Prikazujem 1-20 od 37 konkordanc.
Prva teologa vic: Peter Kantor in Simon iz Tournaija Zdi se mi, da je prav Peter Kantor (1197) vgradil vice v sistem in v teološko učenje; njegov pomen pri vzpostavitvi sholastike postaja čedalje očitnejši. Ta magister v pariški šoli Notre-Dame je ob pogledu na spreminjajoči se svet okoli sebe, na ekonomska podvzetja, na družbene in politične strukture, na s
 kazuistiko  zvezane mentalitete nedvomno najbolje dojel novosti
upati si in sem ubil ... Samo upati si me je zamikalo, Sonja, to je ves vzrok!« »O, molčite, molčite!« je kriknila Sonja in plosnila z rokami. »Od Boga ste se odvrnili, pa vas je kaznoval in vas predal hudiču!« »Saj res, Sonja, ko sem ležal v temi in se mi je vse to prikazovalo, me je najbrž skušal hudič, a?« »Molčite! Ne posmehujte se, bogokletnik! Ničesar, prav ničesar ne razumete! O moj bog! Ničesar, ničesar ne bo razumel!« »Molči, Sonja, sploh se ne posmehujem, saj sam vem, da me je zapeljal hudič. Molči, Sonja, molči!« je ponavljal mračno in vztrajno. »Vse vem. Vse to sem že premislil in premozgal, ko sem ležal takrat v temi ... Vse to sem predebatiral sam s seboj, do zadnje malenkosti, in vem vse, vse! In kako sem se takrat naveličal vsega tega blebetanja! Vse sem hotel pozabiti in začeti vse znova, Sonja, in nehati blebetati! In ali res misliš, da sem šel tja kakor bedak, brezglavo? Šel sem kakor bister človek in prav to me je pogubilo! In ali misliš, da na primer nisem vedel vsaj tega, da pravzaprav niti nimam pravice imeti oblast, če se kar naprej sprašujem, ali imam pravico imeti oblast. In če si zadam vprašanje, ali je človek uš, potem človek najbrž ni uš zame, ampak je uš za tistega, ki na to še pomisli ne in ki si na svoji poti ne zastavlja vprašanj ... Če sem se toliko dni mučil s tem, ali bi Napoleon to storil ali ne, sem torej jasno čutil, da nisem Napoleon ... Prestal sem vso muko vsega tega blebetanja, Sonja, in sem se je hotel znebiti enkrat za vselej: hotel sem ubiti brez
 kazuistike , Sonja, ubiti zaradi sebe, samo zaradi sebe! Pri tem nisem maral lagati niti sam sebi! Nisem ubil zato, da bi pomagal materi – to je neumnost! Nisem ubil zato, da bi postal dobrotnik človeštva, potem ko pridobim sredstva in oblast. Neumnost! Ubil sem kratko in malo zaradi sebe, zaradi samega sebe: v tistem trenutku mi je bilo najbrž vseeno, ali bom postal dobrotnik kogar koli ali pa bom vse življenje kakor pajek lovil vse ljudi v svojo mrežo in vsem izsesaval žive sokove. In predvsem nisem potreboval denarja, Sonja, ko sem šel ubijat; bolj kakor denar sem potreboval nekaj drugega ... Zdaj vse to vem ... Razumi me: če bi šel po isti poti, umora mogoče ne bi ponovil nikoli več. Moral sem zvedeti nekaj drugega, nekaj drugega me je napeljalo k temu: takrat sem moral ugotoviti, in to čimprej, ali sem uš kakor vsi ali sem človek. Bom zmogel prestopiti mejo ali ne bom zmogel? Si bom upal skloniti se in pobrati ali ne? Ali sem trepetajoče bitje ali pa imam pravico ...« »Ubijati? Ubijati da imate pravico?« je Sonja plosknila z rokami. »Eh, Sonja!« je razdraženo vzkliknil in ji že hotel nekaj ugovarjati, a je zaničljivo obmolknil. »Ne segaj mi v besedo, Sonja! Hotel sem ti dokazati samo nekaj: da me je takrat pripeljal tja hudič, nato pa mi je dal vedeti, da nisem imel pravice hoditi tja, ker sem prav takšna uš kakor vsi! Ponorčeval se je iz mene, zato sem zdaj tudi prišel k tebi! Sprejmi gosta! Ali bi bil prišel k tebi, ko ne bi bil uš? Poslušaj: ko sem šel takrat k starki, sem mislil samo poskusiti ... Da boš vedela!« »In ste jo ubili! Ubili!«
Slovenija je dežela poljubnosti in
 kazuistike . V njej velja ta stara, a pervertirana izmaelitsko-bartolovska pogruntavščina: vse je resnično, vse je dovoljeno.
Z jezuitskimi kolegiji se tako tudi pri nas začenja kontinuirano višje šolstvo. Šestletni 'gimnazijski študij' so jezuiti v Ljubljani dopolnili s študijem
 kazuistike  (1619), moralne teologije (1628) in filozofije (1704), žal pa učnega programa niso povzdignili v univerzitetni študij. Ostali so na ravni akademije, ker je politična oblast določila univerzo v Gradcu za osrednjo univerzo vseh notranjeavstrijskih dežel.
Pulmologinja Zlata Remškar je pojasnila, da v UKC ne dela redno, je pa članica ene od dveh interdisciplinarnih komisij za verifikacijo poklicne azbestne bolezni na inštitutu za medicino dela, ki se skličeta in sestajata po potrebi, če obstaja
 kazuistika . V zadnjega pol leta se je komisija, katere delo traja od dve do tri ure, sestala dvakrat. Remškarjeva je še dodala, da je prisilno upokojitev zaradi Zujfa leta 2012 sprejela, ker ji drugega ni preostalo: "Če bi imela možnost, bi z veseljem delala še naprej. Bil je kar osebni šok. Za delo sem se počutila namreč popolnoma sposobno in sem v njem uživala."
Že iz tele moje družinske
 kazuistike  se da razbrati, da torej odločajo zelo raznoteri dejavniki (kajti moja otroka sta bila enako vzgojena). Ne glede na njihovo mnogoterost pa je treba reči, da pomembne odločitve v partnerskem odnosu nikoli niso zares individualne. V sožitnem partnerstvu se partnerja bodisi brez besed bodisi verbalno sporazumevata o vsem, kar sodi v njuno skupno življenje, od tega, kdo bo zlagal posodo v pomivalnik (pri nas sem to jaz) in kdo pa perilo v pralnik (pri nas je to moja žena), pa do tega, kam pojde družina letovat, kako pogosto bosta imela medsebojne spolne odnose – in seveda tudi, ali bo njuna skupnost zunajzakonska, civilna ali cerkvena.
Vse do XVIII. stoletja so se vlekle dolge razprave o tem, ali sme sodnik med zvijačnim zasliševanjem uporabljati lažne obljube, laži in dvoumne besede. To je bila cela
 kazuistika  pravniške slabe vesti. 31 P Ayrault, L’Ordre, formalité et instruction judiciaire, 1576, 1, III, pogl. . LXXII in pogl. LXXIX. 32 D. Jousse, Traité de la justice criminelle, 1771, I, str. 660.
Pri tem je seveda popolnoma jasno, da morajo biti omenjeni "razlogi" -- zakoniti. Ta utemeljenost v zakonu pa je dvojna. Po eni strani mora iti za materialno utemeljenost, kar pomeni, da mora biti v igri kaznivo dejanje (ali v nekaterih primerih prekršek) in po drugi strani mora za biti za to podan procesni razlog naprimer iz 157. člena ZKP. Ker se ta sklicuje na 201. člen ZKP, je jasno, da mora biti utemeljen sum, da je oseba storila neko dejanje, ki je kot kaznivo opredeljeno v materialnem kazenskem zakonu. To seveda pomeni, da mora biti vsakomur, ki je aretiran (in pridržan) takoj pojasnjeno, (1) katerega kaznivega dejanja je osumljen in (2) kako je ta sum utemeljen. Osnovna človekova pravica in civilizacijska pridobitev je, da ima osumljenec pravico do zagovornika od trenutka aretacije dalje (29. člen Ustave v povezavi s členom 4 (2) ZKP) -- vendar je treba razumeti, da to ni nekakšna širokosrčna koncesija s strani države, temveč neizogibna logična posledica z obilno
 kazuistiko  podprte ugotovitve, (1) da je govor o sporu med državo in posameznikom v kazenskem postopku v trenutku, ko se policijske poizvedbe (focused investigation) osredotočijo na eno osebo in da ima torej (2) prizadeta oseba od tega trenutka dalje vse pravice iz 29. člena Ustave. Glej podrobneje B.M. Zupančič et al., Ustavno kazensko procesno pravo, str. 146 ff.. Serija primerov, ki se konča z Mirando (in 19. členom slovenske Ustave) se začne s primerom Crooker v. California, 357 U.S. 433 (1958), nadaljuje s primerom Spano v. New York, 360 U.S. 315 (1959) in primerom Massiah v. United States, 377 U.S. 201 (1964), Escobedo v. Illinois, 378 U.S. 478 (1964) ter Miranda v. Arizona, 384 U.S. 436 (1964). Ta kazuistična serija je odjeknila po vseh zahodnih zakonodajah, čeprav je njeno bistvo večinoma ostalo skrito. To pa je: spor se začne z aretacijo -- in ne s sklepom o preiskavi ali celo z vložitvijo obtožnice. Primerjaj Evropska konvencija o človekovih pravicah, člen 6 (3) (a)...: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima ... pravico, da ga takoj in podrobno seznanijo, v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki (razlogi) obtožbe, ki ga bremeni..."
dati se sebe«, ampak »biti obveščen, poučen« o nečem (alicujus rei) in ima predvsem pravosodno rabo. Po drugi strani že v antični filozofiji, še posebej pod stoiškim vplivom pri Ciceronu in Seneci, kot privilegirano področje aplikacije te vednosti, ki jo delimo zgolj sami s seboj, nastopa moralno življenje: dejanja, besede, nameni, katerih vrednost je pod vprašajem. Conscientia ali conscientia animi je potemtakem sinonim za presojo, za ocenjevanje samega sebe in za instanco tega vrednotenja, ki odobrava ali obsoja, priča ali preganja z očitki vesti (conscientiae morsus). Igra podvajanja osebe (ki se opira na metaforo notranjega »glasu«) se je začela: ali sem v conscientia jaz tisti, ki se spoznavam in sodim o sebi, ali sem tisti, ki je razkrit in sojen? Ta igra se je še stopnjevala s krščansko moralno
 kazuistiko : sedaj se zastavlja vprašanje, ali je »glas vesti« naraven ali nadnaraven, ali izhaja iz človeške zmožnosti, iz vrojene moralnosti, ali pa izraža božji poseg, svarilo in milost, ki nam je dana od zgoraj. Vsa krščanska tradicija, ki prevaja grško besedo synéidesis s conscientia, komentira in variira stavek svetega Pavla, Rim 2,14–16:
Tretji protistrup je treba vbrizgati v “meritve” mehkega dela komponent vektorja procesa vzgoje in izobraževanja. Etika in morala ljudi, ki odločajo o šolskih rečeh, je mnogokrat drugačna, ko je razprava abstraktna in načelna ali ko gre za lastnega sina ali hčer. Precej etično spornega ali celo zlega ravnanja je posledica preprostega nepoznavanja zapisanih norm in
 kazuistike , ki je nastala v večdesetletnem razvoju bolj razvitih družb, kjer imajo tudi več strokovnih izkušenj z zunanjim vrednotenjem.
V Ljubljani so z gimnazijskim poukom (prvima dvema razredoma) začeli že v letu svojega prihoda. V okviru kolegija, ki so ga gradili v letih od 1598 do 1616, cerkev Sv. Jakoba pa je bila dograjena leta 1615, pa so poleg gimnazije delovali tudi posamezni višješolski kurzi (studia superiora). Za njihov začetek velja leto 1619 oziroma 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali še pouk moralne teologije (
 kazuistike ), pozneje pa še druge predmete. Od začetka 18. stoletja so bili v Ljubljani trije letniki filozofskega študija, leta 1704 so odprli stolico za logiko in cerkveno pravo, leto kasneje stolico za fiziko in matematiko. Leta 1766 pa so pod vodstvom patra Gabriela Gruberja ustanovili stolico za mehaniko.
Edini, ki se je sam razglasil za Antikrista, je bil Friedrich Nietzsche, ki je tako naslovil tudi svojo knjigo, v kateri je napovedal vojno »teološkemu instinktu« kot viru lažnivosti in slepila pred realnostjo. Za Nietzscheja je krščanski pojem boga »eden najbolj pokvarjenih pojmov o bogu, kar jih je padlo na zemljo«, to je bog, ki ga določa sovraštvo do življenja, bog kot »formula za vsako obrekovanje 'tostranskega' in za vsako laž o 'onstranstvu'«, bog kot »posvečena volja do niča«. V krščanstvu tako morala kot religija operirata z »imaginarnimi bitji«, »imaginarnimi vzroki«, »imaginarnimi posledicami« in vsako dobro ali slabo počutje razlagata s pojmi kesanja, slabe vesti, hudičeve skušnjave, božje bližine ipd. S svojo
 kazuistiko  greha in »inkvizicijo zavesti« je krščanstvo vzgojilo »čut za krutost do sebe in drugih«, postalo model »sovraštva do vseh, ki drugače mislijo«, »sovraštva do čutov in radosti čutnega življenja« in prav tako »sovraštva do znanosti«. Kot religija, ki se hrani z grehom in trpljenjem (»vse, kar trpi, vse, kar je razpeto, je božansko«), je krščanstvo »največja nesreča, ki je doletela človeštvo«.
Povsem nesprejmljivo je zato, da 150. člen, ki smo ga danes razveljavili, za ta prag postavlja gole razloge za sum, ki so v policijski praksi policijske države Jugoslavije predstavljali vse prej kot kakršenkoli prag --, ampak so bili pravna norma brez vsebine in praviloma tudi brez sankcij (lex imperfecta). Tudi dejstvo, da ne razlogi za sum niti utemeljen sum kot kriterija v naši pravni zgodovini nikoli nista imela konkretne kazuistične vsebine, samo otežuje že tako težko situacijo. Če bi namreč iz zbrane sodne prakse in ustavnopravne
 kazuistike  vsaj bilo razvidno, kaj kateri od obeh pojmov pomeni, potem bi vsaj približno konkretno lahko tudi vedeli, kakšen je predpogoj za državni napad na povsem temeljno posameznikovo ustavno pravico do zasebnosti. V luči tega je še toliko bolj nesprejemljivo, da je zakonodajalec kljub jasni ustavni dikciji v 37. členu Ustave kot predpogoj za vstop v zasebnost osumljenega posameznika predpisal razloge za sum, za katere točno vemo, da ne predstavljajo za državo nikakršne ovire, ker so kot prag še nižji kot utemeljen sum.
(Leistungsverwaltung), to je delovanje, kjer državni izvršilni organi neposredno ali posredno vzpodbujajo in pospešujejo (v skladu s političnimi odločitvami) proces oblikovanja materialnih ali nematerialnih dobrin in koristi. Glede na pomen promotivnega delovanja izvršilnih organov v moderni demokratični družbi se nemška teorija zavzema, naj načelo prednostnega urejanja zakona ne velja več samo za področje takoimenovane "Eingriffsverwaltung", ampak za celotno delovanje izvršilne oblasti, torej tudi za področje "Leistungsverwaltung". Pri tem izhaja iz spoznanja, da je treba zavarovati posameznika ne le pred grobimi posegi v njegovo sfero temeljnih svoboščin, ampak tudi pred samovoljnimi odločitvami izvršilnih organov, ki bi mu odtegnile ali pa ga prikrajšale za državne priboljške (Schwarze, str. 216). Priznava pa, da ostajajo nekatera področja - kot primer so navedena zlasti področje dajanja subvencij in pospeševanja razvoja raznih gospodarskih dejavnosti - odprta in da je vprašljivo, če jih je resnično mogoče prednostno urediti z zakonom (Schwarze, str. 217). Naslednje zanimivo vprašanje je, kaj mora v luči prednjih načel zakonodajalec sam urediti in kaj sme prenesti s pooblastilom na izvršilno oblast. S tem zvezano je tudi vprašanje, kako natančno mora biti to zakonsko pooblastilo. V tem pogledu je nemško zvezno ustavno sodišče razvilo takoimenovano teorijo o pomembnosti zadeve (Wesentlichkeitstheorie). Ta teorija zahteva soodvisnost med pomenom zakonske ureditve za posameznika ali širšo javnost in obliko zakonske norme. Kolikor večji je poseg ali učinek zakona na posameznikove temeljne pravice, toliko bolj restriktivno in precizno mora biti zakonsko pooblastilo (Schwarze, str. 217). Ta koncepcija pa je v zadnjem času predmet vedno bolj pogostih kritik s strani nemške pravne teorije. Upravičeno namreč opozarja, da je razlikovanje, ki se opira na pomembnost določene zadeve, podvrženo subjektivnim vrednostnim ocenam in da se v končni posledici ni moč izogniti odločitvam od primera do primera. S tem pa prehaja na področje
 kazuistike  (Maurer, str. 87 in 88).
Pipanova interpretacija se pri tem navezuje na novejše uprizoritve Marivauxa, od Jena Vilara že sredi petdesetih let do Patricea Chéreauja in Luca Bondyja (o čemer poroča tudi novogoriški gledališki list). Njegova analiza Zmagoslavja ljubezni je – enako kot odrska izvedba – radikalna in popolnoma konsistentna, lucidno, natančno (in duhovito) speljana nemara do zadnje meje Marivauxove komičnosti, ne da bi pri tem kakorkoli poškodovala, njeno imanentno dramaturško logiko. Tu ni seveda nič več od tiste prijazne, graciozne (in zmeraj nekoliko dolgovezne) retorične lahkotnosti pod pudrom in lasuljo, s kakršno je Marivauxa odpravljalo tradicionalno gledališče. Pred nami je spodnja stran, je svojevrsten negativ rokokojevske udvorljive galantnosti in Marivauxovega ljubezenskega optimizma. Uprizoritev nam razkrije, kako gre v vseh teh blestečih ljubezenskih disputih dejansko za neskrupolozno premočevanje in za odkrit oblastniški interes; kako ni zapeljevanje pri vsej svoji verbalni bravuroznosti nič drugega kot sprevrženost, zloraba čustva, nesramna laž v obraz, nasilje; kako je v Zmagoslavju ljubezni vsa »marivaudage« pravzaprav le prevarantska
 kazuistika ; erotizem pa seveda nič drugega kot mimikrija, ki niti ne poskuša skriti svoje brutalnosti in nihilizma.
priročnikih ali slovarjih o stanjih vesti najdemo na primer razdelek o »nasladi v pregrešnih mislih« (delectatio morosa), ki obravnava naravo in težo greha, ki ga zagrešimo z naslajanjem ob predstavi preteklega spolnega greha, ko se v besedah ali mislih mudimo (od tod morositas) pri njem. Spovednika zadeva neposredno torej tole: kako naj prisluhne zgodbi o odvratnih prizorih, ne da bi sam grešil, to je, ne da bi v tem užival? In obstaja cela tehnika in cela
 kazuistika  poslušanja, ki se izrazito naslanja po eni strani na razmerje med samo stvarjo in mislijo o tej stvari, po drugi na razmerje med mislijo o stvari in besedah, ki jo izražajo. To dvojno razmerje se je spreminjalo: to si dobro pokazal v Besedah in rečeh, na mestu, kjer postavljaš začetne in končne meje »predstavne epistéme«. To dolgo zgodovino priznavanja, to željo slišati od drugega resnico njegove seksualnosti, željo, ki še danes ni zaključena, spremlja torej zgodovina tehnik poslušanja, ki so se temeljito spreminjale. Ali je črta, ki jo vlečeš od srednjega veka do Freuda, neprekinjena? Ko Freud – ali psihoanalitik – posluša, način, kako posluša in kaj posluša, mesto, ki ga v tem poslušanju zavzema, na primer, označevalec, lahko to še primerjamo s poslušanjem spovednika? Foucault: Ta prva knjiga prinaša nagel pregled nečesa, česar nenehne prisotnosti v zahodni kulturi ne moremo zanikati: to so s pravili urejeni postopki priznavanja spolnosti, seksualnosti in seksualnih užitkov. Toda res je, ti postopki so doživeli v določenih trenutkih temeljite prevrate, in to v okoliščinah, ki jih je pogosto težko razložiti. V 18. stoletju smo priče zelo jasnemu porušenju ne sicer pritiska in zapovedi k priznanju, temveč pretanjenosti v tehnikah priznanja. V tej dobi, ko sta duhovno vodstvo in spoved izgubila svojo bistveno vlogo, se pojavijo grobe zdravniške tehnike, kot na primer: daj no, povej nam svojo zgodbo, napiši nam jo ... j.-a. Miller: Toda ali misliš, da se skozi to dolgo dobo ohranja isti pojem, tokrat ne seksualnosti, ampak resnice? Je resnica lokalizirana in zbrana na enak način? Je ona morda vzrok? Foucault: Dejstvo, da produkcija resnice učinkuje na subjekt, nenehno priznavam, seveda s številnimi možnimi variacijami ... 215
Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove omenja v letu 1619 predavatelja
 kazuistike : prvo višješolsko predavanje v Ljubljani /ARS, Zbirka rokopisov, 180 r/
Teološka fakulteta v Ljubljani, Facultas theologica Labacensis, ima globoke korenine in prav je, da danes to povem. Segajo v čas potridentinskega leta 1589 s prvim teološkim poukom v Gornjem Gradu, prek jezuitske gimnazije od leta 1619 s
 kazuistiko , pa do akademije, dejansko univerze iz leta 1811, ki jo je ustanovila francoska oblast in v kateri je samostojno delovala teološka fakulteta. Razvoj je nato potekal prek ljubljanskega liceja s philosophicumom do leta 1919, ko je bila ustanovljena prva slovenska univerza, katere soustanoviteljica je bila tudi teološka fakulteta.
zgodovini modernega kazenskega prava; zakoreninjena pa je prav tukaj; nedvomno je v okviru teorije prava in glede na zahteve vsakdanje prakse v radikalnem nasprotju z načelom kodifikacije; toda iz zornega kota ekonomije kaznovalne oblasti in tehnik, s katerimi hočemo v vsem družbenem telesu doseči kroženje natančno prirejenih kaznovalnih znakov brez ekscesov in vrzeli, brez »potrate« oblasti, pa tudi brez obotavljanja, dobro vidimo, da kodifikacija sistema prestopki-kazni in modulacija dvojice zločinec-kaznovanje hodita vštric in druga drugo zahtevata. Individualizacija se pokaže kot zadnji cilj natančno prilagojenega zakonika. Vendar je ta individualizacija po svoji naravi zelo drugačna od modulacij kazni, ki jih najdemo v stari jurisprudenci. Ta je uporabljala – glede tega pa se je ujemala s krščansko kaznovalno prakso – za uskladitev kazni dva niza spremenljivk, in sicer »okoliščinske« spremenljivke in »naklepne« spremenljivke. To se pravi, elemente, ki so omogočali, da so okvalificirali samo dejanje. Modulacija kazni je izhajala iz »
 kazuistike « v širokem pomenu besede.51 Zdaj pa se je začela zarisovati modulacija, ki se nanaša na samega kršilca, na njegovo naravo, na njegov način življenja in mišljenja, na njegovo preteklost, na »kvaliteto«, ne pa več na namen njegove volje. Vidi se, toda kot prostor, ki je še prazen, kraj, na katerem bo v kazenski praksi psihološka vednost nadomestila kazuistično jurisprudenco. Na koncu XVIII. stoletja smo seveda še daleč od tega trenutka. Zvezo zakonik-individualizacija iščejo v tedanjih znanstvenih modelih. Naravna zgodovina je seveda ponujala najustreznejšo shemo: taksinomijo vrst, ki se nepretrgano stopnjuje. Izdelati skušajo nekakšno linnéjevstvo zločinov in kazni, tako da lahko pride sleherna posebna kršitev in sleherni kazniv posameznik brez kakršnekoli samovolje pod udar kakšnega splošnega zakona. »Sestaviti moramo tabelo vseh zvrsti zločinov, ki jih opažamo v različnih deželah. Ko bomo zločine našteli, jih bomo morali razdeliti po vrstah. Najboljše pravilo za razdeljevanje je, tako se mi zdi, ločevati zločine po različnosti
njih; urediti je treba tako, da lahko na podlagi kateregakoli splošnega registra najdemo posameznika in da se, narobe, mora sleherni podatek iz individualne preiskave poznati v računih celote. Preskus s pomočjo vsega tega pisnega aparata, ki ga spremlja, odpira dve možnosti, ki sta korelativni: posameznik se vzpostavi kot objekt, ki ga je mogoče opisati, analizirati, pa ne zato, da bi ga reducirali na »specifične« značilnosti, kakor počno naravoslovci v zvezi z živimi bitji; pač pa zato, da se obdrži v svojih enkratnih značilnostih, v svoji osebni evoluciji, spretnosti in zmožnosti obdrži pod pogledom permanentne vednosti; poleg tega vzpostavitev primerjalnega sistema, ki omogoča merjenje globalnih pojavov, opisovanje skupin, karakteriziranje kolektivnih dejstev, ocenjevanje razmikov med posamezniki, njihovo razmestitev v »prebivalstvu«. Zato imajo te drobne tehnike zapisovanja, registriranja, sestavljanja dosjejev, postavljanja v stolpce in v tabele, ki jih poznamo in ki so omogočile epistemološko deblokiranje znanosti o individuu, odločilen pomen. Seveda je upravičeno postaviti tale aristotelovski problem: ali je znanost o posamezniku mogoča in legitimna? K velikemu problemu nemara sodijo velike rešitve. Vendar pa obstaja droben zgodovinski problem v tem, da se je proti koncu XVIII. stoletja pojavilo tisto, kar bi lahko uvrstili pod okrajšavo »klinične« znanosti; problem vstopa individua (ne pa več vrste) v polje vednosti; problem vstopa posamičnega opisa, vprašalnika, anamneze, »dosjeja« v splošno delovanje znanstvenega diskurza. Na to preprosto dejstveno vprašanje je nedvomno potreben odgovor brez veličine: pogledati je treba k tem pisnim in registracijskim postopkom, pogledati je treba k preskusnim mehanizmom, k formiranju disciplinskih dispozitivov in k formiranju novega tipa oblasti nad telesi. Nastanek znanosti o človeku? Najbrž ga moramo iskati v teh neslavnih arhivih, v katerih se je izdeloval moderni skupek prisil nad telesi, gibi in obnašanji. 3. Preskus, ki ga obdajajo vse njegove dokumentarne tehnike, spremeni slehernega individua v »primer«: primer, ki je objekt za spoznanje, hkrati pa oprijemališče za oblast. Primer ni več tako kakor v
 kazuistiki  ali jurisprudenci skupek okoliščin, ki kvalificira dejanje 211