Prikazujem 21-37 od 37 konkordanc.
Toda leta 2003 se je s tem ukvarjala tudi stroka. Razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo in perinatologijo, ki ga je takrat vodila prof. dr. Helena Meden - Vrtovec, je predstavil oceno položaja in sprejel smernice za razvoj slovenske ginekologije in porodništva. Ugotovili so, da imajo manjši ginekološki porodniški oddelki premalo
 kazuistike  za obvladovanje patologije, aparature so neizkoriščene, prav tako kadri. Zaradi podatkov, ki so jih imeli na voljo – v Brežicah in na Jesenicah po 50 dni zapored niso opravili carskega reza, na Ptuju in Jesenicah so bili več kot 200 dni brez poroda dvojčkov, v Brežicah, na Jesenicah in v Kopru pa so bili tudi po teden dni brez poroda – so predlagali spremembe vsebine dela tistih oddelkov v bolnišnicah, kjer imajo manj porodov. Lahko bi se preoblikovali v dnevne in negovalne bolnišnice ali pa postali specialni centri za kolonoskopijo, histeroskopijo, laparoskopijo.
Šele po tej procesni fazi implementiranja vladavine prava, ki je potekala stoletja, se je nakopičilo dovolj
 kazuistike  za izdelavo pravnih standardnih odgovorov na standardne spore. Tako se je, v drugi fazi, pojavilo materialno pravo in se razraščalo v svoji empirični razsežnosti, ravni diferenciacije, logične doslednosti in na splošno, v Webrovih besedah, "pravne racionalnosti". Danes radi pozabljamo na to razvojno sekvenco, ker prima vista pod pojmom "prava" razumemo prav te (razvojno sekundarne) substantivne kriterije pravičnosti.
Doktrina o zasebnosti in njenem varstvu se je v ustavnem pravu pričela razvijati v petdesetih in šestdesetih letih, ko je ameriško Vrhovno sodišče pričelo spoznavati, da lahko Veliki brat -- država, resno ogrozi individualni in eksistencialni status posameznika-državljana. Tovrstna
 kazuistika  se je pričela s primerom Griswold vs. Connecticut iz leta 1965 (381 U.S. 479). V tem nosilnem ustavnopravnem mnenju, ki ga je napisal sijajni sodnik Douglas, je Vrhovno sodišče ZDA privzelo takoimenovano penumbrično doktrino o zasebnosti, po kateri je pravica do zasebnosti (right to privacy) skupni imenovalec vseh drugih ustavnih pravic. Pravico do zasebnosti in praktično vse človekove pravice v odnosu dro države je namreč mogoče povzeti v besedni zvezi, da naj država posameznika -- enostavno pusti pri miru.
Marijan Pavčnik je v Teoriji prava glede tega napisal: »V naravi prava je, da mora predvidevati samo takšna pravna razmerja in si zastavljati samo takšne pravne cilje in vrednote, ki so uresničljivi in so kot taki tudi izraz družbene resničnosti in njenih zakonitosti. In v naravi pravnih ciljev in vrednot je, da morajo biti legitimni in usklajeni s pravnim izročilom, s splošno sprejetimi vrednostnim sistemom in z načeli pravne države, ne nazadnje pa morajo biti tudi pravnotehnično dognani in pravnoterminološko izbrušeni. V nasprotnem primeru se lahko kaj hitro zgodi, da gre za ‘pravno vizionarstvo’ (tudi za ‘pravni voluntarizem’), ki mu je pravo le slepo sredstvo za to, da se z njim uresničuje, ali pa se vsaj hoče uresničevati politične cilje, ki so bili družbi vsiljeni in so bili izbrani samovoljno (arbitrarno). Nacizem, fašizem, stalinizem (tudi v slovenski in jugoslovanski izdaji) in drugi totalitarni »izumi« so prepričljivo pokazali, da je ‘pravno vizionarstvo’ račun, ki se ne izide.« Vsak zakonodajalec bi se moral pred začetkom urejanja katerega koli družbenega razmerja z zakonom najprej vprašati, ali vsebina sploh zasluži in terja zakonsko urejanje. Z drugimi besedami, ali je zakonsko urejanje edini in pravi način za urejanje določenih družbenih razmerij. To terjajo tudi »Nomotehnične smernice, podlage za izdelavo pravnih predpisov«, ki jih je leta 2004 izdala in na svoji spletnih straneh objavila vladna služba za zakonodajo. Ker je pravno normiranje samo eden od načinov urejanja družbenih razmerij, smernice med drugim priporočajo, da je v dvomu bolje ne regulirati in pustiti določena razmerja pravno neurejena kot pa urejati napačno, preuranjeno ali nepotrebno. Napačne odločitve vodijo v stanje podnormiranosti ali hipernormiranosti pravnega reda; na medijskem področju se vsekakor približujemo slednjemu. Vsako pravno urejanje namreč zadane ob pravice in pravne koristi drugih ali celo v ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Ta ustavna določba pa v nadaljevanju ne opredeljuje razlogov in pogojev, ko je mogoče to pravico omejiti (kot na primer Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v drugem odstavku 10. člena). Prvi odstavek 15. člena Ustave RS, ki govori o uresničevanju in omejevanju človekovih pravic in svoboščin, določa, da se te »uresničujejo neposredno na podlagi ustave«, v drugem odstavku pa, da je »z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine«. Naslednji, tretji odstavek 15. člena pa, da so »človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava«. Na podlagi teh določbe naše ustave je mogoče zaključiti, da je način uresničevanja človekovih pravic, med katere sodi tudi svoboda izražanja, mogoče urejati z zakonom le izjemoma kadar je to nujno zaradi narave te pravice. Drugo vprašanje je, potem ko se je zakonodajalec odločil za normativno urejanje določenih razmerij, kako urejati oziroma kakšno tehniko normiranja uporabiti. Nomotehnične smernice naštevajo tri temeljne načine normiranja: taksativno, eksemplifikativno in abstraktno. Na tem mestu jih ne bi podrobneje prikazal; najbolj uveljavljena in primerna za zakone je metoda abstraktnega normiranja. Abstraktno pravilo se nanaša na neomejeno število posameznih konkretnih primerov, ne da bi jih posebej kot take v normi naštevalo. Formulirano mora biti tako, da se bodoči konkretni življenjski primeri lahko ustrezno subsumirajo pod abstraktno pravno pravilo. Nadgradnja abstraktnega normiranja je načelno normiranje, ki je še bolj splošno; običajno je za ustavna besedila. Načelno normiranje se običajno uporablja v splošnih določbah zakonov, kot pomoč pri razlagi celotnega zakonskega besedila. V osrednjih, normativnih delih zakonov pa bi se ga morali izogibati, saj je takšna norma zaradi prevelike splošnosti v praksi neuporabna oziroma neizvedljiva. Pri nas je žal še vedno veliko zakonov, ki so bolj podobni resolucijam in programskim dokumentom kot pravnim normam. . Sam sem sicer naklonjen abstraktnemu normiranju, ki se izogiba pastem
 kazuistike , vendar se v naši pravni in sodni praksi (izjema je ustavno sodišče) načelne pravne norme premalokrat uporabljajo neposredno. Naša pravna tradicija, predvsem na sodiščih, pričakuje jasna pravna pravila, ki jih je mogoče neposredno uporabiti v konkretnih življenjskih primerih, brez dodatnih naporov glede razlagalnih metod in tehtanj med različnimi nasprotujočimi načelnimi pravicami. Popolne zakonske norme naj bi vsebovale prepovedi, zapovedi ali dovolitve, ter predvidele sankcije v primeru njihovih kršitev. Žal je v predpisih vedno več norm, ki nimajo navedenih temeljnih elementov pravnega pravila (imenujejo se tudi lex imperfecta). To so splošne usmeritve in resolucijski cilji, ki za zakonodajalca lahko pomenijo alibi, da je nekaj storil, čeprav ni predvidel nobenih nadzornih mehanizmov in sankcij. Pogosto pomenijo lažjo pot za mnogo težjo nalogo – izdelavo popolnega pravnega pravila, ki bo delovalo tudi v praksi. Primer takšnega nepopolnega pravila je določba 8. člena ZMed, ki prepoveduje razširjanje programskih vsebin, ki spodbujajo k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivanje narodnostnega, rasnega, verskega, spolnega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Kršitev teh prepovedi ni sankcionirana med kazenskimi določbami ZMed, zato se postavlja vprašanje, kako resno je zakonodajalec mislil s temi prepovedmi. Širitev takšnih nepopolnih resolucijskih norm resno spodkopava načela pravne države in avtoriteto zakonov.
V rimski cerkvi so prav resno razglabljali o načinu združitve boga z ženskami, ki so zanosile z njegovo pomočjo. Jezuit Sanchez, direktor noviciata v Granadi, ugleden teolog in avtor knjige o
 kazuistiki  s konca 16. stoletja, v kateri so zbrana navodila duhovnikom za opravljanje spovedi, si je med drugim zastavljal tudi naslednje vprašanje: »Ali je bila prisotna sperma, ko se je devica Marija združila s svetim duhom?«
V Novi Gorici radi poudarijo, da se njihova visokošolska tradicija ni začela šele z ustanovitvijo Politehnike - imajo skupno zgodovino z Gorico, kjer so imeli jezuiti že v 17. in 18. stoletju poleg srednješolskih tudi nekatere višješolske študije - kanonsko pravo, filozofijo, ki je tedaj obsegala tudi logiko, fiziko in metafiziko z matematiko in
 kazuistiko  -, pozneje pa je tam delovalo Goriško bogoslovje kot edina visoka šola v upravni enoti Avstrijsko Primorje, ki je poleg Istre in Goriško-Gradiščanske obsegalo tudi mesto Trst. Po drugi svetovni vojni, ko je zaradi meje nastala še Nova Gorica, sta obe mesti še naprej ostali tesno povezani, zato je tudi to, da je pred 20. leti Gorica dobila svojo prvo fakulteto, ki jo je tam odprla tržaška univerza, pred desetletjem pa je tam tudi videmska univerza začela razvijati študij tujih jezikov in prevajalstva, imelo velik vpliv tudi na novogoriški strani. Nenazadnje zato, ker je študij v Italiji pritegnil precejšnje število slovenskih študentov in bi jih gotovo še veliko več, če ne bi ljubljanska in mariborska univerza že od sredine 70. let v Novi Gorici ustanavljali svojih študijskih enot. Še neprimerno več pa, seveda, lahko temu okolju nudi Politehnika.
4. Tožnik kljub obširni (tudi gostobesedni, nestrukturirani in nepregledni) obrazložitvi predloga ni zadostil formalnim zahtevam o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije iz določbe četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz vsebine njegovega predloga namreč ni mogoče izluščiti vprašanja, ki bi preseglo raven gole
 kazuistike , graje ugotovljenega dejanskega stanja in očitka namišljenih procesnih kršitev – torej relevantnega pravnega vprašanja v pomenu določb 367.a člena ZPP, ki bi z vidika zagotovitve pravne varnosti in usmeritve ali poenotenja sodne prakse terjalo odgovor oziroma odločitev Vrhovnega sodišča. Zato je bilo treba tožnikov predlog na podlagi določbe šestega odstavka 367.b člena ZPP zavreči.
Ljubljana, 02. junija (STA) - Ljudstvu, kolektivnemu suverenu po drugem odstavku tretjega člena slovenske ustave, se na volitve ne mudi tako zelo kot njegovim izvoljenim predstavnikom. Vsaj javnomnenjske poizvedbe kažejo tako. Več volivcev bi bilo bolj kot z volitvami poleti zadovoljnih z jesenskim terminom, v Dnevniku piše Vojko Flegar. Ljudstvo se je in se resda še bo ničkolikokrat (z)motilo, toda to še ne pomeni, da imajo tokrat prav njegovi predstavniki. Nasprotno - namesto da bi izvršilna (in zakonodajna) oblast zagotovili čim bolj nemoteno neposredno izvrševanje oblasti vsem volilnim upravičencem, sta jo z razpisom poletnih volitev omejili. Čeprav okoliščine niso običajne, Slovenija kljub dvema predčasnima padcema vlade ni niti v vojni niti ji vojna ne grozi, prav tako pa niso razglašene (in ni potrebe, da bi bile) izredne razmere. Drži le to, da sta država in družba v precej vsesplošni in globoki krizi, vendar ne od včeraj in tudi ne takšni, v kateri bi se zaradi nekaj tednov brez vlade s polnimi pooblastili razmere dramatično poslabšale. Preračunljivo histerizirana gremo-čim-prej-na-volitve politična poniglavost pa je ob podpori sleherne morale in zdravega razuma osvobojene in neodgovorne (ustavno) pravniške
 kazuistike  vse možnosti modre in tudi ustavno neoporečne rešitve za jesenske volitve zapravila drugo za drugo. Nazadnje je Borut Pahor (ki bi se, kot vselej, odločil drugače, a glej, spet je imel zvezane roke) včeraj, v nedeljo, poslance razpustil in volitve za poletje razpisal, ne da bi bili poprej podaljšani vsaj roki za predčasne volitve, Državni volilni komisiji pa naloženo, da se najkasneje do sredine junija na vsakega posameznega volivca obrne s pismom glede glasovanja po pošti oz. zunaj kraja bivanja (da bi, skratka, breme prijave za takšno glasovanje prevzela država). Poletne volitve, ki bodo v svojo dolgo senco nelegitmnosti zavile po njih oblikovano vlado ali se celo iztekle v nove volitve, tako lahko prepreči le še ustavno sodišče. Če bo poklicano in če se bo po naključju še spomnilo, kakšne argumente je uporabilo pri razveljavitvi odloka, s katerim je bil za letošnji 4. maj razpisan referendum, sklene komentator.
Dr. Anton Dolenc pravi: »Ker je medicina bila in še vedno ostaja ars (umetnost) iz razlogov, da je intuitivnost in asociativnost sestavni del zdravnikove ustvarjalne misli in ukrepanja, je nujno, da mora sodobni zdravnik v temeljih obvladati obrtni del svojega poklica, ki ga sistematično in postopno nadgrajuje v vsakodnevnem 'rutinskem' ravnanju s pacienti, kar mu izostruje čute in mojstri odločanje.« In res je, da vsakršna pripravljenost na priznavanje vedno možnih in prisotnih zapletov, ki se jim je tudi z odprtostjo do dialoga - pa naj gre za poklicne kolege ali za laične spraševalce - moč laže in preje izogniti kot sicer, prinaša tudi večje zaupanje. In to je pot do uspeha. Uspeh zdravnikov in zdravništva pa je v Sloveniji, tako majhni, kot je, možen le en sam - skupni. Dr. Gadžijev je denimo že povedal, da bodo v mariborski bolnišnici potrebni bistveni premiki tudi na področju nege. Sam je na področju kirurgije uvedel sestanke »morbidity mortality« (obolevnost - smrtnost). Tamkaj bo stroka podrobno obravnavala tako imenovano
 kazuistiko .
meča); bližnji indici ali polovični dokazi, ki jih je mogoče imeti za resnične, če jih obtoženec ne ovrže z nasprotnim dokazom (tak »polovičen« dokaz so en očividec ali grožnje s smrtjo pred umorom); nazadnje pa še oddaljeni ali »pomožni« indici, ki sestoje zgolj iz mnenja ljudi (javne govorice, osumljenčev beg, njegova vznemirjenost pri zasliševanju itn.).33 Ti razločki pa niso zgolj teoretske subtilnosti. Imajo operativno funkcijo. Prvič zato, ker lahko sleherni izmed teh indicev, sam na sebi in če ostane sam zase, povzroči določeno vrsto pravnih učinkov; polni dokazi lahko povzroče kakršnokoli obsodbo; polovični dokazi lahko povzroče telesne kazni, nikoli pa ne smrti; nepopolni in lahki indici zadoščajo, da osumljenca »dekretirajo«, da zoper njega sprožijo širši ukrep ali pa mu naložijo globo. Nato pa zato, ker se ti dokazi med seboj kombinirajo po natančnih računskih pravilih: dva polovična dokaza lahko tvorita poln dokaz; pomožni dokazi, če jih je več in se ujemajo, se lahko kombinirajo tako, da tvorijo polovičen dokaz; sami zase pa, najsi so še tako številni, nikoli ne morejo biti enakovredni polnemu dokazu. Imamo potemtakem kaznovalno aritmetiko, ki je glede marsičesa pikolovska, ki pa pušča tudi obrobje za veliko razpravljanj: ali se lahko, če hočemo izreči smrtno razsodbo, ustavimo pri enem polnem dokazu ali pa je potrebno, da mu pridružimo še druge, lažje indice? Ali sta dva bližnja indica vselej enakovredna polnemu dokazu? Ali ne bi bilo treba zahtevati treh oziroma jih kombinirati z oddaljenimi indici? Ali obstajajo elementi, ki so lahko indici zgolj za nekatere zločine, v nekaterih okoliščinah in v zvezi z nekaterimi osebami (tako je pričevanje razveljavljeno, če je priča klatež, okrepljeno pa je, če gre za »pomembno osebo« ali za gospodarja v zvezi s služabniškim prestopkom*)? To aritmetiko modulira
 kazuistika , katere funkcija je, da opredeli, kako je lahko pravni dokaz skonstruiran. Na eni strani sistema »zakonskih dokazov« je resnica na kazenskem območju rezultat kompleksne umetnosti; ravna se po pravilih, ki jih lahko poznajo le strokovnjaki; in zato le še krepi načelo
Za zdaj dosledne razprave ni in vse dokler ne bo jasnega okvira razprave, bomo sprejemali nekakšno
 kazuistiko . Zdaj nas moti to, potem nas bo motilo kaj drugega, nismo pa prepričani, katere cilje sploh hočemo doseči s kritiko prvega ali drugega, pravi slovenski predsednik. Po takšnem tavanju pride za zahodne države nadaljevanje dialoga med Pekingom in dalajlamo kot nekakšna priložnost, da si rešimo čast, in s tem so zadovoljne preprosto zato, ker niso bile sposobne nadaljevati razprave o bistvu tibetanskega problema.
Na vprašanje, ali bi šlo tudi v primeru, če bi bil I feel Slovenia naslov članka ali kolumne, prav tako za kršitev zakona o medijih, Dular odgovarja, da izraza I feel Slovenia , če se uporablja kot zaščitena blagovna znamka, ni mogoče preganjati, čeprav je brez prevoda. Vendar pa si težko predstavlja položaj, »v katerem ta izraz ne bi bil uporabljen kot blagovna znamka, temveč kot smiseln naslov medijskega prispevka o realnem dogodku ali problemu; če pa že govorimo o »teoretični« možnosti (pravna
 kazuistika  bi se že potrudila najti ali skonstruirati kako potrditev), bi bilo najbrž treba tudi takšen naslov opremiti s prevodom.« Dular kot možno mesto takšnega prevoda predlaga podnaslov. Po njegovem mnenju bi imeli »dopustno možnost brez prevajanja«, »če bi bilo besedilo namenjeno predvsem bralcem, poslušalcem oziroma gledalcem iz druge jezikovne skupine«. Pa vendar je po njegovem mnenju zelo malo verjetno, da bi si s sklicevanjem na nepremagljive tehnične težave, nepredvidljivo časovno stisko, aktualnost in podobne razloge lahko pridobili posebno dovoljenje za izjemo z opustitvijo prevoda.
Prosim, predstavljajte si za trenutek, da bi v Veliki Britaniji izbruhnil škandal v zvezi MI6 in MI5 in da je predsednik dr. Janez Drnovšek kraljica Elizabeta, predsednik vlade Janez Janša pa Tony Blair. Predstavljajte si torej, če si morete, da bi vlada Njenega veličanstva raziskovala nepravilnosti v tajnih službah, njen prvi minister pa bi o tem sproti obveščal javnost o novih odkritjih. Eno od teh odkritij bi bila tudi majhna malverzacija na dvoru. Šele potem bi se medijem res pocedile sline. Zato mu tudi kraljica ne bi ostala dolžna in bi še sama začela vojno proti svojemu premieru – premieru, ki ga je hočeš nočeš nastavila, ker je pač zmagal na zadnjih volitvah. Ta pa ji ne bi ostal dolžen in bi ji grozil z novimi, še bolj obremenjujočimi odkritji. Tako kraljici ne bi preostalo drugega, kot da vznemiri javnost z alarmantno, četudi cmeravo izrečeno trditvijo, da jo njen lastni premier poskuša zlomiti, z njo vred pa tudi temelje monarhije. Ta pingpong – no, kriket – se nadaljuje, dokler se nazadnje ne oglasi nekdanji kralj, ki ga ljudje ne morejo pozabiti, in še sam pozove k lepšemu ravnanju z monarhijo.Bralce tudi prosim, naj si za trenutek predstavljajo – kar je morda še veliko težje –, da v aferi Sova nihče od vpletenih nima prav ali da imajo prav vsi. Ali z drugimi besedami: če je le mogoče, naj vsaj za trenutek suspendirajo svoje mnenje, ki ga v resnici ne morejo opreti na noben trden dokaz. Vsako opredeljevanje v tej zadevi je le golo zaupanje v izjave Janše ali Drnovška, Kumra ali Šturma. Opredeljevanje v aferi Sova je plebiscit. Janši verjamejo tisti, ki so ga volili ali ki podpirajo to vlado, pa tudi tisti, ki niso volili Drnovška ali pa so se od njega odvrnili, ko se mu je s pomočjo nadnaravnih sil odpulilo.In obratno: Drnovšku verjamejo njegovi stari feni, new-agerji in seveda tisti, ki bi Janšo in vlado in sploh vso koalicijo utopili v žlici vode. Še več! Janši verjamejo tisti, ki jim je všeč njegov hladni, rezervirani, skorajda vljudni, čeprav neusmiljeni način komuniciranja v tej zadevi. Po drugi strani pa Drnovšku verjamejo tisti, ki se z njim strinjajo glede tega, da je treba Janšo za ušesa, ker je domnevno sesul Sovo le zato, da bi miniral Drnovška, in ga za nameček še malo nadreti, ker se tako neženirano spravlja na predsednika države.Toda kaj ima to opraviti z dejanskim stanjem? Mnenje ljudi o aferi Sova nima nobene zveze s tem, ali je Drnovšek sam ali njegova pribočnica ali kdorkoli v resnici plačal Sardešmukiju vozovnico ali ne, ali je ta denar v resnici šel iz črnega fonda Sove ali ne ali od koderkoli, ali je Podbregarjev podpis v resnici ponarejen ali ne. Resnica je tu popolnoma irelevantna. Morda bodo zadevi prej ali slej prišli do dna: morda bodo našli vse originalne dokumente, morda bodo grafologi potrdili ali ovrgli istovetnost podpisov, morda bodo svoje opravili tudi forenziki glede prisluškovalnega avta. Se bo potem kaj spremenilo? Dvomim. Ljudje namreč ne sprejemajo več resnice kot nečesa, kar je absolutno in neizpodbitno res – ne glede na to, kdo je to resnico odkril in jo povedal –, temveč raje verjamejo ljudem, ki svojo resnico, pravo ali lažno, zagovarjajo.Resnica v aferi Sova bo prišla na dan, vendar to ne bo nič spremenilo. Opazili jo že bomo, ne bomo pa je prepoznali ali celo priznali. Zakaj bi verjeli preiskovalcem, grafologom, forenzikom? Zakaj bi verjeli poslancem, agentom, tožilcem, sodnikom ali celo medijem? Zakaj bi verjeli predsedniku države ali predsedniku vlade? Vsak dokaz je mogoče ponarediti. Vsakdo se lahko zlaže. Vsakogar je mogoče zmanipulirati. Zakaj bi bil ta primer izjema? Velja pa tudi obratno. Zakaj komurkoli od zgoraj naštetih ne bi verjeli? Vsakdo lahko predloži avtentične dokaze. Vsakdo lahko govori resnico. Vsakomur lahko verjamemo.Slovenija je dežela državljanske poljubnosti in politične
 kazuistike . V njej velja ta stara, za dnevne potrebe pervertirana izmaelitsko-bartolovska pogruntavščina: vse je resnično, vse je dovoljeno.K slovenski krizi resnice, vere, zaupanja in kredibilnosti so veliko prispevali tudi mediji. Mediji najbolj cvetijo v razmerah, ko je vseeno, komu verjamemo. Afera Sova je zanje le stampedo mnenj in tekmovanje v dajanju izjav. Ne vem, kdo je bil ta idiot, ki je medijem razkril ustanovitev vladne skupine za oceno dela Sove. Tako se je začelo. Čeprav nam tega (še) ni bilo treba vedeti, je pricurljalo v medije, ti pa so vse skupaj zaspinali v vrtoglavo spiralo. Kot je rekel tiskovni predstavnik: vlada si ni mogla privoščiti, da ne bi odgovarjala na očitke. Seveda. V tej norišnici si nihče več ne more privoščiti, da bi bil tiho. Tako zdaj Drnovšek ne more biti tiho in nadere Janšo, ta pa naslednji dan teče na televizijo in ga sesuje nazaj. Pa potem spet Drnovšek Janšo in Janša Drnovška in Kučan Janšo in Janša Kučana. Vsi samo tekajo na televizije in se sesuvajo, medijem pa se vedno bolj cedijo sline. Mi pa kot ozaveščeni državljani komaj čakamo, da pride resnica na dan. In prišla tudi res bo – tista, ki nam bo najbolj prijala.rosim, predstavljajte si za trenutek, da bi v Veliki Britaniji izbruhnil škandal v zvezi MI6 in MI5 in da je predsednik dr. Janez Drnovšek kraljica Elizabeta, predsednik vlade Janez Janša pa Tony Blair. Predstavljajte si torej, če si morete, da bi vlada Njenega veličanstva raziskovala nepravilnosti v tajnih službah, njen prvi minister pa bi o tem sproti obveščal javnost o novih odkritjih. Eno od teh odkritij bi bila tudi majhna malverzacija na dvoru. Šele potem bi se medijem res pocedile sline. Zato mu tudi kraljica ne bi ostala dolžna in bi še sama začela vojno proti svojemu premieru – premieru, ki ga je hočeš nočeš nastavila, ker je pač zmagal na zadnjih volitvah. Ta pa ji ne bi ostal dolžen in bi ji grozil z novimi, še bolj obremenjujočimi odkritji. Tako kraljici ne bi preostalo drugega, kot da vznemiri javnost z alarmantno, četudi cmeravo izrečeno trditvijo, da jo njen lastni premier poskuša zlomiti, z njo vred pa tudi temelje monarhije. Ta pingpong – no, kriket – se nadaljuje, dokler se nazadnje ne oglasi nekdanji kralj, ki ga ljudje ne morejo pozabiti, in še sam pozove k lepšemu ravnanju z monarhijo.
11. Poleg omenjenih identičnih ureditev pravnomočnosti v kazenskih procesnih zakonih drugih držav , tudi sicer ne najdemo zakonov, ki bi imeli določbe z navedbo dneva pravnomočnosti sodbe. V Republiki Avstriji se institut pravnomočnosti v Zakonu o kazenskem postopku ( Strafprozessordnung, StPO) ne razlikuje od ureditve v ZKP.[10] Francoski Zakonik o kazenskem postopku ( Code de procedure pénale - CPP ) nikjer izrecno ne določa, kdaj odločba postane pravnomočna.[11] Tudi v Zvezni republiki Nemčiji v Zakonu o kazenskem postopku ( Strafprozessordnung - StPO ) ni izrecne določbe o nastanku pravnomočnosti kazenske sodbe.[12] Tudi ta primerjava kaže, da v ZKP ni ničesar protiustavnega in da je nastanek pravnomočnosti sodbe ustrezno urejen. Hkrati pa iz omenjene primerjalne zakonodaje izhaja, da zakonov ni treba obremenjevati z določbami, ki bi posebej urejali določeno rešitev, čeprav je ta razvidna že z razlago obstoječih zakonskih določb. Ni odveč pripomniti, da vsa naša zakonodaja trpi zaradi preobširnosti,
 kazuistike  in nepotrebne zapletenosti.
V okviru odnosov med sistemi oblasti in oblastjo institucij zavzemajo pomembno mesto odnosi med državo in Cerkvijo oziroma med posvetno in cerkveno oblastjo. O tem vprašanju je bilo napisanih veliko študij, o njem je bilo veliko razprav, tako da je pravzaprav preraslo v eno osrednjih tem zgodovine institucij in družbe. V tej luči predstavljajo zapleti, do katerih je prihajalo predvsem od 18. stol. dalje na občutljivem področju poročne tematike, dragocen lakmusov papir, ki usmerja k bistvu nekaterih problemov, načetih na simpoziju. Cilj našega razmišljanja in izbrane
 kazuistike  (vzete iz beneškega primera) je torej zakoličiti in razčleniti nekatera vprašanja, ki neposredno zadevajo odnose med sistemi oblasti in oblastjo institucij.
Delitev dela je točka, o kateri se v javnosti tako rekoč ne govori, če pa že, teče debata zgolj okoli tega, kaj bi moral delati splošni zdravnik in kaj specialist. Toda delitev dela vidi Miklavčič drugje – po eni strani v preobširni mreži bolnišnic, po drugi v možnosti delitve dela z Evropo. »Slovenija ima le dva milijona prebivalcev, bolezensko
 kazuistiko  pa takšno, kot Nemčija z 80 milijoni. Tako kot ne moremo biti prvi v vseh športih, ne moremo biti najboljši za vse bolezni. Naš sistem bi moral biti nastavljen tako, da se z enim samim bolnikom, ki ima neko posebno bolezen, ne bi ukvarjali doma, ampak bi ga takoj poslali v tujino. To bi bilo veliko ceneje za sistem in boljše za bolnika. Smo pa najbrž izjemno dobri v zdravljenju neke druge bolezni. Če bi bil minister, bi čas, ko predsedujemo Evropski uniji, izkoristil za dogovor o delitvi dela v širšem evropskem prostoru.«
 kazuistika , poskus reševanja moralnih problemov, ki so posledica nasprotujočih si obveznosti, z razumsko analizo. Izraz ima včasih slabšalen prizvok, ker namiguje, da se kazuist na problem odziva na izmikajoč se in obotavljiv način.