Prikazujem 1-20 od 46.886 konkordanc.
"Kot vodja tržne službe v Pivovarni Laško sem poslovno stalno v gibanju, saj sta slovenski in tuji potrošniški trg
 piva  v neprekinjenem konkurenčnem boju.
Stara obredna pijača, ki spominja na
 pivo . Prvotno so jo pripravljali tako, da so žvečili različne vrste sadja ali gomoljaric in izpljunke prepuščali fermentaciji. Sam sem se nekoč v Amazoniji znašel v situaciji, ko so mi pri nekem pred kratkim "civiliziranem" plemenu v znak dobrodošlice ponudili kakega pol litra gosto plavajočih sadjastih vlaken. Vodič nas je opozoril, da bi bilo darilo nadvse nespametno zavrniti, in tako sem, hočeš nočeš, z velikim gnusom spravil brozgo po grlu. Indijanci, ki so napitek tako rekoč lastnočeljustno pripravili, so zadovoljno opazovali naše debele požirke. Pozneje, v vasi, si jih je večina odprla svojo steklenico piva in jo na dušek izpraznila.
 Pivo  vsebuje velike količine fitoestrogenov, ki v telesu posnemajo delovanje estrogena, ženskega spolnega hormona. S tem se poveča vzdržljivost, orgazem ne nastopi tako hitro, čas za skupne užitke pa se podaljša.
 Pivo  uravnava metabolizem, kar pomeni, da ljudje, ki ga uživajo zmerno, nimajo težav s prebavnimi motnjami. Prav tako je bogato z vitaminom B in probiotiki, ki dobro vplivajo na prebavo, s tem pa na počutje in tudi na kakovostnejše spolno življenje.
Dan v mesecu, ko je zbrano in urejeno gradivo za prihajajočo številko, pomeni vsakokrat znova novo drobno zmago, če pa je vse potekalo brez večjih zapletov in hujših kritik, tudi osebno zadovoljstvo ob izidu prejšnje številke - nikoli poprej nisem o Ribiču razmišljal na tak način. Po napetosti zadnjih desetih dni pred zaključkom redakcije in oddaji prispevkov v lektorsko in tehnično obdelavo je klepet, med katerim se ob vrčku
 piva  utrne kakšna zamisel za naprej in včasih rešuje svet, svojevrsten izraz osebne potrebe po razbremenitvi. Zaključek redakcije tokratne, 11. številke sva z enim ključnih sodelavcev glasila počastila v Planini pri Rakeku. Vaških gostiln, kot je Benova v Planini, je vse manj. V njej se ob večerih Planinci najdejo iz preproste osebne potrebe po druženju. Resnost na obrazih očancev, zbranih ob partiji taroka in poliču malvazije, priča o pomembnosti, ki ga pripisujejo temu početju, samoumevnemu in obenem skrivnostnemu ritualu, trajajočem, odkar stojita gostilna in Planina. Vsak večer, teden za tednom, leto za letom. Čas tu ni pomemben; zaznamujejo ga le dogodki iz življenja in spremembe letnih časov. Tudi večeri ob partiji taroka in malvaziji.
Nova blagovna znamka vina vitez cuvée je odziv ptujskih vinarjev na stagnacijo prodaje vina na slovenskem trgu, pojav pa je samo nadaljevanje trendov prodaje vina na evropskih trgih. Direktor Kletarstva Slovenske gorice Haloze Andrej Sajko pripoveduje: "Pravzaprav smo že navajeni na ciklična gibanja prodaje, ki je vsekakor povezana s kakovostjo posameznih letnikov vina. Če je letnik dober, potem dve leti za njim prodaja poraste. Zato je prav dobrodošlo, da se letos nakazuje tako dober letnik. Za popestritev vinske ponudbe pa smo prav te dni izdali novo blagovno znamko vina vitez cuvée, ki je zvrst vina laški rizling in šipon. Teh sort pri nas zraste največ, vino je primerno tako za vinske sladokusce kot za popularni špricer. Namenjeno je vsem generacijam, je polsuho, z izredno nežno cvetico, namenjeno samemu pitju in hkrati za pitje z mineralno vodo. To zahteva nekoliko natančnejšo obrazlago: bila so leta, ko smo vinogradniki in kletarji zelo radi govorili, da naj se vino pije samo. Resnica v življenju pa je drugačna. Štajerci popijemo zagotovo okoli 80 odstotkov vina v kombinaciji z mineralno vodo kot brizganec ali škropec. Zakaj bi se sramovali tega, kar nam je všeč? Moram reči, da sem tudi sam ljubitelj špricerjev, rad pa si natočim tudi samega vina. Pitje brizgancev pravzaprav pomeni nov segment, ki so ga spoštovali že naši predniki, in menim, da je treba to navado sam nadaljevati. S tem odgovarjamo tudi na probleme trženja in na prodor
 piva  in brezalkoholnih pijač, ki se pojavljajo in so zadnje čase tudi že mešane z močnimi alkoholnimi pijačami. Menim, da je piti brizganec bolj zdravo kot močno alhokolno pijačo, pomešano z brezalkoholno pijačo. Novim generacijam moramo omogočiti dostop do vina. Nekoč je veljalo, da vino pijejo samo gospodje, danes naj ga pijejo vsi, saj je vino tudi zdravo. Naša poslovna stretegija je usmerjena v osnovni cilj, na vsako slovensko mizo postaviti liter slovenskega vina ali buteljko. Del Slovenije so tudi Haloze in vse tu pridelane količine želimo po ustrezni ceni ponuditi našim potrošnikom. Predvsem želimo pridobiti mlado greneracijo in tiste, ki si niso mogli vsak dan privoščiti vina. Predvsem tem želimo omogočiti, da si bodo lahko odslej vsak dan ob kosilu ali v družbi natočili kozarec našega vina in ob tem uživali."
Za pot proti Korčuli smo izbrali trajekt. Stara Liburnija še vedno sopiha proti južnim krajem, na njeni palubi pa se že dve uri pred odhodom pojavijo ležalniki in spalne vreče - rezervirani najboljši kotički. Konec julija na trajektu še ni bilo pretesno. Udobje pa ... kakor za koga. V sezoni stane vozovnica za palubne potnike od Reke do Dubrovnika 44 mark, za najslabšo kabino pa 93 mark. Za avtomobil, krajši od 4,25 metra, je treba odšteti 125 mark. Res imajo otroci 50 odstotkov popusta in na povratni vožnji stane dodatek za avto 25 odstotkov manj, toda take cene dajo marsikomu misliti. Še posebno, ker je vožnja dolga, saj traja od Reke do Dubrovnika polnih 20 ur (čas plovbe malce niha, odvisno od postajališč). Ladja je še najprimernejša za tiste, ki se na njej »utaborijo« - poiščejo si primeren kotiček, privlečejo iz nahrbtnika sendviče in pločevinke, potem se zavijejo v spalno vrečo ter upajo na mirno morje in noč brez dežja, naslednje jutro pa se prebudijo nekje med Hvarom in Korčulo. Sicer stane skromna večerja med tisoč in 2500 tolarji, malo
 pivo  in sokovi pa so po 350 tolarjev.
 PIVO  - Kaj najbolj prija v hladni senci? Nekaj hladnega z mehurčki? Če je lahko tudi z nekaj odstotki alkohola, v Cerkljah ob Krki ne bo težav. Če pa ste za kaj bolj brezalkoholnega in nekaj, kar ni brezalkoholno pivo, lahko nastanejo težave. V dveh hladilnikih v trgovini imajo le goro te pijače iz hmelja in dva litrska "soka": vodo in juice. Nič priročnega in z mehurčki. Očitno so Cerkljani tako zapriseženi brezalkoholnim napitkom, da pridne trgovke ne uspejo dovolj hitro napolniti hladilnikov.
ŽEJA V pasji vročini, ki je vladala zadnje tedne, so ljudje res spili ogromno piva. A vsem
 pivo  le ni najprimernejša poletna pijača. Tako je prejšnji petek dopoldne družbica pred Dodo's pubom na Glavnem trgu naročila brizgance s sokom. (V resnici so naročili sok špricarje, ker če današnjim "šnelkurs" natakaricam naročiš brizganec, te le debelo gledajo, saj niti približno ne vedo, kaj za en vrag to sploh je.) "Zmanjkalo je kisle vode." "Potem pa samo sok." "Tudi soka je zmanjkalo." In kaj potem človeku ostane v vročini? Pivo. V poletni vročini se namreč spije največ piva. Zlasti če ni kisle vode in sokov.
ODBOJKA Odbojkarski tridnevni praznik v Žužemberku je minil v znamenju izvrstne odbojke. Zanimiva je bila tudi tekma med občinsko ekipo na čelu z županom Škufco, asistirala pa sta mu Vlado Kostevc in prizadevni organizator turnirja Darko Pucelj, ki je zadnji dan vihtel celo kuhalnico, in ekipo kuharic ter smetarsko ekipo. Kljub dobri igri so kuharice le morale priznati premoč občinskih organov, smetarji pa so pod pritiskom "komunalnih cen" popustili in prepustili zmago. Sicer pa so največ pogledov privlekli odbojkarji, ki so si nadeli ime "Mi mamo". Fantje z majicami, na katerih so bili narisani prazni sodi
 piva  (z lanskoletnega turnirja) in napisi Žejen kot pajk, Čunga lunga in Dovg kot montag, so zaslužili priznanje za moštvo, ki je poskrbelo za atraktivnost in dobro voljo.
Nico Rosberg, sin nekdanjega svetovnega prvaka, Finca Kekeja Rosberga, in nemške mame Sine, je bil rojen v Wiesbadnu v Nemčiji, otroštvo in mladost pa je preživel v Monaku. Zato je tam njegov pravi dom. Rad pripoveduje, kako se je počutil, ko je prvič z dirkalnikom zapeljal po cestah Monte Carla. Tam se je sicer vsak dan vozil z avtobusom v šolo, torej dejansko pozna prav vsak centimeter asfalta. A mladcu, ki ima finsko in nemško državljanstvo, v glavi več pomeni biti Nemec kot Finec, saj govori kar nekaj jezikov: nemško, angleško, francosko, italijansko in špansko, povsem na zadnjem mestu pa je finščina. Te obvlada dejansko samo nekaj stavkov, v šali rad pove, da zna le toliko, da bi si lahko v Helsinkih naročil
 pivo . Pa ni povsem prepričan, če bi pivo tudi dobil.
JOŽE KOTAR, slikar iz Novega mesta: "V teh pasjih dneh grem rad na Kolpo, si poiščem miren in senčen kotiček. Potem plavam, berem Dostojevskega, na Union
 pivo  pa grem na hrvaško stran, kjer je skoraj pol ceneje kot pri nas. Ob večerih prija s prijatelji posedeti v kakšni zidanici ob kozarcu hladnega cvička. Ko delam, vse to odpade, takrat ne mislim ne na vročino ne na mraz."
Ko sem se odpravljal v Južno Ameriko, sem po spletu različnih naključij svoje popotovanje začel prav v Argentini, natančneje v Buenos Airesu, čeprav nisem imel kakšne posebne želje, da bi se potikal po tej prostrani deželi, znani predvsem po gaučih, velikih zapečenih govejih zrezkih in tangu, plesu, ki ga spremlja prav nič vesela glasba. Izvrstno ohlajeno
 pivo  Quillmes me je v tistem soparnem dnevu prepričalo, da sem se kar se da hitro odpravil na zahod, proti Čilu. Pot skozi pampe je bila dolga, razočaranje pa toliko večje, saj na tisočkilometrski poti nisem opazil niti enega gauča, tolikokrat opevanega narodnega junaka. Mogoče je bila za to kriva noč, mogoče pa bo držalo to, kar je o njih rekel Jorge Luis Borges, argentinski pisatelj: “Gaučo je mrtev, vendar še vedno živi v književnosti, ki jo je navdihnil za ljudi v mestih in v krvi slehernega Argentinca. Gauči so mit, so preteklost, so del argentinskega življenja in argentinske kulture.”
V Nemčiji gre menda zares. Sprejeli so zakon o obveznem oddajanju in pobiranju pločevink za
 pivo  in druge pijače, sicer bodo proizvajalci kaznovani. Po državi naj bi do 1. oktobra letos postavili 70000 avtomatov za pločevinke, vendar niso naročili še nobenega. Ker morajo tovarne pijač plačati državi prispevek za "pospravljanje" pločevink, so sklenile, da bodo svoje izdelke pakirale v litrske ali še večje posode, porabniki pa naj potem razsodijo, kdo ima prav - ali država, ki hoče čisto okolje, ali industrija, ki ji gre predvsem za dobiček.
Potrebujemo (za 4 osebe): 50 dag drobne rdeče pese, 10 dag moke, 100 ml
 piva  ali gazirane mineralne vode, 2 dag raztopljene margarine, 1 malo čebulo, 50 ml belega vina ali jabolčnega soka, 300 ml zelenjavne juhe, 30 dag sveže naribanega hrena ali hrena iz kozarca, sol, sveže mlet poper, 1/4 žličke cele kumine, olje za cvrenje, krešo za okrasitev.
Angleži obožujejo slovenske pub-e, saj je naše
 pivo  v primerjavi z njihovim cenejše, so pa tudi taki, ki poleg raziskovanja našega nočnega življenja izkoristijo obisk Slovenije tudi za ogled njenih znamenitosti. Navdušuje jih dejstvo, da je dovolj, da v Sloveniji ostanejo le tri dni, pa vidijo obalo, hribe in glavno mesto. Kje je Kranj ( največkrat ) ne vedo, podobno pa odreagirajo tudi, če jih vprašaš za Maribor.
V upokojenskih društvih menijo, da bi bilo bolj prav, da bi ta dejavnost društvom ostala in da bi bili pri zaposlovanju deležni olajšav pri plačevanju prispevkov. Kljub vsemu pa v upokojenskem bifeju ni toliko prometa kot bi si kdo predstavljal dejali so nam, da so »pokasirali« toliko, da je imelo društvo za plačilo ene ali dveh položnic, a upokojencem so bifeji s pijačo po nekoliko znižanih cenah veliko pomenili. Vanje so zahajali zaradi druženja, igranja kart ali šaha in pri tem popili
 pivo  po nižji ceni. Zdaj tega ni več, cene so take kot povsod drugje.
V kultno sfero nekdanje ljubljanske punk scene spadajo vsaj trije njihovi izdelki: Rio, Pejt ga pogledat, Brane in takrat prepovedana 700 usnjenih torbic. Prva je posvečenja ždenju ob
 pivu  v nekdaj legendarni istoimenski gostilni, druga mrtvem Branetovem sosedu, tretja pa partijskem kongresu, kjer so vseh 700 udeležencev opremili z usnjenimi torbicami. Take zadeve so v zgodnjih osemdesetih letih polnile življenje pesnika Bitenca, čigar zaščitni znak je bil, da je bil med koncerti pogosto s hrbtom obrnjen proti publiki.
Konec decembra 1976, božično-novoletni dnevi v bavarski prestolnici: na osrednjem Marijinem trgu je opaziti tradicionalen živžav ob številnih stojnicah z okraski za praznična drevesca, spominki, okusnimi klobasicami ter punčem in kuhanim vinom, ki samo v teh dneh zamenjata na Bavarskem zelo priljubljeno pšenično
 pivo . Nogometni navdušenci, teh se tudi ob omenjenih stojnicah gnete na tisoče, pa nazdravljajo zadnjemu darilu, ki so jim ga iz daljne Brazilije prinesli someščani v rdečih dresih: Beckenbauer, Maier, Breitner, G. Müller in drugi, še danes »nedotakljivi« v Münchnu tudi med mlajšimi navijaškimi rodovi, ki sicer podobno navdušeno spremljajo tudi zadnje vzlete Kahna, Elberja, Scholla & co., pravzaprav prve bavarske enajsterice, ki je po tistem decembru 1976 novo leto spet dočakala z lovoriko za naslov najboljšega kluba na svetu.
LAŠKO - V Pivovarni Laško ocenjujejo škodo po zadnjih poplavah na okrog 220 milijonov tolarjev. Voda je v celoti zalila polnilnico, dvorišča, kletne prostore, sladarno in skladišče hmelja, največ škode pa je po besedah Gorazda Šetine v distribucijskem centru, kjer je narasla Savinja uničila 1,3 milijona kosov embalaže. Od tega milijon praznih pločevink in 300 tisoč praznih steklenic, ki niso več uporabne. Voda je uničila tudi 500 tisoč polnih steklenic in pločevink
 piva . Poleg tega imajo v Pivovarni precej škode še na elektromotorjih ter surovinah, predvsem na hmelju, voda pa je uničila tudi nekaj reklamnega materiala. (aš)