Prikazujem 21-40 od 65 konkordanc.
Poklicni politologi bodo vedeli bolje, a jaz bi stanje, v katerega je padla SDS, poimenoval začarani krog
 janšizma : z Janšo nikakor ne morejo zmagati, a brez njega niso nič. Ko človek bere uradni program SDS, teče napredno, gladko in v lepo lektoriranem jeziku. Nič čudnega, da se je lani Janša razhudil nad liberalnimi demokrati, ker so bojda prepisovali njegov program (pustimo zdaj ob strani zanimivo vprašanje, kako je mogoče, da ima glavna sila tranzicijske levice enak program kot glavna sila tranzicijske desnice). Sploh je zadnja leta opaziti precejšen napor, da bi se stranka predstavila kot zmerna, sredinska politična izbira. Toda stranka hočeš nočeš ostaja predvsem gibanje Janeza Janše, vdano strateškim analizam velikega voditelja. Po Magu naj bi ena od teh kazala celo na potrebo po spremembi strankinega imena, saj naj bi njegovo formalno levičarstvo po nepotrebnem vznemirjalo članstvo. Res je, lahko se imenuje tudi kako drugače. Samo, da ne bo JZS Janševa zmerna stranka. To bi bil namreč hud primerek protislovja v pridevniku.
Ljubljana, 27. junija (STA) - Na predvolilno kampanjo sta do zdaj najbolj vplivala dva dejavnika. Prvi je, da se je v strankarski areni pojavil nov igralec Miro Cerar s svojo stranko. Drugi dejavnik je Janez Janša in njegov križev pot od doma do Doba, piše Zoran Potič v Delu. Janševi stranki se po tako zastavljeni kampanji ni treba več pretirano truditi - vsak dodaten vložek bi bil odveč. Zato njihovih predstavnikov verjetno sploh ne bo več na nobeno soočenje. Kampanja SDS je postal Janez Janša in njegova vloga mučenika in žrtve. Tudi pred tokratnimi predčasnimi volitvami smo ujeti v zanko
 janšizma  oziroma antijanšizma. Prvi predmoderni politični fenomen gradi na kultu osebnosti, drugi na strahu pred tem. Tretji dejavnik v obdobju pred volitvami, ki bi lahko imel pomembno vlogo na razplet volitev, je mobilizacija volivcev. Ta za zdaj najbolj uspeva SDS in delno NSi, medtem ko se zdi SLS preveč uspavana, potem ko je bil njen predsednik izvoljen v evropski parlament. Po drugi strani je bilo na zadnjem soočenju na komercialni televiziji zanimivo spremljati nespretne poskuse Alenke Bratušek rušenja kredibilnosti Mira Cerarja v odnosu do Janeza Janše. Premierka je zaslutila, da ji zmanjkuje zraka, zato se je odločila za tvegan napad, ki se lahko slabo konča za njeno stranko. Tudi socialdemokratski blok pred finišem pospešuje in mobilizira svoje volivce, a ključno obdobje bo zadnji teden pred volitvami. Takrat se ponavadi odloča, na katero stran bo preskočila slaba četrtina zmernega volilnega telesa. Seveda pod pogojem, če se bo sploh odpravila na volišča, piše komentator.
Predsednik Cukjati je spet ustvarjalno presenetil. Novinarje, ki opozarjajo na resne težave pišočih, ki jim politika natika uzde, je opozoril, da protestirajo le proti samemu sebi. Če je bušizem zdrs jezika in pameti,
 janšizem  zdrs vodenja v poveljevanje in spoštovanja v poniževanje, je cukjatizem zdrs dostojanstva in morale (tudi krščanske) v cinizem. Večino naših težav je mogoče prevesti v cukjatizme. Nekaj primerov.
Seveda bo razvojni poraz Slovenije ob pomoči vladnih spin-doktorjev predstavljen kot nova grandiozna delovna zmaga velikega voditelja in ljudskih množic. Janševa vlada sanja o letu 2023, ko bo Slovenija končno vstopila v srečni raJJkomunizem, in naokrog trosi le še protireformizem, ki se lepo sklada z opozicijsko socialno demagogijo. Eni in drugi so zreli za uresničevanje slovenske različice velike ideje Džu-če, ljubljeni vodja Kim Jong Janez pa bo verjetno kmalu razglasil gradnjo
 janšizma  v eni deželi in napovedal izdelavo slovenske atomske bombe. Pravzaprav jo Slovenija že ima: Janša jo je s svojo protireformno ekonomsko politiko podtaknil v slovensko gospodarstvo in politiko - Jankovići, Popoviči in drugi so njegov izdelek, janše v malem. Ne slišite tiktakanja?
Tonči A. Kuzmanić ugotavlja v prispevku Ekstremnost centra, da je načrtovana analiza političnih ekstremov v volilni kampanji 2000 postala bistveno bolj zahtevna, ker se je ekstremnost premaknila ali prikrila in ni več neposredno dostopna. Avtor je analiziral nekatere manj vidne toda bolj zakoreninjene ekstremnosti, ki utegnejo biti usodne za prihodnost demokracije na Slovenskem. Ker ni nič več tako, kakor je včasih bilo, so tudi nacionalizem, šovinizem, kulturni rasizem (ta je ključen za razumevanje razmer v Sloveniji) in tudi ekstremizmi postali drugačni, kakor so bili včeraj. »Adaptirali« so se, »modernizirali«, kar »postmodernizirali« in/ali »postpolitizirali«. Avtor ugotavlja, da se ves korpus slovenske politike nenehno premešča proti desni in je sedaj bistveno bolj desno, kakor je bil kdaj v zadnjih desetih letih. Desnica, o kateri govori, ni več tradicionalno politična in je ne gre iskati zgolj med privrženci Bajuka in Janše. Je bolj postmoderna, vzvišena in arogantna, predvsem pa antipolitična. Iskati jo je treba predvsem znotraj manageriziranih drnovškovcev, v pojavih, kakršna je mešanica rasističnega in postmodernega pri Jelinčiču, in v tako antipolitičnem pojavu, kakršen je vstop Stranke mladih v parlament. Kuzmanić ugotavlja, da je to, kar se v Sloveniji ponavadi razume kot levo ali pa »zares levo« pravzaprav radikalno, fundamentalno, torej kleno in korenjaško. Trdi, da ne samo da fundamentalizem stopa na mesto levega, pač pa levega skorajda sploh ni. Vsako anticerkveno in antikatoliško stališče je tukaj že apriorno izenačeno z levico. Medijsko razumevanje t. i. volilnega »zasuka v levo« je pravzaprav neinterpretacija in radikalno vrednostno centristična ocena, ki ima predvsem nalogo zastraševanja. To ni nikakršna »objektivna ocena dogodkov«, ampak antipolitična drža, trdi Kuzmanić. V tem okolju ne boste našli zvrsti običajne interpretacije, ki bi bobu rekla bob in izrekla radikalno preprosto stvar: tako kakor Albanci, Srbi in Poljaki tudi Slovenci na dani stopnji nerazvitosti demokracije nimajo (več) nikakršne druge religije razen slovenstva samega. Če hočemo zares misliti to, kar se dogaja v postsocialistični Sloveniji, še posebno to, kar se je zgodilo na volitvah 2000, potem je treba reči, da je ravno na teh volitvah v Sonderweg neokonservativnem neoslovenstvu ujetih ne-razlikah (ne pa v razlikah!) in nerazlikovanjih zmagala drnovškov(sk)a pot. Prišli smo v situacijo, v kateri utegne biti
 janšizem  udejanjen na »mehak« (Drnovškov) način, kar pomeni vse prej kot to, da janšizem ne utegne zmagati. Kuzmanić ugotavlja, da »pravi« problem, s katerim imamo opraviti, ni tisti, ki je doma na levici, ali tisti, ki je doma na desnici. Volitve 2000 je treba obravnavati kot nekakšen »obračun z nacionalizmom«, toda to ni bilo storjeno s pozicij »uhajanja« nacionalizmu kot takemu in tudi ne s pozicij iskanja »drugih« (denimo političnih) iztočnic razvoja. Nacionalizem je premagan, vendar s pozicij in v imenu novega nacionalizma, v imenu postpolitičnega neoslovenstva, ki ga reprezentira eldeesovski postpolitični mainstream.
26 Seveda je to tisto mesto, na katerem se seseda sama fiktivna »socialnost« post-socializma, torej tisto, kar le-ta ima pogostokrat napisano kar v Ustavnih listinah posameznih držav, a to bom pustil za neke bližnje čase, ki bodo eksplicitno in nedvomno odprli ravno točko legitimnosti in legalnosti post-socializmov kot takšnih in ki so nam bistveno bližje, kot se nam to utegne zazdeti v danem trenutku. Rezultati zadnjega (november 2007) referenduma o »lastninjenju Triglava« pričajo o tem, da so se, vsaj za silo, množice post-socialističnih podložnikov začasno zbrihtale. V tem oziru smo priča položaju, ko je prvo plast neoliberalizma in neokonzervativizma razkrinkana. Toda to je šele začetek Kalvarije! Sedaj, v naslednjem koraku, bodo morale tukajšnje množice vsaj še zapopasti pahorjevski socialni inženiring oz. to, da je Pahor s svojo množico sladko besednih nemišljenjskih družboslovcev pravzaprav tisti, ki je glavni nosilec
 janšizma  na Slovenskem …
28 Osnovni programski stavek neokonzervativne vladavine na Slovenskem, ki jo opredeljujem kot
 janšizem , je namreč natanko tole: procese lastninjenja je treba »izpeljati do konca«. Ta fundamentalnost par excellence je tista osnova, na kateri v zadnji instanci temeljijo vsi post-socializmi.
A tu se inovativne zadeve menedžerske revolucije niti slučajno ne bodo (ker se ne morejo – to lahko postorijo le ljudje, ki izrečeno nekaj takega kot »dost' mamo«) ustavile same od sebe. Načeloma in ideal-tipsko rečeno, je tako namreč moč in treba pričakovati vsaj še dve dodatni inovaciji znotraj meja janšizma (obogatene oblike janšizma). Temu primerno se je treba na njih začeti pripravljati že danes. Prva je tista, ki bi jo utegnil konceptualno oblikovati (ne nujno tudi izpeljati) Plemeniti in bi lahko, denimo, šla v smeri plamenov kresne noči in podiranja kristalov z vsemi posledicami, ki so nam vse prej kot znane. Zajela bi torej – kot vihar – »vrhnjo stavbo«, organizirala vaške veselice, na katerih bi pele velike, puškomitraljezne brizgalne. A ta – seveda možna – podkozolčna inovacija bi hkrati predpostavljala (poleg janšizma, torej domačnosti same) v letih, ki prihajajo, vsaj še ustrezno preureditev Evrope in še marsičesa drugega. To, kajpada v pogojih »krize« (beri depresije!), žal seveda ni nič nemogočega. Druga pa je tista, ki bi jo – na ravni know-how (ne pa neposredne izpeljave) – lahko koncipiral Slavoj Žižek. Ta druga različica še ne izživetega levega
 janšizma  bi lahko šla v smeri transnacionalne (»kozmopolitske«, če rečem izvorno, torej stoiško) socialne revolucije in revolucionarnega nasilja »zgolj« na lokalni ravni. To je namreč tisto, na čemer tako intenzivno delajo današnji metalci ognja, predvsem pa že omenjeni in pa domačemu magu sorodni, Veliki mag Badiou. Tukaj bi šlo za podtalne, za kresove v podpodju (»baza« …), ki s spremembo »tistega spodaj« pričakujejo »spremembo tistega zgoraj« ali preprosteje, spreminjanje/revolucioniranje družbe in vzpostavitev stanja »razodtujenosti«. Ta druga, »spodnja« revolucija, bi najverjetneje utegnila meriti na globinska gradbena, poietična dela in opravila »v globini« družbenega. Zdi se mi, da je ta druga – ravno za to, ker se zdi »totalno nemogoča« – celo nekoliko bolj verjetna. Ima namreč to prednost, da ne predpostavlja drugih, kontekstualnih sprememb (Evropa …), ampak le radikalizacijo (socialrevolucioniranje) obstoječe menedžerske (socialne) revolucije, ki jo Evropa že itak prestaja, le da se nam le-to večji del napak kaže v »benignih« formah kulture, kot je »amerikanizacija«. Obe novi možnosti sta seveda še kako kompatibilni tako z janšizmom Janše kot z janšizmom Pahorja in tako se bosta tudi obnašali: torej kot priključki že obstoječemu, kot »radikalizaciji« tega, kar je že tukaj in zdaj.
Naša tukajšnja in zdajšnja dilema se torej glasi nekako takole: ali bomo zmogli misliti zgoraj nakazano »telečjo optiko« ter ustrezno ukrepati, ali pa bomo vsi skupaj postali telečja obara, ki si jo bodo privoščili postfašisti za malico. Bolj teoretično rečeno pa velja izpostaviti vsaj še dvoje. Prvič, za »kritiko« fašizma (in neofašizma) je nedvomno zadoščal takšen ali drugačen antifašizem. Točno to je tisto, kar je partizanska generacija opravila z odliko in pri čemer je današnja postpartizanska generacija nevarno obtičala. Osrednji problem je v tem, da tukaj in zdaj več nimamo opraviti s fašizmom (ali vsaj čedalje manj), pač pa s postfašizmom. V položaju, ko imamo opraviti s postfašizmom, pa za kritiko (če sploh še gre za kritiko kot nekaj učinkovitega) več ne zadošča noben in nikakršen antifašizem! Potrebno je nekaj bistveno bolj zahtevnega, drugačnega, potrebno je bistveno več. Kajti danes nedvomno velja – to se da empirično dokazati brez večjih težav –, da gresta antifašizem in postfašizem skupaj, z roko v roki. Tudi tukaj in zdaj! Znani Plemeniti primer v tem pogledu ni niti edini v Sloveniji niti ni izjema širše gledano v postsocializmih (in post-kapitalizmih). In drugič, »kritika« postfašizma in čedalje bolj radikalizirane neokonservativne desnice v postsocializmih, predpostavlja vsaj še kritiko znotraj levice same (kolikor je o čem takem, kot je levica, tukaj sploh moč govoriti). Ali pa, če rečem v stari govorici – naj mi oprostijo visoko cenjena in spoštovana evropska gospoda novih znamenj –, predpostavlja »samokritiko«. To, kar bi danes rade postorile stranke, kot so LDS, SD ter številne druge podobne skupine, ki se imajo za levico in ki bi rade vzpostavile »alternativni program« vladavini janšizma v Sloveniji, spominja na naivne otroške igrice v peskovniku. Vse, kar sploh še počno, je namreč udejanjanje neke imaginarne, bojda »razvite in evropske« mantre (pozabljajo da živijo v postsocializmu in ne vedo, da imajo opraviti z
 janšizmom ), ko skušajo »zasesti sredino«. Večjega darila, kot je tako učinkoviti levičarski strel v lastno koleno, si celo sami postfašisti ne bi mogli želeti. Kot da bi na ta način dejavno ubogali bojevniški klic, ki se je nekoč glasil »Ustavite levico«! Toda če in ko pademo na finto te interpelacije vrhunskega manipulatorskega para domačijske Našosti in hkratnih utemeljiteljev slovenskega republikanizma in postfašizma, se je treba zavedati vsaj še tega, da se na njenem ozadju prej ali slej pojavi tudi veliki Mag, ki je nekoč – sicer v nekem drugem kontekstu – dejal, da nam potem »lahko pomaga le še Bog«. Kaj pa, če je veliki republikanski Mag v znanem intervjuju imel prav?
Dosedanji potek predvolilne kampanje je pokazal, da desne stranke ne premorejo nikakršnega alternativnega modela ekonomskega in socialnega razvoja Slovenije, ki bi ga lahko zoperstavile vladajočemu "liberalnemu kapitalizmu". Tandem Logar-Špiletič, svoj čas najbolje plačani par javnih uslužbencev na Slovenskem, jih je oskrbel le z zgodbo o pokradenih 1,4 milijarde mark družbenega kapitala. Ponavljajo jo do onemoglosti, ne meneč se za podatke, da je devet desetin "oškodovanj" že knjigovodsko poravnanih, kar pomeni, da je šlo večinoma za kolektivni interes bodočih malih delničarjev ("notranjih lastnikov"), da bi čim ceneje prišli do večinskega deleža v svojih podjetjih, da o tem, da se je to dogajalo v času Demosove vlade, ki ni poskrbela za zakonsko prepoved takrat še legalnega početja, sploh ne govorimo. Antiorganizacija pa je za povrh še spisala spisek kadrov, ki naj bi jih doletela kadrovska čistka ob zmagi "pomladnih" strank. Socialdemokrati so v začetku tega tedna s precejšnjo zamudo zanikali vsakršno povezavo z avtorji diskete. Čudno, izbor ljudi in besednjak z diskete sta takšna, kot bi ju narekoval Vodja osebno. Mar je mogoče, da ima
 janšizem  že svojega sprijenega otroka, ki se je izmaknil nadzoru duhovnega očeta?
Ker v zadnjem času dobivam vse več vprašanj, kje bi se dalo še nabaviti Rdečo ploščo, sporočam: matrica z Rdečo ploščo, Moped showom in sploh rdečo polpreteklo zgodovino, od komunizma skozi socializem do
 janšizma , je v Avdio video studiu Racman že v delu in zgoščenka TOFtalka bo že prihodnji mesec zagledala luč sveta.
Na seji so namreč protestirali novinarji, pa tudi obiskovalci, ki so imeli transparent z napisom Smrt
 janšizmu , svoboda narodu.
Predvsem pa je napoved zlovešča zato, ker se Janša ne umika, temveč ostaja in menja taktiko. To je dvakrat slabo. Prvič zato, ker z njim ostaja tudi politika, ki jo uteleša. In drugič zato, ker s tem še naprej blokira normalizacijo političnega prizorišča. Blokira tudi nastanek drugačne levice, ki bi morala za svoj idejni steber najti kaj drugega kot Nejanšo. S tem nimamo v mislih kakšne do Janše bolj prijazne levice, à la Borut Pahor, ampak nasprotno takšno, ki je
 janšizmu  sposobna reči dvakrat ne. Se pravi, ki mu je zmožna reči ne tudi kot svojemu negativnemu določilu. Torej tako v relativnem kot v absolutnem smislu.
Tako kot prva lastovka ne prinese pomladi, ampak pomlad pride, ko zima odide, tako tudi prvi disident v času
 janšizma  ne pomeni nič drugega kot to, da mu bodo morda sledili še kakšni, morda tudi ne, nazadnje pa bo zime enkrat le konec. V zadnji Mladini objavljeni intervju z nekdanjim urednikom Delove Sobotne priloge Ervinom Hladnikom Milharčičem me je zanimal iz več razlogov. Najprej sem se kot zgodovinarka zavedela, da sodobnik ne sme biti preveč izbirčen glede zapisovanja dejstev v kronologijo in naprej v zgodovino - Ervin Hladnik Milharčič je zdaj disident, ne glede na to, ali se zdijo njegova dejanja in pisanja vsem dovolj junaška ali ne. Nato me je kot vztrajno bralko zapisov tega avtorja zanimalo, kako gibka je danes, po tem, ko je obšel svet in se vrnil k domu, njegova misel in kako prodorno je njegovo opazovanje. Nazadnje pa kot raziskovalka medijev nisem prezrla tistih delov njegovega intervjuja, ki jih je posvetil oceni slovenskih medijev po novem.
Nobenega dvoma ni, da še posebej v starejših ljudeh obstaja strah, spomin na strah pred zgodovinskim fašizmom v letih pred drugo svetovno vojno in še posebej med njo. Takšen strah se ti zaleze v kosti, da ne rečem v gene, in ne mine, še spomin nanj je strašen. Vsako spominjanje imena, ki je imenovalo to nasilje - fašistično - znova naježi kožo ljudem, ki so ga živo občutili. V tem pogledu je neprimerno izgovarjati to strašno ime - ampak potem bi morali izpustiti tudi nacizem in komunizem in še kakšno drugo ime in bi tako ostali brez zgodovine, saj bi bili nenadoma brez možnosti primerjav med preteklostjo in sedanjostjo. Zato je po mojem mnenju bolj pomembno in potrebno, da posamezne termine pojasnjujemo v njihovem lastnem (ne le preteklem, ampak tudi današnjem) kontekstu. Pojmi, sintagme, tudi posamezna rekla nimajo v vseh časih istega pomena. Razvijajo se ne le družba in njeni pojavi, ampak tudi sami pojmi. Včerajšnji in današnji fašizem namreč nista eno in isto! In če kdo iz prestanega strahu pred zgodovinskim fašizmom in zaradi spomina nanj te besede ne prenese, jo lahko mirno zamenja z besedo »
 janšizem «. Saj besede le nakazujejo stvar samo, problem pa je prav tisto, kar besede - bolj ali manj primerno - označujejo.
Janša in Rupel sta torej postala zaveznika, velika osamosvojitelja sta se zaradi levičarskega prevrata, v katerega naj bi se bila ujela velika LDS, skupaj odpravila na pot k boljši, bolj uravnoteženi in bolj demokratični Sloveniji. Skupaj v boju zoper aroganco, odtujenost in skorumpiranost. Paradoks je torej v glasovanju, ironija pa v političnem spominu. Ta niti pri Ruplu niti pri Janši ni daljši od kampanje za Nato. Pred njo sta imela politična republikanca ohlajen, nekaj let poprej celo sovražen odnos. Rupel je omenjal
 janšizem , Janša je pisal o ruplizmih. Za enega je bil njegov politični nasprotnik demagog, ki je nesramen in ki rad podtika. »Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak sovražnike.« Za drugega je bil njegov politični nasprotnik samo »svetovljan z rumenim puloverjem in smrdečo pipo«.
A liberalec po prepričanju je bil še konkretnejši nekaj tednov kasneje, ko je objavil članek o
 janšizmu . Rupel je z modrostjo intelektualca in svetovljana dokazal, da je Janša politik totalitarizma, njegove akcije pa je blasfemično povezal s komunističnim delovanjem. »Če mu natančneje prisluhnemo, se ne bomo znebili občutka, da ta politična retorika vsebuje pomembne elemente nekdanjega komunističnega žargona. Mož govori o revnih in bogatih, o razredu delavcev in kapitalistov, še posebno bankirjev. Zavestno posnema retoriko svojega nasprotnika, ki ga imenuje kot komunista.« Zanimivo, da je Rupel iz leta 1994 videl tisto, česar Rupel iz leta 2004 ne vidi več.
Tako pa se je zgodilo, da so zagrizeni nasprotniki "
 janšizma " naravnost mojstrsko pljunili v lastno skledo. S tem sta naredili samomor dve muhi na mah, ki jih janšizem ne bi mogel sam ubiti. Najprej so gospodje "antideisingerji" priznali, da so v nekem ključnem trenutku funkcionirali kot klan in pristali na klanovsko logiko. Še več, legitimirali in okronali so početje vsakega "protizarotniškega" pisuna. Od zdaj naprej lahko vsakdo, če to ni pod njegovo ravnjo, mirno začne zbirati podatke, jih pomeša z nekaj nepreverjenimi govoricami, nato pa doda ustrezno mero izmišljotin na tak način, da se vključijo v celotno shemo in skupaj tvorijo zgodbo - teorijo, izbrano že vnaprej. Vsak izmed nas lahko tako postane agent CIE, udbomafijec ali vsaj človek, ki ima razpredene lovke po vseh državnih ustanovah - samo dovolj globoko je potrebno razkopati rodovnike in spiske šolskih kolegov...
Koper, 04. oktobra (STA) - Toliko bi v državno denarnico kapnilo, če vlada sprejme in poslanci potrdijo predlog o zvišanju davka na dodano vrednost za časopise in revije. To je denar, za katerega se da prirediti kar razkošen pogreb. A morda bo finančni minister naslednjič na mizo vrgel predlog zvišanja DDV za pogrebne storitve, v Primorskih novicah piše Vesna Humar. Kaj je naslednje na vrsti? Bonboni? Semenski krompir? Povoji in obliži? Knjige? Kruh in mleko? Nabor obdavčenega z 8,5 odstotki ni neskončen. A je dovolj pester, da ministrski zbor lahko z njega vedno znova izbere orodje, s katerim bo dobil po ušesih ta ali oni. Če naslednje leto v Sloveniji propadeta časopis ali dva, bo predviden dodatni davčni priliv nekoliko manjši, nekaj deset brezposelnih bo dobilo denarno nadomestilo in nekaj deset tisoč Slovenk in Slovencev bo vedelo še manj, kot vedo danes. Ampak svet se ne bo nehal vrteti in tudi države ne bo konec. No, vsaj ne zaradi časopisov. Pobrati pa jo zna strmo navzdol vijoča se spirala razmišljanja, ki vse potiska v polje pogrešljivega in nepotrebnega, pokvarjenega in odvečnega. Razmišljanja, ki v vseh in v vsem išče slabo, ki nikomur ne privošči niti golega preživetja, ki prezira vse vrste presežkov in rešitev lastne majhne bede vidi zgolj v krčenju, bežanju in skrivanju. Pozor! Ime tega fenomena ni samo
 janšizem , ampak slovenceljstvo ali hlapčevstvo, če hočete. Negujemo ga zelo dolgo, nekateri ga znajo le spretno uporabiti. V čudnih manevrih, ki niso ekonomija, ampak le politika najslabše vrste, sklene komentatorka.
Torej, v SSKJ imamo pizdo kot organ in karakter, v SNB pizdarijo, v SSKJ pico, zdaj piceto, nova je beseda zunajstrankarski, okej, v nekdanjosti bi imela lahko ustreznico nekomunističen. Odhod iz Jugoslavije je sprožil prihod jugonostalgikov. Novejša beseda je bušizem, beseda ali besedna zveza Georgea Busha mlajšega, ponavadi nesmiselna. Hja, med nami je
 janšizem , kakšna baraba bi tudi to povezala z nesmisli, a v slovarju ni ideologije, kaj šele žalitev, zatorej gre za politično usmeritev, kot jo zastopa J. J. In kučanovec je nov, gre za pripadnika političnega kroga M. K. Večina politikov ne bo nikdar doživela poroda svoje besede, sam se spomnim podpoštenjaka, v SNB ga ni, očitno je zamrznjen.