Prikazujem 1-20 od 2.462 konkordanc.
Angleži obožujejo slovenske pub-e, saj je naše pivo v primerjavi z njihovim cenejše, so pa tudi taki, ki poleg raziskovanja našega nočnega življenja izkoristijo obisk Slovenije tudi za ogled njenih znamenitosti. Navdušuje jih dejstvo, da je dovolj, da v Sloveniji ostanejo le tri dni, pa vidijo obalo, hribe in glavno mesto. Kje je Kranj ( največkrat ) ne vedo, podobno pa
 odreagirajo  tudi, če jih vprašaš za Maribor.
Znašli se boste v situaciji, ko boste morali hitro
 odreagirati  in bodo vaše odločitve imele velik pomen za vaše nadaljnje življenje. To, da ste veliko bolj pomembni, kot ste mislili, vam bo zelo dvignilo samozavest in vam povrnilo vso energijo, ki ste jo izgubili nekje med potjo zaradi nepomembnih in neumnih stvari.
"Čisto nič oprijemljivega ni, so samo govorice. Iz preventive pa sem o teh govoricah obvestila policijo," je za 24ur.com dejala ravnateljica OŠ Franceta Rozmana - Staneta. "Če je nekaj na tem, menim, da je prav, da se o tem tudi poroča, saj bi potem morda ta voznik belega kombija opustil kake morebiti slabe namene," je dodala. Kot pravi, so kot šola na vsako stvar zelo pozorni in vedno
 odreagirajo , na zadnji redni mesečni konferenci pa je učitelje pozvala, naj bodo pozorni, če slučajno kaj opazijo. "Vseeno gre za varnost otrok," pravi, a ne izključuje možnosti, da gre le za govorice. Vseeno je boljša preventiva, kot kurativa, meni.
Švignila je mimo Ayane, ki ni
 odreagirala  in se je hitro udala. Olimpijska podprvakinja si je do cilja nabrala precej prednosti in z visoko dvignima rokama ciljno črto prečkala v času 14:34,86. Ayana je zlatu z daljše razdalji dodala srebro (14:40,35), bron pa si je pritekla naturalizirana Nizozemka Sifan Hassan (14:42,73), ki je brez želenega odličja ostala v teku na 1500 metrov.
Mrzel zrak lahko šokira na temperaturo občutljive živčne končiče in osuši vaše dihalne poti. Rezultat so lahko vneta pljuča. Kaj pa če bi preprosto nehali trmoglaviti in namesto tega, da se sredi zime mučite s tekom na prostem, odšli raje v fitnes in tekli na napravah ter počakali, da bo bolj toplo (kar bo precej kmalu)? Ne tako hitro, pljuča lahko tudi prelisičite. Preden greste na zrak, opravite v stanovanju desetminutno intenzivno ogrevanje. To bo vaše telo pripravilo na šok, ki bo sledil, ko boste stekli na plano. Imunski sistem ne bo
 odreagiral  tako burno in počutili se boste bolje.
* Ko se umirimo, si vzemimo čas in neobsojajoče do sebe in svojih čustev preverimo ali je bila naša čustvena reakcija v skladu s situacijo. Vprašajmo se, če bi ob neki drugi situaciji čutili/ravnali podobno. Zavedajmo se, da čutiti ni enako
 odreagirati . Mi izbiramo vedenje.
Kakor kdo. Nekateri se pretvarjajo, kot da ni bilo nič. Najde se kakšen navdušen, ki mi z veseljem čestita. Danes mi je nekdo čestital za moj videospot, tako da mi je čestital v melodiji pesmi in sem bila zelo vesela. Rada imam, da mi ljudje povedo iskreno, kaj si mislijo o meni. Ne maram pa teh, ki
 odreagirajo  z ignoranco. Te pa najbolj preziram.
Sledil je primer, ko je znani odvisnik od trdih mamil na kolesu starejšega datuma brez zavor dirkaško nagnjen naprej, z zblaznelim obrazom in obupnim kričanjem, kot da si rešuje življenje, divjal po Trubarjevi, medtem ko se je finale tega tedna napsihirancev, tedna, ko je bila Ljubljana verjetno najbolj prazna in opustošena v tem poletju summertime bluesa, zgodilo v soboto popoldne na Prešernovem trgu. Ravno ko sem ga lagodno prečkal, je pod stopnicami cerkve kakšna dva metra visok in že navidez moten primerek moškega spola udaril nekega novodobnega hipija, ki bi lahko bil tudi tuj ulični glasbenik. Na to je burno
 odreagirala  lepotička v niti ne poceni, vendar očitno ponošeni poletni oblekici, z besedami: Budalo, zakaj si udaril človeka, ki ti ni nič naredil? Velikana, za katerega se je izkazalo, da je njen tip, je nato udarila s torbico, ki je pri tem padla na tla. Veliki je pri tem izbuljeno pogledal, kot da ne dojema povsem, kaj počne, ne kaj se mu dogaja, oziroma kot da informacija do njegovih možganov prihaja z daljšim zamikom. Navidez se je umiril. Njun skupni prijatelj je šel pobrat torbico, ženska pa je sceni obrnila hrbet in začela nekoliko podrto hoditi stran. V tistem trenutku pa se je velikan zdramil, vzel dva koraka zaleta in svojemu dekletu od zadaj nameril vešče natančen in neizprosno močan high-kick udarec z desno nogo v vrat in čeljust, da je sredi trga padla na tla. Njunega prijatelja, pobiralca torbice, je to razburilo in je velikega brcnil v mednožje, nakar sta se oba družno lotila oživljanja nokavtirane punce, ki je grogi ležala na tleh.
Kar 40 odstotkov staršev je namreč priznalo, da so že bili priča temu, da se je njihov otrok pričel daviti, mnogi pa v tistem trenutku niso znali pravilno
 odreagirati . Poglejte video, morda bo prišlo kdaj prav tudi vam.
In kakšen je občutek, ko človek doživi kaj takšnega? "Po pravici povedano sem najprej mislila, da se mi sanja, kajti zgodilo se je, ko sem bila še v polsnu in v teh trenutkih nisi niti buden niti priseben, da bi lahko
 odreagiral . No, le nekaj hipov zatem sva bila s Klemnom takoj povsem budna in gibčna," opisuje.
Teletović, ki zadnja štiri leta igra v Ligi NBA, kjer bo v novi sezoni nosil dres Milwaukeeja, je dan po tekmi sklical novinarsko konferenco: "Nočem, da se izbira strani, Mirza ali Džanan, bom pa pojasnil, kaj se je zgodilo. V 38. minuti smo izgubljali za osem. Imeli smo še priložnost, da preobrnemo rezultat. Takrat sem stopil do Džanana in mu rekel 'vse je v redu, mojster, samo pomiri se', v tistem trenutku pa me najmlajši igralec v reprezentanci začne žaliti in psovati. Samo odrinil sem ga potem od sebe. Žal mi je, da sem tako
 odreagiral . Priznam, da sem kriv in opravičujem se navijačem. Nikoli v življenju nisem bežal od odgovornosti."
stavim, tudi doseči. Seveda ne za vsako ceno, pač pa postopoma. Zelo pomembna stvar je, če gledaš na stvari pozitivno, če pa si pesimističen, je pa to lahko zelo slabo. Tudi, ko je šlo za letošnji proračun, sem si vse zastavil zelo ambiciozno. Če pa nimaš nobenih posebnih ciljev, težko kaj narediš. Precej razumsko gledam na vse, ponavadi tudi, ko so zelo kritične situacije, ne
 odreagiram  takoj, pač pa malo počakam in razmislim. Dotakniva se še vašega dosedanjega županovanja. Že v vlogi pooblaščenca sem doživel, lahko bi rekel, težko kalvarijo, saj sem imel v začetku proti sebi ves občinski svet. Tudi v občinski upravi ni bilo preveliko zaveznikov, vendar ljudje hitro vidijo, da imaš resne načrte, poštene namere in da se držiš dogovorov. Potem te hitro sprejmejo, podobno se je zgodilo tudi na občinskem svetu, saj so se razmere presenetljivo hitro umirile, če se spomnimo, kakšne so bile zadnjih osem let. Vedno sami prepiri, same zdrahe, tudi v občinski upravi. Nekako pa se je odnos spremenil, večina je postala kooperativna, saj, kar se dogovorimo, mora tudi držati. Zame je dogovor veliko bolj pomemben kakor kakršnakoli pogodba. Ali ste cilje, ki ste si jih zastavili, uresničili? Kar se tiče ciljev, moram reči, da sem jih praktično dosegel. Če danes gledam nazaj, nisem niti pričakoval, da bo tako. Naj ne zveni kot hvala, a kdor je lansko leto spremljal naše začetke, tudi moji najboljši prijatelji, še zlasti pa seveda nasprotniki, niso verjeli, da se bo ta zgodba v Brežicah tako uspešno zavrtela. Kaj bi izpostavili? V tem letu smo zelo veliko naredili, a najbolj pomembna je ideja, ki sem jo prenesel na občino in seveda tudi v občinski svet, da je pomembno pridobiti čim več denarja za potrebe naše občine. V tem smislu je naš največji uspeh to, da nam je uspelo v letošnjem letu povečati proračun za 45 odstotkov. Zdaj imamo že točen podatek, da smo na razpisih pridobili več kot eno milijardo in tristo milijonov tolarjev. Mislim, da je to uspeh, ki ga bo težko ponoviti oz. ga v Brežicah doslej ni bilo, če vemo, da je bil pred
Situacija popolne družbene anomalije: po eni strani odsotnost vseh moralnih vrednot pri vladajoči stranki, po drugi pa je s tem tudi opozicija kulpabilizirana, da je skratka ista kot HDZ. Ali se je hrvaška družba torej znašla na točki, ko sploh ne
 odreagira  več na kritiko?
Velenje je bilo zares Zelenje, kakor so pred tekmo Rudarja in Olimpije napovedali navijači zeleno-belih iz glavnega mesta. Olimpija je prispela do cilja, z minimalno zmago si je v rudarskem mestu priigrala prvi naslov državnega prvaka, odkar je leta 2005 na pogorišču propadlega kluba zrasla nova Olimpija. Pravzaprav si ga je prigarala v 94. minuti tekme, potem ko je v kazenskem prostoru knapov David Kašnik po sodniški presoji nepravilno oviral Juliusa Wobayja. Gostitelji so ostro protestirali pri sodniku Nejcu Kajtazoviću, saj so menili, da njihov soigralec ni naredil prekrška. Rok Kronaveter je bil zanesljiv izvajalec enajstmetrovke, sprožil je pravo navijaško evforijo, proslavljanje naslova prvaka ljubljanskih nogometašev skupaj s 1000 navijači po dolgih 21 letih suše se je lahko začelo. "Občutki so fenomenalni. Bila je zelo napeta tekma, vrnili smo se in dali gol v zadnjih minutah. Presrečni smo. Danes bo pravo slavje, to smo si zaslužili," je povedal Kronaveter, ki ima kot najboljši igralec in strelec lige (s 17 goli je pred zadnjim krogom izenačen z bivšim soigralcem Andražem Šporarjem in članom Maribora Jean-Philippom Mendyjem) levji delež zaslug za zgodovinski naslov prvaka. "Takoj na začetku smo hoteli zadeti, pokazali smo karakter, na koncu smo dali gol v 90. minuti in uspelo nam je to, kar smo si vsi želeli. Bil sem pod pritiskom pred izvajanjem enajstmetrovke. Bilo je malo nervoze, a mislim da sem mirno
 odreagiral ," je še dodal Štajerec v ljubljanskem moštvu, ki se po koncu sezone spogleduje z odhodom v tujino, kakor še kdo iz slačilnice zmajev.
"Preveč strah me je bilo, da bi šla komandirja prijavit direktorju policijske uprave. Zaradi tega sem se skoraj ločila, ostala skoraj brez družine. Ker nisem povedala, kaj se mi dogaja. Znašala sem se nad otrokom, možem. Bila sem čisto izčrpana. Možu sem pred kratkim povedala, kaj se je dogajalo, ko sem dala prijavo," je včeraj pojasnila oškodovanka, ki naj bi jo leta 2013 Fekonja potegnil čez mizo in jo hotel poljubiti. V začetku istega leta, ko ji je voščil srečno novo leto, pa naj bi ji v usta porinil jezik. "Bila sem šokirana. Nisem vedela, kaj naj rečem, kako naj
 odreagiram ," je opisala takratne občutke in dodala, da je svojemu nadrejenemu večkrat rekla, da z njim noče imeti nič. Nato pa jo je začel nadirati in celo menda dosegel, da so jo septembra 2014 premestili na drugo delovno mesto, na PP Medvode.
Koper - Alfreda Jermaniša, športnega direktorja Kopra in vedno hvaležnega sogovornika, smo po vrnitvi koprske ekspedicije s Slovaške in izrečenih čestitkah zaprosili za komentar dogajanja na Slovaškem. "Tako kot smo si napredovanje v tretji krog zelo želeli, smo si ga tudi zaslužili, le da je imela naša ekipa v prvih in zadnjih desetih minutah določen "black out". Na začetku tekme smo se tako že ustrašili, da je vse že padlo v vodo. Če na gostovanju po prvih petih minutah že zaostajaš z 0:1 in je nasprotnik dokaj poleten, je možen še kakšen hujši scenarij. Toda fantje so
 odreagirali  izredno pozitivno in zelo hitro vzpostavili ravnotežje. Po nekaj priložnostih, izenačenju na 1:1, še posebej pa po našem vodstvu z 2:1, smo že vedeli, da voda teče na naš mlin. Res je, da smo v zadnjih desetih minutah dobili dva gola, toda to je zgolj lepotna napaka, ki ne zmanjšuje dobre predstave Kopra," je povedal Švicko, ki je ocenil še zanimivost, da Koper več golov dosega v gosteh. "Ne gre za to, da nam igra bolj teče v gosteh. Zagreb in Dubnica sta v Kopru igrala zelo obrambno, poleg tega so Slovaki na prvi tekmi na Bonifiki ostali z igralcem manj in so se opredelili na obrambo, tako da je bilo težko prebiti njihov bunker. Kljub temu smo si že na prvi tekmi priigrali nekaj izrednih priložnosti, ki pa jih nismo znali izkoristiti. Dosegli smo en gol, ki nam je ogromno pomenil in nam je pravzaprav tudi zagotovil uvrstitev v tretji krog. Obakrat, proti Zagrebu in Dubnici, smo prišli do spoznanja, da kakršenkoli rezultat brez prejetega gola na domačem igrišču pomeni veliko prednost za povratno tekmo."
Barbara Brezigar se je dvakrat spustila tudi v politične vode. Prvič kot ministrica za pravosodje leta 2000 v vladi Andreja Bajuka in drugič kot kandidatka za predsednico države. V ožje pravosodje se je vrnila na velika vrata kot generalna državna tožilka, tokrat precej spremenjena po zaslugi komunikacijskega treninga v času, ko je kandidirala za predsednico.Njeno delo na tožilstvu skozi vso kariero spremljajo za nekatere sporni primeri (tudi odstop od pregona akterjev afere Depala vas). Pred dobrim mesecem dni je morala odločiti o spornem policijskem nadzorovanju družine Strojan. S sedaj že bivšim varuhom človekovih pravic Matjažem Hanžkom se je prerekala, ali je policija družino Strojan nadzorovala zakonito ali ne.Da pojasnimo enkrat za vselej: ali ima policija pravico, da stopi v spalnico slovenskih državljanov in prešteje, koliko jih je v sobi?Na to ne bom odgovorila. Zakon o kazenskem postopku in zakon o policiji jasno določata, kdaj lahko policija vstopi v stanovanje. Povedala bom, kaj smo mi v tej zadevi ugotovili. Trditev namreč, da je policija vstopila v spalnico in preštela državljane, je bila manipulacija.To se je govorilo.Govorilo, ampak kolikor vem, ni bila zadeva nikjer dokazana. Pregledali smo vse dnevnike dogodkov na policijski upravi Postojna. Ni bilo potrjeno, da bi policija izvajala prikrite preiskovalne ukrepe, kot se je govorilo. Druga stvar pa je bila, ko se je zatrjevalo, da je policija nadzorovala najbolj intimno življenje družine. V tem primeru bi šlo za najhujši prikriti preiskovalni ukrep prisluškovanja in opazovanja v stanovanju. Ko je bil objavljen članek s to vsebino in ker kaj takega ni izhajalo iz nobenega od zapisov, smo ponovno vse preverili in policisti so v prisotnosti tožilke opravili določene razgovore. Šlo bi namreč lahko za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Trditve smo preverili in zanje nikjer nismo našli nobenega dokaza.Sami zapisi na internetu vsekakor niso dokaz. Tam se lahko napiše čisto vse in ni nujno, da je res. Moram opozoriti, da je zelo hudo, če policija zlorabi pooblastila. Ne glede na to, kakšno kazen kazenski zakonik predpisuje.Zato na vprašanje, kot ste ga postavili, ne bom odgovarjala. Ocenjujem tisto, za kar imam dokaze. Ne ocenjujem tega, kar se govori.Ampak to trditev je izpostavil tudi varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek.Tega v zapisniku ni. Policija ima pravico nadzorovati v okviru zakona in to mi ugotavljamo. Preverili smo in do danes nimam dokaza, da bi šlo za zlorabo.Ste upoštevali možnost, da v dnevniku dogodkov ni vsega, kar se je dogajalo?Preverili smo vse zapisnike. Tožilci upoštevamo dokaze, ne možnosti. Nobenega dokaza ni, ki bi kazal na to. Če bi se kdaj ugotovilo, da nismo pregledali vsega, bi zadevo lahko ponovno odprli. Ko sem dobila od varuha dopis, v katerem je izrazil zaskrbljenost, ali ne gre tu za poseg v človekove pravice in v zvezi s tem za kaznivo dejanje, sem preverila in varuhu odgovorila. Ko je bila v članku v časopisu zabeležena trditev, ki ni bila razvidna iz vpisov, smo zadevo ponovno ocenili. Še posebej, ker je varuh še naprej vztrajal, da gre za kršitve človekovih pravic. Sama sem v članku zapisano trditev o opazovanju intimnega življenja Strojanov s strani policije presodila za tako hud očitek, da sem članek štela kot glas o kaznivem dejanju. Raven smo zato kar precej spustili, saj časopisni članek običajno za tožilca še ni glas o kaznivem dejanju. Tokrat pa sem v povezavi s skrbjo varuha ocenila, da bi to le bilo mogoče tako šteti. Trditev smo preverili, opravili pogovore, in moram reči, da sem bila vesela, da smo to opravili hitro. S tem je zadeva zaključena.Ne smemo pozabiti, kakšna je bila takrat situacija. Organizirale so se demonstracije, vaške straže in sumi kaznivih dejanj so bili tako z ene kot z druge strani. Policija, ki ima svoje pristojnosti, je morala svojo nalogo opraviti in nadzirati območje. Zato sem tudi javno opozorila, da je manipuliranje in preprečevanje policijskega dela vsaj tako nevarno, kot če policija zlorabi svoj položaj. Po tem, kar smo ugotovili, je policija v tem primeru morala uporabiti svoja pooblastila v smislu varovanja javnega reda in miru, varnosti ljudi ter premoženja. Pri tem nismo zaznali nobene zlorabe.Zakaj je preiskavo vodila Sanja Javor Pajenk?Praviloma bi moralo biti pristojno okrožno državno tožilstvo, ampak v tem primeru bi si pristojnost delila tožilstvo v Ljubljani in postojnski oddelek tožilstva v Kopru. Katero od teh dveh bi zadevo vodilo, bi bilo odvisno tudi od nadaljnjih ugotovitev. Drugi razlog, zakaj smo zadevo prevzeli na vrhovnem državnem tožilstvu, pa je, da je šlo za hude, medijsko podprte obtožbe in je bilo treba vse hitro preveriti. Okrožni državni tožilci so obremenjeni s kupom drugih zadev. Tretji razlog pa je, da smo na vrhovnem državnem tožilstvu varuhu že odgovarjali in smo zadevo poznali.Ampak zakaj ne nekdo s kazenskega oddelka?Razen kolegov s civilnega oddelka so vsi vrhovni državni tožilci kazenski tožilci in so enako pristojni. Za kolegico pa sem se odločila, ker veliko dela na predkazenskih postopkih in veliko sodeluje s policijo. To so interni razlogi in ni prav nič važno, na katerem oddelku je kdo.Po mojih informacijah so bili na kazenskem oddelku presenečeni.To boste pa morali povedati, kdo je bil presenečen. Ukrepala sem v okviru svojih pristojnosti in vodja kazenskega oddelka (Hinko Jenull, op.p.) je bil s tem seznanjen.Se je ta zgodba sedaj zaključila ali poteka še kakšna preiskava?Prejeli smo še eno kazensko ovadbo, a o njej ne bom govorila, dokler zadeva ni rešena. Sicer pa smo mi s tem zaključili.Koliko zadev vam uspe tako hitro rešiti?Malo. To je tako velika proizvodnja in zadeve ne pridejo tako hitro na vrsto, razen če gre na primer za priporno zadevo. Vrstni red pa lahko preskočijo stvari, pri katerih ocenimo, da je treba hitro
 odreagirati .Zakaj pa ste tu ocenili, da je treba hitro odreagirati?Zaradi vseh razlogov, o katerih smo se pogovarjali. Ker je šlo za zadevo, kjer se je obtoževalo policijo. Če bi bile obtožbe resnične, bi bila stvar hudo resna, in če bi bile neresnične, kar se je izkazalo v tem primeru, je to tudi resna stvar. Policija mora imeti možnosti izvajati svoja pooblastila, da lahko opravi naloge, ki ji jih nalaga zakon o policiji.Ali na splošno policija in tožilstvo dobro sodelujeta ali pa bomo letos v letnem poročilu državnega tožilstva spet brali, da policija deluje delno samovoljno?Lani smo zaznali resne probleme v tem sodelovanju, vendar ti problemi niso bili samo na strani policije. Pokazalo se je, da je uredba o sodelovanju med policijo in tožilstvom primerno orodje za prenašanje odgovornosti. Še posebno v primeru, ko so zadeve medijsko obremenjujoče za tistega, ki primer obravnava. V letu 2006 smo se tako tožilci kot policija zelo posvetili temu problemu. Mislim, da se nam je uspelo dogovoriti in bolje urediti to sodelovanje. V celoti pa nikoli ne bomo zadovoljni. Poročilo za 2006 sicer še ni napisano, ampak pričakujem, da bo to sodelovanje boljše ocenjeno kot leta 2005.Na kakšen način ste rešili ta problem?Po posvetih smo prišli do jasnega zaključka, da mora biti odločitev o usmerjanju, kot ga ima v mislih uredba, vedno pisna. Samo usmerjanje nato lahko poteka tudi ustno. Sodelovanje, ko policist kliče ob devetih zvečer in sprašuje, ali gre v nekem primeru za tatvino ali prikrivanje, ni usmerjanje. Gre za nasvet, ki ga tožilec da na podlagi tega, kar je slišal. Tožilec usmerja samo, če gre za zahteven primer, drugače policija svoje delo opravlja sama. Takih pravih usmerjanj ni veliko. Pri zahtevnih zadevah je usmerjanje smiselno zato, da tožilec sproti svetuje, zahteva, usmerja sodelovanje s policijo. Tako je predkazenski postopek kvalitetno izpeljan in možnost za napake, ki jih pozneje, ko pride zadeva na sodišče, ni več mogoče popraviti, veliko manjša.Na seminarju na pravni fakulteti o tej temi je podpredsednik vrhovnega sodišča Marko Šorli izpostavil zanimiv kazenski postopek, kjer je za kaznivo dejanje goljufije postopek trajal 6 let in imel 27 narokov, zamenjalo pa se je 19 tožilcev. Bili so zapleti zaradi pomanjkljivih dokazov, menjave tožilcev, manjkajočih obtožencev in podobno. Ste imeli v mislih takšne probleme?Ta prikaz je pokazal to, kar jaz govorim že leta. Pri nas ni pravi problem število sodnikov in tožilcev. Bolje je treba organizirati delo. Najprej mora biti obtožnica kvalitetno sestavljena, pred njo pa dobro izpeljan predkazenski postopek. Tožilec in sodnik morata biti na obravnavi dobro pripravljena in z avtoriteto sodišča je treba zagotoviti navzočnost ljudi. Če je tako, se ne more zgoditi, da je za nezahteven primer potrebnih 27 narokov. Tukaj tudi ni problem to, da se je zamenjalo 19 tožilcev, saj se obravnava sploh ni začela. Če je neka obravnava razpisana 27-krat, ob vseh drugih obravnavah nobeno tožilstvo ne more zagotoviti istega tožilca. Če bi bil samo eden, bi bila razlika zgolj to, da bi bilo časa za priprave 19-krat manj. Mislim, da je tu treba gledati na ekonomičnost postopka. Obravnave bi morale biti pripravljene zelo dobro in morali bi jih hitro izpeljati. Tako bi dobili več časa za zahtevne zadeve.V nagovoru tožilcev ste dejali, da je za tožilce problem povečanje števila sodnikov. Ravno na tem pa gradi projekt Lukenda.Če je več sodnikov, je več obravnav in posledično potrebujemo več tožilcev. To je jasno tudi ministru za pravosodje Lovru Šturmu. Predvsem na okrožnem tožilstvu v Ljubljani, ki je veliko, se srečujemo z resnimi težavami z zagotavljanjem udeležbe na obravnavah. Še toliko bolj pa z zagotavljanjem optimalno kvalitetne udeležbe. To je, da zahtevno zadevo ves čas spremlja isti tožilec. Opravili smo pregled in število obravnav, ki se jih udeležujejo tožilci po Sloveniji. Pregledali smo, koliko obravnav, ki so bile opravljene v enem mesecu, je bilo tudi zaključenih, in ugotovili, da se je na enem največjih sodišč samo 18 odstotkov obravnav zaključilo s sodbo. Podatke sem sporočila predsedniku vrhovnega sodišča, saj gre za skupni problem in verjamem, da se bodo vodje tožilstev povezali s predsedniki sodišč in tako zagotovili racionalno porabo časa in učinkovito izpeljavo obravnav. Pri zahtevnih zadevah pa bi veljalo upoštevati tudi urnik tožilca. Kar bi spet zagotovilo, da bi neko zadevo ves čas spremljal isti tožilec.Se zgodi, da obravnava odpade, ker tožilec ni prišel? Ker jih je oddelku preprosto zmanjkalo?Nisem povsem prepričana, mislim pa, da se nam je to že zgodilo in takrat smo morali zaprositi za preložitev. Na ljubljanskem tožilstvu se je večkrat zgodilo, da bi se morala obravnav udeležiti tudi vodja tožilstva, vendar si pri tako velikem tožilstvu zaradi obilice drugega dela ne more privoščiti, da bi hodila na obravnave.So takšne težave enake po vsej Sloveniji ali pa je kje kakšno območje, kjer so tožilci manj obremenjeni?Seveda so razlike, vendar malo obremenjenega tožilstva ni.Sprašujem namreč, ali bi kadrovski problem lahko reševali tudi z notranjo razporeditvijo in bi skupaj z letečimi sodniki imeli še leteče tožilce?Takšno možnost že imamo in to se je v preteklosti tudi že dogajalo. Ko je bil na nekem tožilstvu problem zaradi števila obravnav, je bil tožilec z nekega drugega tožilstva dodeljen za pomoč. To naredimo, če se pokaže potreba in če je mogoče. Trenutno je ena takšna premestitev. Žal pa ni nikjer preveč ljudi. Takšne premestitve pa so lahko le začasne in ne trajne.Kaj pa sama ideja projekta Lukenda? Navsezadnje ste tudi vi hoteli nekoč postati sodnica…Ah, to pa je tako daleč nazaj, ta moja želja sega v čas študija in morda še pripravništva. Kar se tiče projekta Lukenda: mislim, da je smiseln, saj so se nakopičili sodni zaostanki, pritiskajo nas sodbe evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. A mislim tudi, da le povečevanje števila sodnikov, pa čeprav za določen čas, ni edina rešitev in da bo treba vpeljati tudi boljšo organizacijo dela, povišati avtoriteto sodišča in sodišča razbremeniti ukvarjanja z bagatelnimi zadevami. Tožilci to že poskušamo reševati z alternativnimi oblikami pregona – poravnavanjem in odloženim pregonom. To pomeni, da državni tožilec ob prejemu kazenske ovadbe za kakšno bagatelno dejanje oceni, da bo zadevo obravnaval preko odloženega pregona, in storilcu naloži neko obveznost. Če se tudi oškodovanec s tem strinja, je zadeva zaključena in sploh ne pride pred sodnike. To je naš prispevek k razbremenitvi sodišč.To je torej tožilski prispevek k projektu Lukenda?Seveda. To in kvaliteta obtožnic je tožilski delež k zmanjševanju sodnih zaostankov. Na drugi strani pa še vedno menim, da se tožilci preveč ukvarjamo z malimi kaznivimi dejanji. Prepričana sem, da bi bilo mogoče te zadeve reševati precej hitreje in predvsem bolj enostavno. Tipičen primer je kraja v trgovini, kjer je storilec zaloten tako rekoč na kraju, z ukradenim blagom pri sebi. Takšne zadeve bi morali reševati takoj ali po hitrem postopku, ne pa da se najprej spiše kazenska ovadba, nato policisti opravijo vse razgovore, pripravijo vse priloge, nakar tožilec vloži obtožni predlog na sodišče, kjer steče obravnava s pričami, obravnave se iz različnih razlogov prelagajo... In to traja, se vleče, pri tem pa gre za majhno zadevo, za majhno vrednost.Kakšna pa bi bila, po vašem mnenju, lahko takojšnja kazen?Seveda bi bila potrebna sprememba zakonodaje, ena izmed možnosti bi bili zagotovo tako imenovani 24-urni sodniki, pred katerega lahko zalotenega storilca takoj pripelješ, ta mu izreče kazen in zadeva je končana. Tole je seveda malce poenostavljeno povedano. Hočem povedati le, da ne more biti za takšne malenkosti enak postopek kot za najhujša kazniva dejanja, čeprav so bili ti postopki že delno poenostavljeni z uvedbo kaznovalnega naroka.Imate tožilci velike zaostanke? Ali če postavim vprašanje drugače: je na tožilstvu še kakšen Železnik s svojo omaro spisov?Upam, da ne. Ne bom sicer dajala roke v ogenj, a na vrhovnem državnem tožilstvu vsako leto opravimo pregled treh okrožnih tožilstev. Vodje tožilstva pa so dolžni sproti skrbeti za ažurnost, in moram reči, da zaostankov ni. So kakšne zadeve, ki potrebujejo daljši čas, a da bi se katera prav »zaležala« – tak primer mi ni znan. Imamo tudi računalniško vodene vpisnike in vodje tožilcev tudi tako spremljajo čas zadrževanja spisov pri tožilcu. Pri tem pa želim opozoriti, da ne smemo pozabiti na kakovost.V javnosti se je uveljavilo prepričanje, da vsi veliki primeri pri nas padejo – lani je bil tak primer Petek. Do neke mere je to res, saj je za vsakega tožilca oprostilna sodba neuspeh, je pa tudi res, da pri nas negativne stvari veliko bolj odmevajo kot pozitivne, in slika, ki se je ustvarila v javnosti, ni povsem realna. Mislim, da bo to podkrepilo tudi letno poročilo, ki ga sedaj pripravljamo, saj je bilo nekaj uspešnih obsodb doseženih na področju gospodarskega kriminala. Gledano v celoti sicer nisem najbolj zadovoljna, ker je sistem naravnan tako, da se tožilci in policija ukvarjajo z bagatelo, ne pa z bistvenimi, velikimi zadevami. Ko sem prevzela to funkcijo, sem se najprej lotila velikih zadev, ker sem želela pokazati, da se nekaj pozitivnega da narediti, s čimer bi se izboljšalo vzdušje v organizaciji, in se takrat na začetku z bagatelo sploh nisem ukvarjala. Čez čas pa sem ugotovila, da smo tožilci zasuti s temi bagatelnimi zadevami in zato ostaja premalo časa za resen kriminal. Če smo konkretni: kako ocenjujete oprostilno sodbo v primeru Petek?Ne morem je neposredno ocenjevati, lahko pa rečem, da je bistveni del postopka predkazenski postopek, ki težko teče kvalitetno, če je podrejen medijski promociji. Moj vtis je, da se je v tem primeru dogajalo natančno to. Mislite, da je bil predkazenski postopek izpeljan slabo?Govorim kot zunanja opazovalka tega primera, a mislim, da je bila odločitev o kazenski ovadbi podrejena medijski promociji, ne pa interesom kazenskega postopka. Toda tožilstvo je pod medijskim pritiskom pri vseh odmevnih zadevah...Seveda, in mi moramo ta pritisk zdržati – zaradi tega ne smemo zadev delati prehitro in slabše. Če zadeve zahtevajo svoj čas, ga pač zahtevajo, ne glede na to, kaj mediji pričakujejo. Če postavim vprašanje drugače: če bi vi imeli primer Petek v rokah, s tem ne bi šli na sodišče?Težko to povem, ker zadeve nisem obravnavala in nisem seznanjena z vsebino spisa. Ali ob medijskem pritisku doživljate še kakšen drug pritisk, predvsem politični?Nikakor si ne znam predstavljati, da bi bil kdo tako prevzeten, da bi poskušal neposredno vplivati na naše delo. Posredni pritiski so, poskusi vpliva so, navsezadnje je primer Strojan tak primer, kjer so bili močni pritiski. Mene jezi samo, ker zaradi takšnih pritiskov tožilci izgubljajo čas z morda manj pomembnimi zadevami, namesto da bi se ukvarjali z zares pomembnimi zadevami. Pa če bi vas kdo poklical in vam »svetoval«, česa se najprej lotite?Dvomim, da bi me kdo poklical, da kdo sploh pomisli, da lahko vpliva name, kako bom odločala. Bila pa bi predvsem užaljena, ker bi mi to pomenilo, da me tisti, ki me kliče, sploh ne ceni. Povsem jasno pa je, da na tožilstvu lahko določamo, katere primere je treba hitreje obravnavati.Med lanskimi velikimi primeri je bil tudi primer Ribičič, kjer je ljubljansko višje sodišče dokončno zavrnilo preiskavo. Ali je ta primer za vas zaključen?Z zadevo sicer nisem povsem seznanjena, a kolikor vem, akcija Sprava na policiji še teče, ne vem pa, ali je kaj novega. Ustavno sodišče je lani odločilo o plačah v pravosodju in vi ste vseskozi zagovarjali stališče, da morajo biti sodniki in tožilci statusno izenačeni. Ustavno sodišče pa je dalo sodnikom večjo neodvisnost.Absolutno vztrajam in sem stoodstotno prepričana, da morajo biti sodniki in tožilci izenačeni. Res je ustavno sodišče odločilo, da je treba sodniške plače urejati z zakonom, nikakor pa ni sodišče reklo, da drugih ni mogoče urejati enako. Zato še vedno vztrajamo, da moramo biti plačno izenačeni s sodniki, takšna je tudi evropska praksa. Pa ne govorim le strogo o plačah, govorim o tem, da smo na istem nivoju, v istih razredih. Funkcija tožilca je že v predkazenskem postopku, med preiskavo, med sojenjem in v pritožbenem postopku tako pomembna, da preprosto mora biti izenačen s sodnikom. In jaz upam, da bo vlada to upoštevala, ko bo sprejemala zakon in ga poslala v parlament. Zaradi tega ste tudi zapustili usklajevanja?Predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je zagrozil, da bodo sodniki morda zapustili usklajevanja, če bomo tudi mi tam, in bila sem dolžna zaščiti ugled tožilske organizacije, zato sem pogajanja zapustila, in enako je storil tudi predstavnik društva državnih tožilcev. Še vedno pa mislim, da bi morala usklajevanja teči skupaj za vse funkcionarje v pravosodju.A kot kaže, so sodniki dosegli svoje, saj je minister Virant napovedal, da bodo usklajevanja potekala ločeno.Očitno. Ali ta plačni antagonizem med vami in sodniki vpliva tudi na vaše odnose v sodni dvorani?Te stvari zagotovo niso najboljše, vendar mislim, da ne vplivajo na naše delo na sodišču. Žal mi je, da je do tega prišlo, in jaz enostavno ne razumem zahteve po ekskluzivnosti sodnikov, saj bi bili vsi na boljšem, če bi se pogajali skupaj. Ste morda sodelovali tudi pri spremembah zakona o državnem tožilstvu in zakona o kazenskem postopku, ki je vpeljal specializirano skupino tožilcev, ki bo bedela nad zakonitostjo delovanja policije?Pri pripravi nisem sodelovala, sem pa bila z njo seznanjena in sem zadovoljna z usmeritvijo, da se preiskava kaznivih dejanj, ki se zgodijo z zlorabo uradnega pooblastila, umakne iz policije. Vprašanje je le, ali ni morda zakon zastavljen nekoliko preobširno, saj predvideva, da bi se ta oddelek ukvarjal z vsemi kaznivimi dejanji znotraj represivnih organov. To bo pokazala praksa.Se vam ne zdi, da bi lahko prišlo do kolizije, ko bodo tožilci preiskovali kazniva dejanja znotraj policije, katere preiskavo sami tudi usmerjajo? Tožilci so edini organ pregona v državi in v vsakem primeru bi te zadeve obravnavali tožilci. Razlika je v tem, da doslej nismo imeli v rokah vzvodov, da bi sami ukrepali, pač pa smo bili odvisni od tega, kar nam je poslala policija. Tožilec mora imeti vedno možnost vplivati na policijsko preiskavo, še posebno pri preiskavi sumov kaznivih dejanj tistih, ki sicer preiskujejo kazniva dejanja. Mislim celo, da je ta rešitev boljša kot prejšnja, ko je policija preiskovala samo sebe. V splošnem postopku policija preiskuje, tožilec pa usmerja. Tako kot so zadeve zastavljene sedaj, pa bosta oba preiskovala?Saj to je normalno! Argument, da ni dobro, da policija in tožilstvo delata skupaj, sem slišala in ga preprosto ne razumem. Tako kot so sedaj zastavljene teze novele zakona o kazenskem postopku, naj bi imel prav tožilec preiskavo v rokah, kar pomeni, da bo delal skupaj s kriminalistično policijo. To je edina možnost, da bo delo tudi učinkovito, saj lahko tožilec tako vpliva na potek dogodkov, sedaj pa teče vse po dveh hierarhijah – po tožilski in policijski, in velikokrat se zgodi, da so prioritete in razporejanje časa pri enih in drugih drugačni. Ne vemo še sicer, ali bo zadeva sprejeta, a mislim, da je to korak v pravo smer. Tožilec mora imeti vpliv na preiskavo, sicer ne more nositi odgovornosti. Zato pa mora delati skupaj s policijo.Leta 2003 ste sodelovali v pobudi Nekaj je treba storiti. Z njo ste želeli opozoriti na koncentracijo politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi. Se je od takrat kaj spremenilo?Nisem zadovoljna s kvaliteto medijev in s poplavo rumenega tiska, kjer se lahko napiše čisto vse.Kaj pa politična in finančna moč?Ne vem, ali je na tem področju prišlo do kakšnih sprememb. Na tem področju je še kar tako, kot je bilo. Boste še kandidirali za predsednico?Ne.Definitivno?Definitivno.Mislite, da je Slovenija pripravljena na predsednico?Mislim, da niti ni tako pomembno, ali je pripravljena na predsednico, bolj se mi zdi, da bi morala biti pripravljena na nekoga, ki res želi dobro delati. To se mi zdi precej bolj pomembno kot to, kakšnega spola je predsednik.arbara Brezigar se je dvakrat spustila tudi v politične vode. Prvič kot ministrica za pravosodje leta 2000 v vladi Andreja Bajuka in drugič kot kandidatka za predsednico države. V ožje pravosodje se je vrnila na velika vrata kot generalna državna tožilka, tokrat precej spremenjena po zaslugi komunikacijskega treninga v času, ko je kandidirala za predsednico.
Ob prvem srečanju sta drug v drugemu pustila vtis, ki ga želita še doživeti; oba sta v tem odnosu prisiljena
 odreagirati  zaradi energij strasti. Ljubezen med vama ne dovoljuje manipulacije, zato se lahko odnos razvija več let. Obojestransko zavedanje je, da postajata zaradi poznavanja drug drugega boljši osebi.
Sara: »Zelo pomembno pri šoli za starše je igranje vlog. K igri vlog povabimo starše, da se lahko vživijo v najstnika. Z Dragom zaigrava določene situacije: on je oče, jaz sem hči. Prek igranja vlog starši padejo v vlogo najstnika, vidijo, kako se najstnik počuti, in zato tudi lažje
 odreagirajo  v konkretni situaciji. Bistvo vsega je začutiti otroka. Ne gre za to, da deliva neke pametne nasvete, gre za to, da starši bolje začutijo otroka.«
Leta 1977 je ekonomska znanost opozorila, da od finančnega ministra odvisne centralne banke ne morejo zagotavljati nizke inflacije in na potrebo po neodvisnih centralnih bankah. Sledila so leta, v katerih so razvite države svoje centralne banke naredile za formalno neodvisne institucije, ki so tudi dokazale, da so osvobojene političnega vpliva sposobne zagotavljati nizko inflacijo in bolje
 odreagirati  na makroekonomske šoke.