Prikazujem 1-20 od 48.959 konkordanc.
Ponferrada, 22. septembra (STA) - Avstralka Mancey Stewart je na kolesarskem svetovnem prvenstvu v Ponferradi osvojila zlato kolajno med mladinkami v vožnji na čas. Stewartova je na 13,9 kilometra dolgi progi za deset sekund ugnala Danko Pernille Mathiesen, še tri sekunde več pa je zaostala njena rojakinja Anna-Leeza Hull. Edina slovenska predstavnica Katja Jeretina je bila 43. "Vreme ni bilo najboljše, vendar sama obožujem dirkanje v
 dežju . Ko sem zjutraj videla, da dežuje, sem se kar razveselila. Vedela sem, da mi bo to ustrezalo. Poskušala sem čim manj zavirati in čim hitreje voziti skozi ovinke," je po dirki na severozahodu Španije povedala zmagovalka, ki je bila v konkurenci 49 tekmovalk najhitrejša praktično vso progo. Jeretina, ki je prvo sezono med mladinkami, je progo končala s časom 2:04 minute za zmagovalko, za stopničkami pa minuto in 50 sekund. "Zdi se mi, da sem s progo kar solidno opravila. Nekaj treme je bilo prisotne, cesta je bila malo spolzka zaradi dežja, ampak to me ni preveč oviralo. Najbolj zahteven je bil klanec, ki je bil res kar težak," je po dirki povedala Slovenka. Ob 14. uri se bo začel še kronometer za mlajše člane, slovenske barve pa bo branil David Per.
Ponferrada, 22. septembra (STA) - Avstralka Mancey Stewart je na kolesarskem svetovnem prvenstvu v Ponferradi osvojila zlato kolajno med mladinkami v vožnji na čas. Stewartova je na 13,9 kilometra dolgi progi za deset sekund ugnala Danko Pernille Mathiesen, še tri sekunde več pa je zaostala njena rojakinja Anna-Leeza Hull. Edina slovenska predstavnica Katja Jeretina je bila 43. "Vreme ni bilo najboljše, vendar sama obožujem dirkanje v dežju. Ko sem zjutraj videla, da dežuje, sem se kar razveselila. Vedela sem, da mi bo to ustrezalo. Poskušala sem čim manj zavirati in čim hitreje voziti skozi ovinke," je po dirki na severozahodu Španije povedala zmagovalka, ki je bila v konkurenci 49 tekmovalk najhitrejša praktično vso progo. Jeretina, ki je prvo sezono med mladinkami, je progo končala s časom 2:04 minute za zmagovalko, za stopničkami pa minuto in 50 sekund. "Zdi se mi, da sem s progo kar solidno opravila. Nekaj treme je bilo prisotne, cesta je bila malo spolzka zaradi
 dežja , ampak to me ni preveč oviralo. Najbolj zahteven je bil klanec, ki je bil res kar težak," je po dirki povedala Slovenka. Ob 14. uri se bo začel še kronometer za mlajše člane, slovenske barve pa bo branil David Per.
Tako je
 dež , ki je padal na golo zemljo, izlužil tvorbe nenavadnih oblik in barv. Da bi obiskovalec najbolj užival ob pogledu na barve kapnikov, je Tsingy Rouge najbolje obiskati zjutraj in pozno popoldne. Vodnik ljudi pred ogledom opozori, naj ne kažejo s prstom. To je namreč fady, prepovedano. Lepo vedenje, ki so ga nekoč učili v šolah tudi pri nas.
Ko sva potem s cmoki v grlih, pripravljena na hudo bitko z neizprosnimi silami narave, prispela v katero od izginulih mest, je zmeraj sijalo sonce, ceste so bile dolgočasno peruanske – se pravi luknjaste, železniški tiri so še zmeraj tekli bolj ali manj vzporedno in hiše, če jih ni odpihnilo indijansko smrčanje, so vse še vedno stale. Poročanje o dogodkih, o ljudeh in o krajih se v Peruju nujno nagiba k pretiravanju in dramatizaciji. Taka je tudi peruanska duša. Peruanski nogomet, na primer, ne gradi na zaprti igri in taktičnem čakanju na prvo nasprotnikovo napako. Igralci so veliki zvezdniki, ki simulirajo igro na vse ali nič. Važna je napetost, ekspresivnost, dogajanje, spektakel – in ta mora biti čustven, poln preobratov, presenečenj in v svojem dramatičnem zaključku nadvse usoden. Komunikacijske razdalje med soljudmi so zelo majhne, in razlika med tem, ali časopisi pišejo o novinarskih racah ali potopu, ki ga je preživelo le nekaj gosi, ni nič večja. Tako sva marsikje brala časopisne članke, pospremljene s katastrofičnimi fotografijami odplavljenih cest, vasi, celih delov mest, iz katerih sva bila pravkar prišla, ne da bi tam opazila kaj več kot par kapljic popoldanske plohe in drobnih curkov, ki so se zaspano vili po izsušenih strugah rek. Kljub temu, da sva ves čas potovala v času deževne dobe, je šele sedaj, zadnjo noč najinega potovanja, prvič zares močno deževalo. Zdelo se je, da je bil Illapa to noč zares besen. Ob enajstih zvečer so v sobi utripnile luči. Od zunaj je bilo moč slišati električne poke. Skozi okno sva lahko videla, kako nad jezercem, v katerega se je v nekaj urah spremenilo križišče pred hotelom, v velikih lokih švigajo iskre pozibavajočih se električnih vodov, ki so nekaj hipov zatem dokončno popustili in mrtvo obviseli čez cesto. Bili smo v temi. Z žepno baterijo v roki sem se spustil do recepcije s slutnjo tega, kar bi lahko zagledal. In res: moški del uslužbencev in gostov hotela je stal med široko razprtimi vhodnimi vrati in se kratkočasil z opazovanjem dogajanja na cesti. Zavoljo potrgane električne napeljave je v nekaj minutah na križišču nastal velik prometni zamašek. Globoko v vodo pogreznjeni avtomobili so se nerodno obračali, ne vede kam, medtem ko je bliskalo in grmelo in so med njimi slalomirali okretnejši vozniki rikš, ki jim je voda segala do gležnjev. Kakšen spaktakel! Kakšni vživeti vzkliki hotelskih gostov! Kakšni komentarji odraslih otrok, ki jih je nesreča tokrat zaobšla! Kakšen huronski smeh,
 dež , veselje, še enkrat dež in kaos! Que Riiiicoooooo!
"Bilo je kot potres," je dogodek opisala ena od prič. Stavba je bila v slabem stanju, ki se je še poslabšalo po nedavnem obilnem
 dežju , zaradi česar je najverjetneje prišlo do razpok v stenah. Stavbo so zgradili v 60. letih minulega stoletja.
Ko sem se prebudil, je po šotoru bobnel oster dež. Bila je še noč. Poskusil sem se obrniti in se priviti ob Majo, ko sem ob strani zatipal nekaj mokrega. Posvetil sem z baterijo. V šotor je vdrla voda, a na vso srečo še ni omočila spalnih vreč. Kjer sem mogel, sem položil na tla najina plastična ponča in umaknil od potu vlažne stvari, ki jih voda še ni najedla. Ugasnil sem baterijo. Bobnenje
 dežja  je postalo močnejše. Poskušal sem spati. Na moji desni je ležal speči obris ženske, ki sem jo ljubil in z njo delil to potovanje. Poznal sem njeno ime, datum in kraj njenega rojstva, poznal sem toplino njenega telesa antilope, zgodbe iz njenega življenja, droben trepet njenih neskončnih trepalnic, ki so počivale nad priprto očesno režo. Lahko sem ponovil kraje, kjer sva se videvala, dogodke in pogovore, ki so se zgodili. Moje najine kraje. Moje najine dogodke. Moje najine pogovore. Kako sta njeni skriti zenici brali svet, in kateri svet sploh? Kdo je sploh bila, teh petdeset kilogramov mesa, kosti in drobovine, nagonov in želja in čiste ženske volje? Sem po nekaj letih skupnega življenja o njej lahko povedal kaj več kot po nekaj minutah najinega prvega srečanja – mojega najinega prvega srečanja? Je sploh obstajala, ta tujka poleg mene, tujega samemu sebi, ženska, ki sem jo ljubil, par v snu mrmrajočih ustnic, toplina ubežne sape, ki sem jo čutil, če sem se sklonil tik nad njen obraz? Ni se premaknila. Je sploh obstajala poleg nekoga, ki v tistem trenutku, skrit pod bobnanjem zvezdnega dežja po šotorskem platnu, zanjo ni obstajal? In tudi če je, ali je lahko obstajala s polno zavestjo minljivosti tega obstoja, z zavestjo, da bo tudi ta prizor, ta vonj, ta občutek že jutri zjutraj za zmeraj izginil, tako kot so izginili suhi kostanjevi listi, ki so se vrtinčili pred praznim pragom Anitine hiše. Čez nekaj noči se bo nekdo drug prebudil, nekaj noči pozneje bo nekdo drug poslušal to bobnanje in opazoval silhueto nekega drugega neznanega spečega obraza, v katerega je naivno vsadil in boleče izdolbel mozaik podobe o sebi. Kot sedaj, sredi teme, brez uspeha: ona, jaz, ti. Nobenih ust ni, ki bi izgovorila tvoje ime, nobenega imena, ki bi minevalo večno. Za zmeraj boš ostal v tretjem razredu. Po končanem pouku boš stal ob oknu, gledal boš mokre grče obžaganega divjega kostanja na šolskem dvorišču, gledal boš, kako se ob steklu razbijajo dežne kaplje in potihoma ponavljal prvo, edino lekcijo: jaz sem, ti si, ona je. Nikoli ne boš trajal. Jaz sem, ti si, ona je. V tem dežju ni prostora niti za ta sen.
Ko sem se prebudil, je po šotoru bobnel oster dež. Bila je še noč. Poskusil sem se obrniti in se priviti ob Majo, ko sem ob strani zatipal nekaj mokrega. Posvetil sem z baterijo. V šotor je vdrla voda, a na vso srečo še ni omočila spalnih vreč. Kjer sem mogel, sem položil na tla najina plastična ponča in umaknil od potu vlažne stvari, ki jih voda še ni najedla. Ugasnil sem baterijo. Bobnenje dežja je postalo močnejše. Poskušal sem spati. Na moji desni je ležal speči obris ženske, ki sem jo ljubil in z njo delil to potovanje. Poznal sem njeno ime, datum in kraj njenega rojstva, poznal sem toplino njenega telesa antilope, zgodbe iz njenega življenja, droben trepet njenih neskončnih trepalnic, ki so počivale nad priprto očesno režo. Lahko sem ponovil kraje, kjer sva se videvala, dogodke in pogovore, ki so se zgodili. Moje najine kraje. Moje najine dogodke. Moje najine pogovore. Kako sta njeni skriti zenici brali svet, in kateri svet sploh? Kdo je sploh bila, teh petdeset kilogramov mesa, kosti in drobovine, nagonov in želja in čiste ženske volje? Sem po nekaj letih skupnega življenja o njej lahko povedal kaj več kot po nekaj minutah najinega prvega srečanja – mojega najinega prvega srečanja? Je sploh obstajala, ta tujka poleg mene, tujega samemu sebi, ženska, ki sem jo ljubil, par v snu mrmrajočih ustnic, toplina ubežne sape, ki sem jo čutil, če sem se sklonil tik nad njen obraz? Ni se premaknila. Je sploh obstajala poleg nekoga, ki v tistem trenutku, skrit pod bobnanjem zvezdnega dežja po šotorskem platnu, zanjo ni obstajal? In tudi če je, ali je lahko obstajala s polno zavestjo minljivosti tega obstoja, z zavestjo, da bo tudi ta prizor, ta vonj, ta občutek že jutri zjutraj za zmeraj izginil, tako kot so izginili suhi kostanjevi listi, ki so se vrtinčili pred praznim pragom Anitine hiše. Čez nekaj noči se bo nekdo drug prebudil, nekaj noči pozneje bo nekdo drug poslušal to bobnanje in opazoval silhueto nekega drugega neznanega spečega obraza, v katerega je naivno vsadil in boleče izdolbel mozaik podobe o sebi. Kot sedaj, sredi teme, brez uspeha: ona, jaz, ti. Nobenih ust ni, ki bi izgovorila tvoje ime, nobenega imena, ki bi minevalo večno. Za zmeraj boš ostal v tretjem razredu. Po končanem pouku boš stal ob oknu, gledal boš mokre grče obžaganega divjega kostanja na šolskem dvorišču, gledal boš, kako se ob steklu razbijajo dežne kaplje in potihoma ponavljal prvo, edino lekcijo: jaz sem, ti si, ona je. Nikoli ne boš trajal. Jaz sem, ti si, ona je. V tem
 dežju  ni prostora niti za ta sen.
Na tiskovni konferenci ob svetovnem dnevu turizma, ki so jo organizirali v GIZ Poetovio Vivat Ptuj, je Darja Žnidaršič v imenu Zavoda za naravno in kulturno izobraževanje mladih Moj Aron predstavila projekt Aronovih viteških iger, ki prihajajo na ptujski grad 17. in 18. oktobra. Igre so nastale na ranču Kaja in Grom iz Rovt, na turistični kmetiji, ki se predvsem ukvarja s počitnicami za otroke, gostijo pa tudi odrasle. Njim v zabavo oziroma za razvedrilo so za neko novo leto pripravili viteški turnir, ki je presegel vsa pričakovanja. Iz tega navdušenja in želje po oživljanju zgodovinskega izročila in kulturne dediščine ter ljubezni do konj so nastale prve igre na gradu Snežnik leta 1995 in kljub
 dežju  zelo uspele. Zatem so jih pripravili na predjamskem gradu, sledila sta Socerb in ljubljanski grad ter nekatere druge manjše srednjeveške prireditve. V letu 1996 je koordinacijo viteških iger pevzel Zavod za kulturno in naravno izobraževanje mladih Moj Aron.
V pragozdu zrem prapodobo sveta, odblesk notranje harmonije naravnega človeka, njegov svet, poln čarobnih bitij narave, duhov svetlobe in demonov teme. V pragozd vstopam s pravljico, s prividom davnih lepih časov, tja pridem k svoji poganski molitvi. Ničesar ne bom uzrl zunaj sebe, česar nisem prinesel s seboj. Kar kdo v pragozd ponese, to tam najde. In če drugega ne, vsaj samoto, poslednjo vseh dobrin sodobnega človeka. Vedno, ko pohajam po brezpotjih pragozda, se počutim kot vsiljivec, nebodigatreba, ki moti gozda sveto tišino. Resnično, tam čas ne teče, temveč polzi, rosi. Ob srečanju s pragozdom Krokar, kjer sem v enem samem dnevu doživel nevihto in sonce, vihar in popoln mir, svetlobo, meglo,
 dež  in temo, grom in šepetajočo tišino, se mi je kar tam, ko sem sedel na trohnečem deblu, zapisalo:
MILANO, 8. - Po 3.852 prevoženih kilometrih in 22 etapah se je včeraj v
 dežju  v Milanu končala 81. mednarodna kolesarska dirka po Italiji. Zmagovalec letošnjega Gira je postal 28-letni Italijan Marco Pantani z vzdevkom Slonček, član poklicnega moštva Mercatone Uno, ki je na najvišji stopnički zamenjal lanskega slavljenca in rojaka Ivana Gottija. Drugo mesto je osvojil Rus Pavel Tonkov, zmagovalec Gira leta 1996, tretji pa Pantanijev rojak Giuseppe Guerini. Zahtevno preizkušnjo je uspešno izpeljal tudi Slovenec Martin Hvastija, ki je v zadnji etapi osvojil deveto mesto.
Ljubljana, 26. oktobra (STA) - Danes se bo od zahoda postopno pooblačilo, sprva bo po nekaterih nižinah še megla ali nizka oblačnost. Dopoldne bo v jugozahodnih krajih začelo rahlo deževati. Do noči se bo dež razširil nad večji del Slovenije. Najvišje dnevne temperature bodo od 10 do 18 stopinj Celzija, je zapisano na spletnih straneh Agencije RS za okolje. Jutri bo oblačno, pihal bo jugozahodnik, ob morju jugo. Na zahodu in ponekod v osrednjih krajih bo deževalo, drugod bo
 dež  dopoldne večinoma ponehal in se spet začel pojavljati proti večeru in v noči na nedeljo, ko se bo marsikje meja sneženja spustila do nižin. Zvečer bo v severovzhodni Sloveniji začel pihati severovzhodnik, v noči na nedeljo pa tudi drugod ter na Primorskem zmerna do močna burja. Najnižje jutranje temperature bodo od 7 do 12, na Primorskem do 15, najvišje dnevne od 11 do 18, ob morju do 20 stopinj. Napoved za sosednje pokrajine: Danes se bo od zahoda pooblačilo, zjutraj bo predvsem po nižinah vzhodno od nas megla ali nizka oblačnost. Dež bo najprej zajel severni Jadran, do noči pa se bo postopno razširil nad večino sosednjih pokrajin. Jutri bo oblačno, občasno bodo padavine, pogostejše v Italiji in v zahodni Hrvaški. Ob severnem Jadranu bo pihal jugo. Vremenska slika: Nad jugozahodno Evropo je območje nizkega zračnega tlaka z vremensko fronto, ki se počasi pomika proti Italiji. Hkrati se nad severnim delom zahodne in srednje Evrope zadržuje hladna fronta. V višinah doteka k nam od jugozahoda postopno bolj vlažen zrak. Obeti: V nedeljo bodo padavine oslabele in ponekod ponehale. Zelo hladno bo. Ponekod bo pihal severovzhodnik, na Primorskem zmerna do močna burja. V noči na ponedeljek in v ponedeljek zjutraj bo od jugovzhoda prehodno spet rahlo snežilo, večinoma le v vzhodni in ponekod v osrednji Sloveniji. Popoldne se bo od zahoda začelo jasniti. Burja bo slabela. Opozorilo: Od danes do nedelje zjutraj bo v zahodni in ponekod v južni Sloveniji padlo od 100 do okoli 180 mm padavin. V noči na nedeljo bo na Primorskem zapihala zmerna do močna burja, ki bo v sunkih predvsem v Vipavski dolini dosegala hitrost čez 100 km/h. V noči na nedeljo bo nad 500 m nadmorske višine možen sneg. Napoved vpliva vremena na počutje: Vremenski vpliv bo močno obremenilen, veliko ljudi bo imelo značilne vremensko pogojene težave in tudi nekateri bolezenski znaki bodo okrepljeni. Spanje v noči na soboto bo moteno. Priporoča se večjo previdnost.
V torek, 7. avgusta, dvignem sidri in odplujem. Kmalu se Sao Vicente izgublja v meglicah, Sao Antao pa je miljo ali dve na levi. Spet opazujem lunino pokrajino. Vse na otoku je popolnoma golo. In tu so nekdaj rasla drevesa, bil je celo tropski gozd. Žal so ga pokurili pod ladijskimi kotli in sedaj ni prav nobene možnosti, da bi se otoki spet zarasli. Ker ni gozda, ni dežja, otoki so postali popolnoma presušeni, podnebje postaja saharsko. Na nekaterih otokih živijo ljudje, ki še niso videli
 dežja .
Voda iz večine potokov in rek ni primerna za pitje, saj je kot
 dež  najbrž padala skozi onesnažen zrak, nato pa tekla prek blatnih polj ali umazanih cest. V prejšnjih stoletjih je bilo komaj mogoče priti do čiste rečne vode, zato je bila draga (sliki 16 in 17). Danes se voda pred uporabo čisti v vodarnah ali v obratih za čiščenje vode. Na sliki 18 na naslednji strani je prikazan vsak postopek čiščenja posebej kot tudi njegov učinek.
Meja sneženja bo sprva med 1500 in 1800 m nadmorske višine. Zvečer bo
 dež  zajel vso Slovenijo, ponekod bo tudi grmelo, meja sneženja pa se bo spustila na okoli 1000 metrov nad morjem.
Slovensko reprezentanco v hokeju na rolerjih sedaj čakajo priprave za nastop na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, sredi septembra pa naj bi odigrali tudi (zaradi
 dežja ) odpovedano tekmovanje za slovenski pokal.
* Odločnost: Brez pripravljenosti na akcijo in brez trdne volje, da bi tisto, kar je odločeno, uspešno presadili v vsakdanjo prakso organizacije, ne bo nikjer nikoli nikakršnega otipljivega premika, kaj šele indikativnega prehoda v zdravo tržno gospodarstvo. Tranzicijska poslovna morala torej vzgaja odločne poslovneže, ki "imajo dovolj poguma" za nevsakdanje poslovne podvige, med katere nedvomno sodi reševanje na pol bankrotiranih podjetij, razvijanje konkurenčnih izdelkov, osvajanje novih trgov na Zahodu in podobno. Pri tem seveda njihove vrline poslovnega poguma nikakor ne bi smeli zamenjevati z nerazumnim hazarderstvom navadnih avanturistov in amaterskih poslovnežev, ki so se kot gobe po
 dežju  namnožili že na začetku procesa postsocialistične tranzicije.
Film je posnet po romanu mojstrskega pisatelja Johna Grishama (49 let), ki je pravi izvir napetih sodnih kriminalk, po katerih po tekočem traku nastajajo filmi. Leta 1991 je studio Paramount Pictures za 600 tisoč dolarjev odkupil pravice za njegovo drugo knjigo Firma in dve leti zatem posnel film s Tomom Cruisom v glavni vlogi. Od takrat se Grishamove knjige prodajajo za med: po svetu jih je prodal več kot 60 milijonov, prevedli pa so jih v 29 jezikov. Po njegovih knjižnih predlogah so nastale filmske uspešnice Pelikanovo poročilo, Klient, Celica smrti, Čas za ubijanje, Mojster za
 dež , Painted House in zdaj še Pobegla porota. Od leta 1988, ko je izšel njegov prvi roman Čas za ubijanje, Grisham napiše vsaj eno knjigo na leto, vse pa so velike prodajne uspešnice leta 1998 ga je ugledna revija Publishers Weekly razglasila za najbolje prodajanega romanopisca devetdesetih let. Po Pobegli poroti (1996) je izdal še knjige Družabnik, Odvetnik ulice, Oporoka, Bratovščina, Poziv, The King Of Torts, The Belachers in letos The Las Juror. Katera bo naslednja prišla na velika platna? (MV)
Vseh udeležencev je bilo 173, od tega jih je bilo 86 iz drugih društev, ostali so bili Naklanci vseh generacij. Srečanje je namreč potekalo v okviru občinskega praznika v Naklem, udeležence je zato nagovoril župan Ivan Štular, ki je vsem čestital ob dnevu državnosti in občinskem prazniku. Glavni organizator Franci Pretnar se je vsem skupaj zahvalil: »Hvala lepa. Še bolj hvala pa Bogu, ker mi je tako vreme zrihtal.« Vse dopoldne se je namreč pripravljalo k
 dežju . Fanika Pagon, tajnica društva upokojencev Naklo, in Marjan Gradišar, podpredsednik društva, sta društvom podelila priznanja. Gradišar se je zahvalil občini za denarno podporo: »Upokojenec je poln želja in sile, denarja pa nikjer.«
Žirovski vrh Kar 30 do 40 domačinov je v nedeljo na kmetiji na Javorču sodelovalo pri prikazu programa, še enkrat toliko pri organizaciji. Že od 13. ure dalje je, z manjšo prekinitvijo zaradi
 dežja , potekal pester program. Predstavili so se ljudski godci in pevci, vmes pa so prikazovali stare zabavne igre, ki so bile včasih prisotne na kmečkih zabavah in ohcetih.
Brnik Motociklistični park pri Brniku (tik ob letališču) je v nedeljo znova oživel.
 Dež , mraz in blato sta sicer odvrnila precej gledalcev, kljub temu pa so motokrosisti pripravili zanimivo dirko. Del čara je odvzela tudi odpoved nastopa Romana Jelena iz kamniškega Sitar Dunlop Racing Teama, ki je veljal za enega od favoritov dirke.