvesti.
Z
 bušizmi  je tako, kot je bilo med II. svetovno vojno z najstnicami, ki so se onesveščale na koncertih Franka Sinatre - najprej so jim pokazali, kako naj se onesvestijo, potem pa so se onesveščale kar same od sebe. Ne da bi jim kdo kaj rekel. Tako je zadnjih 9 mesecev funkcioniral George Bush. Pridelal je toliko bušizmov, da bi z njimi lahko tlakovali pot od Kaspijskega bazena do teksaških rafinerij. Če bi za vsak bušizem dobil dolar, se mu ne bi bilo treba več ukvarjati z nafto. Toda šel je tako daleč, da zdaj za bušizem sploh ne potrebujemo več njegovih ust - bušizmi se namreč rojevajo kar sami od sebe. Bush je pokazal, kako se to naredi - ostali sledijo. Bušizmi tako prihajajo z vseh strani. Se še spomnite, kako je pravosodni minister John Ashcroft, razvpiti hardliner, pred kratkim napihnil aretacijo in pomen onega »umazanega radioaktivnega bombaša«? Točno, tako je pretiraval, da je bilo nerodno celo Beli hiši. Bušizem je bil očitno preveč forsiran... ee, premalo spontan. No, še za bolj epski in še bolj avtentičen bušizem je na začetku julija poskrbel neki drugi hardliner - Paul Wolfowitz, namestnik obrambnega ministra, znan po tem, da je hotel leta 1992 baltske države osvoboditi s frontalnim napadom na SZ. V intervjuju na TV mreži NBC je razodel: »Celice al-Kajde so se zakopale v kakih 60 držav. Štaba nimajo le v Afganistanu, ampak tudi v nemškem Hamburgu in floridskem Jacksonvilleu, tako da bo vzelo kar nekaj časa, da jih bomo izbezali.« Bamf! Predstavljajte si šerifa in župana Jacksonvillea, ki sta gledala TV in na lepem - kot strela z jasnega! - izvedela, da je v njunem mestu štab al-Kajde. Hja, verjetno sta se onesvestila. Na licu mesta. Saj veste, kot bi se jima zataknila slana prestica. In ko sta ležala na tleh, ju je verjetno tlačila mora, huh, saj veste - Jacksonville naskočijo komandosi, rendžerji, tanki, letalonosilke in daisy-cutterji. Ko sta pogledala skozi okno, sta si oddahnila - nič se ni zgodilo. Nobenih helikopterjev, nobenih aretacij.
Z bušizmi je tako, kot je bilo med II. svetovno vojno z najstnicami, ki so se onesveščale na koncertih Franka Sinatre - najprej so jim pokazali, kako naj se onesvestijo, potem pa so se onesveščale kar same od sebe. Ne da bi jim kdo kaj rekel. Tako je zadnjih 9 mesecev funkcioniral George Bush. Pridelal je toliko bušizmov, da bi z njimi lahko tlakovali pot od Kaspijskega bazena do teksaških rafinerij. Če bi za vsak bušizem dobil dolar, se mu ne bi bilo treba več ukvarjati z nafto. Toda šel je tako daleč, da zdaj za
 bušizem  sploh ne potrebujemo več njegovih ust - bušizmi se namreč rojevajo kar sami od sebe. Bush je pokazal, kako se to naredi - ostali sledijo. Bušizmi tako prihajajo z vseh strani. Se še spomnite, kako je pravosodni minister John Ashcroft, razvpiti hardliner, pred kratkim napihnil aretacijo in pomen onega »umazanega radioaktivnega bombaša«? Točno, tako je pretiraval, da je bilo nerodno celo Beli hiši. Bušizem je bil očitno preveč forsiran... ee, premalo spontan. No, še za bolj epski in še bolj avtentičen bušizem je na začetku julija poskrbel neki drugi hardliner - Paul Wolfowitz, namestnik obrambnega ministra, znan po tem, da je hotel leta 1992 baltske države osvoboditi s frontalnim napadom na SZ. V intervjuju na TV mreži NBC je razodel: »Celice al-Kajde so se zakopale v kakih 60 držav. Štaba nimajo le v Afganistanu, ampak tudi v nemškem Hamburgu in floridskem Jacksonvilleu, tako da bo vzelo kar nekaj časa, da jih bomo izbezali.« Bamf! Predstavljajte si šerifa in župana Jacksonvillea, ki sta gledala TV in na lepem - kot strela z jasnega! - izvedela, da je v njunem mestu štab al-Kajde. Hja, verjetno sta se onesvestila. Na licu mesta. Saj veste, kot bi se jima zataknila slana prestica. In ko sta ležala na tleh, ju je verjetno tlačila mora, huh, saj veste - Jacksonville naskočijo komandosi, rendžerji, tanki, letalonosilke in daisy-cutterji. Ko sta pogledala skozi okno, sta si oddahnila - nič se ni zgodilo. Nobenih helikopterjev, nobenih aretacij.
Med invazijo na Panamo je umrlo tudi 23 ameriških vojakov. In tu se absurdi šele začnejo - bušistični absurdi, ja,
 bušizmi . Pazite: ko so trupla ameriških vojakov prepeljali v Ameriko, so jih sprejeli in pokopali z vsemi vojaškimi častmi - pač kot padle heroje. Jasno, televizije so repatriacijo, vrnitev trupel v domovino, prenašale v živo, niso pa omenjale, da so ameriški fantje padli v groteskni, nesmiselni in povsem nepotrebni vojni. Vem, kaj se sprašujete: je Bush starejši, vrhovni komandant ameriških oboroženih sil, pričakal trupla svojih junakov - trupla fantov, ki so umrli v njegovi vojni? Ne! Ni jih pričakal! Daleč od tega. Še huje, bil je tako daleč stran, kot je bilo mogoče. Specifično: medtem ko so televizije iz Dovra prenašale vrnitev trupel v domovino, se je Bush v Beli hiši bebavo kremžil pred reporterji in jim kazal, da ga boli vrat. Huh, šit, zaležal sem se! Jebeni heksenšus! Bush je hotel reči: trupel padlih herojev nisem pričakal zato, ker me boli vrat! Au-va! Si mislite: fantje so umrli za Busha - Bush pa se jim ni mogel pokloniti, ker je bil preveč zaseden z bolečinami v vratu!
Poglejmo nekaj takih primerov analize Teccovih besedil, kjer je kredibilnost izjav vedno postavljena na stran bogatih, ki so najpogosteje v vlogi kapitalističnih opozicij (večinoma nekdanjih kolonialnih sil, ki jih ogrožajo nacionalizacija, kolektivizacija, komunalizacija, podržavljenje ipd. proti-privatizacijske politike): »Skratka, Chávez je po prepričanju venezuelske opozicije sredi procesa »kubanizacije«, s tem ko želi podrediti državnemu nadzoru vse gospodarske subjekte.« (17. 2. 2007) Če niso dovolj močne domače elite, Tecco podpre tuje, zahodne elite: »Sedemindvajset evropskih ministrov za zunanje zadeve ugotavlja obžalovanja vredne razmere na področju človekovih pravic na Kubi in zahteva brezpogojno izpustitev političnih zapornikov.« (20.6.2007) Pri Teccovem pisanju pa lahko najdemo še elemente satanističnega paternalizma: »Kubanski leninistični mačizem, ki je doživljal svoje najbolj sijajno revolucionarno homofobično obdobje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je tako nenadoma znašel v krizi, saj ga je celo sam režim pripravljen pokopati« (prav tam); diskreditacije demokratično izvoljenih predsednikov: ob zmagi ustavnih sprememb v ekvadorju je k fotografiji predsednika Correa pripisano: »Ekvadorski predsednik Rafael Correa med zbijanjem šal sredi referendumske kampanje v turističnem mestu Banos« (17.4.2007), besedilo pa zaključi takole: »Karkoli že, stava je velika in ne brez tveganja, saj bo tuji in domači kapital, ki je v rokah peščice ljudi in nadzoruje celotno domačo ekonomijo (ter večino javnih medijev), storil vse, da ustavi te spremembe. Toda kako? Dobili so že lekcijo v Boliviji, Argentini in Venezueli in njihov problem je, da nimajo alternativnega modela razen diktature« (prav tam). Čeprav se je ljudstvo odločilo za alternativo proti preteklim diktaturam, pa kot kaže, Tecco poroča in premišlja zlasti tegobe domačih in tujih elit, ki so izgubile politično moč. Ko Chávez obišče Putina ali Ahmadinedžad se, logično po Teccu, pogovarja izključno o orožju in nafti – o dveh sredstvih, s katerimi bi porazil Busha. Revolucionarni procesi, ki se razvijajo in elaborirajo v Latinski Ameriki, gredo daleč naprej od preprostega južnjaškega oportunizma. Vendar pa kam in kako lahko pokaže samo raziskovalno novinarstvo, redno spremljanje in analiziranje »terena«, ne pa zgolj (pred)volilnih novičk. Analiza Teccovih pisanj pokaže, da avtor premišljeno izbira vire, ki mu ne povedo skorajda nič, da potem lažje zaključuje z
 bušizmi , negropontenizmi, narkotrafikom ter drugimi pojavi in –izmi, ki ne izhajajo iz Latinske Amerike, pač pa jih je s Severa skupaj s svojo »demokracijo« in »drugo religijo« pripeljal na Jug.
Bush je leta 1989 svojemu sošolcu Rolandu Bettsu potožil: »Lahko bi kandidiral za guvernerja, a sem v resnici le medijska kreacija. Nikoli nisem nič dosegel. Delal sem za očeta. Delal sem v naftnem biznisu. To pa ni profil, ki ga potrebuješ, če hočeš biti izvoljen.« Ni kaj, to, da nosi ime svojega očeta, je njegov edini uspeh, čisti poganjek tega občutka privilegiranosti, vzvišenosti in večvrednosti pa je njegovo večno, toda povsem nenaravno, bedasto smehljanje. Inštitut Lovenstein, ki že od leta 1973 objavlja poročila o inteligenčnih kvocientih ameriških predsednikov, je Bushu »nameril« zelo nizek IQ, najnižjega pri povojnih predsednikih - le 91. Drugi so imeli večje glave. Franklin D. Roosevelt: 147. John F. Kennedy: 174. Richard M. Nixon: 155. Jimmy Carter: 175. Ronald Reagan: 105. Bill Clinton: 182. In Bush starejši: 95. Mali Bush ima sicer več vzdevkov kot umetniki (W., Shrub, Dubya, Bushbush, Boy George ipd.), toda njegov besedni zaklad je zelo omejen. Nenehno ponavlja iste fraze, hja, iste govore, polne pravopisnih napak (barriffs = barriers, cuff links = handcuffs, Grecians = Greeks, obscufate = obfuscate, preservation = perseverance, vulcanize = balkanize, Slovokian = Slovenian ipd.), blebetanj (npr. »uvoz prihaja iz tujine«), osnovnošolskih stavčnih struktur in drugih
 bušizmov . Med predvolilno kampanjo ni hotel odgovarjati na vprašanja o snifanju kokaina in abortusu neke svoje bejbe, češ da se na ta nivo že ne bo spuščal. Nivo? Iskreno rečeno, če bi se spustil na ta nivo, bi se pravzaprav dvignil - in lahko bi rekel, da je vsaj enkrat v življenju sodeloval v intelektualni debati.
Mnogim bo ta obisk ostal v spominu. Tistim, ki živijo na relaciji Ljubljana–Kranj in okolica, po prometnem kolapsu, drugi se bodo dolgo časa spominjali diplomatskega škandala, ki se je zgodil soprogi zunanjega ministra Rupla z »vdorom« v družbo »prvih dam« na slavnost v Narodni galeriji, vsem nam pa bodo ostali v spominu izvirni
 bušizmi  – znamenita Busheva duhovičenja, brez katerih ni šlo niti pri nas.
Prvi ponedeljek letošnjega leta mi je naredilo dan prebiranje intervjuja z novinarko, zgodovinarko, pisateljico in kakopak feministko Susan Brownmiller, ki jo slovenska širše razgledana javnost bržkone pomni kot avtorico knjige Proti naši volji, vrhunske anatomije posilstva in natančne zgodovinske raziskave o konkretnih razsežnostih tega zločinskega dejanja. Ker spadam med bralce knjige, katere namen je bil »posilstvu napisati zgodovino in mu odreči prihodnost«, sem razumljivo še toliko višje dvignil obrvi ob avtoričinih izjavah, ki vlečejo enačaje med pornografijo ter antisemitsko in nacistično propagando, ob citatih, da »je pornografija strupena protiženska propaganda, ki laže in pači podobo ženske in njene seksualnosti«, pa mi je šlo kar malce na smeh. Omenjeni izjavi se po mojem skromnem mnenju uvrščata ob bok bombastičnim teorijam, da so sci-fi filmi škodljivi, ker ne upoštevajo fizikalnih zakonitosti, in da je Harry Potter hudičevo delo, ki ruši avtoriteto katoliške cerkve. Torej, smrt pornografiji… ee, razen tisti za geje, ne. Ta pač ne vsebuje objektov strupene propagande, ne laže in ne pači nikogaršnje seksualnosti. Z eno besedo, dedci, kar jebite se. Okej, hecam se. Samo to hočem reči, da je preprostemu plebsu včasih težko zameriti ozke horizonte, ko prideš do spoznanja, da tudi njegova razgledana nadstavba z intelektualnim potencialom ne vidi čez plot lastnih politično ideoloških konstruktov, vrednostnih stereotipov, neutemeljenih predsodkov in ostalih
 bušizmov  s skupnim imenovalcem, da če nisi žrtev nekoga ali nečesa, potem kratkomalo ne obstajaš.
Nihče ni znal biti tako žalosten in tako sočuten kot Bill Clinton. Ko so mu sredi devetdesetih ratingi padli in ko so njegovi demokrati izgubili kongres, je zamenjal strategijo - šel je med ljudi. To je počel brez napake. Puščal ni niti najmanjšega prostora za dvom. Njegova iskrenost ni bila vprašljiva. Niti za hip. Meryl Streep ne bi bila bolj prepričljiva. Clinton je bil idealni, popolni žalovalec. In ratingi so šli gor. Zjebati jih ni mogla niti Monica Lewinsky. Po tragediji vesoljskega raketoplana Columbia je tak obraz ponudil tudi Bush. Žaloval je in kazal sočutje, vlažne oči, bolečino. Čutil je z družinami preminulih. In jasno, čutil je z NASO - kar je ista reč. Niti za hip ni puščal dvoma, da je največji fan NASE in ameriških vesoljskih programov, da je potemtakem član vesoljske družine. Skratka, žaloval je, žaloval in žaloval, toda ne brez napake... ee, ne brez bušizma. Ko so namreč nekateri namignili, da Bush blefira in da ga NASA pred tragedijo raketoplana sploh ni zanimala, je Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, vse to ovrgel, rekoč, da je Bush osebno večkrat obiskal Vesoljski center v Houstonu. Kdaj? V času predsedniškega mandata? Ne, ampak v času, ko je bil guverner Teksasa. Aha. Pa so preverili, če je to res - nak, nič ni kazalo, da je Bush kdaj obiskal Vesoljski center. Tudi Vesoljski center je malce pobrskal po svojih arhivih in ugotovil, da Bush ni nikoli obiskal Vesoljskega centra. Fleischerju tako ni preostalo drugega, kot da se je naslednji dan potegnil nazaj in ob znatni dozi sprenevedanja vendarle tudi sam zanikal, da je bil Bush kdaj v Vesoljskem centru. A ni ostal le pri tem. Navrgel je celo razlog, zakaj si Bush ni ogledal nobene izstrelitve in nobenega pristanka vesoljskih plovil - ker je v državi toliko drugih lepih stvari, ki jih še mora raziskati! Ergo: Fleischer je skušal
 bušizem , bedno, patetično laž, preglasiti s cinizmom - in to v času nacionalnega žalovanja! Slišati je bilo tako, kot bi rekel: hej, bodite zadovoljni, da si je predsednik odtrgal čas in prišel na to vašo procesijo! Je to na nivoju? Je to sočutno? In lepo prosim - kakšno zvezo ima Bushevo žalovanje z njegovim turističnim ogledovanjem Amerike?
Čeravno mu pripisujejo mnoge "
 bušizme " in jih vpletajo v vice, pa zelo gladko razmišlja. Mogoče res nima vsega potrebnega znanja o geografiji, toda tudi pri nas je vsaj deset politikov, ki bi težko našteli vse države ruske, kaj šele ameriške federacije.
Washington Odhajajočega predsednika Združenih držav Amerike Georgea Busha se bomo spominjali tudi po
 bušizmih , njegovih besednih spodrsljajih in ne ravno inteligentnih domislicah, ki so v smeh spravljali ves svet.