Prikazujem 1-20 od 65 konkordanc.
Kar zadeva javno televizijo (RTV), ki se financira iz obvezne in državno predpisane naročnine, so stvari skrajno hektične. Odmeva seveda protest novinarjev in predstavnikov zainteresirane javnosti na nedavnem programskem svetu RTV in protestni napis Smrt
 janšizmu , svoboda narodu. Nastal je vtis, da je Janšev medijski pogon, znan po ideološki nesramnosti in partijskih manirah, dobil sebi nasprotne posnemovalce tudi na RTV ali ob njej. Postavimo si vprašanje, ali je bila taka skrajna grobost, pozivajoča na smrt politike enega politika, primerna, nemara celo upravičena? Vsekakor lahko utemelji alibično govorico, češ, nismo terjali smrti človeka, temveč smrt njegove politike. Toda kako utemeljiti govorico smrti, kako pojasniti rezoniranje nasilne smrti kot družbenega imperativa s klicajem na koncu in v kontekstu politične kulture ter javne nacionalne televizije? Gre za zahtevo po revoluciji? Po "diskontinuiteti" z uporabo fizične sile in prisile?
S preprostejšimi besedami je svoja razmišljanja avtor pospremil z znano krilatico o politiki kot kurbi, s katero se nočejo ukvarjati niti politiki na sredini političnega prostora (Drnovšek). Ti zato vladajo na način antipolitike, to držo pa jim omogoča obstoj Janeza Janše; za dobro označijo vse, kar je v nasprotju z '
 janšizmom '. Na minulih volitvah ni šlo, pravi Kuzmanić, za nič drugega kot za referendumsko odločanje zoper Janeza Janšo, in to v imenu nekega novega neoslovenstva. Tudi Kuzmanić tako oznanja kot eno bistvenih značilnosti minule kampanje to, da je novinarska srenja v bistvu antipolitična, ker ne zna pravilno interpretirati minulih volitev in jo iz svojega slonokoščenega stolpa znanosti poziva k subjektivni odgovornosti.
Dr. Jože Vogrinc je sistem, po katerem deluje aktualna vlada, imenoval »
 janšizem «, politično držo, »vezano izključno na Janšev lik«. Ta naj bi si lastil pravico, da Slovenijo ljubi bolj kot drugi, nasprotnikom pa dokazuje, da Slovenije nimajo radi in da ji škodujejo. »Ne očitam mu, da nima dobrih namenov, temveč to, da meni, da drugi nimajo dobrih namenov«. Vogrinc pravi, da ta politika »ljubezni med ljudstvom in voditeljem« temelji v »revanšizmu«, »občutku ljudi, da se jim je v preteklosti zgodila krivica in da je Janša tisti, ki jo bo popravil«. Kot pravi, je ozadje tega mehanizma »zelo resna napaka, da slovenska politika v 90. letih ni znala obsoditi in popraviti krivic, storjenih z izvensodnimi poboji (po drugi svetovni vojni, op. p.)«. Ideja »poprave krivic« pa danes služi kot »pokritje za čistke«. Vogrinc je še opozoril, da je mogoče preveriti, kateri opciji pripadajo tisti poslanci, ki so revanšizem prevedli v sovraštvo, zmerjanje, šovinizem; omenil je verbalni napad na poslanko Majdo Širca ter sovražni govor do Romov.
Če le ne bo treba, ne bom. Edino, kar me lahko pripravi do ponovne kandidature, je še več neumnosti Janeza Janše. Te janšistične koalicije je po moje v resnici dovolj. Nekateri me nagovarjajo, naj kandidiram na njihovi listi kot neodvisen poslanec. Odločil se bom, če bom videl, da
 janšizem  še lahko ostane – ne skrivam svojega mnenja, da ni dober za Slovenijo.
A tu se inovativne zadeve menedžerske revolucije niti slučajno ne bodo (ker se ne morejo – to lahko postorijo le ljudje, ki izrečeno nekaj takega kot »dost' mamo«) ustavile same od sebe. Načeloma in ideal-tipsko rečeno, je tako namreč moč in treba pričakovati vsaj še dve dodatni inovaciji znotraj meja janšizma (obogatene oblike janšizma). Temu primerno se je treba na njih začeti pripravljati že danes. Prva je tista, ki bi jo utegnil konceptualno oblikovati (ne nujno tudi izpeljati) Plemeniti in bi lahko, denimo, šla v smeri plamenov kresne noči in podiranja kristalov z vsemi posledicami, ki so nam vse prej kot znane. Zajela bi torej – kot vihar – »vrhnjo stavbo«, organizirala vaške veselice, na katerih bi pele velike, puškomitraljezne brizgalne. A ta – seveda možna – podkozolčna inovacija bi hkrati predpostavljala (poleg janšizma, torej domačnosti same) v letih, ki prihajajo, vsaj še ustrezno preureditev Evrope in še marsičesa drugega. To, kajpada v pogojih »krize« (beri depresije!), žal seveda ni nič nemogočega. Druga pa je tista, ki bi jo – na ravni know-how (ne pa neposredne izpeljave) – lahko koncipiral Slavoj Žižek. Ta druga različica še ne izživetega levega janšizma bi lahko šla v smeri transnacionalne (»kozmopolitske«, če rečem izvorno, torej stoiško) socialne revolucije in revolucionarnega nasilja »zgolj« na lokalni ravni. To je namreč tisto, na čemer tako intenzivno delajo današnji metalci ognja, predvsem pa že omenjeni in pa domačemu magu sorodni, Veliki mag Badiou. Tukaj bi šlo za podtalne, za kresove v podpodju (»baza« …), ki s spremembo »tistega spodaj« pričakujejo »spremembo tistega zgoraj« ali preprosteje, spreminjanje/revolucioniranje družbe in vzpostavitev stanja »razodtujenosti«. Ta druga, »spodnja« revolucija, bi najverjetneje utegnila meriti na globinska gradbena, poietična dela in opravila »v globini« družbenega. Zdi se mi, da je ta druga – ravno za to, ker se zdi »totalno nemogoča« – celo nekoliko bolj verjetna. Ima namreč to prednost, da ne predpostavlja drugih, kontekstualnih sprememb (Evropa …), ampak le radikalizacijo (socialrevolucioniranje) obstoječe menedžerske (socialne) revolucije, ki jo Evropa že itak prestaja, le da se nam le-to večji del napak kaže v »benignih« formah kulture, kot je »amerikanizacija«. Obe novi možnosti sta seveda še kako kompatibilni tako z janšizmom Janše kot z
 janšizmom  Pahorja in tako se bosta tudi obnašali: torej kot priključki že obstoječemu, kot »radikalizaciji« tega, kar je že tukaj in zdaj.
Tonči A. Kuzmanić ugotavlja v prispevku Ekstremnost centra, da je načrtovana analiza političnih ekstremov v volilni kampanji 2000 postala bistveno bolj zahtevna, ker se je ekstremnost premaknila ali prikrila in ni več neposredno dostopna. Avtor je analiziral nekatere manj vidne toda bolj zakoreninjene ekstremnosti, ki utegnejo biti usodne za prihodnost demokracije na Slovenskem. Ker ni nič več tako, kakor je včasih bilo, so tudi nacionalizem, šovinizem, kulturni rasizem (ta je ključen za razumevanje razmer v Sloveniji) in tudi ekstremizmi postali drugačni, kakor so bili včeraj. »Adaptirali« so se, »modernizirali«, kar »postmodernizirali« in/ali »postpolitizirali«. Avtor ugotavlja, da se ves korpus slovenske politike nenehno premešča proti desni in je sedaj bistveno bolj desno, kakor je bil kdaj v zadnjih desetih letih. Desnica, o kateri govori, ni več tradicionalno politična in je ne gre iskati zgolj med privrženci Bajuka in Janše. Je bolj postmoderna, vzvišena in arogantna, predvsem pa antipolitična. Iskati jo je treba predvsem znotraj manageriziranih drnovškovcev, v pojavih, kakršna je mešanica rasističnega in postmodernega pri Jelinčiču, in v tako antipolitičnem pojavu, kakršen je vstop Stranke mladih v parlament. Kuzmanić ugotavlja, da je to, kar se v Sloveniji ponavadi razume kot levo ali pa »zares levo« pravzaprav radikalno, fundamentalno, torej kleno in korenjaško. Trdi, da ne samo da fundamentalizem stopa na mesto levega, pač pa levega skorajda sploh ni. Vsako anticerkveno in antikatoliško stališče je tukaj že apriorno izenačeno z levico. Medijsko razumevanje t. i. volilnega »zasuka v levo« je pravzaprav neinterpretacija in radikalno vrednostno centristična ocena, ki ima predvsem nalogo zastraševanja. To ni nikakršna »objektivna ocena dogodkov«, ampak antipolitična drža, trdi Kuzmanić. V tem okolju ne boste našli zvrsti običajne interpretacije, ki bi bobu rekla bob in izrekla radikalno preprosto stvar: tako kakor Albanci, Srbi in Poljaki tudi Slovenci na dani stopnji nerazvitosti demokracije nimajo (več) nikakršne druge religije razen slovenstva samega. Če hočemo zares misliti to, kar se dogaja v postsocialistični Sloveniji, še posebno to, kar se je zgodilo na volitvah 2000, potem je treba reči, da je ravno na teh volitvah v Sonderweg neokonservativnem neoslovenstvu ujetih ne-razlikah (ne pa v razlikah!) in nerazlikovanjih zmagala drnovškov(sk)a pot. Prišli smo v situacijo, v kateri utegne biti janšizem udejanjen na »mehak« (Drnovškov) način, kar pomeni vse prej kot to, da
 janšizem  ne utegne zmagati. Kuzmanić ugotavlja, da »pravi« problem, s katerim imamo opraviti, ni tisti, ki je doma na levici, ali tisti, ki je doma na desnici. Volitve 2000 je treba obravnavati kot nekakšen »obračun z nacionalizmom«, toda to ni bilo storjeno s pozicij »uhajanja« nacionalizmu kot takemu in tudi ne s pozicij iskanja »drugih« (denimo političnih) iztočnic razvoja. Nacionalizem je premagan, vendar s pozicij in v imenu novega nacionalizma, v imenu postpolitičnega neoslovenstva, ki ga reprezentira eldeesovski postpolitični mainstream.
Kakor koli že, če se vrnemo k naslovni tematiki, velja zapisati, da se ljudje medijev, za njimi in posledično (ter kot ovce) vsi ostali »misleči«, sedaj obnašajo, kot da so »Pahorja dokončno prebrali« in da tukaj pravzaprav več ni kaj dosti za dodati. A tako hudo se motijo in (samo)zavajajo, da ne rečem samozadovoljujejo, v tej borni drži vednostne gotovosti! Kajti Pahor je bistveno večji in v globino segajoči problem, kot se to utegne zazdeti na rokohitrski medijski pogled, ki je kvečjemu podprt s tukaj dominantnim psihologiziranjem in krojaškim, rokohitrskim psihoanaliziranjem. Gre za zadevo (Pahor kot problem), ki – v približku – sestoji iz naslednjih elementov, locirani v osnovi in eksplozivno razpršeni po vsej globini in širini tega, kar opredeljujem kot »Pahorjev
 janšizem « (več o janšizmu v: Kuzmanić, 2003):
Kakor koli že, če se vrnemo k naslovni tematiki, velja zapisati, da se ljudje medijev, za njimi in posledično (ter kot ovce) vsi ostali »misleči«, sedaj obnašajo, kot da so »Pahorja dokončno prebrali« in da tukaj pravzaprav več ni kaj dosti za dodati. A tako hudo se motijo in (samo)zavajajo, da ne rečem samozadovoljujejo, v tej borni drži vednostne gotovosti! Kajti Pahor je bistveno večji in v globino segajoči problem, kot se to utegne zazdeti na rokohitrski medijski pogled, ki je kvečjemu podprt s tukaj dominantnim psihologiziranjem in krojaškim, rokohitrskim psihoanaliziranjem. Gre za zadevo (Pahor kot problem), ki – v približku – sestoji iz naslednjih elementov, locirani v osnovi in eksplozivno razpršeni po vsej globini in širini tega, kar opredeljujem kot »Pahorjev janšizem« (več o
 janšizmu  v: Kuzmanić, 2003):
Vse današnje govorance, vključno z izjavami predsednika državnega zbora v tem mandatu, je relativno lahko obrazložiti. Vlade imajo nagnjenje k popolnemu odstranjevanju vsakršnih zaprek ali omejitev, ki bi omejevale moč vladajoče koalicije. Več ko je te moči, bolj se usmerjajo v odstranjevanje še obstoječih se zaprek in omejitev. Vlade težijo k absolutizmu - ali vsaj absolutni moči - in ljudje se morajo tega zavedati in temu nasprotovati, kajti če ni nadzornih mehanizmov, ki bi omejevali premoč, to postane dokaj hitro strma pot demokracije v absolutizem, in tega smo že imeli v različnih oblikah skozi generacije slovenskega naroda. Strah me je, da se bo razvila neka nova vrsta "maršalizma" ...
 janšizem .
Bralci Večera smo "zelo srečni", da nas kar naprej poučuje v "
 janšizmu " g. Stanič iz Kočevske Reke, kot da nima Večer v Ljubljani za informiranje takih in podobnih zadev svojega novinarja g. Jančiča.
Povabilu so se odzvali odgovorni urednik Dela Mitja Meršol, Tonči Kuzmanič z Mirovnega inštituta, Jadran Vatovec, novinar Slovenskih novic, ter Ali H. Žerdin z Mladine. Tonči Kuzmanič je že na samem začetku speljal okroglo mizo v kulturološko smer. Po njegovem mnenju v medijih ne najdemo nestrpnosti, ampak rasizem, ki mu sam pravi kulturizem. Je proti toleranci, ker je to le lastnina tistih na oblasti, ki lahko tolerirajo ali ne. Izklučevanje pri kulturizmu se dogaja po ključu razlik med kulturami, ne več po očitnih razlikah (barva kože …). Ker smo v medijski družbi, imajo mediji odločilno vlogo pri ustvarjanju nestrpnega mnenja. Za Slovence je kulturniška prelomnica prazen označevalec Balkan. Biti na Balkanu pomeni biti nekulturen, neevropski, nepismen … Pri nas naj bi bila vodilna oblika rasizma
 janšizem : »Z afero Holmec se slovenska identiteta ne dojema več kot kulturna, ampak kot vojaška.«
Eden od poglavitnih razlogov za razkroj janšistoidne hegemonije je tudi novačenje kadrov, katerih edina "odlika" je klečeplazenje pred generalom in ustrahovanje ter odstavljanje nelojalnih. Celo paranoidni Stalin je med vojno z Nemčijo, ko mu je šlo za nohte, rehabilitiral neposlušne generale in jim dal možnost poveljevanja, general JJ pa v vojni s sindikati, komunisti in drugimi reakcionarji računa predvsem na preverjene, pa čeprav nesposobne, provincialne in nerazgledane ljudi. (Seveda so tudi častne izjeme, na primer ministra Virant in Zver, a sama ne moreta vsega, mar ne?) Pa ne mislite, da gre samo za gospodarstvo, kar poglejmo si medije! Eden od primerov ruralne mobilizacije v medijih je pisarka z Dela Ženja Leiler. Ta s svojimi neinteligentnimi pamfleti dokazuje za 21. stoletje prav neverjetno nerazgledanost in prepričanje o svojem prav, ki so ga sposobni samo ljudje, ki intelektualno nikoli niso prešli okvirov amaterskega teatra v vaškem kulturnem domu Blatnega Dola. Če lahko tako nerazgledanemu in hkrati oholemu bitju, kot je Ženja Leiler, bitju, ki v mednarodnem merilu ne pomeni nič, desničarji poklonijo Jurčičevo nagrado, potem je jasno, kako na psu je njihova kadrovska baza. Seveda ne gre za osamljen primer, je pa ilustrativen.
 Janšizem  je lokalnim nepomembnežem dal iluzijo, da nekaj so, da nekaj pomenijo, naslonil se je na stare in preverjene kadre, odstrelil pa je številne sposobne, a samosvoje, in to je njegova huda napaka, s katero je zbudil nezaupanje med ljudmi. Kdo jim zdaj verjame, da jim gre za reforme, in ne samo za tvorbo nove elite "kmetov pod mestnimi gvanti", kot se je izrazil pesnik?
Tako pa se je zgodilo, da so zagrizeni nasprotniki "janšizma" naravnost mojstrsko pljunili v lastno skledo. S tem sta naredili samomor dve muhi na mah, ki jih
 janšizem  ne bi mogel sam ubiti. Najprej so gospodje "antideisingerji" priznali, da so v nekem ključnem trenutku funkcionirali kot klan in pristali na klanovsko logiko. Še več, legitimirali in okronali so početje vsakega "protizarotniškega" pisuna. Od zdaj naprej lahko vsakdo, če to ni pod njegovo ravnjo, mirno začne zbirati podatke, jih pomeša z nekaj nepreverjenimi govoricami, nato pa doda ustrezno mero izmišljotin na tak način, da se vključijo v celotno shemo in skupaj tvorijo zgodbo - teorijo, izbrano že vnaprej. Vsak izmed nas lahko tako postane agent CIE, udbomafijec ali vsaj človek, ki ima razpredene lovke po vseh državnih ustanovah - samo dovolj globoko je potrebno razkopati rodovnike in spiske šolskih kolegov...
Imejmo to v mislih, ko bomo naslednjič spremljali proteste, kot so bili tisti v Logatcu, Kranju ali Šenčurju, in čas, porabljen za posmeh "traktorašem", raje vložimo v artikulacijo odgovora, ki bo uspešno diskreditiral izključujoče -izme, od
 janšizma  do cerarizma.
Rečeno drugače in ostreje ter bolj natančno: vso to paberkovanje po Pahorjevi resnici je treba strogo jemati kot sestavino pahorizma samega. Pahor ni tisti, ki vzpostavlja pahorizem (
 janšizem ), to drugo, torej janšizem, je tisto, kar je dolgo iskalo in sedaj tudi končno našlo Pahorja kot svoj naravni, civilni, kulturni izrastek, kot svoj resnični pojav (tudi resničnostni show par excellence ). Tako kot Milošević (ali Tuđman) ni vzpostavil miloševićizma (tuđmanizma) in srbskega (hrvaškega) postfašizma, ampak je miloševićizem (tuđmanizem) tisto, kar je predhodilo in kar je »iznašlo ter proizvedlo« Miloševića (Tuđmana), tako velja tudi tukaj in zdaj. Hkrati pa velja poudariti tudi, da pahorizem ni vrh sveta in tudi ne gre na noben in nikakršen »Vrh sveta«, ampak je – tako kot je to veljalo za Miloševića in Tuđmana – vrh radikalnega lokalizma, ki se je tukaj samoinštaliral v zadnjih dveh desetletjih in ki v zamejenih horizontih lokalnih veljakov in vrhunsko razvitega petelinjenja na vaškem gnojišču, velja za vrh domačijske zaplankanosti.
Rečeno drugače in ostreje ter bolj natančno: vso to paberkovanje po Pahorjevi resnici je treba strogo jemati kot sestavino pahorizma samega. Pahor ni tisti, ki vzpostavlja pahorizem (janšizem), to drugo, torej
 janšizem , je tisto, kar je dolgo iskalo in sedaj tudi končno našlo Pahorja kot svoj naravni, civilni, kulturni izrastek, kot svoj resnični pojav (tudi resničnostni show par excellence ). Tako kot Milošević (ali Tuđman) ni vzpostavil miloševićizma (tuđmanizma) in srbskega (hrvaškega) postfašizma, ampak je miloševićizem (tuđmanizem) tisto, kar je predhodilo in kar je »iznašlo ter proizvedlo« Miloševića (Tuđmana), tako velja tudi tukaj in zdaj. Hkrati pa velja poudariti tudi, da pahorizem ni vrh sveta in tudi ne gre na noben in nikakršen »Vrh sveta«, ampak je – tako kot je to veljalo za Miloševića in Tuđmana – vrh radikalnega lokalizma, ki se je tukaj samoinštaliral v zadnjih dveh desetletjih in ki v zamejenih horizontih lokalnih veljakov in vrhunsko razvitega petelinjenja na vaškem gnojišču, velja za vrh domačijske zaplankanosti.
Že če brez običajnih predsodkov zmoremo razumeti klasično mesto iz Aristotelove Politike , kjer maestro loči med koinonia politike na eni in ethnos na drugi, nam bo zadeva razumevanja Pahorja bistveno olajšana. To je tista ključna razlika, ki je v osnovi vseh postavitev med (mi) »Grki« in pa (oni ) Barbari in je obenem tista usodna razlika, ki je ne le zabrisana, ampak je kar naravnost bila brez ostankov izničena, in sicer tako v moderni kot tudi (in še bolj) v post-moderni, ki jo ravnokar životarimo. Ta razlika ni – kot se to nam, prenapihnjenim od zahodnjaško vzvišenih kulturrasističnih predsodkov dozdeva – razlika »med kulturami«. Ni torej »medkulturna razlika« v pomenu – kot je to absolutno obveljalo danes v pogojih slepe antropologije, pa naj le-ta (stara antropologija) zagovarja, češ da smo Eni (mi) kulturni, praviloma civilizirani, razviti …, Oni (drugi) pa nekulturni, necivilizirani, nerazviti … Ali pa obratno (nova antropologija) oz. kaj devetega. Gre za bistveno, radikalno drugo in drugačno razliko, katere razumevanje šele omogoča vpogled v to, s čemer danes sploh imamo opraviti na vsem kulturnem in kulturiranem, dejansko kulturrasističnem Zahodu. Posledično torej to velja tudi za Slovenijo v Pahorjevi dobi (Pahorjev
 janšizem ).
Rečeno drugače in na ravni cinizacije sirakuške retorike: Spoštovane tovarišice in tovariši, cenjeni gospodje, velecenjene gospe! Z njegovo visokostjo, tovarišem Pahorjem, smo soočeni z dokaj zapletenim pojavom
 janšizma . Janšizem je tisto, kar – vsaj kolikor gre za razumevanje in možnost poteka na ravni historičnosti – Pahorju in Janši radikalno predhodi. V tem pogledu – gledano torej s stališča janšizma – sta Pahor(izem) in Janša(izem) samo dve njegovi »osnovni pojavni obliki« (kar ni isto kot fenomena), ki pa sta analitično in v grobih potezah bili, vsaj za silo (prim. Kuzmanić 2003), že predstavljeni.
Kuzmanić, T. (2003): Tuđmanizem in
 janšizem  (nacije-države in postsocializmi). V: Nova desnica , DPU, III letnik, Ljubljana, Mirovni inštitut, str. 91–131.
In tako smo pri dveh vprašanjih. Prvo se glasi: Ali ponuja Janez Janša, premier in predsednik stranke, ki je na volitvah zmagala, umetniški akciji dovolj produktivno okolje za njen kakršenkoli javni učinek, se pravi za opazno interakcijo med umetnostjo in politiko? Je
 janšizem , ki ga smemo definirati kot s sodobnimi demokratičnimi standardi zastrt makiavelizem, dovolj zaokrožena ideološko-politična formacija, da privlači bistvene umetniške intervencije? Kar morda že pomeni, da je mera kritične distance do sedanje oblasti, ki jo pooseblja Janez Janša, prepolna, kar se na področju umetniške refleksije sprevrača v iracionalno, brezinteresno in ludistično zavračanje? – In drugič: ali akcija umetniške trojke pomeni, da je slovenska umetnost zlezla iz poosamosvojitvene letargije in znova zavzema dejavno razmerje do družbenih in političnih vprašanj?