Prikazujem 1-20 od 48.830 konkordanc.
Tapadas niso bile znane zgolj po svojem rafiniranem in subtilnem ravnanju s prikrivanjem svojih telesnih čarov, ko je beseda ali dejanje naneslo na ljubimca ali skritega občudovalca. Slovele so po svoji brezpogojni zahtevi, da jim gospod izroči fizičen dokaz svoje naklonjenosti, predanosti in ljubezni, ki je lahko imel le obliko denarja, zlata ali dragocenih daril. Pri tem je bilo povsem nepomembno, če je bila dama sama dovolj premožna ali če ji okoliščine, se pravi njen ljubosumen in sumničav mož, niso dovoljevale, da bi mogla kdajkoli, ne da bi vzbudila sum, potrošiti dokaz oboževalčeve naklonjenosti in ga je bila zato pogosto primorana podariti naprej – kar je veljalo, je bila trdna valuta emocionalnih dejstev, po možnosti zlata. O tem ali kakem drugem zlatu ni bilo sedaj ne duha ne sluha na ulicah prestolnice dežele, o kateri se je pred pol tisočletja po starem svetu širil glas kot o Eldoradu, deželi, kjer ljudje spijo v zlatih in srebrnih dvoranah, okrašenih z dragimi kamni, pod strehami, kritimi s pečenimi klobasami. Po petih stoletjih krvavih političnih prevratov, vstaj in državljanskih vojn, stoletjih izkoriščanja, kraj in razprodaj premoženja ter ljudi, je edino zlato svetlikanje, ki je še preostalo Peruancem, svetlikanje razbeljenega puščavskega prahu in delčkov steklovine, konzerv ali drugih odpadkov, v katerih je popoldansko sonce lomilo svoje žarke povsod tam, kjer ni bilo bataljonov pometačic v oranžnem – se pravi skorajda vsepovsod. Kot Peruanec, vsaj če si pripadal tisti polovici prebivalstva, ki je živela v revščini in pomanjkanju, zares nisi imel razlogov za upanje na uresničitev številnih obljub o zlati prihodnosti, ki da se Peruju in vsem njegovim državljanom, indijancem, mesticem, kreolom, belcem, Kitajcem in črncem, končno obeta. Drugače je bilo s prebivalci vil v bogati predmestni četrti Lime, med katerimi sva tisto nedeljsko popoldne iskala znameniti Museo de Oro, največji in najbogatejši peruanski muzej v zasebni lasti. Vila, ki se je razprostirala sredi urejenih zelenic, je privlačila trume turistov zaradi bogate zbirke orožja z vsega sveta v pritličju in zbirke predkolonialnih tkanin v prvem nadstropju, predvsem pa zavoljo inkovskega zlata, razstavljenega v blindiranih kletnih prostorih. Oro, ta čudežna rumena beseda! Seveda se ni nič spremenilo – zakaj bi se le? – od časov, ko je med prvo kolonializacijo Guamán Poma de Ayala, sin zadnjega ayacuchovskega kurake, inkovskega pokrajinskega vladarja, napisal tisoč dvesto strani dolgo pismo španskemu kralju Filipu III. V upanju, da bo novemu vladarju uspel pojasniti nečloveške razmere, v katerih so se znašli še včeraj vladajoči Inki, mu približati svojo civilizacijo in vzbuditi razumevanje in milost. Pismo, ki je bilo prvič prebrano najverjetneje šele leta 1908, ko so ga po spletu
 naključij  izkopali v enem od københavenskih arhivov, je vsebovalo tudi naslednje besede: Naši indijanci, ki so morebiti res barbarske, a hkrati dobronamerne kreature, so jokali za našimi idoli, ko so bili ti uničeni v času konkviste. Sedaj so kristjani tisti, ki še zmeraj častijo lastnino, zlato in srebro, kot svoje idole. To čaščenje je bilo zapisano v obrazih množice, ki se je drenjala pred stekli vitrin in za njimi razstavljenimi zakladi. Nobenemu od nas ni bilo niti malo mar, da smo prišli v Peru kot dediči privilegijev, ki jih je predvsem zase, nato pa nujno še za vse nas, z mečem in prevaro izboril svinjski pastir, ki ni nikoli prestopil praga kake šole, prevarant, spletkar, predrzen, brezkompromisen, nadvse spreten in okruten morilec z imenom Francisco Pizarro. Vsi mi, evropski in ameriški turisti, smo prihajali iz krajev, od koder je izvirala podivjana idolatrija zlata, z gosto naseljenih in strogo zastraženih otokov sredi oceanov bede in revščine, otokov, kjer je tudi povprečnežu večinoma omogočena hoja po pometenih ulicah, osnovno zdravstveno zavarovanje in dva topla obroka na dan. Ta veliki privilegij – živeti povprečno osnovno življenje – so si naši očetje skozi stoletja med drugim izborili na račun divjih, neciviliziranih narodov, kakršen so bili Inki. Medtem ko smo v Evropi že streljali s puškami, prevajali knjige iz latinščine v kulturne jezike, gojili znanosti in ustanavljali prve univerze, so bili Inki še zmeraj brez pisave, častili so kamenje in sonce, jedli koreninice in streljali s pračo. To je našim prednikom zadostovalo, da so z njimi ravnali kot z živino. V prvih stotih letih kolonialne nadoblasti se je število Inkov zmanjšalo z devet milijonov na borih šeststo tisoč. Resnici na ljubo je treba tudi dodati, da so imeli zdesetkani barbari mnogo bolj učinkovito cestno omrežje kot današnji Peru, izjemno medrazredno in socialno pomoč, protipotresno gradnjo in namakalne sisteme, ki zdaleč prekašajo današnje. Razvit so imeli desetiški sistem, sistem pobiranja davkov, bogove osvojenih ljudstev so liberalno pripuščali v svoj panteon, moški in ženske so bili enakopravni. O vsem tem na ulicah današnje Lime seveda ni bilo več ne duha ne sluha. Ko sem nekaj dni predtem naivno iskal ostanke starega inkovskega etosa, sveta in magije v temnih očeh domačih uličnih slikarjev čiste indijanske krvi, ki so razstavljali na trgu pred cerkvico v središču Mirafloresa, ene najbogatejših četrti v Limi, nisem mogel pričakovati nič drugega, kot da se bom s svojimi naivnimi vprašanji le osmešil.
»Podhale so zelo kakovostno moštvo, zato ni
 naključje , da so finalist. Mi smo se letos presenetljivo uvrstili v finale MHL, saj smo bili po koncu rednega ligaškega dela šele 8. Naše cilje smo že presegli. Pomembno je, da smo Slovenci tudi četrtič finalisti,« pravi Brane Jeršin, tehnični vodja Acronija Jesenice. »S Podhalami imamo slabe izkušnje. Obe ligaški tekmi smo izgubili, na Jesenicah z 2:3, v Nowem Targu pa kar z 0:6. Toda v četrfinalu smo izločili poljskega prvaka Unio in v polfinalu Ljubljančane, kar je našim fantom dvignilo moralo in vlilo moč. Vsaka finalna tekma bo zgodba zase. Želimo si dobiti vsaj eno tekmo na Poljskem, seveda se ne bi pritoževali, če bi kar obe. Smo optimisti. Razpoloženje med igralci je izvrstno. Doma sta ostala le poškodovana kapetan Dejan Varl in veteran Andrej Razingar. Vsi drugi igralci so zdravi in že težko pričakujejo finalni obračun s Poljaki, ki so najnevarnejši v protinapadih, čemur bomo posvetili vso pozornost.«
Prispodoba ranjenega leva najbrž še najbolj slikovito ilustrira tokratni zmagovalni juriš Stephana Eberharterja. »Odločil sem se za najbolj agresivno in tvegano linijo, kajti bilo je očitno, da tisto, kar sem pokazal dan poprej, ni dovolj za zmago,« je dejal avstrijski veteran, odkritje svetovnega prvenstva v Saalbachu leta 1991, ko se je predstavil kot »sunny boy« s toplim nasmehom od ušesa do ušesa, kar pa je že davna preteklost. Novi Stephan Eberharter, ki se je vrnil v avstrijsko ekipo po seriji poškodb in potem ždel v senci njegovega veličanstva Hermanna Maierja, je smrtno resen in odrezav človek, ki se nasmeje le še po
 naključju , sicer pa se na vse kriplje trudi, da bi vzbujal videz esesovca.
Sobotni program se je začel s šestim mestom Blaža Korenta na 100 metrov z ovirami, ki je za seboj pustil oba neposredna tekmeca za izpad Slovaka in Portugalca. Jurij Rovan je v Budimpešto dopotoval na večer pred nastopom iz ZDA in se včeraj tudi vrnil v Ameriko, vmes pa nekoliko utrujen opravil pričakovano. S 520 preskočenimi centimetri ob palici je bil tretji in prispeval šest točk. Enak delež sta dodala Igor Primc v metu diska in Janko Podgoršek na 3000 metrov z ovirami. Točka manj je prišla s kopjem in Robijem Terškom, piko na i pa je pritisnila četverica z osebnimi rekordi. Bekim Bahtiri z 1:50,23 na 800 metrov, Boštjan Šimunič s 16,06 metra v troskoku, Martin Plesničar z 21,07 na 200 metrov in z normo za evropsko prvenstvo ter Roman Kejžar s taktično dobrim tekom na 5000 metrov (14:10,68). Pred štafeto je bilo že odločeno, a so se fantje tudi v štafeti na 4 x 400 metrov borili do zadnjega in s šestim mestom potrdili, da med prvoligaši niso po
 naključju .
Haiderjev uspeh zato ni nikakršna anomalija in izjema, pač pa le vrh ledene gore. Haiderjeva posebnost je le v tem, da mu je prvič uspelo po skrajnosti znano desno stranko spraviti v vlado. Toda v spopadu med Haiderjem in Evropo gre še za veliko več; če poenostavimo, gre pravzaprav za to, ali bo prevladala ideja federalistične ali konfederalistične Evrope, Evropa »Združenih držav Evrope« ali De Gaullova »Evropa narodov«, skupnost suverenih držav, o kateri ne po
 naključju  rad govori avstrijski kancler Schussel. Kakšen bo izid spopada med težnjami po združitvi in nacionalizmom, je še zmeraj nejasno. »Ironija evropskega odnosa do Avstrije je v tem, da je Avstrija samo najbolj glasna med nacionalisti. Nacionalna čustva, ki jih je že čutiti znotraj EU, se bodo verjetno še okrepila. Na ta način se Evropa giblje po samem robu. Edina možnost nasprotovanja nacionalizmu je uvajanje bolj federalnih sistemskih reform. Toda dilema ob tem je jasna: premiki v smeri federalizacije bodo sedanje in bodoče članice prisilili, da se odzovejo bolj nacionalistično. Evropa je na kritični točki odločitve,« ocenjujejo dolgoročne politične trende na stari celini analitiki enega od najboljših ameriških centrov za strateške prognoze.
O tem, kje so živeli eseni, je namignil rimski zgodovinar Plinij: "Eseni so se umaknili z zahodnega brega Mrtvega morja na dovolj veliko oddaljenost, da bi jim bilo prizanešeno s škodljivimi vplivi..." Plinija ni nihče jemal resno, sumili so celo, da je orientalski pravljičar, dokler niso v kumrahskih votlinah po
 naključju  odkrili znamenite papirne zvitke. Njihovo odkritje spada med najbolj pustolovska poglavja moderne arheologije. Leta 1947 jih je odkril petnajstletni pastir ovac, ki je metal kamenje v ozke luknje votlin, ki jih je ob Mrtvem morju na tisoče. Beduini v začetku niso vedeli, kaj naj počnejo s čudnimi usnjenimi zvitki, zato so jih odnesli v Betlehem sirskemu kristjanu, ki je imel tudi čevljarsko delavnico. Mogoče jih bo lahko on uporabil za popravilo starih čevljev. Ta je sedem zvitkov odnesel kot starino v sirski samostan svetega Marka.
Vendar se pravo bogastvo odnosov skriva veliko globlje in o vsebini ne morete soditi na podlagi hitrega ogleda površine. Tudi ribe ste zagledali šele potem, ko ste izpustili že pol vode. Ribe so dober znak, simbol sreče in blaginje, zato ni
 naključje , da so sanje denar obesile prav na ribo.
Potem ko je Ana odvihrala od doma, se je pri Pavlu po
 naključju  oglasil Karel. Zdaj sedita za kuhinjsko mizo. Pavlov izraz na obrazu se je le malo spremenil. Karel ga sprašujoče pogleda:
V smešenjih, zadregah in drobnih ironijah vsakdanjega življenja prihajajo v zavest resnejši procesi. Vsa mesta, velika in majhna, so imela svoje izvire in slaviti je bilo mogoče vse: priročniki retorike so prinašali recepte, kako tudi za najzakotnejše gnezdo najti kakšno odliko. Tako si v teh panegirikih pravzaprav niso toliko prizadevali, da bi mesto povzdignili nad vsa druga, kolikor da bi mestu priznali dostojanstvo osebe. Prav tako se ta hvalnica ni obračala na skupino, temveč bolj na posameznike; v teh panegirikih, zrecitiranih pred zbranim mestom, ni – kakor v Nürnbergu – skupina oboževala same sebe: hvalnica mestu je vsakemu državljanu dajala čutiti – ne to, da naj bi ga nosila nekakšna kolektivna sila, temveč da ima poleg svojih odlik še dodatno osebno dostojanstvo, namreč položaj državljana. Slavljenje skupine je bilo slavljenje posameznikov, kakor če bi plemenitim hvalili plemenitost. To ni bil domovinski ponos; posameznik je bil ponosen, a ne na to, da pripada temu mestu in ne onemu, temveč da je državljan, četudi bi lahko tudi ne bil. Državljanstva namreč niso občutili kot univerzalno potezo, ničto stopnjo individualnosti, kot mi, ki smo Francozi ali Nemci, ker pač nekaj moramo biti; naj je tudi vsakdo pripadal kakšnemu mestu, vseeno niso bili nič manj ponosni, da so državljani. Če hočemo pojasniti, zakaj je bilo tako, bi morali iti po odgovor v skriti del ledene gore, ki ji pravimo antična politika; recimo samo, da mesto ni bilo »prebivalstvo«; mesto ni bilo človeška favna, ki jo je
 naključje  rojstva postavilo v meje tega ali onega teritorialnega prostora: vsako mesto se je počutilo kot nekakšno konstituirano telo – podobno korporaciji v našem Starem režimu ali združenju notarjev ali zdravnikov. Nenavaden privilegij v tej Heladi ali tem rimskem cesarstvu, kjer je bil vsak svobodni človek, ali malone vsak svobodni, državljan kakšnega mesta; razumemo lahko, da je protislovje privilegija, ki je hkrati univerzalen, v nezavednem vpletenih povzročilo nekaj nelagodja; ta rahel nemir je povzročil živo veselje, kadar so prisluhnili panegirikom, v katerih so poudarjali en del protislovja, drugega pa izključili.
Fragmentiranost slovenskega radijskega trga je torej moč učinkovito preseči v tako rekoč dveh potezah. To pa je seveda le prvi del zgodbe. Potrebujemo tudi dober oglas. Toda o tem naj spregovorijo kreativci. Zgolj kot laik in predvsem kot provokacijo dodajam misel, da je s kreativnega vidika radio eden najslabše izkoriščenih medijev v Sloveniji, čeprav se ravno tu lahko kreativec najbolj izkaže. Golo
 naključje ?
Morda najbolje poznana lastnost ingverja je odpravljanje in preprečevanje slabosti v želodcu, tudi potovalne slabosti. Ni
 naključje , da je bilo ingverjevo pivo (ginger ale) od nekdaj priljubljena pijača angleških mornarjev. Klinične raziskave so to učinkovanje potrdile; izsledki, objavljeni leta 1982 v ugledni medicinski reviji The Lancet, so pokazali, da je ingver pri preprečevanju potovalne bolezni celo učinkovitejši od snovi, iz katere so sestavljene najbolj prodajane tablete proti potovalni slabosti (dimenhidrinata). Kdor trpi za potovalno slabostjo, naj bi zaužil okoli 250 mg posušenega ingverja najmanj pol ure pred začetkom potovanja. Učinki se menda najbolje pokažejo, če ingver uživamo najmanj tri dni pred začetkom potovanja, po trikrat na dan. Tudi pri pooperativni slabosti in bruhanju se je ingver pri nekaterih raziskavah odrezal za 21 odstotkov bolje od običajnega sredstva (metoklopramida).
Christopher Jay Potter se je rodil 23. avgusta 1960 v Torontu v Kanadi. Čeprav ga je igranje vedno zanimalo, ni pričakoval, da mu bo nekoč posvetil večji del svojega življenja. Delal je kot borzni posrednik v Evropi in Kanadi, v prostem času pa se je le odločil obiskovati dramske krožke in se preizkušal v amaterskih gledališčih. Po
 naključju  je zbudil zanimanje kanadske igralke Marthe Henry, ko so iskali igralce za film Biloxi Blues. Popularen pa je postal šele, ko je nekaj sezon igral v kungfujevski seriji z Davidom Carradinom in pozneje v provokativni Queer as Folk. Svoj glas je posodil Gambitu v animirani seriji Možje X in se vse bolj uveljavljal v filmskem svetu. Je poročen in ima štiri otroke.
Kot kaže v zadnjih tednih, je samo nebo še zgornja meja za ceno nafte in minuli teden se je spet izkazalo, da so razlogi za njeno rast kaj različni. Zdaj se je namreč znanemu miksu vzrokov za dvig cene črne tekočine, ki poganja svetovno gospodarstvo, sestavljenem iz groženj teroristov, kaosa v Iraku in na širšem območju Bližnjega Vzhoda ter naraščajočo porabo na Kitajskem in v Indiji, kjer želi več kot dve milijardi ljudi naenkrat živeti tako kot v Evropi in v Severni Ameriki, pridružila še ruska negotovost. Tamkajšnja največja naftna družba Jukos, katere večinski lastnik in najbogatejši Rus Mihail Hodorkovski že nekaj mesecev zaradi domnevne utaje davkov sedi v moskovskem zaporu, je morda tik pred tem, da ustavi svoje črpalke. Jukos, ki dnevno načrpa 1,7 milijona sodčkov (1 sodček = 159 litrov) nafte, kar znese okoli dva odstotka celotne svetovne proizvodnje, naj bi ruski državi dolgoval dobre tri milijarde dolarjev, Kremelj pa je zato že zamrznil njegove račune. Očitno se na področjih, bogatih z nafto, v splošnem dogajajo stvari, ki sejejo strah tako na naftne trge kot tudi na vse pomembnejše svetovne borze, kjer so indeksi proti koncu tedna kar strmo padli. Zagotovo ni
 naključje , da je večina današnjih kriznih oziroma vojnih žarišč na območjih, kjer so še največje zaloge nafte. Nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger je nekoč dejal, da je nafta preveč pomembna, da bi jo prepustili Arabcem in vse kaže na to, da se s to trditvijo zelo strinja tudi sedanji ameriški politični vrh, saj je le-ta hudo povezan s naftnimi družbami, morda še bolj pa z njihovim denarjem. Denimo družina Bush je obogatela prav z nafto, njene poslovne vezi pa vodijo med drugim tudi v Savdsko Arabijo in tam celo k dinastiji Bin Laden, podpredsednik Richard Cheney je pred službovanjem v Washingtonu vodil teksaško naftno družbo Halliburton in minister za trgovino Donald Evans je svoje čase tudi vodil naftno podjetje. Zaradi tega se vsi dobro zavedajo, da je svet morda že prešel prelomno točko, ko povpraševanje po nafti raste hitreje kot njena ponudba, kar z drugimi besedami pomeni, da se je človeštvo znašlo pred permanentno visokimi cenami nafte. ZDA, prebivalstvo katerih tvori dobre štiri odstotke vseh ljudi na planetu Zemlja, po podatkih Mednarodne agencije za energijo porabijo 20 milijonov sodčkov nafte na dan, kar ustreza četrtini vse dnevno načrpane nafte. Za primerjavo povejmo, da na drugem mestu Kitajska s približno petino svetovnega prebivalstva trenutno porabi 5,6 milijona sodčkov dnevno ali sedem odstotkov svetovne proizvodnje, pri tem pa milijoni Kitajcev čakajo na svoje avtomobile. Svet je v zadnjih 150 letih porabil približno 950 milijard sodčkov nafte, ocenjene zaloge pa znašajo še okrog 1000 milijard sodčkov. Preprost izračun nam pove, da bi ob sedanji porabi to zadostovalo še za okoli 30 let. A kot smo že rekli, povpraševanje narašča, nafta pa, ki je bila do pred kratkim le sredstvo za vojne, bo kmalu (oziroma je že) postala njihov vzrok.
Predsedstvo Svetovne šahovske federacije je na sestanku v Teheranu s tem, ko je skrajšalo čas za razmišljanje, povleklo pogumno in vsekakor tudi koristno potezo. Kritike nekaterih najboljših, zlasti Kasparova in Kramnika, pa tudi Halifmana, so bile pričakovane, zato jim ni treba posvečati prevelike pozornosti. Mnenje tistih, ki so najbolj pri koritu, pač ne more in ne sme imeti prevelike teže. Jasno je namreč, da bodo tisti z vrha branili svoje interese in da ne bodo ničesar prepustili
 naključju . V čedalje bolj izenačeni konkurenci lahko korenita sprememba tempa tudi zelo premeša karte, spremeni razmerje moči.
Nj uno prvo srečanje v gledališkem Trač baru ni bilo
 naključje , temveč ukana skupnih prijateljev, ki so ugotovili, da ju povezuje strast do poslušanja jazza. Vendar je dobronamerni poskus spodletel. Njune poti so se za nekaj časa ponovno ločile. Že nekaj mes e cev kasneje, na novoletni dan, pa sta se naključno spet srečala in takrat so iskre preskočile. Poročila sta se aprila 1998.
Simone je bila v novem domovanju izjemno aktivna, celo hiperaktivna. Ron in Nellie Biles se tako spominjata, kako je pogosto delala premete in salte. "Moja in sestrina postelja sta bili ločeni, radi sva skakali z ene postelje na drugo. S tem sva povzročali hrup in jezili očeta," v smehu pove Simone, ki se je kmalu po selitvi odločila, da dedka in njegovo ženo kliče oče in mama. Ni bilo
 naključje , da je kmalu začela trenirati orodno gimnastiko.
A v zadnjem času, najbrž ne po
 naključju  (11. september), se je začela na ulicah, tudi pri nas, pojavljati nova moda: pogosto je na dekletih opaziti vsaj kakšen dodatek v arabskem slogu, najpogosteje okrog vratu palestinski šal, kakršnega nosi Jaser Arafat. V Evropi in še posebno v New Yorku je postalo modno vse, kar spominja na Kandahar, afganistansko, talibsko - ročno narejeni, umetelno prešiti plašči iz pešavarskega žameta, hlače iz etničnih tkanin, nakit, pa tudi vojaška mimikrijska oblačila in padalski pajaci.
Presenečenje vseh ob izvolitvi, v prvi vrsti tristotisočglave množice ljudi na Trgu sv. Petra, je bilo veliko. Za papeža je bil izvoljen Poljak, mnogim neznan. Toda Janez Pavel II. - takšno ime si je nadel iz spoštovanja do svojega predhodnika - si je že prvi dan pridobil njihovo zaupanje. Zbrane je nagovoril v neoporečnem italijanskem jeziku, brez pomoči listka, in takoj z njimi vzpostavil dialog. 17. oktobra je prišlo naslednje presenečenje: že drugi dan po volitvah je še pred sklepom konklava na kardinale naslovil poslanico s svojim programom, kar izpričuje njegovo bistrost, teološko izobraženost in vestnost. Naslednji dan se je zahvalil za pogum in zaupanje, da so za rimskega škofa izvolili nekoga, ki ni Italijan. Nenavadno je tudi to, da ne govori v "vatikanskem" diplomatskem slogu, ampak preprosto, v vsakdanji govorici preprostega človeka. Novi papež je le v svoji prvi poslanici obdržal množinsko obliko "mi", potem pa je vedno govoril o sebi v ednini, kar gotovo ni nobeno
 naključje . 20. oktobra je pri sprejemu diplomatov izzval novo senzacijo - ne le s tem, da je govoril v številnih jezikih (že prvi dan po izvolitvi je govoril v enajstih: italijanščini, poljščini, francoščini, angleščini, nemščini, španščini, portugalščini, starocerkvnoslovanščini, slovaščini, ukrajinščini in litvanščini), pač pa tudi s tem, kar je govoril.
Celjane je v soboto proti Primorju opazoval tudi Suad Beširović, ki je bil pred desetletjem edini Publikumov strelec v finalu prav z Olimpijo (1:2). Po neverjetnem spletu
 naključij  bo danes kot prvi v zgodovini samostojnega slovenskega nogometa igralskemu finalu pokala dodal še trenerskega. (žzObrambi Milana je sinoči znova odlično poveljeval kapetan Paolo Maldini (desno), ki je brez večjih težav ustavil napadalca Interja Hernana Crespa. Foto: ReuterSuad skriva spremembe
Kako je sploh prišlo do koprodukcije? Po
 naključju . Maribor je namreč obiskala patrona gledališke umetnosti Helga Schmidt, ki je kot častna članica žirije sodelovala na prvem mednarodnem tekmovanju mladih pevcev Otta Ondina. Ker je smatrala, da je organizacija dela v Mariboru odlična, je beseda dala besedo in oktobra lani so stekli prvi pogovori. Vsakomur je jasno, da tovrstna predstava za sabo nosi veliko več, kot je videti na odru. Samo priprave na predstavo so trajale sedem mesecev.