Prikazujem 1-20 od 235 konkordanc.
Igor Vidmar, čelnik Škuc Ropota, sicer pa zaslužni borec proti nevarnostim z vzhoda (in proti visokoproračunski konkurenci v Hali Tivoli), se je v svoji predbožični epistoli obregnil čez rokerja Đorđevića, ki naj bi v balkanski vojni izkazal premalo rokerske zavesti in preveč političnega pragmatizma. Pa pustimo živeti Boro Čorbo, ki bi ga sam, raje kot z Jefferson Airplane, primerjal s kako estradno, redneckovsko nesnago, za katero je bilo nastopanje na vietnamski fronti čisto legitimna zadeva, če ne obveza. Škuc Ropot je imel namreč, po negativni opredelitvi rokerske biti, priložnost, da ljudstvu sam pokaže, kaj in kdo so ti rokerji, kar na skupinskem koncertu Novoletni r'n'r 97 v ljubljanskem Planetu Life. Poglejmo. "Največji rokerski bend zahodne Slovenije" so, denimo, koprski Zmelkoow, ki sem jih zadnjič videl v koprskem teatru, kjer so, primerno, igrali pred smrkavci iz petega razreda, ansambel, ki bi tudi v zlatih pankovskih časih, kamor ga vleče, veljal za mastnega pljunka vredni mainstream, sedaj pa bi moral, kakor je rekel kolega z redakcije, pomeniti "college punk", ali kaj. Še največje presenečenje, mimo občasno iskrivih šal in znucane muzike Zmelkoow, je bil pogo v parterju, ki si ga je privoščila kohorta ta večer na pank tempiranih, šoloobveznih, priložnostno irokeziranih mladink in mladincev. Malo živahnejši pogo je požela tudi Racija, ki se ji vsaj vidi, da živi v svojem, za okoli dve desetletji vnazaj pomaknjenem času, in ki jo je imelo občinstvo rajši, kadar je premlevala stare finte iz časa Pankrtov kot iz časa U. B. R. Ja, današnji pankrokerski podmladek ni odraščal ob Radiu Študent, temveč ob zimzelenčkih nacionalke, in seveda najbolje pomni ponarodele himne Pankrtov, ki so iz vloge pionirskega, a kaj češkega pank ansambla kmalu odplavali po srednjem toku, spotoma pa prevzeli odgovornost za rokersko vzgojo naše ljube mladine. Kaj bi dejali, če bi pankerji v sedemdesetih hrulili, družno z zmatranim in od njih vsaj dvakrat starejšim pevcem na odru, petnajst in več let stare pesmi, bi se Vidmarjevi oddaji na Študentu reklo Bodi tukaj zdaj ali Še pomnite tovariši? Hec mora bit, tudi če Pero s svojimi +arji, pred tisočerico mlečnozobcev, svoji slavni pank zgodovini le težko pritakne svojo rokersko, ali, če mi dovolite, estradno sedanjost. Sledilo je ono, zaradi česar je Planet Life, iz čiste nostalgije, obiskala tudi peščica veteranov iz pankrokerskih časov, Anti-Nowhere League, napol šala napol norost iz obdobja, ko je prvotnemu panku že zmanjkovalo sape. Animal in njegova, dodobra prenovljena zasedba, naj bi bili po Vidmarjevi napovedi sodeč eni onih, ki so preživeli, čeprav so nam po svojem bliskovitem uspehu in enako hitrem padcu na vso srečo dali mir, gledali nogomet po televiziji, se nacejali s pivom in mlatili svoje žene. Seveda ni njihova vnovična obuditev od mrtvih, sedaj, ko bi rad tudi najbolj zarobljeni staropankovec na hitrico vnovčil svetovni tevepank rivajvl, nič nenavadnega, podobno, kakor je samoumevna profi uigranost, še bolj nabrušene kitare in hitrejši tempo, ki so nam olajšali s starimi hiti in medlimi novitetami pretkani nastop Anti-Nowhere League. Če tvegam rekapitulacijo, je Ropotovo vizijo rokenrola zastopala četverica glasbeno dobro usposobljenih skupin, ki jim je skupno, da brez kakršnekoli refleksije ali retro perverzije igrajo hudo staro muziko, tukaj pač rosno mlademu občinstvu. Rad, o vse prerad bi verjel, da je ta gerontofilija novim rodovom le za začetno stopnjo, in da bo iz njih vzbrstel cvet novih slovenskih ansamblov, a... Vsekakor pa te predpraznične puhlice ne bi zaljšal niti z že preveč skurbanim vzdevkom alternativna ali, to je bilo smeha, subverzivna, ki sem ju zasledil v nekem čislanem cajtengu. Če bi se pank (in celo rokenrol) jemalo za držo in ne za bebavo, fetišistično vztrajanje pri svetih treh akordih, zdavnaj predriblanih frazah in kitarah nasploh, torej za izumiteljstvo in nespoštovanje avtoritet, bi bilo treba ponj stopiti vsaj do Metelkove ali v katerega od malih, a strupenih klubov, tja, kamor sploh ne zaide ogromna večina žrtev mode, instant pankovcev s Planeta Life. Ropot, ki si po eni strani izbira uvožene ansamble z lestvic prodajanosti, po drugi strani (in finančno neuspešneje) pa iz nikoli pozabljenih osemdesetih, in ki se mu le vsake
 kvatre  posreči k nam pripeljati kaj resnično prodornega, pa je z novoletno r'n'r travestijo le potrdil svojo odločitev, da se bo ubadal s kondicioniranjem negodne dece in čimbolj ziheraško ploditvijo kapitala. Vprašanje je le, če ni to, tudi z zaslombo to podjetje podpirajočih državnih fondov, zastarel in na daljše roke neploden pridobitniški koncept.
Vse skupaj je seveda vsekakor logično: glede na naš obupno majhen trg se že med normalnimi sekularnimi artisti vsake
 kvatre  komajda najde kaj napol prebavljivega, torej mora biti na tem visoko specializiranem področju še dodatna stiska. »Saj ne, da bi bilo malo pesmi in ustvarjalnega potenciala, le kakovostnih končnih izdelkov je glede na skromne produkcijske zmožnosti bolj malo.« Pri tem morate računati, da kakemu Janu Plestenjaku kljub zanikrnemu marketu ni videti prav nič hudega, vendar tobažni performerji velik del svojih prihodkov potegnejo direktno iz koncertnih nastopov, pri krščanskem rocku pa je tak pristop milo rečeno kočljiv. Po eni strani organiziraš množičen zbor, katerega primarni namen je kolektivno približevanje Jezusu in propagiranje samaritanskega načina življenja, po drugi pa do električnih kitar in včasih celo dolgih las že tako sumničavemu življu zaračunaš še mastno vstopnino. Če se nočeš samoiniciativno vpisati v sluzasti parazitski klub, katerega ponosni člani so tudi razni ameriški TV-evangelisti, imaš resen problem. Naši glasbeniki so ga večinoma rešili s prostovoljnimi vstopninami.
Takole, serum je nared! Samo še da mu ga vbrizgam in mož bo dišal kot vijolica. Postopek boste ponavljali na vsake
 kvatre ...
1454 * Nikolaj Reisberger sporoči dominikancem na Ptuju svoj travnik med Dravo in Hodošami. Viljem Hebenstreit in drugi pričajo, da je Nikolaj Reisperger dominikancem na Ptuju sporočil travnik med vasjo Hudoše in Dravo, potem sto funtov pfenigov od svoje dediščine za večno luč pri njegovem grobu v kapeli sv. treh kraljev in vsake
 kvatre  eno obletnico z vigilijami in tri sv. maše.
Tako prof. Niko Kuret, ki opredeli tudi Babin značaj. Ta »ustreza po starih postavah značaju rajnikov: lepa je in grda hkrati, dobra in hudobna. V nemško-slovenskem območju je Sredozimka tudi zavetnica preje in v krščanski dobi bedi nad posvečevanjem
 kvater , v širšem pomenu nravi nasploh, posebno pa varuje zmernost in dostojnost«. Na območju, kjer so Slovenci mejili na Bavarce in Tirolce, so prevzeli Sredozimkino nemško ime in mu dodali svojo babo. Tako je iz Ježi babe in Jaga babe nastala Pehtra baba ali Pehtrna baba. Ko je Cerkev med Slovence uvedla krščanstvo, je skušala najbrž to starodavno in trdovratno Babo Sredozimko iz teh krajev najprej izgnati; ko je videla, da to zlepa ne bo šlo, ji je odredila novo družbeno vlogo. »Izgubila je skoraj vse prvotne značilne poteze, ohranila je le prvotno pogansko zavetništvo nad predicami in prejo, pa še to le za ceno varstva krščanskih delovnih predpisov in za ceno svojega imena. Sredozimka je morala posihmal paziti, da so predice praznovale kvatrne večere, predvsem večer pred kvatrno sredo, torej torkov večer v kvatrnem tednu, ko je bila preja strogo prepovedana. Odtod je dobila novo ime, imenovali so jo Torko. O njej so pravili na Gorenjskem, da v podobi pasje noge goni kolovrat in vse pokazi, če predice 'predolgo' predejo. V Kamni Gorici in okoli Železnikov je šel glas o 'Torklji', ki da mori ženske, če ob torkih peko ali žehtajo. Na kolovratu ni smela nobena predica pustiti vrvice čez noč, sicer je prišla Torka in je vso noč predla, a nič napredla; hlapca, ki jo je opazoval, je baje raztrgala. V komendski okolici je Torka v takem primeru predla in uničila predivo in prejo; starec je vrgel sekiro vanjo, pa je priletela nazaj in se ji je komaj ognil …« No, potemtakem ni čudno, da tudi Glasove preje niso v torek zvečer!
Me prav zanima, koliko ljudi bi vedelo karkoli povedati, če bi jih vprašali, kaj so to
 kvatre ? In zdi se, da je bilo tako že sredi šestdesetih, ko je Niko Kuret pisal svoje znamenito narodopisno delo. »S kvatrami ljudje danes ne vedo več kaj početi: marsikomu je ime sicer še znano, pomeni mu nekaj, kar se redko dogaja – 'vsake kvatre enkrat'. To pa je tudi vse. Iz laičnih koledarjev so kvatre že zdavnaj izginile, v katoliških koledarjih so še zaznamovane, pa jih nihče posebno ne opazi. Štirikrat na leto se pojavijo kot štirje kvatrni tedni, ko je bil zapovedan post v sredo, petek in soboto. Prvi kvatrni teden je teden po pepelnici, drugi je teden po binkoštni nedelji, tretjega obhajamo septembra po spominu povišanja sv. Križa (14. sept.), četrti kvatrni teden leta pa je tretji teden v adventu. Po svojem bistvu in namenu so bile kvatre posebni postni dnevi. Kvatrni teden pa je v rimski Cerkvi od nekdaj tudi čas, ko naj se Bogu zahvaljujemo za dobrote, ki jih naklanja našemu telesnemu življenju, in ko naj si v ta namen od sadov zemlje, ki smo jih pridelali, tudi nekaj pritrgamo.«
O povezavi kvater s prejo smo že pisali. »Na Gorenjskem je veljalo, da na kvatrni četrtek zvečer ne puščaj vrvce na kolovratu, sicer pride ponoči 'Torka' prest … Maščevanje Torke nad predicami, ki niso spoštovale zimskih in spomladanskih kvatrnih večerov, maščevanje, ki nam o njih govori vrsta značilnih pripovedk, je zadosti zgovorno. Sveti dnevi ob začetku letnih časov so pač privzeli krščansko obleko, toda v jedru je dolgo tlela vera v njihov poganski pomen, ki ga bo treba šele odkriti, če bo to sploh mogoče. Zdi se vsekakor, da so Slovenci ob prihodu v svojo sedanjo domovino ne samo našli, ampak v dobršni meri tudi sprejeli mnogo prvin iz rimskega verstva staroselcev, na katere so naleteli in ki, menimo, niso vsi do kraja zbežali v gore in gozdove. Takšna prvina so bila poganske 'feriae' letnih časov, iz katerih so nastale krščanske
 kvatre .« O resnobnosti krščanskih kvater poroča tudi znameniti Železnikar France Koblar. »Kvatrni dnevi so bili strogi dnevi, posebno kvatrna sobota zvečer, ko je moralo biti vse doma, zato ni bilo čutiti nobenega nočnega nemira, nobenega fantovanja in petja …« Ja, pomislite, kje so že/še takšne sobote!
O povezavi kvater s prejo smo že pisali. »Na Gorenjskem je veljalo, da na kvatrni četrtek zvečer ne puščaj vrvce na kolovratu, sicer pride ponoči 'Torka' prest … Maščevanje Torke nad predicami, ki niso spoštovale zimskih in spomladanskih kvatrnih večerov, maščevanje, ki nam o njih govori vrsta značilnih pripovedk, je zadosti zgovorno. Sveti dnevi ob začetku letnih časov so pač privzeli krščansko obleko, toda v jedru je dolgo tlela vera v njihov poganski pomen, ki ga bo treba šele odkriti, če bo to sploh mogoče. Zdi se vsekakor, da so Slovenci ob prihodu v svojo sedanjo domovino ne samo našli, ampak v dobršni meri tudi sprejeli mnogo prvin iz rimskega verstva staroselcev, na katere so naleteli in ki, menimo, niso vsi do kraja zbežali v gore in gozdove. Takšna prvina so bila poganske 'feriae' letnih časov, iz katerih so nastale krščanske kvatre.« O resnobnosti krščanskih
 kvater  poroča tudi znameniti Železnikar France Koblar. »Kvatrni dnevi so bili strogi dnevi, posebno kvatrna sobota zvečer, ko je moralo biti vse doma, zato ni bilo čutiti nobenega nočnega nemira, nobenega fantovanja in petja …« Ja, pomislite, kje so že/še takšne sobote!
Po zapisih o pustu in postu sklenimo še naše pisanje o preji. Videli smo, da ta ni bila zmeraj dopustna, o tem piše tudi profesor Niko Kuret. »Posebno prepovedano je bilo presti ob večerih pred kvatrnimi prazniki. V času, ko je bila preja na vrsti, pratika oznanja dvoje kvatrnih tednov: zimske
 kvatre  so predpisane v tretjem tednu v adventu, spomladanske pa v tednu po prvi postni nedelji. Ob kvatrah je bil predpisan post. Postili so se ob sredah, petkih in sobotah. Na torkov večer – pred začetkom kvatrnega posta – pa je bila preja še posebno prepovedana. Predica, ki tega ni upoštevala, je morala pričakovati maščevanje Torke ali Torklje. Prepoved je bila tako huda, da so ženske ponekod tudi ob drugih torkih predle le do devetih zvečer.« In še: »Dolga je vrsta pripovedk o Torki. Najmanj, kar neubogljiva predica lahko pričakuje od Torke, je, da pride Torka za kazen ponoči prest in da ji zmeša vso prejo. Navadno pa je njena kazen dosti hujša, strašna je in okrutna. Predico požre in pusti le 'zlizane' kosti za pečjo, v kuhinji ali na podstrešju …«
Gospod Henry Rollins že dolgo ni več edini mišičnjak, ki pomanjkljivo oblečen kaže svoje obsežne tetovaže ter po odrih širom sveta razsipavajoč z znojem in sovraštvom troši kalorije. A svojih, pretežno v ostrejših zvokih domujočih kolegov po odrskih manirah ni pustil ob strani le s tem, da si kot vsak z lovorom ovenčani razumnik privošči tudi nastope, kjer se brez Banda peča s poezijo in trosi prigode iz težavnega rollinsovskega vsakdana. Henry kar ne more biti le eden izmed, zaradi tega ali onega, jeznih mladeničev, ampak je, kot kak potujoči pridigar, guru ali navsezadnje shrink, v službi svetega poslanstva. Oziroma, zadosti je samo enkrat slišati njegov rohneči glas, jihada. Ki se lahko zaključi le, ko bo zadnji izmed njegovih privržencev uzrl, da zmore brez nekoga, ki mu suckerju, kot pravi v »osebnoizpovednem« hitu pričujočega cedeja Liar, meša glavo in ga z ubesedovanjem občih tegob pretežno moškega pola urbanega sveta vabi v identifikacijo. »Hero time« za vse in ne le za že potrjenega mesijo, čigar krepost se po vseh zakramentih kulta neposredno/iskreno preliva v njegovo delovanje v showbussinessu, tako še dolgo ne bo na sporedu. Pa zanj tudi ni prave potrebe. Vsaj dokler besnemu, vsake
 kvatre  »Yeah!« ali »Hey!« bevskajočemu Rollinsu in njegovemu muzikantskemu spremstvu, že zaradi domišljenega in glasnega trdorokerskega nazora, ki ju krasi, najraje kar verjameš. Tudi če se pri Weight v primerjavi s prejšnjo End Of Silence zdi, da ni povsod tako lepo naleglo, namreč Rollinsovo pesnikovanje na zadaj bobnečo muziko. A povečini le takrat, kadar se, glej si ga no glej, odloči, da bo kaj resnično zapel in ne odkričal. Grrr.
Zmenek posameznikov, ki v en glas cvrejo enega, po možnosti znanca, se v Sloveniji na vsake
 kvatre  imenuje interpelacija. Malo pred sredino minulega tedna pa se je v ljubljanskih Španskih borcih zgodila besedna interfelacija, slovenska stand-up komedija je zakoracala naprej in razsvetlil nas je Vid Valič roast.
Tretjič. Reforma RTV mora iti z roko v roki z reformo trga dela. Predpisi morajo omogočiti to, da se lahko odpustijo skrivači in lenobe na RTV, ne pa samo tisti reveži v industriji, ki so žrtve globalizacije. Če lahko odpustimo delavca v Mariboru zaradi selitve tovarne na območje s cenejšo delovno silo, potem ni logično, zakaj ne moremo odpustiti raznih "intelektualcev", ki na svoje delovno mesto pridejo na vsake
 kvatre  in katerih intelektualna zmožnost je namenjena predvsem temu, da se na njej nabira prah.
Sila redko se zgodi, da so glasbeni solistični koncerti v mariborski dvorani Union. Simfonični koncerti da, toda pianistični recitali na vsake
 kvatre  enkrat - namreč samo tedaj, kadar obiščejo Maribor resnično veliki solisti. To se je zgodilo sinoči, ko je v Unionu nastopila naša najbolj znana pianistka Dubravka Tomšič in navdušila občinstvo, ki je uživalo ob poslušanju virtuoznih izvedb pianističnih skladb Johanna Sebastiana Bacha (v Busonijevi priredbi), Franza Liszta in Segeja Prokofjeva.
Kar nekaj časa, uuu, nepredstavljivega pol leta, sem se upiral vlažnemu klicu Ambasade Gavioli - v prvi vrsti zato, ker mi je tehno minimalizem začel presedati že, ko sem v zaodrju prepohal marsikatero kanonado tovariša Umeka v K4, v drugi pa, ker se mi je kljub privilegijem glede vstopnine vsakič zdelo, kot da me je v Gavioli potegnilo v mesoreznico, na predelovalni trak tovarne denarja, in sem se vsaj za spremembo raje pustil ožemati manj veščim, beri »neodvisnim« ali »nizkoproračunskim« prirediteljem tehno veselic. Premor se je izplačal, kajti prejšnjo soboto me je, še vsega črnega okoli z refoškom izpranih ust, Gaviola prepričala v vzvišenost svojega poslanstva - torej: v nujnost obstoja edine slovenske velediskoteke, ki se lahko izkaže z velikimi didžejevskimi imeni, minimalizem gor ali dol - in celo pritegnila s ponujeno muziko, tako da mi pred grozečimi minami ni bilo treba bežati na parkirišče. Morda je bila kriva le dolga dieta, morda to, da sem med poldrugo tisočerico sproti pregorevajočega, nenehno obnavljajočega se najstništva ugledal najmanj desetino slovenskih rajferskih veteranov, morda pa le naključje, poskočni in netipično tekoči tehno japonskega gosta Takkya Ishina, enega najvidnejših predstavnikov dežele vzhajajočega sonca. Ampak tokrat je šopanje do konca, do zadnjega amfetaminskega trzljaja in zadnje zategnjene mišice izostalo in je tudi resident Sputnik zadevo izpeljal brez zabijanja že zabitih žebljev. No. Če je Gaviola vzor drugim plesiščem domovine, navzven pa tudi ambasador slovenske poti v elektronsko muziko, potem smo lahko zelo zadovoljni s sporedom italijanskega jezdeca Spillerja. Ta se je hvalabogu odtegnil neznosnemu, prevladujočemu tolmačenju housa, ki je to lepo izročilo priličil popevkarskim merilom in zahteva, naj didžej vrti dodobra znane, po možnosti z zoprnimi hujskaškimi vokali spremljane viže, namesto da bi medel plešoče s sprotnim namešavanjem instrumentalnih vzorcev in v bistvu vsakič znova ustvaril svoje avtorsko delo. Spillerju tako zažgolijo one tečne zamurkle le vsake
 kvatre  enkrat, vmesno rolado pa zašpeha z veliko zafankanih in electrificiranih ritmov. Čestitke! Pa še to: prav, Ambasada terja od svojih strank za naše stepe izjemno vstopnino, ki jo zaenkrat odštejejo z nasmehom na obrazu - seveda, saj se pač ravna po liberalnih zakonih trga, ki ga je oblikovala po svoji podobi. Vendar pa k diskoteki teh dimenzij vsekakor sodi inštitucija, ki se ji pravi after-hours, dopolnilna depandansa za najbolj gajstne, ki se niso utegnili odviti na »pravem« partyju. Kje je, po vseh teh letih, pretakajočih se tolarjih in italijanskih lirah, Gaviolin after-hours? Je to res le parkirišče in dvorišče obmorskega bifeja Belvedere, čigar lastnik je sam ugledal prednosti zasilnega zatočišča pregnanih rajferjev? Pomanjkljivi vikend paket.
Prireditev sta povezovala Mojca Krajnc in Miha Alujevič, med nastopajočimi pa so bili ob
 kvatretu  Akord in Mihi Alujeviču še imenitna sopranistka Urška Arlič, harmonikarja Domen Trobiš in Davorin Ulipin ter Pevsko društvo upokojencev pod vodstvom dirigentke Monike Lojen.
In tako smo se na kritični torek odpravili v K4, kjer je dogajala, kakor beremo od Marjana Ogrinca, »prva alternativna proslava kulturnega dne pri nas«, v okviru katere se je zvečer primerila redna okrogla miza ob četrtstoletnici punka pod Slovenci, »srečanje punk veteranov« s predvajanjem arhivskega bootlega Pankrtov, zatem »koncert veteranske skupine iz severovzhodne Slovenije« in »koncert najstarejše domače rock skupine«. Se pred Maom, ki ima sedaj redne večere rokenrola v K4, še nihče ni spomnil obeležiti Poetovega rojstva, ali ne gre pri punk veteranih za absurdno besedno zvezo, so CZD res že tako nadušni, da veljajo za veteransko skupino in ali je metliški Indust Bag najstarejši rokenrol bend? No, pustimo kurzive in povejmo, da se je na pank proslavi vsekakor zbralo manj panksov, kot na Petkovem urnebesu prejšnji teden, da se jih je skoraj več zvrstilo na odru kot pod njim. Kar ni motilo zbrane, menda redne publike in firbcev, ki so lahko v avtentični, kot iz FV-ja ali Šiške preneseni postavitvi namesto napovedanih petih avtorjev opazovali fotografije Siniše Lopojde in CZD oltar Bojana Tomažiča ter spotoma prisluhnili, kaj se sliši od edinih dveh »iz tistih cajtov« preostalih skupin. Če je slediti fazam CZD, bo veljalo, da so ravno sedaj v sila energični fazi, da Hedl bos in prepoten kar nosi svoje posebneže naprej in da CZD-jevski robati spoj pankenrola in lakoničnih besedil (glej: trotlpank), posebej v à capella točki s poudarjeno »ekspresivnostjo« vseh članov močno vleče na včasih tako dobrodošlo avtoironijo. Če smo se na hodniku, kamor smo pobegnili, čuječi strinjali, da CZD na vsake
 kvatre  prav dobro dene, se tudi ni dalo ogniti temu, kako so Indust Bag res dolgočasen ansambel. Zakaj, kako? Zaradi njihovega sredinskega rokenrola, v čigar oklepu ne spoznaš niti starih alterhitov, zaradi žal dovolj razločnih besedil? Kdo ve, in dosežek je, da mladezen vztraja do konca koncerta in se potem plemeniti z ilustrativnimi, če ne didaktičnimi Maovimi miksi različnih verzij enih in istih rokenrol viž, saj nekaj je tudi treba storiti za obnavljanje revolucionarnih tekovin. Pa panksi? Srečno doma. Mirno prebavljeno.
Imam mapo, na kateri piše Težke teme. Bolj prav bi bilo, če bi pisalo fonetično »t'ške teme«, kakor zmeraj poudarjeno izgovorim in kakor je govoril nekdaj zunanji sodelavec na Valu, ki je prihajal na dan z obskurnimi idejami, ki naj bi bile programsko zanimive. Potem je hodil gori in doli po sobi, drgnil si je brado, kjer so prejkone nastajale tiste velike ideje, in je sam vase občudujoče mrmral: »To so t'ške teme! T'ške teme!« In take t'ške teme se nabirajo v mapi, ki je pravzaprav grobnica. Malokdaj so »na svitlo dane«, ker jih prej pokoplje čas. Na vsake
 kvatre  vržem kaj v smeti in kaj dodam in tako je mapa približno enako rejena že štiri leta. Tukaj je kratek izbor. In če bi hotel kdo zabavljati, da sem namesto v smeti vrgel v Sobotno prilogo, sem ga v tem trenutku prehitel in si bo treba izmisliti kaj drugega.
V vsakdanjem življenju je perilo ostajalo skrito. Toda vse je že bilo nared, da ga bodo uporabili – denimo zaradi ritma menjavanja – za podobo čistoče. Vendar pa se ta igra očitno še ni začela, ali pa v tistem času vsaj še ni bila nikoli jasno določena. V neki pesmi Marie de France iz 13. stoletja se cel niz epizod vrti okrog junakove srajce. Povsem samoumevno je, da je ne preoblači. Zgodba ima smisel celo samo s tem pogojem. Ta srajca – enkraten predmet, prepoznaven po znakih in znamenjih, ki so jih nanjo zapisale druge osebe – ga, prilepljena na njegovo meso, povsem samodejno spremlja v času in prostoru. Junak potuje, prepluje morja, se vrne v Bretanjo, isti kos perila pa ostaja ves čas jasno in očitno razpoznaven. Njegova dama, ki je bila dolgo daleč stran, na njem odkrije gubo, ki jo je naredila sama.29 To znamenje je razumljivo samo zato, ker je to edina srajca, ki jo je nosil junak. V Montaillouju si je na začetku 14. stoletja Pierre Maury vendarle včasih zamenjal srajco. To je naredil vsake
 kvatre  enkrat in dogodek je bil dovolj redek in pomemben, da ga je Pierre mimogrede zapisal, ko je med inkvizicijskim procesom govoril o čisto drugi stvari.30
Mama se premika okrog štedilnika, kar pomeni, da samo za zdrs levo in zdrs desno ali pa naprej in nazaj, ko se mora ogreti še kam drugam kot v obraz, kot da menca. Vsake
 kvatre  do shrambe, da mora pospraviti noge notri, zdaj se je tudi on bolj razpustil, mogoče pa ga spet vleče, potem odpira hladilnik, spušča vodo. Glasba se čez nekaj minut spremeni, takoj ko mlajši zapusti sobo in so vratca nebranjena. Zdaj iz sobe igra nekaj starega, za nostalgike. Ritem je počasnejši, patos tišji. Mlajši pride v kuhinjo, na obleki se vidi, kako naravnost in trdno je spal, iz hladilnika prevzame vodo, ki jo je starejši malo prej prinesel iz trgovine. Ne more še biti posebej mrzla, vendar se tudi na poti ni imela časa segreti, če je bila v supermarketu v hladilniku. Starejši gotovo kljub svoji teži hodi hitro in neumorno, da ima podplate na copatih zbite, mesto je kljub temu, da ima trgovinski center na obrobju, majhno.
Daljave očitno vabijo. Zdi se celo, da vlivajo posebno moč tistim od zgoraj in tistim od spodaj: neka že dolgo iskana priložnost za obračun se skriva v njih. In Irak je dovolj daleč, da se lahko vsi po vrsti delamo pametne. Ampak vsaj tu, na nevrotičnem robu jugoslovanskih vojn, ki niso bile nič manj strašne od one tam čez Turčijo, morda ni odveč razmislek o tem, kaj se mora zgoditi, kdo mora biti žrtev in kdo napadalec, da običajni moški in ženske, ki se za usode drugih, manj srečnih, ne brigajo kaj dosti, začnejo dojemati vojno kot naš skupni poraz. Ko je padel Vukovar, so evropski mediji razglabljali o plemenskih obračunih na Balkanu, vodilni Evropejci pa so hiteli k Miloševiću na pogovore. Množic, ki bi po evropskih mestih demonstrirale proti tej vojni, ni bilo nikjer. Pa na človeški ravni, tam, kjer si ni mogoče veliko pomagati s Clausewitzevo definicijo vojne in politike, ni čisto vseeno, ali pobija ljudi Miloševićeva ali Busheva vojska? Kaj bistvenega se na tej ravni spremeni, če vlade pobijajo svoje ali tuje državljane brez dovoljenja Združenih narodov? In predno sploh kaj rečemo proti ZDA, se spomnimo, da je Srebrenica padla, ko je bila pod varstvom Združenih narodov. Kar je to varstvo proizvedlo, so trupla tisočev, ki jih še danes izkopavajo po tamkajšnjih zakotjih. Medtem je varnostni svet, ta čudaška institucija velikih, ki si poskušajo na vsake
 kvatre  na novo razdeliti svet, nakladal, sprejemal resolucije in utrjeval Slobodana Miloševića, ki so ga beograjski protestniki že na začetku devetdesetih izenačili s Sadamom. Nazadnje so tisti, ki naj bi po novem odrešili svet vsega hudega, Miloševiću prepustili ozemlja, ki jih je zasedel z ubijanjem, preganjanjem in ustrahovanjem civilnega prebivalstva. Kar so s tem ustvarili, je novo žarišče napetosti na Balkanu: tisti, ki so streljali na srbskega reformatorja Đinđića, so skupaj z novo politično mafijo, ki po mnenju italijanskega komentatorja Thommasa di Francesca vlada po vseh balkanskih prestolnicah, v teh krajih zmeraj dobrodošli.