Prikazujem 1-1 od 1 konkordanc.
Novitete, novitete. Pa ne samo v štacunah – tudi kar se jezika tiča. Je baje moderno, da govoriš nek tak špasn jezik, ki je razumljiv le izbrancem. Je moderno, da ne govoriš vsaj približno slovensko, ampak da v pripovedovanje/spraševanje vpleteš še razne besede, ki kakšnemu starejšemu občanu niso niti malo jasne. Pobereš nekaj iz angleščine, malo iz nemščine. Po novem je moderna tudi kakšna španščina. In pa nekaj, kar ni nič. Sliši se mogoče slovensko, ampak ni. Je kar nekaj. Ampak to nekaj nekaj pomeni. Ima svoj pomen. Razumejo ga le “izbranci”, po večini je to seveda mladina. In če bi s takšnim “jezikom” nagovorili 80-letnega starčka, ki živi nekje visoko na planini, bi najverjetneje mislil, da prihajate iz druge države. Ampak to nima veze, to je IN, to je cool in je moderno. So besede, ki jih toleriram. Se pa najdejo neke čudne izpeljanke in pogruntavščine ob katerih mi gre na kozlanje. Safr je recimo ena izmed takih. Ne vem zakaj, preprosto mi gre na nerve. Furaj ga, furaj, ampak, pazi – lepo po desni mimo mene! Zadnje čase slišim predvsem nekaj v stilu: “Gremo ga densat, kwa nam ga je dogajal …” Eh, pa dobro, prebavljivo, dokler slišiš iz ust mladine. Smo KWAkali – zdaj je pač očitno v modi GA-GAnje. Očitno ne bo dolgo, ko bomo presedlali na štirinožce. Sama ne furam sufra, nisem ga niti u iber zadensala prejšnj vikend. Tudi doga ne wokam na stritu sred sitija, niti ket mi ni na ruf sklajmbala, nogice še v lajfu nisem imela brovkane. Če se le da, se vzdržim takšnih in podobnih.. Ampak pri meni nekaj definitivno drži. Ko se bom nekaj časa pogovarjala in družila s kom iz Ljubljane, bom začela s
 KWAji  in TKOji. Če z nekom iz Maribora, pa bom začela po njihovo zavijati, tu pa tam mi bo ušel kakšen ČUJ, kaj hujšega ravno ne. Najhuje pa je, ko se pogovarjam z nekom iz Velenja. Porkafiks, no, takrat potrebujem nekaj dni, da se odvadim besede Lejga za vsakim stavkom, in pa: pa take fore. Ob pripovedovanju mi jezik kar nekaj opleta, in črka L ni več črka L, ampak je črka L (mater, je tole smiseln stavek). Pa saj veš kateri, zavijajoči, jezikzlomajoči L mislim kajne!? V Velenju me sprašujejo, če sem iz Ljubljane. V Ljubljani me okronajo za Korošico, kar res sovražim. Saj ne, da imam karkoli proti njim, ampak neeee, no, nisem, pa pika. V bistvu nimam na zalogi nič novega, nič fakin’ ekstra slengovskega, da bi lahko navrajtala. Zgleda, da bo treba spet iti malo v prestolnico na kakšno trolo, kjer so me včasih že ušesa bolela od nekega čudnega jezika, ki je pravzaprav bil slovenski, a slišalo se ni tako. Grem zdaj safr furat, ker vidim da mi toLe sLengovje ne leži. SpLjoh!