Prikazujem 1-20 od 63.641 konkordanc.
Neki Avstrijec se je za las izognil smrti, potem ko mu je spodrsnilo in je padel na odprta vrata pomivalnega stroja, kjer se je nabodel na nož. 35-letnemu Tirolcu je pred odprtim pomivalnim strojem v prijateljevi kuhinji spodrsnilo na ploščicah, tako da s
 hrbtom  padel na vrata stroja, pri čemer se mu je v hrbet zaril 12-centimetrski nož iz košarice za pribor. Nož je le za malo zgrešil njegove vitalne organe, kljub hudim poškodbam pa nesrečni Avstrijec ni v smrtni nevarnosti.
Neki Avstrijec se je za las izognil smrti, potem ko mu je spodrsnilo in je padel na odprta vrata pomivalnega stroja, kjer se je nabodel na nož. 35-letnemu Tirolcu je pred odprtim pomivalnim strojem v prijateljevi kuhinji spodrsnilo na ploščicah, tako da s hrbtom padel na vrata stroja, pri čemer se mu je v
 hrbet  zaril 12-centimetrski nož iz košarice za pribor. Nož je le za malo zgrešil njegove vitalne organe, kljub hudim poškodbam pa nesrečni Avstrijec ni v smrtni nevarnosti.
Zaradi tega so obtožbe o podkupovanju tako hude kot skrajno resne. Zadevajo smisel, srčiko nogometne dejavnosti same. Si sploh kdo želi sodelovati v procesu ustvarjanja nogometnih in siceršnjih invalidov? Je doseženo stanje najnižja točka, ali lahko pričakujemo nova presenečenja in še globlji padec? Odpira pa se tudi vprašanje o pragu sprejemljivosti, ko bi javnost utegnila popolnoma obrniti
 hrbet  nogometu. Če sodimo po odzivu najbolj odgovornih in zainteresiranih, da se obtožbe bodisi ovržejo ali potrdijo, odgovorov na ta usodna vprašanja ne bomo dobili prav kmalu. Tisti, ki bi morali skrbeti za ugled in zdravje nogometa, tako kot morajo branjevke skrbeti za neoporečno in zdravo zelenjavo, so nam že sporočili, da ne bodo nič raziskovali. Nenavadno. In nezaslišano. Vse bodo preložili, tako kot so že druge vitalne probleme nogometa, na redna sodišča, kjer postopki trajajo leta in leta. Do nezavesti. Popolnoma v nasprotju s prakso Uefe, ki je pred kratkim celo velikemu Manchestru sporočila, naj v aferi Ferdinand ne išče pravice na civilnem sodišču. In zdravo pametjo, ki pravi, da je zaupanje ljudi mogoče pridobiti le z lastnimi dejanji. Brezskrbnost, ta nesporna kraljica vsakršnih grozot, nas opozarja, da se pripravimo na še hujša dejstva. Do skrajnih meja vzdržljivosti? Do končnega potopa?
"No hay problemas," ni težav, je zahropel in hlastno snel z ramena vrečo z instrumentom. Kot da bila brez dna, sta kruh in sir izginila vanjo. Hitro si jo je oprtal nazaj na ramo. Slišal sem še: "Gracias, señor, gracias," čeprav sem pravzaprav jaz bil tisti, ki bi se moral zahvaliti, da jih, vsiljivec, nisem dobil po glavi. Obrnil sem se, za svojim
 hrbtom  sem slišal zamolkle udarce, ki so se počasi oddaljevali, stekel sem nazaj proti odsevom luči mesta. Potopljen v zmedeno mešanico pravkar minule preplašenosti in veselja sploh nisem opazil, kdaj so udarci utihnili in je pajčevina teme spolzela z mojih oči.
Naslednji dan se je vzpon nadaljeval. Nehalo je deževati, a pot je bila razmočena in spolzka. Bližnji potoki so na nekaterih mestih stopili iz svojih strug in tekli med našimi nogami. V vlažnem tropskem gozdu, ki nas je kljub veliki nadmorski višini še zmeraj obdajal, so s krošenj tiktakale debele kaplje. Pod nami so se bleščali gladki, zlizani kamni. Čez uro in pol so mesnati listi dreves in prepleti ovijalk izginili. Utrujen zrak je bil nasršen z meglicami in vlago. Po sosednjem hribu, od katerega nas je ločevalo le nekaj sto metrov strme soteske, je padal tanek srebrn slap in odtekal proti dolini, da bi se tam zlil z Urubambo. Na pobočju je samotno stala koča. Pred njo je deček pasel ovce in alpake. Ko sem ga pozdravil, se je za hip strmo nasmejal, naslednji trenutek je njegov obraz postal spet neizrazno prazen in nem, kot če bi mu ušel kanček pomena in bi preroška grotesknost mimoidočih, ki se je bila za hip zarisala po rdečih krogih njegovih lic, za vedno ugasnila. Ponovno sem žvečil kokine liste, da bi pridobil vsaj malo prostora v svojih pljučih. Čeprav me je telo bolelo še od prejšnjega dne, mi sama hoja ni delala težav. Noge so me bile pripravljene dvigati, le moja pljuča so zaostajala z dragocenimi pošiljkami redkega kisika. V meni je hodil občutek, da se z vsakim novim korakom drogiram, da se napajam nenaravno, iz skrajnih, globoko v telesu skritih zalog moči, čakajoč na trenutek, ko bodo pošle in bom kolapsiral. Na štiri tisoč metrih nadmorske višine nas je objela megla. Močno se je ohladilo. Nobenega vrha nisem več videl pred sabo. Bila je le še ogromna teža na globoko sklonjenem
 hrbtu , pod katerim sta bolehno žareli dve drobni pljučni krili. Nisem več hodil. Zaganjal sem se za dva, tri korake, obstal, se ponovno zagnal. Maja je bila daleč pred mano. Nisem je več videl. Nikogar več nisem videl, le še prodnato pot, ki je obupno počasi nihala pred mano, široke trakove sivine, ki so se vlekli v megli, zvok slapa, ki je padal nekje spodaj. Slišal sem se: Še en korak, še za milimeter, za tem ovinkom, za onim, kmalu. Na štiri tisoč sto metrih se je odprlo okno v megli. Skozenj sem v daljavi zagledal gorski prelaz, ki se mi je tako dolgo izmikal. Slišal sem vpitje skupine Angležev. Ko smo zjutraj še zajtrkovali, so šli mimo in sedaj so z rjovenjem pozdravljali vsakega člana njihove skupine, ki je prilezel na vrh. Prijelo me je, da bi vsem, ki so s svojim rjovenjem kalili mir nad vrhovi, nemudoma pobral čevlje. Med bosim spustom bi končno imeli razlog za rjovež. Črpajoč moč iz tega nenadnega napada sovraštva, sem zmogel naslednjih nekaj sto metrov, tik pod vrhom še enkrat odložil nahrbtnik in sedel. Nevednost je osrednje gonilo sveta. Če bi vedeli, kaj vse nas čaka, bi svet obstal. Nobena hiša ne bi bila zgrajena, nobena knjiga ne bi bila napisana, nobena stvar izmišljena, noben otrok poslan v svet. Nihče ne bi umrl. Nihče ne bi dihal in presnavljal. Nikogar ne bi bilo – tudi teh Angležev ne. Grozljivo spoznanje je, da nihče ne more zatrditi, da bi lahko bilo bolje ali slabše, nič takega kot bolje ali slabše ne obstaja, samo ta hrib, to rjovenje človeških živali na hribu, ta na smrt utrujeni bes, da bi vse pahnil v dolino in bi se speštali kot gnili sadeži stvarstva. In skozi vse to moraš z najhujšim – s sabo. Na vrhu se je pred mano odprl veličasten pogled. Med globokimi gorskimi gubami se je po golem slemenu vila tanka pot, po kateri so še zadnji mravljičasto lezli proti vrhu. Sonce je vse bolj luknjalo drobne meglice, ki so objemale bližnji slap. V dolini so vzhajali zeleni grički, ki so uravnavali Urubambino strugo in ji dajali mehko zavetje. Sedel sem in sledil Majinemu pogledu na dolino.
Kot otroci smo se v tistih retro enobarvnih - rdečih, belih ali modrih - kombinezonih s kosmato obrobo kapuce in s pletenimi rokavicami daleč najbolj zabavali, ko nas je mama ali teta Štefka vlekla na saneh po klančku gor, se na vrhu varovalno namestila za našim
 hrbtom  in smo se potem družno na tistih vegastih saneh odpeljali v dolino. Bolj ali manj kontrolirano smo se potem na koncu nekaj deset metrov dolge proge prevrnili in ponovili vajo. Veselja in zimskih radosti več kot dovolj.
Zgodba pripoveduje, da je Čača Hlupar, prvi lastnik mlina ob izviru Krupe, rad poslušal ropotanje mlinskih koles, še raje pa žvenket cekinov. Zato je postajal vse bolj skop, moka je bila vse slabša in merica vse manjša. Ljudje so mu v jezi zabrusili: "Pojdi k vragu!" In vrag z Gorjancev jih je slišal. Na hrbet si je oprtal in z verigo povezal velik kamen, s katerim je hotel porušiti mlin in spraviti mlinarja k pameti. A Čača Hlupar je zvedel za njegovo namero, zato mu je šel naproti, da bi ga prestrašil. Pri Črešnjevcu je mlinar splezal na visoko smreko, prav pod njo pa se je odločil odpočiti tudi vrag. Usedel se je na tla, kamen pa je imel še vedno privezan na
 hrbtu . Zadremal je in v sanjah že videl podirajoči se Hluparjev mlin. Prav takrat mu je Hlupar vrgel na glavo velike storže. Hudič je, še ves v omotici, mislil, da padajo nanj kamni in se je od strahu pogreznil v zemljo. Kamen je ostal pod drevesom, kjer je še danes, na njem pa so dobro vidni odtisi dveh hudičevih kopit, hrbta in zadnjice.
Nastja je molče sedela v kotu in opazovala. Pokojnica Alleko je oblečena v črno svileno obleko ležala na divanu. Glede na položaj je med strelom očitno sedela, potem pa jo je vrglo na
 hrbet . Svetlo oblazinjenje divana je bilo oblito s krvjo. Najbrž je veliko krvi tudi na obleki, ampak na črni tkanini ni dobro vidna. Ko si je ogledovala truplo, je na petdesetletni pokojnici tudi ona gledala izbrano obleko, ki je bila povsem nova. Že na prvi pogled je bilo tudi videti, da si je lase umila nedolgo pred smrtjo, njena pričeska pa je bila skrbno urejena. Tudi roke je imel skrbno negovane, nohti so bili negovani, lak je bil sveže nanesen, nič opraskan, nič polomljen. Nedolgo pred usodnim trenutkom. Kazalo je, da je ženska tudi ob slovesu od življenja naredila vse, da bi ostala ženska.
Reeve se je rodil 25. septembra 1952 v New Yorku. Pri desetih letih je prvič stopil na oder v delu Gilberta in Sullivana z naslovom The Yeoman of the Guard v McCarter Theatru v Princetonu. Po diplomi na univerzi Cornell se je pojavil v vlogi brezčutnega bigamista Bena Harperja v televizijski žajfnici Love of Life. Večkrat je nastopil tudi na gledaliških odrih, na Broadwayu pa prvič v vlogi vnuka Katharine Hepburn v igri A Matter of Gravity. V filmu je prvo majhno vlogo dobil leta 1978, in to v zgodbi o nesreči podmornice z naslovom Gray Lady Down. Kmalu je sledil Superman. Reeva so za igranje v glavni vlogi izbrali med kakšnimi 200 kandidati. Reeve se je veliko ukvarjal s športom, imel je več konjev in z njimi tudi redno tekmoval. Priče usodnega dogodka leta 1995 so pripovedovale, da ga je konj vrgel s
 hrbta  po dveh premaganih ovirah od skupno 15. Zdravniki so lahko le ugotovili, da si je zlomil prvi vratni vretenci in poškodoval hrbtenjačo. Nekaj mesecev po nesreči je novinarki Barbari Walters priznal, da je v prvih mračnih dneh po dogodku razmišljal o samomoru, vendar je ob pogledu na svoje otroke hitro odgnal črne misli. (mb)
Preden sva se spoprijela z njim, sva poiskala prikupen kotiček pod bujno smreko, kjer sva si privoščila malico in vroč čaj. Vsaj toliko kot zavetje in okrepčilo je bil vreden imeniten razgled na velik del karavanškega
 hrbta , nad katerim so se dramatično podili oblaki.
»Naj ga ozdravi ta zoprna Helena,« je jezno prhnila in jim obrnila
 hrbet . Paris je tako umrl v agoniji, in ko je njegova duša odletela v Podzemlje, je Helena stresla z glavo, kakor da bi se nenadoma predramila iz sanj.
Zarana naslednje jutro je Belerofonta zbudilo skovikanje sove. Kot strela je planil pokonci in pred seboj zagledal prav tisti šilasti zeleni grm, ki ga je bil videl v sanjah! Stekel je bliže in izpod njega izvlekel zlato uzdo prav v tistem hipu, ko je k izviru priletel Pegaz, da bi pil. Ko je spodvil plahutajoča velika bela krila, mu je Belerofont vrgel uzdo čez glavo in mu skočil na
 hrbet .
Kralj Jobat je bil tako navdušen, da je vztrajal, naj se Belerofont poroči z njegovo hčerko in postane kralj po njem. Kmalu pa je Belerofont zopet zahrepenel, da bi jezdil Pegaza. Nekega poletnega jutra mu je nadel uzdo in mu splezal na
 hrbet .
Če je tako, potem se zastavlja logično vprašanje: zakaj kljub vsemu še vedno vztrajati v polju poslovne morale? Sodobni menedžer mora danes in bo moral tudi v bližnji prihodnosti posedovati velik delež moralnosti, da bi se soočil s presežkom imoralizma, ki prevladuje v sodobnem poslovnem življenju, zapolnjenem s simulacijami, simulakri in virtualnimi realnostmi. Poslovna etika bo na prehodu iz drugega v tretje tisočletje relevantna toliko, kolikor bo zmožna poslovne ljudi usmerjati k trdnosti, k pokončnemu bližnjemu srečanju tretje vrste z novimi generacijami in menedžerskimi filozofijami. Vse, kar je dobrega, k svojemu cilju ponavadi prispe v popačeni obliki. Kdor nima poguma za lastne projekte, naj raje ne začenja z ničemer. V višino se ni mogoče povzpeti, če pri tem trdno ne stojiš na lastnih nogah. Moder in pošten poslovnež se ne bo nikoli vzpenjal brez trdne podlage: tuji
 hrbti  in tuje glave so v vse pretrhla podlaga, na kateri bi utemeljevali vzpon v bližnji prihodnosti. Pri vsem tem pa ne gre zanemariti, da vsakršno doseganje tako pojmovanega ideala poslovne etike hkrati pomeni tudi njegovo preseganje.
Spet povsem slučajno je naletel na Rosie Kavcic, Slovenko, ki že več kot sedemdeset let živi v Ameriki. Delal je v neki blagovnici kot raznašalec, pa mu po nesreči pade vrečka s steklenico na tla. Lepo po domače je zaklel, tedaj pa se za njegovim
 hrbtom  oglasi nekdo in reče: »Oh, boy, to ni lepo!«
 HRBTU  MED DOLINAMI MALE, VELIKE IN SUHE PIŠNICE. ODHOD Z OSEBNIMI AVTOMOBILI IZPRED NAKUPOVALNEGA CENTRA MERCATOR BO OB 13. URI. PRIJAVE IN DODATNE INFORMACIJE: STANKO DOLENŠEK, TEL.: 040/206 164.
Tisto junijsko sobotno dopoldne ni prav nič kazalo na to, da bo vožnja z motorjem prijetna. Zgoščeni oblaki na nebu so obetali vsaj obvezno oblačenje nepremočljive obleke in dodatno zaščito prtljage, ki sta jo sestavljala, kot za vsako daljšo odsotnost od doma, prenapolnjen nahrbtnik na ženinem
 hrbtu  in potovalna torba na posodi z gorivom pred menoj, z obvezno vidnim zemljevidom. Brez njega bi seveda mnogi lahko prevozili vsaj prvih 300 kilometrov ceste med Tržičem in Zadrom, po celini in ob obali jadranskega morja, če morje prvič zagledate šele, ko se spuščate proti Reki. Po tej poti se večina Slovencev (po nekaterih podatkih vsaj 200 tisoč letno) poda z avtomobilom, vse več pa je tudi takšnih, ki jo ob stalnem dvigovanju leve roke v pozdrav, prevozijo z motorjem.
Lucija Larisi (biatlon) - 1,5: Najbolje bo, če na ta nastop takoj pozabi, saj ji je v
 hrbet  gledalo le pet tekmovalk, da o streljanju (štirje zgrešeni streli) sploh ne razpravljamo.
f) če se poškodovančev prsni koš ne dviga, preverimo, če sta usta in požiralnik prehodna, in da je glava do konca nagnjena nazaj. Morebitne tujke lahko odstranimo z udarci po
 hrbtu , če ne zaležejo, pa s pritiski na trebuh (slika 17.3).
Pred zadnjo tretjino je bilo v slačilnici slišati le Gregorja Polončiča, ki vse prepričeval, da je zmaga naša! In kot bi sam pisal scenarij: po pičlih 60 sekundah igre že spravil plošček za
 hrbet  japonskemu vratarju. Odlično igro Slovenije je v nadaljevanju z golom kronal še tretji napad - po podaji Zrniča je zadel Žemva. Japonci so pred koncem vratarja zamenjali s šestim igralcem v polju in dosegi tretji gol pičlih 22 sekund pred koncem tekme. Za kaj več pa je Japoncem zmanjkalo časa in slovensko veselje se je po zmagi s 4:3 začelo ...