Prikazujem 1-20 od 38.089 konkordanc.
Poskušal sem se narediti čim manjšega. Najraje bi izginil v tistih nekaj krpicah, ki sva jih imela na sebi, ko je avtobus ob treh zjutraj zapeljal skozi naselje. Pred mano se je odprl osvetljen trg, nekaj slokih dreves je raslo med betonskimi klopmi in šibkimi uličnimi svetilkami. Cerkev, in levo, na vrhu pročelja najvišje zgradbe daleč naokoli, v kateri je samevala policija, osvetljen portret moža, zavoljo katerega sem bil skoraj zmrznil. César Vallejo je, ponosno oprt na svojo sprehajalno palico, skupaj z dvema policajema, nadzoroval glavni trg svojega rodnega kraja. Trije, štirje potniki, ki so izstopili skupaj z nama, so se v hipu porazgubili v temo ozkih uličic. Za avtobusom se je dvignil oblak nočnega prahu. Tudi na koncu sveta je zmeraj cesta, ki vodi dalje. Ob dveh ogromnih nahrbtnikih sva obstala sredi nočne tišine Santiaga de Chuca, utrujena, umazana in lačna, predvsem pa premražena vse do zvezd, ki so kristalno žarele nad nama. Odprla sva nahrbtnika in izvlekla puloverja. V eni od stranskih ulic se je v
 ledenem  vetru molče pozibaval napis Hostal Margerita. Oprtala sva si nahrbtnika, ko je nočno tišino prerezal železen zvok. Škripanje se nama je približevalo nekje od zgoraj. Zacoprana sva obstala in negibno pričakovala, kaj se bo zgodilo. Zvok je bil vse bolj jasen, prihajal je bliže, bilo je, kot da bi paral žile v mojih zapestjih, kot da bi napenjal moja senca do poka. V mojih možganih se je odprla velika luknja, skozi katero je v hipu zletelo na milijone podob. Nisem vedel, kaj se dogaja. Vkopan in preplašen sem stal sredi prazne ulice, po kateri se je bližal deček. Kot duh z nepremičnim obrazom je sredi noči potiskal pred sabo prazno samokolnico. Železno kolo, ki je škripajoč ropotalo po grobem tlaku, je paralo noč v živo in mrtvo stran. Stala sva vmes, nezmožna premakniti se, stopiti kamorkoli, se rešiti. A kot da za simetrijo njegovega reza skozi prostor in čas ne bi obstajala, kot da namen tega razprtja ni bilo nič drugega kot zgolj njegovo udejanjenje: prisotna odsotnost. Deček je prav tako skrivnostno, kot je prišel, tudi izginil. Kmalu za njim je izginil tudi njegov magični zvok. Dve temni polovici razdeljenega sveta sta se okrog naju ponovno zlepili v noč. Bila je spet varna. Lahko sva stopila vanjo, šla dalje.
Na papir narišemo peterokrako zvezdo v želeni velikosti. Zvezdo izrežemo iz papirja, jo položimo na napol prepognjeno blago, ki ga urežemo z 1 cm dodatka za šive. Oba dela spnemo z bucikami z licem na lice in ju sešijemo okrog in okrog, le na zadnjem kraku pustimo za nekaj centimetrov odprtine. Vse vogale do šiva odrežemo, nato pa z zelo ostrimi škarjicami zarežemo v vse notranje vogale do šivov. Zareze omogočijo gladko površino zvezde, brez gub na licu. Skozi odprtino zvezdo obrnemo na lice, vzamemo svinčnik in konico z notranje strani previdno potiskamo v konice krakov, da dobijo natančnejšo obliko. Umetno polnilo potegnemo iz koprene v več plasteh in ga razdelimo v drobne kosmiče. Te nalagamo v vsak krak posebej v plasteh, nato pa napolnimo še sredino zvezde. Na koncu odprtino spodvihamo navznoter in jo ročno sešijemo s skritimi šivi. Na vrhu blazinaste zvezde našijemo perlice. Te najprej našijemo v vse vogale, nato pa v spiralah in lokih. Našijemo jih lahko tudi tako, da sledimo vzorcu s tkanine. Vsako perlico posebej nanizamo na nitko in jo čvrsto prišijemo na podlago. Izberemo lahko perlice z vtisom
 ledenih  površin, prozorne perlice z niansami, večje kroglice z bisernim leskom ali običajne, močno obarvane plastične perlice. Na zvezdo lahko našijemo tudi prosojne ali satenaste trakove v obliki cveta in listja ali igralno uro. Na vrh zvezde prišijmo še trak, iz katerega naredimo zanko, ki jo pritrdimo na strop ali na rob okna. Večje perlice navežemo na nitke in jih našijemo na blazinasto podlago. Zibajoči deli pod zvezdo so lahko tudi zvončki.
Ob polnoči so gostilno zaprli. V
 ledenem  vetru se nas je peščica znašla v utripajočem soju žarnice, ki se je v sunkih vetra pozibavala na pročelju policijske postaje. Vsake toliko, ko se je na vratih prikazal kateri od policajev, je tihi pogovor med prezeblimi utihnil. Očitno je bilo, da so se pijani in drogirani policaji stopili z brutalno odmaknjenostjo tega kraja in so za vsakogar predstavljali neprimerno večjo nevarnost kot tukajšnji politični uporniki, podeželski ladroni ali mali tihotapci. Spet smo pričeli tihi pogovor, da bi se vsaj malo odvrnili od neusmiljeno ledenega vetra, ki je bril tudi v zavetrju policijske stavbe, ko je iz notranjosti postaje pridrlo pijansko vpitje. Hip zatem so temo preluknjali trije streli. Pograbila sva najino prtljago ter stekla izpod soja brleče žarnice v temo skupaj z drugimi. Po nekaj sto metrih smo se zaustavili. Sredi zaledenele tišine je bilo moč slišati globoko dihanje preplašenih človeških živali, ki smo bili postali. Ljudje so obupano šepetali, kaj naj naredijo. Nihče ni imel nobenega pametnega odgovora. Z Majo sva sedla ob jarek in resignirano pustila, da nama je mraz jemal še zadnjo toploto iz telesa. Stisnila sva se drug ob drugega in molčala, neskončno, neskončno dolgo, dokler nista ob treh zjutraj, kot odrešilni igli, noči prebodla snopa dveh žarometov. Kot blede kaplje smo se nemo odcedili v rešilno smer prihajajočega avtobusa.
Zdrsnil sem ob preznojeno Majino telo. Ležala sva med bilkami in gledala zvezde. Utrujenost je iz naju do zadnjega kotička izsesala osebi, ki sva bila. Vrnila sva se v tisto naravno brezoblično stanje odsotnosti, iz katerega smo nastali in v katerega se vračamo. Pol ure kasneje sva nema odracala po blatu do prvih potočnih kamnov, počasi zajemala klokot
 ledene  vode in se umivala. Spomnim se le še petih mirnih glasov, ki so po večerji prodirali skozi šotorsko platno, dokler me ni med nemirnim iskanjem položaja, v katerem bi me telo najmanj bolelo, posrkal vase črn spanec.
Seveda bi lahko nekatere ljudi milo rečeno res označili kot brezčutne; toda z njimi moramo sodelovati. Ko so ljudje soočeni s tolikšnim čustvenim hladom in strogostjo, so večinoma prepričani, da ne smejo pokazati svojih čustev. Toda tudi v takih okoliščinah ni odveč uporabiti konkretne izjave o sebi. Le tako lahko "
 ledeno  goro" soočite z njegovim brezčutnim vedenjem: vaš odziv bo ogledalo njegovega ravnanja. Tudi v tem primeru vam lahko postrežemo s primerom z našega seminarja. Ena od udeleženk nam je pripovedovala, da je bil njen nadrejeni zelo žaljiv, to pa jo je precej obremenjevalo. Večkrat jo je poklical v svojo pisarno in jo ostro kritiziral. Lepega dne je zbrala pogum in mu dejala: "Vaš ton me žali." Njegov buren in zanj značilen odziv je bil: "Ne pogovarjava se o tem; pomembna so dejstva, ne pa tvoja čustva." Mlada ženska mu je povsem mirno odgovorila: "To je v redu. Želela sem vam le povedati, kje je moja boleča točka." Na vprašanje, ali je nadrejeni potem spremenil svoj odnos do sodelavcev, je povedala: "Ne, sploh ne. Le z mano od takrat ravna drugače." Tudi sodelavci lahko drug drugemu povedo, kaj jih prizadene in kako občutijo vedenje drugih. Vzdušje bo potem prijetnejše, sodelovanje pa bolj ustvarjalno.
DOLENJSKE TOPLICE Društvo za zdravilne rastline Dolenjske organizira v nedeljo, 12. avgusta, izlet na Kunč v Kočevskem Rogu, kjer bodo spoznavali zdravilne rastline, si ogledali veliko
 ledeno  jamo v bližini in žago. Odhod bo ob 9. uri izpred Mercatorjevega centra (500 metrov izven Dolenjskih Toplic v smeri Podturna) z lastnimi avtomobili, kdor prevoza ne bo imel, pa se bo pridružil drugim. Povratek načrtujejo okrog 13. ure. Izlet je brezplačen.
Caffč granitč: Za 4 osebe zmešajte 500 ml zelo močne espreso kave s sladkornim sirupom ali sladkorjem v prahu. Z mešanico napolnite veliko plitvo metalno posodo in jo postavite v zamrzovalnik. Vsakih 15 minut mešanico z vilicami ali metlico za stepanje temeljito premešajte, da razbijete velike
 ledene  kristale. Ko granite zamrzne, jo še enkrat z vilicami razdrobite in porazdelite v kozarce. Sladko kavno mešanico lahko tudi zamrznete v vrečkah za ledene kocke, ki jih potem razdrobite z električnim mešalnikom. Granite ponudite z žlico stepene smetane.
Caffč granitč: Za 4 osebe zmešajte 500 ml zelo močne espreso kave s sladkornim sirupom ali sladkorjem v prahu. Z mešanico napolnite veliko plitvo metalno posodo in jo postavite v zamrzovalnik. Vsakih 15 minut mešanico z vilicami ali metlico za stepanje temeljito premešajte, da razbijete velike ledene kristale. Ko granite zamrzne, jo še enkrat z vilicami razdrobite in porazdelite v kozarce. Sladko kavno mešanico lahko tudi zamrznete v vrečkah za
 ledene  kocke, ki jih potem razdrobite z električnim mešalnikom. Granite ponudite z žlico stepene smetane.
Sem v enem od najstarejših, če ne kar najstarejšem mestu na svetu, zlatem Cadizu. Če je res, kar piše v mestnem grbu, je Cadiz ustanovil kar Heraklej, potem ko je razmetal skale in odprl Gibraltarsko ožino. In zakaj ne bi stalo tu naselje celo prej, kot se je ocean začel zlivati v Sredozemlje? Takrat ni bilo med Afriko in Evropo morja in pot med celinama je vodila tu blizu.V navtičnem vodniku piše, da je bil veličasten slap, ko je ocean začel polniti nekaj sto metrov nižje Sredozemlje. Morje je padalo kakih 200 metrov, in to na veliki širini. To se je dogajalo ob koncu
 ledene  dobe, ko se je gladina svetovnih morij dvignila zaradi topljenja ledu. Lahko pa bi mesto ustanovili tudi prebežniki z Atlantide, torej bi bil Cadiz lahko star kar 15.000 let.
DENNIS QUAID in JAKE GYLLENHAAL bosta igrala očeta in sina v znanstvenofantastični srhljivki The Day After Tomorrow. Quaid je paleoklimatolog, ki ga kolegi zasmehujejo, ker napoveduje novo
 ledeno  dobo. Ko do nje zaradi spleta naravnih dejavnikov res pride, je usoda sveta odvisna od njegovih izkušenj in iznajdljivosti. Scenarij in režiserja sta delo Rolanda Emmericha.
PIASCA, 14. - Tekma polfinalnega turnirja celinskega pokala v hokeju: Olimpija - Unia Oswiecim 5:1 (2:0, 1:0, 2:1).
 Ledena  dvorana, gledalcev 200, sodniki Ballmann, D'Ambrogio in Hirzel (vsi Švica). Strelci: 1:0 (7) Loach (Tomlak, Daniels), 2:0 (9) Tomlak, 3:0 (28) Jan (kazenski strel), 3:1 (42) Garbocz, 4:1 (46) Kontrec (Rahmatuljin, Rebolj), 5:1 (54) Rahmatuljin (Jan, Kontrec). Kazenske minute: Olimpija 22, Unia Oswiecim 24 + 10 (Horny).
Naslednja postaja salam je obora na Konjiški gori, ograjena posest družine Planinc, lastnice podjetja Gozdič. Zdaj ga vodi sin Boris, ki nas je peljal na ogled posestva, kjer se je vse začelo. "Oče je bil od nekdaj strasten lovec, gozdar in logar, nato pa je, še v Jugoslaviji, prišel na idejo, da bi tudi sami na obori začeli gojiti divjad. Pripeljal je jelene damjake z Brionov, dodal še muflone in jih dolgo časa žive prodajal naprej. Nato se je trg zasitil in ker ni bilo obratov za predelavo, smo se usmerili najprej v razsek in prodajo mesa, sčasoma pa se razširili tudi v pridelavo končnih izdelkov, kot so salame, klobase in budjole," je strnil. Vijugasta pot naju je medtem pripeljala na enega od vrhov gore in ko sva se spustila na drugo stran, sva se znašla pred veliko leso. Na 18 hektarjev veliki posesti danes ne gojijo več damjakov, ampak dobrih dvajset rjavih jelenov in poškodovanega muflona. Če smo slednjega zagledali takoj ob cesti, pa so bili ostali prebivalci nekoliko bolj plahi. Trije ponosni lastniki res prelestnega rogovja in krepkega stasa so iz radovednosti sicer prišli pokukat izza hiše, kdo jih je prišel obiskat, a takoj, ko smo na plan potegnili fotoaparat, so že izginili za vogalom. Sušenje mesnih izdelkov poteka na naraven način, v leseni sušilnici na posestvu. Avtomatskih komor, pravi Planinc, ne želijo uporabljati, ker tudi izdelki ne bi bili tako dobri, ampak bolj industrijski. Kaj šele naredi s salamo v dveh mesecih, kolikor se povprečno sušijo, če je naju
 ledeni  veter že v eni uri prezebel do kosti? "Sušenje je odvisno od vremena, letos smo imeli zaradi vlage kar nekaj težav. A nabrali smo si že toliko izkušenj, da odpada praktično ni bilo. Prej se je dogajalo, da smo morali, ker se je na klobasah naredil trd rob, sredica pa je ostala mehka, ali pa ker jih je ujela plesen, zavreči tudi celo serijo. Tukaj tradicija odigra svojo vlogo," je pojasnil naš gostitelj, ki je leta 1992 ustanovljeno podjetje prevzel od matere, nekdanje delavke v Konusu. Medtem je v sušilnici razkazoval naslednjo serijo, ki bo gotovo hitro pošla, saj je posebej decembra zanimanje za mesne dobrote povečano. Stotine salam, klobas in budjol v značilnih mrežicah je viselo v ravnih vrstah, kakšna tona in pol, je preko palca ocenil Planinc.
V tekmi 6. kroga skupine B državnega prvenstva v hokeju na ledu so sinoči v
 ledni  dvorani Tabor Gorenjci zlahka ugnali Mariborčane: Maribor - Bled 4:9 (1:4, 1:4, 2:1). Za domače so zadeli v polno Angeloski, Lukman, Kovačič in Urg, za goste pa Špereger (5), Belhar (2), Željan in Žemva.
Odlično pripravljena proga, kakršne letos v svetovnem pokalu za dekleta, posebej v veleslalomu, še ni bilo, je potisnila v ozadje tudi še športu obrobne stvari, kot je bila, denimo, slabša vidljivost na začetku zaradi
 ledenega  dežja, ki se je lepil na očala in sproti zmrzoval. Na srečo imajo na Pohorju tudi žaromete ob progi, ki so nevšečno meglo zelo omilili.
Nič manj živahno kot na
 ledeni  ploskvi ni bilo zadnje dni v hokejskih pisarnah, saj je v torek zasedalo predsedstvo HZS Slovenije. Po sestanku je predsednik Ernest Aljančič prebral pismo za javnost, v katerem je ponudil odstop sedanjega predsedstva na junijski skupščini. Ponujen odstop je bil namreč pogoj tržiškega župana in poslanca Pavla Ruparja, ki se v navezi s HK Acroni Jesenice trudi, da bi danes reprezentantje vendarle dobili obljubljeni denar za lansko uvrstitev v elitno skupino ter se naprej nemoteno pripravljali na svetovno prvenstvo. »Nekaj sponzorjev že imamo, večino denarja je že zagotovljenega in prek našega računa ga bomo nakazali reprezentantom. Izdatno pomoč pri zbiranju denarja nam je ponudil navijač naše ekipe Pavel Rupar in zato si želimo, da bi bil tudi v prihodnje naklonjen našemu hokeju. Izrecno pa poudarjam, da za to ne zahteva nikakršnega povračila oziroma podpore pri kandidiranju za predsednika HZS, kot je bilo slišati te dni. Smo pa v klubu mnenja, da je prav, da imamo tudi Gorenjci svojega kandidata za predsednika na junijski skupščini HZS. Bo pa vsekakor na skupščini treba dobro pregledati papirje in dejstva o delu in poslovanju zveze in se odločiti kako naprej,« je na torkovi seji predsedstva, katerega član je, povedal predsednik HK Acroni Jesenice Slavko Ažman, ki je prepričan, da bi bila narejena velika škoda našemu hokeju, če se reprezentanca ne bi udeležila svetovnega prvenstva. »Večkrat nas sprašujejo, zakaj se je klub »vtaknil« v reprezentančne težave, vendar nam za reprezentanco, ki jo zvečine sestavljajo naši igralci, pač ne more biti vseeno. Da ne govorim o ugledu našega hokeja v tujini in napredku v naslednjih letih,« tudi pravi predsednik Ažman.
Allan Syzdlowski je že izzval okoljevarstvenike: »Če želijo protestirati, naj pridejo sem. Preden bodo pripotovali, bo vse to že izginilo,« pokaže na primitivne cevi in bel šotor, »smo kot nomadi, lahko polnimo kjerkoli.« Njegov brat Ian je bolj razumevajoč: »Želimo si vzpostaviti tesno vez z znanstvenim raziskovanjem. Lahko združimo, kar oboji počnemo. Mi jim denimo omogočimo dober dostop, saj do sedaj v Čilu ni bilo narejenih nobenih raziskav o ledenih jedrih, ker za to ni dovolj specializiranih ohlajevalnih sistemov. In medtem ko napredujemo v poslu, lahko skupaj z znanostjo ustvarimo razmere za shranjevanje teh
 ledenih  jeder.«
Ledeno vino, ki sodi med predikatna vina in tako v sam vrh vinske ponudbe, lahko vinogradniki pridelujejo tako rekoč iz katerekoli sorte, čeprav za najprimernejše veljajo denimo chardonnay pinot, traminec, sauvignon in rizling. Bogata jantarno rumena barva, visoka sladkorna stopnja, razkošna cvetica in tipične sadne note so značilnosti, ki jih poznavalci izjemno cenijo. Kako zelo, priča tudi cena. Steklenice boljših blagovnih znamk iz Avstrije ali Nemčije stanejo v povprečju okoli 100 evrov, kar pa se ob kakšnem boljšem letniku, ki ga lahko kupite na dražbi, hitro podeseteri. Tako je denimo
 ledeno  vino, narejeno iz sorte rizling, letnik 1992, doseglo kar 2600 tedanjih nemških mark za steklenico!
Slovenija ima bogato vinsko kulturo, dobro geografsko lego in primerno klimo za pridelavo ledenih vin. Tako kar nekaj vinogradnikov polni vrhunska
 ledena  vina, ki tudi med poznavalci dosegajo izjemno visoke ocene.
Lep, s soncem obsijan, le nekoliko prevroč dan je bil idealen za potepanje po bližnji in daljni okolici. Najbolj opečeni so prišli domov planinci, saj je bilo sevanje v gorah zelo močno. Opekline in rdečico z ramen lahko odpravite z
 ledeno  mrzlimi jogurtovimi obkladki. Nekaj pa je tudi takih, ki si obkladek namočijo v domače žganje. No, odločitev je vaša. Nikar se ne smejte revmatikom, ki so že včeraj napovedovali padavine. Včasih jih je dobro poslušati, saj so bolečine v kosteh in sklepih dovolj močan razlog, da jih lahko jemljemo resno. Tudi hipotoniki se bodo danes zbudili neprespani in utrujeni. Slaba volja jih bo spremljala ves dan, v popoldanskem času pa se bodo pri nekaterih pojavili celo glavoboli, redko migrene.
Andropov, ki je bil pred tem tudi sam obveščevalec KGB, se je namreč v kremeljski politični vrhuški uvrščal med t. i. jastrebe, za katere je bil ameriški zahrbtni napad z jedrskim orožjem vprašanje časa, ne pa možnosti. Iz številnih letalskih oporišč na vzhodni strani berlinskega zidu so tisto jesen poletela izvidniška in vohunska letala Rdeče armade in začela zbirati podatke o premikih Natovih sil. Prav tako so severnomorsko mornariško oporišče v Murmansku zapustile številne podmornice z medcelinskimi jedrskimi izstrelki, ki so na
 ledenem  severu zavzele vnaprej določene bojne položaje za izstrelitev smrtonosnega tovora. "Vrh sovjetske vojske je vajo Able Archer 83 brez dvoma interpretiral kot krinko za napad," je zapisano na koncu objavljenega poročila.