Prikazujem 1-20 od 46 konkordanc.
Kugo omenjajo že okoli 1550 pr. n. š. v starem Egiptu, prav tako pa so jo poznali že v Babilonu; omenja pa jo tudi sveto pismo stare zaveze. Za starih Grkov je bila najbolj znana atenska kuga, ki je trajala od 435 do 430 pr. n. š. Pred Hipokratom (460 do 377 pr. n. š.) so bili prepričani, da je kuga delo demonov, kasneje pa, da je božja kazen. Hipokrat je verjel v
 miazme , iz tal izvirajoče izhlapine, ki naj bi povzročale kugo. To verovanje je držalo vse do 16. stoletja. Številne epidemije kuge so pustošile tudi po rimskem cesarstvu. Leta 125 je v Numidiji umrlo okoli 800000 ljudi; mrtvih v okolici Kartagine je bilo 200000. Znana je bila Galenova kuga leta 164. Prišla je z vzhoda; samo v Rimu je pobrala vsak dan več tisoč ljudi in se razširila po vsem imperiju. Razsajala je kar 16 let, 15 let pa Caprijanova kuga (od 251 do 266). Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je v mnogih primerih šlo za epidemije črnih koz in drugih bolezni. Ne Hipokrat ne Galen ne drugi zdravniki starih časov niso poznali nobenih zdravil proti kugi. Edini način, kako so se ljudje lahko rešili - vsaj tako so bili prepričani - je bil beg v smislu "mox, cito, longo" (takoj, hitro, daleč). Naslednjo veliko epidemijo so imenovali Justinijanova. Bila je v 6. stoletju; takrat naj bi umrla polovica prebivalstva bizantinskega cesarstva. Iz takratnih poročil zvemo, da je šlo za bezgavčno kugo. Precej je prizadela naša dalmatinska mesta, predvsem Zadar.
Na drugi strani zaliva je v stanovanjski četrti La Manga stala v drugem času hiša doktorja Juvenala Urbina. Bila je enonadstropna, velika in hladna, s portalom iz dorskih stebrov na zunanji terasi, s katere je bil razgled na jezerce
 miazem  in ostankov razbitin v zalivu. Tla so od vhodnih vrat do kuhinje prekrivale šahovske, črne in bele ploščice, kar so pripisovali prevladujoči strasti doktorja Urbina, ne da bi pomislili, da so bile šibka točka španskih stavbenikov, ki so v začetku stoletja postavili to četrt novih bogatašev. Sprejemnica je bila prostorna, z visokimi stropi, kakršni so bili po vsej hiši, s šestimi okni, ki so gledala na cesto, in od jedilnice so jo ločevala velika steklena vrata, okrašena z vinsko trto, grozdi in devicami, ki so jih v bronastem gaju zapeljale favnovske piščali. Pohištvo v sobi, celo nihajna ura, ki je spominjala na živega stražarja, je bilo originalno angleško iz konca devetnajstega stoletja, viseče svetilke so bile iz kapelj kristaliziranega kremenjaka in vsepovsod so stali veliki vrči in vaze iz Sčvresa in alabastrni kipci poganskih prizorov. Vendar je bilo te evropske koherence konec v drugem delu hiše, kjer so se pleteni naslanjači pomešali med dunajske gugalnike in usnjene taburete domače izdelave. V spalnicah so bile razen postelj prekrasne viseče mreže iz San Jacinta, z imenom lastnika, izvezenega s svilo v gotskih črkah in s pisanimi resicami na konceh. Prostor ob jedilnici, sprva namenjen za slavnostne večerje, so izkoristili za glasbeno sobico, kjer so ugledni izvajalci, kadar so prišli v mesto, prirejali intimne koncerte. Ploščice so bile prekrite s turškimi preprogami, ki so bile kupljene na svetovni razstavi v Parizu, da bi povečale tišino prostora, na polici je ob lepo urejenih gramofonskih ploščah stal gramofon najnovejšega tipa in v kotu, prekrit z manilskim pregrinjalom, klavir, na katerega doktor Urbino že vrsto let ni igral. Po celi hiši je bilo čutiti opreznost in razum ženske, ki je bila z nogami trdno zasidrana na zemlji.
Šlo je za obsežen in vsestranski cilj: od čistih ulic do čistih hiš, od čistih sob do čistih teles – namen ni bil nič drugega kot spremeniti navade najrevnejših slojev, s spreminjanjem njihovih telesnih navad odpraviti njihove domnevne, prikrite ali vidne »napake«. Začela se je oblikovati pravcata pastorala revščine, v kateri je imela snaga skorajda izganjalsko moč. Mehanika mest in morala sta se celo svojevrstno prepletli, ne da bi se pri tem spremenila – to je treba poudariti – temeljna predpostavka o nevarnostih »
 miazem «.
Pomembni impulzi sociologije, zlasti teorije civilizacije Norberta Eliasa, so vplivali tudi na delo Georgesa Vigarella o zgodovini čistoče Čisto in umazano, ki je leta 1985 izšlo v Parizu.6 Tri leta prej je prav tako v Parizu izšlo delo, ki ga seveda v zvezi z Vigarellovo uspešnico (in tudi zaradi vpliva nanjo) nikakor ne gre spregledati, namreč standardno delo Alaina Corbina o zgodovini vonjav Le Miasme et la Jonquille [
 Miazma  in narcisa].7
S parnimi črpalkami v Chaillotu so leta 1782 uresničili začasno rešitev, ki je ob koncu 18. stoletja omogočila boljšo distribucijo vode v Parizu52, vendar »kopeli za ljudstvo« niso sezidali. Zagotovo so zahtevale vlaganja, ki niso bila mogoča spričo drugih nujnih potreb. Prav tako je bila zanje verjetno potrebna večja količina vode. Vendar pa gre to, da jih niso postavili, v globljem pomenu bolj pripisati temu, da še niso dosegle ne praga ne podobe kolektivne čistoče, ki bi jo zares hoteli doseči. Njihova uporabnost še ni bila vsesplošno priznana. Ta »izostanek« še bolj kaže na tisto, kar je bilo pri novem kroženju vode najpomembnejše: seveda je približalo vodo vsaki hiši, vendar ni predvidelo – to se je zgodilo pozneje – da bi dosegla vsak dom: »Nižje ljudstvo in nedvomno večina prebivalcev ne zmorejo plačati zasebnih vodnjakov.«53 Predvsem pa je novi sistem razumel higieno najprej kot odplakovanje umazanije z javnih mest. Zrak je imel absolutno prednost, voda pa ga je lahko izboljšala, če je segla na ulice. Že samo s svojim tokom je vsrkavala smrad. Prevladovala je podoba o vrtincih, ki utapljajo nesnago, fizična podoba o deroči vodi, ki uničuje in raztaplja prah. Voda je privlačevala in odstranjevala. Tako se je v resnici umival zrak: »Tekoča voda deluje na zrak s privlačno silo, in posledica tega je, da vsrkava smrdljive
 miazme , s katerimi je nasičen.«54 To načelo se je sámo uveljavilo z novimi distribucijskimi omrežji in je v Parizu omogočilo zidavo vodnih rezervoarjev, kakršen je bil, na primer, tisti na rue Vivienne, ki so ga redno odpirali, zato da so polivali ulice.55 Privzela so ga tudi mesta na podeželju: Bordeaux, Caen in celo Aurillac.56
Mesto je med splošnimi napotki kot enega od možnih načinov obrambe predlagalo »toplo kopel«13: z njo se je bilo mogoče ogniti »sumljivemu« zastajanju na koži. V Parizu in na podeželju so ob vsakem novem valu bolezni kar naprej ponavljali nasvet: »Kožo vzdržujte kolikor mogoče čisto, redno preoblačite perilo in se tu in tam okopajte v mlačni kopeli.«14 V raziskavah o komunalnih napeljavah so javne kopeli redno naštevali med sredstva za zaščito in jih preštevali tako kakor fontane, javne vodnjake in napeljave za splakovanje ulic, ki so začasno prevzeli varovalno vlogo.15 To je bila seveda nezadostna obramba v preobljudenem in bolnem Parizu, skozi katerega so vozili vozovi, »nakopičeni z mrtveci, ki so bili zloženi drug vrh drugega kakor sodi«16, toda kljub vsemu obramba, ki je jasno pokazala, kako se je vloga kopeli od časa grozot, ki jih je povzročila kuga, obrnila na glavo. Zdaj je prav voda imela varovalno vlogo, čeprav je še vedno prevladovala podoba o
 miazmah ; prav ta, še vedno »pičla« voda, ki jo je Rafael iz Balzacovega romana Šagrinova koža vedro po vedro nosil od vodnjaka Saint-Michel, ker je bil še prereven, da bi si plačal nosača17, in s katero je Mayeuxova junakinja v delu Eugčna Sua tako neusmiljeno varčevala, da je ne bi porabila več ko štiri vedra na teden18, in še bolj pičla, kadar so njeno oskrbo ovirale naravne strmine: v Montfermeilu so morali prebivalci planote na drugi konec vasi, da so lahko zajemali vodo iz bajerjev ob gozdu.19 In zavest o tej pičlosti je vodila tudi raziskave o umrljivosti zaradi kolere po letu 1832. Smrt je najbolj prizadela revne četrti, ki so bile slabo oskrbovane s svetlobo in vodo. O tem je pisal Poumičs, ko je poročal o svojih zdravniških obiskih, ki mu jih je naložilo mesto: »Bivališča brez zraka in svetlobe, povsod odpadki [...] povsod nesnaga [...]«20, in to je dokončno zapisano v Répertoire des connaissances utiles [Zbirka uporabnih znanj] iz leta 1850: »Najbolj so izpostavljeni tisti, ki najmanj spoštujejo pravila higiene in čistoče.«21
Pod okriljem noči iskalec nalaga trupla na voz in jih odvaža v »kužno jamo«. Po ulici ležijo mrtve podgane, ki jih je prav tako pomorila kuga. Na levi strani slike je zdravnik, zaščiten s pelerino, rokavicami in kljunasto masko, napolnjeno z dišečimi cvetovi, ki naj bi ga zaščitili pred okuženim zrakom,
 miazmo . Pomagati poskuša bolnikom, vendar je nemočen.
Vodila sva tudi vnaprej na neuspeh obsojeno akcijo metanja stran najrazličnejših drobnarij, na primer rdečih pokrovčkov od kaviarjeve paštete, ki jih je babica zbirala in v piramidici postavljala na hladilniku, ker so rdeči, v kuhinji pa so bili vsi lonci, vrčki in kozice od vekomaj rdeči; seveda sva to počela postopoma, po eno nadstropje piramidice, da ne bi bilo videti, kajti takšne akcije terjajo veliko obzirnosti. Nekoč drugič sva metala stran gnijoče sadje, pokvarjene jogurte in sire, ki so »bili uradno potrjeni«. S tem je bilo najbrž najtežje, ker četudi se je babica strinjala, da česa ni več mogoče pojesti, je to nujno hotela shraniti in postaviti na pult še eno skledico z napisom: »za mačke«; potem jo je pozabila vzeti s sabo, kadar je odšla ven, in tako se je pult počasi zaraščal z novimi in novimi »zamačkami«, smrdečimi po mrhovini, izločajočimi nekakšne grozljive
 miazme . Tolerirala sva to mrtvašnico vse do zgodbe s pokvarjenimi piščančjimi prsmi, ki nama jih je babica sklenila pripraviti za kosilo; stopil sem k ponvi, povohal in z gromkim glasom zakričal: »Vrzi to stran!« Jasno, da nasprotovanje: »Ampak to je še čisto dobro.« Po dolgih pogajanjih po tako imenovani Karnauhovi metodi sva se dogovorila, da bo kvareče se meso potemtakem šlo za mačke – toda babica jim je že nasula hrano v skledico, torej se nisva trudila s takojšnjim nošenjem ven. Ko sem se naslednjega dne vrnil domov iz mesta, sem dobil babico, kako pripravlja naslednjo čudežno jed iz istih piščančjih prsi. Jaz uberem obtožujoče strune; babica kakor kamen kost. »Jej,« ji rečem, »jej, kar zastrupi se.« In je pojedla. Preostanek sem fliknil stran, ob isti priložnosti pa še vse mačkarije, plesneče sirčke in druge gnusobe.
»Gre za miazme, prirojena nagnjenja ali šibkosti, oziroma, če poenostavim, prirojene obremenitve oziroma predispozicije. Naj poudarim, da se njihovi vplivi z zorenjem imunskega sistema zmanjšajo, vseeno pa gre za pomembne vplive, ki trajajo vse življenje in nas spremljajo ob vseh stresnih situacijah ter se aktivirajo ob različnih šokih. V današnjem času so miazme zaradi sodobnega zdravljenja akutnih bolezni vse pogostejši pojav, saj s cepljenjem, zbijanjem vročine ter jemanjem antibiotikov in protivnetnih zdravil oviramo imunski sistem. V svoji ordinaciji zato opravljam testiranja in terapijo vseh petih glavnih miazem: kožne, tuberkulinske, sklepne ali revmatske, rakave in živčne, pri tem pa uporabljam posebej izdelane ampule, ki omogočajo njihovo preseganje. Še vedno pa
 miazme  ostajajo v domeni homeopatov, ki so jih prvi tudi opisali.«
John Golden opozarja na pomen fizične aktivnosti, zadostnega spanja, obvladovanja stresa, pitja zadostnih količin tekočine in uživanja pravilno izbrane hrane - tovrstni preventivni način življenja omogoča preprečitev metabolnega sindroma. In vloga homeopatskih zdravil? Ta delujejo tako na tarčne organe (jetra, ledvice, srčno-žilni, lokomotorni, endokrini, genitalni in urinarni sistem) kot tudi na homeopatski
 miazem  (miazem je genska predispozicija človeka za določene bolezni) in na senzitivnost osebe. Po njegovem je ključna zgodnja obravnava bolezenskih znakov; pri posameznikih, ki že dlje dobivajo klasična zdravila, pa je s homeopatskim zdravilom mogoče zmanjšati pojavnost neželenih učinkov zdravil in tako povečati terapevtski uspeh zdravljenja.
Drugačen položaj te vednosti se je pokazal v odpiranju novih ustanov, sanitarnih komisij, denimo, ki so jih oblikovali v času cesarstva in so bile pristojne za lokalni nadzor manufaktur, delavnic in tistih ustanov, ki so širile različne
 miazme .7 Pokazal se je tudi, ko je revije La Dominicale nenadoma »odkrila«, da je krščanstvo od vselej spoštovalo »znanstvene« predpise čistoče. To so prva besedila o higieni v krščanskem tisku: »Danes moramo dokaze o veri iskati predvsem v znanosti, ki je bila tako dolgo njen sovražnik.«8 Znanstveniki naj bi odkrili, kar so duhovniki vedeli že davno. Tako je La Dominicale povsem nehote lepo opozorila na novi položaj te vednosti. Še pomembnejša pa je bila katedra za higieno, ki so jo leta II odprli na pariški medicinski fakulteti in jo je do leta 1822 vodil Hallé, od leta 1838 do 1850 pa Royer-Collard.9 »Priznanje« je torej prišlo z raznih področij.
Odgovor lahko najdemo pri Ignazu Philippu Semmelweisu (1818-1865), porodničarju madžarskega rodu. V starosti 29 let je prevzel asistentsko mesto v Splošni bolnišnici (Allgemeines Krankenhaus) na Dunaju. Takrat je bila ta bolnišnica na višku svojega razcveta in študenti medicine iz vse Evrope so se prihajali učit na Dunaj. V porodnišnici so rojevale v glavnem revnejše ženske, ki so ob sprejemu morale podpisati formular, s katerim so se strinjale, da bodo služile kot »učni material« za študente medicine. V zameno za to uslugo so bile oproščene vseh bolnišničnih dajatev. Porodnišnica je bila razdeljena na dva oddelka. Prvega so oskrbovali študenti medicine in njihovi učitelji, za drugega pa so skrbele babice. Semmelweis je takoj opazil, da na prvem oddelku umre 15 do 20 odstotkov vseh porodnic, na drugem pa le okoli 3 odstotke. Smrtnost žensk na oddelku s študenti je bila celo večja kot pri ženskah, ki so rojevale na cesti. Najpogostejši vzrok smrti je bila poporodna (puerperalna) vročica. Semmelweis je z logičnim sklepanjem kmalu zavrnil zapletene razlage uglednih profesorjev, da so
 miazma  (škodljivi hlapi), pretesni prostori, hrana, voda, nižji socialni položaj in umazano perilo odgovorni za petkrat večjo smrtnost nosečnic na oddelku s študenti.
»Ni bilo izbire. Bila je samo strašna revšna in problemi z vsem. Nekoč sem zjutraj pogrela kavo od prejšnjega dne in se je izkazalo, da je bila imenitna, vsem nam je teknila, ker je bila čisto taka, kot da bi bila sladkana, sladkorja pa vendar ni bilo. Po zajtrku sem odprla vrč, notri pa je bilo polno ščurkov; vso noč so lezli noter in se utapljali, odtod ta sladkoba. Prosila sem strica Macieja, samo njemu sem povedala za to, in sva se skupaj lotila iskanja ščurkov; naposled sva našla njihovo gnezdo za opažem pri peči in sva jih pobila, kolikor se je dalo. Toda bilo je nekaj hujšega od ščurkov, in sicer teta Miechova. Teta je neprestano komandirala, nergala in nas zasipala z očitki. Nekoč je rekla moji mami: ›Ja, ti se tega ne spomniš več, ampak tisoč devetsto dvanajstega leta sem imela posebej shranjeno smetano za v kavo, ti pa si mi jo vzela in jo spila.‹ In tako naprej. V Lisowu je imela veliko sobo, v kateri je razobesila iz Pariza pripeljane odlitke grotesknih figur z odtočnih žlebov z notredamske katedrale, poleg tega pa nekakšne satanske pripomočke. Vsekakor so se široke ljudske množice v podobi vaških bab bale vstopati tja. Teta Miechova pa si je navdušeno jemala mlade služkinje in jim mešala v glavah, jim vcepljala nekakšne revolucionarne
 miazme , no, pač Jędruś Łohoyski na njivi. Z miazmo se je okužila še v Kijevu, ko se je pentljala z nekimi študenti anarhisti, prebirala ateistične brošure in si preparirala možgane z občesvetovnimi teorijami. Potem pa je to vse življenje mešala z lastnim žolčem in s tem pitala služinčad. Še huje, bratila se je z ljudstvom, na primer, ulegla se je pod hruško s počivajočimi hlapci in jim tako govoričila, leže na travi. Oni pa so potem prihajali k meni, pljuvali na tla in govorili: ›Tota ke je gospa? Tota ke je gospa? Kera s kmetami pod drevo leži? Tota neje dobena gospa, gospodičina Pupika, tota je nora Jewa.‹ Ali pa je šla lepo po cesti in je srečala nosečo žensko, pa ji pravi takole: ›Ej, Maciejeva, kateri otrok je že to? Najbrž deveti? Jaz svoji Rumenki,« Rumenka je bila njena psička, »ne pustim, da bi se gonila s psi, vi, stara ženska, pa še kar?« Maciejeva pa si je zaslanjala trebuh z dlanjo, takole, z drugo se je trikrat križala in pljuvala pred urokom. Si predstavljaš, takole govoriti, in to na vasi? Baje je še nekaj govoričila o Materi božji, no, saj sam razumeš. Razlagala sem jim, da je znorela, da je taka Božja volja, ampak živcev pa mi je požrla, to pa že. Druga plat medalje je, da so tiste tam res ves čas hodile noseče, sama sem se včasih čudila, in nekoč sem vprašala eno takšno, ki je imela štirinajst otrok, ali ji ni težko, pa se spomnim, da mi je tako lepo odgovorila: ›Težko, ampak če ni bebic, potem so roke tako prazne …‹«
AGENTKA – AIR INDIA – ALJAŽ – AORTA – AZIAT – BRANJEVKA – ČELIK – DIALEKT – DRATAR – DRESERKA – EOZIN – EZDRA – GRGRAČ – HRAŠČAN – IBADAN – INPUT – JADRNIK – KATTEGAT – KLICAJ – KOEMAN – KOLKOVINA – KORVETA – KREOLKA – LEDVICA – LEVIČI – MAISTER – MAKARON – MAKRELA – MENINGA –
 MIAZEM  – MOTOVILO – NAGLICA – NAIVNOST – NARVAL – NEDIĆ – NERGAČ – NEVRON – OČALNIK – ODKRITELJ – PARENTALIJE – PESMAR – POHODNIK – POPLAČANJE – PRERIS – RAZBITINA – RAZTEG – SARACENI – SCIPION – SELJAN – STRUNAR – ŠPAGET – TALINA – TIRISTOR – TREBILO – TRETJINA – TUAREGI – ULRIK – USTANOVITELJ – VALIJA – VIDOR – VITRINA – VRAČILO – VREČKA – ZARODEK – ZASLONEK – ZELJAR – ZNANEC.
»Gre za miazme, prirojena nagnjenja ali šibkosti, oziroma, če poenostavim, prirojene obremenitve oziroma predispozicije. Naj poudarim, da se njihovi vplivi z zorenjem imunskega sistema zmanjšajo, vseeno pa gre za pomembne vplive, ki trajajo vse življenje in nas spremljajo ob vseh stresnih situacijah ter se aktivirajo ob različnih šokih. V današnjem času so miazme zaradi sodobnega zdravljenja akutnih bolezni vse pogostejši pojav, saj s cepljenjem, zbijanjem vročine ter jemanjem antibiotikov in protivnetnih zdravil oviramo imunski sistem. V svoji ordinaciji zato opravljam testiranja in terapijo vseh petih glavnih
 miazem : kožne, tuberkulinske, sklepne ali revmatske, rakave in živčne, pri tem pa uporabljam posebej izdelane ampule, ki omogočajo njihovo preseganje. Še vedno pa miazme ostajajo v domeni homeopatov, ki so jih prvi tudi opisali.«
Zadnji, sedmi del knjige nas popelje v zgodovino, od davnega pojma
 miazem , s katerim so nekdanji zdravniki slutili, da bolezni povzroča nekaj nevidnega v zraku, pa vse do danes, do bolezni norih krav. V sestavku so posebno zanimivi deli, ki nas spomnijo, da je komaj 200 let od takrat, ko smo imeli tudi ponekod v Sloveniji še zelo slabe zdravstvene razmere, takrat je bil na primer prisoten celo endemični sifilis.
John Golden opozarja na pomen fizične aktivnosti, zadostnega spanja, obvladovanja stresa, pitja zadostnih količin tekočine in uživanja pravilno izbrane hrane - tovrstni preventivni način življenja omogoča preprečitev metabolnega sindroma. In vloga homeopatskih zdravil? Ta delujejo tako na tarčne organe (jetra, ledvice, srčno-žilni, lokomotorni, endokrini, genitalni in urinarni sistem) kot tudi na homeopatski miazem (
 miazem  je genska predispozicija človeka za določene bolezni) in na senzitivnost osebe. Po njegovem je ključna zgodnja obravnava bolezenskih znakov; pri posameznikih, ki že dlje dobivajo klasična zdravila, pa je s homeopatskim zdravilom mogoče zmanjšati pojavnost neželenih učinkov zdravil in tako povečati terapevtski uspeh zdravljenja.
Če si z eno nogo že zagazil v sivo
 miazmo  Nagravžnega Hrulla, je najbolje iti še dlje in potoniti, kot da bi podaljševal agonijo. Zato je Rincewind dodal:
Vodoravno: Malta, Arian, Tosca, Justin, tara, TAM, strina, sako, pramen, AA, ral, romb, tehnecij, Essen, klaftra, jetra, ril, EK, Kelt, angora, CF, Karan, Ede, poanta, kor, strnad, Ulrika, ena,
 miazma , Mirna, Krek, Ian, Ane, lavor, OT, lekarnarka, Lear, oskar.
HOMEOPATIJA: diagnostika, terapija, odvajanje od kajenja, neplodnost, koncentracija učencev in študentov, odraslih, miazmatična zdravljenja: ušes, depresije, ščitnice, stresov, gripe, oslovskega kašlja, vranice, sladkorne, revme, kože - alergije, menske bolezni, varovanje nosečnic pred-med-ob in po porodu, novi
 miazem  ubitih-kač…