Prikazujem 1-8 od 8 konkordanc.
Potem so bili
 pobožani  še tujerodni ljubitelji nordijskih vragolij. Avstrijcem je bil namenjen Štravsov valcer, ker je bil bojda v Planici lani neki Grk, smo krčili kolena na sirtaki, za Francoze je očitno najznamenitejši kankan, Rusi so se morali sprijazniti z mešanico Katjuše in Kalinke, odveč je natipkati, da je slovenska himna Golica. No, so pozneje tudi Zdravljico nabili. Dama v majici norveških simbolov je vse komade preplesala. Ob sirtakiju z makedonsko zastavo v rokah. Duhovito.
Vendarle je bil ta sistem evrobirokratom predvsem zaradi pritožb porabnikov vse manj všeč. Komisar za konkurenčnost Mario Monti je pripravil bolj sproščeni »block exemption«. Proizvajalci so se upirali, zdaj ko je stvar požegnana, pa menda predvsem povečujejo napetost svoje prodajne verige. Govori se o harmonizaciji cen, ki jo bomo morali vsaj v Sloveniji še doživeti, kajti tod so pri manjših, najbolj prodajanih avtomobilih cene nižje kot v EU. V zadnjih letih se v nasprotju z napovedmi zastopnikov niso podražili, ob upoštevanju vrednosti opreme so kvečjemu cenejši! Ta trend se bo težko obrnil. Zastopniki, ki bodo morda nekoč le še predstavniške pisarne, so po lastnih besedah pripravljeni na Montija. A seveda ne bodo naglas povedali, da že prvi daljni odmevi Italijanovih sprememb bolijo: da v časih, ko je v Evropi kriza, avtomobili krožijo marsikod, da je ponudba od toče
 pobožanih  primerkov, ki so leto dni počivali nekje v EU, v resnici problem, da jim »dumpinške« akcije skoraj novih vozil na internetu kljub tveganosti takšnega posla ježijo lase; da se bodejo s ponudniki neoriginalnih delov, s katerimi se morajo cenovno izenačiti, če jih želijo izriniti z območja; da se semkaj morda pripelje še kakšna velika ladja - tržnica, polna najrazličnejšega malo rabljenega avtomobilskega blaga; da umetne registracije niso tako zelo obrobna zadeva. Tu so še servisi, kjer bo z njihovim ločevanjem od prodaje »duh Montija« še bolj zavel. A ne gre le za morebitni nered in padalce, ki vam bodo popravili ceneje, pa zanič. Možnost izbire bo poslej tudi naše prevzemanje odgovornosti za izbiro. Morda se ob tem izboljša uradna poprodajna dejavnost, morda vam bodo po pretečeni garanciji pogosteje priznali kakšno kulanco. Če poslušate zastopnike, brcam v temo, po njihovem Monti potrošnikom ne bo prinesel tistega, kar je obljubil. A ni treba, da smo o tem prepričani že vnaprej.
Ah, kaj vse sem se namenila pripovedovati vam danes: o dveh pogovorih, ki sem ju doživela zaradi knjige kolumn Otoki svetlobe. Enega je vodil moški, drugega ženska. Prvi je bil v knjižnici, drugi v prostorih mariborskega društva hospic. Oba sta bila uglašena na isto temo: Ljubezen. Z moškim sva ves večer razpravljala o erotiki oziroma spolnosti, do ljubezni kot stanju srca, duše in duha sploh nisva prišla … Z žensko pa sva se menili samo o tem: o ljubezni kot polni prisotnosti, o zavedanju, tako pomembnem v vseh odnosih, še posebej pri spremljanju umirajočih, v tem svetem prostoru in svetem času, kjer jaza kot ega ni, ampak je le TI. Drugi. Z moškim so se kresala mnenja, številno občinstvo je med razpravo navijalo, eni za enega, drugi za drugega, kot na kakšnem tekmovanju … Na pogovoru z žensko pa milina, toplina … Tudi jokali smo. In se smejali … S pogovora z moškim sem prišla domov vznemirjena, s pogovora z žensko spočita in pomirjena. Za pogovor z moškim sem hotela biti lepa: umila sem si lase, skočila v oblekico in visoke pete … Za pogovor z žensko sem samo bila. Prišla taka, kot sem dopoldne tekala po opravkih, v nizkih petah, v hlačah – saj so najbolj udobne, tako hlače kot nizke pete – skuštrana. S pogovora z moškim sem odšla z ogromnim šopkom rdečih vrtnic v naročju in sem se počutila kot kraljica. S pogovora z žensko sem prinesla kruh, ki mi ga je spekla, krhlje, ki so se sušili na njeni peči, vrnila sem se s pesmijo, ki mi jo je spisala obiskovalka, s pismom zame, ki ga je javno prebrala pred množico ljudi, kakršne tam še ni bilo. Zaspala sem
 pobožana  s perutmi sestrskih mariborskih angelov … Vem, da grem v to smer. A sem radostna, ker se mi še ljubi skočiti v oblekico in priskakljati z visokimi petami na pogovor z moškim … Da bi bilo čim dlje tako, da bi bilo oboje, IN to IN ono, saj je življenje čarobno prav zaradi različnosti, raznolikosti in posledičnega vznemirjenja, a hkrati zaradi topline in miline razumevanja, sprejemanja … Ljubezen obsega vse, v njej je vse – eno.
Pa sta za menoj. Moji dve predstavitvi knjige. Prvo sem v hladnem jesenskem večeru pričakala v Ljubljani, v središču, pri Ljubljanici. V prijaznem in prijetnem ambientu Dvornega Piše: bara. Tremo sem dobila poAlenka Mirt Iskra poldne, preden sem prišla pod roke maskerke Mateje, med ličenjem pa sem ponovno dobila tople dlani, ki so ostale takšne. Tople. Bila sem povsem mirna in sproščena in kar mi je bilo najbolj všeč, zabavala sem se. Ko sem gledala moje goste, mi je bilo tako lepo pri srcu. Program je bil zabaven in čutila sem, da smo dobro naredili. S svojim angelskim glasom je zapela Severa in zaokrožila moje počutje. Večer poln lepih vtisov, nasmehov in rož! Koliko šopkov sem dobila! Manca Košir je predlagala, naj jih podarim, kar je bila res dobra ideja. Vsem prijateljicam sem ob odhodu poklonila šopek, tako dobro sem si zapomnila, kdo mi je prinesel katerega, da nisem nikomur dala istega nazaj. Neli je prvič nastopila pred množico sama in bila odlična. Cel večer je kar žarela. Ko smo odhajali, je prijazna noč svetila nad nami, doma pa me je čakala mala navihanka Lina in se čudila nad rožami in darili. Prijazno sta jo čuvala Blaževa starša. Dolgo nisem mogla zaspati, premlevala sem, kaj vse se je zgodilo, se nasmihala ob izvirnih besedah mojega dragega kolega Janeza Usenika, ki je program povezoval in se spomnila Tamarinega objema. Predvsem pa sem videla Blaževe oči, ponosne oči, ki so me spremljale. Dan po je prinesel veliko klicev, zahval in navdušenih e-mailov, gostje so hvalili program, sproščenost in knjigo, ki so se je nekateri lotili še isto noč. Pohvale so deževale skozi ves vikend, zanimivo, da so promocijo dobro ocenili tudi tisti, od katerih tega ne bi pričakovala. In sem si oddahnila, spremljala objave v medijih in prejemala čestitke. Moja prva knjiga. Čez teden dni je bila na vrsti krška predstavitev. V popolnem nalivu smo se odpeljali iz Ljubljane, malčica Lina, Neli in midva, jaz napeta, ker smo zamujali, jezna, ker se mi je pokvaril telefon in se mi je zdelo, da sem odrezana od sveta. Tik pred Krškim se je čez nebo razlegala mavrica. Resnično. Kar onemela sem. V Dvorani v parku si je glasilke že ogrevala Tamara, presneto čedna Estera pa je preigravala tipke. Janez je že prispel. Moje dlani so spet postale tople. Dvorana se je polnila in spoznavala sem obraze. Moje učiteljice, sosedje, družinski in moji prijatelji, sorodniki. Celo moja mladostna ljubezen je prišla. Spet je bilo lepo, sproščeno, zabavno. Ko sem govorila, sem gledala vaše obraze, tako znane, tako domače, nekateri ste si brisali solze. In spet toliko lepih rož, daril, besed. Skoraj celo uro sem podpisovala knjige in govorila z vami. Toliko toplih, naklonjenih besed, toliko
 pobožanih  stavkov. Moja prva knjiga. Lina me je že držala za uho in vlekla dudo in smo pohiteli domov. Vedela sem, da je za menoj. In da bi bila pripravljena vse narediti znova. Spet sem prejemala klice in sporočila, tako ljubo mi je, ko berem, kako radi berete mojo knjigo in kako navdušeni ste nad slogom pisanja. Da sem odkrita, pravijo Ljubljančani, da se bere tako, kot bi z menoj sedeli na kavi. Vi, dragi Posavci, to že vse veste. Ostali bralci me morajo še spoznati. Zdaj sem pripravljena začeti znova. Najti snov in jo tkati na tipkovnici v moji dnevni sobi. Prebirati stavke in jih metati ven, ali pa brez navdiha stikati po hladilniku. Zdaj sem noter. En izvod svoje knjige imam doma. Nežno ga pobožam z očmi, ko grem mimo, včasih malo polistam, preberem kakšen stavek. In jo spet položim nazaj. Moja knjiga. Hvala vam, moji Posavci, da ste me spustili v svoje domove in mi dovolili, da vstopam v vaše svetove. In kot sem jaz odprla okna svojega sveta. Poti nazaj ni. Zato že tlakujem novo. Med Ljubljano in Krškim.
In kakšen sprevod je to bil! Mladi semeniščniki, okroglolične narodne noše, celi bataljoni starejših odličnikov z malteškimi vitezi vred in na koncu (ne sicer čisto na koncu, tam je kot ponavadi oprezal vedno pozorni Blaž Jezeršek) s toplim aplavzom
 pobožani  slovenski pastir v vsej običajni regaliji. Četici se je med potjo proti oltarju priključil tudi Osman Đogić, ki nadškofu očitno ni zameril njegovih res ne najbolj solidarnih besed glede vprašanja (ne)gradnje ljubljanske džamije ali pa se je želel morda samo na lastne oči prepričati, da Franc zares odhaja. »Na mašo pa verjetno ne morva kar zraven, kaj?« je gospa, ki je ob mimohodu odhajajočega metropolita najbolj goreče ploskala, spraševala svojega desetletnega sinčka. »Ne morva se zraven uturit, kaj? Kam pa? Saj bo cerkev razneslo! Kaj pa, če vseeno probava?« Sinček sicer ni bil za, smo se pa v tesno in zatohlo kongregacijo vseeno nekako uturili mi, čeprav sprva samo do konca preddverja, pa še to je trajalo lep čas.
Od humorističnih odrov do akcijskih spektaklov. Od traparij tipa Očkov vrtec do z oskarjem
 pobožanih  Sanjskih punc. Od velikih upov do žalostne pozabe. Kje se skrivaš, Eddie Murphy?
Zadnje mesece preživljam v pričakovanju svoje knjige. Do katere bom prišla zaradi vas. Ker ste me tako lepo sprejeli, me brali in pričakovali moje besede. Zato bom zdaj imePiše: la knjigo, zbirko vsega, kar Alenka Mirt Iskra sem vam napisala. Kar ne morem verjeti, čeprav s to knjigo živim zdaj vsak dan. Najprej smo sedeli in se pogovarjali, kako bomo. Potem sem brala svoje tekste. Ponovno. Načrtovala naslovnico, izbirala najboljše slike, črke, barve... in naslov. Ta mi je pobral nekaj živcev. Seznam možnih naslovov sem imela celo na škatli za Nelin telefon, moja mami je neke noči imela prebliske in je pisala na prvo reč, ki ji je prišla pod roke. Moj urednik Silvo je namreč menil, da naslov Iz Ljubljane skozi krške oči, ki ga poznate vi, moji bralci, ne bo veliko povedal tistim, ki niso iz Posavja. Zato sem iskala. Stavčne zveze, ki bi me prepričale. Iskala simboliko. V iskanje vpela Blaža, Tamaro, Neli, moje domače... Včasih se mi je že zdelo, da ga imam, pa me je potem nekaj zmotilo, ali pa Silvo ni bil zadovoljen. Meni in oblikovalcu naslovnice je bil všeč stavek: Tudi na kavču te lahko zebe. Meni je bil zelo všeč tudi Brez utvar. Pa Namesto rož. Neli je hotela, da se knjiga imenuje Svetla zvezda. Vsi pa so mi govorili, naj preneham misliti na naslov, da se bo enostavno zgodil. Ko sem neke nedelje legla in preštevala obveznosti, ki me čakajo in mi je srce tako močno bilo, da sem ga čutila v blazini, me je prešinilo: ČEZ MAVRICO. Stekla sem k Blažu in rekla: “Imam ga, imam naslov“. Takoj je vedel, da je pravi. Zjutraj sem povedala Tamari, ki je rekla, ja, ta je res dober, pa moji mami, pa Silvu, ki je napisal, ta mi je do zdaj najbolj všeč. Zdaj je moja knjiga pripravljena na tisk. Manca Košir je napisala ganljivo spremno besedo, tako lepo, da je zaokrožila moje pisanje in mi dala pogum. Vneto pripravljamo predstavitvi, prva bo v Ljubljani, druga v Krškem, dela je veliko, treba je misliti na vse. Toliko skrbi, toliko priprav. A toliko veselja, toliko nemira. Moja knjiga. To sem si vedno želela. Da bi zaokrožila in izvezla ograjico mojim besedam. Da bi ostale poležene na lepi podlagi, z lepim robom,
 pobožane  in prebrane bodo čakale na kakšni knjižni polici, da se jih bodo dotaknile roke in oči. Ležale bodo na kakšni mizi in čakale, da si bodo stanovalci vzeli čas in me vzeli s seboj. Da bodo listali po črkah, ki jih že več kot dve leti tipkam ob nedeljskih večerih. Da bosta moji deklici imeli izvod mene ob sebi. Da bosta vedeli, kako sem se počutila, kaj sem čutila in kako sem doživljala. Da bo nekaj ostalo, mi rečejo mnogi. Prejšnji teden mi je Silvo poslal zadnje verzije naslovnice in notranjih strani. Bila sem utrujena, ura je bila malo pred tretjo popoldne, ko se mi je že mudilo v masko, čakalo me je snemanje Vizite. Odprla sem elektronsko pošto in zagledala svoje misli v knjižnem formatu in presenečeno zrla vanje. Kot bi šele takrat doumela. Da se bo to res zgodilo. Nekajmesečni trud oblikovanja in priprave obleke za moje misli, je bilo tu. Pred menoj. Ne da bi rekla karkoli, so mi po obrazu stekle solzne. Kar tako. Za popotnico. Kmalu jo boste lahko videli, vzeli v roke, vzeli domov. Tudi vaša je, vsaka beseda je namenjena vam. Prinesla vam jo bom pokazat. V mesecu, ki diši po trgatvi in kostanju in je veter lahko že tako bridek, da se je treba stisniti h kapi, šali, ali drug k drugemu. Ampak pridem. Zagotovo. Da boste tudi vi šli Čez mavrico z menoj.
Ja, trikratna zmaga le ni kar tako. Priznam, da sem bila letos prav prijetno presenečena, saj sem bila prepričana, da v tretje ne bo šlo. Lagala bi, če bi zanikala, da mi godi, da je duša
 pobožana  in da mi je morda dalo elan, da bi več zgodb napisala in jih komu kompetentnejših pokazala. Sklenila pa sem, da drugo leto prispevka na vaš razpis le ne bom poslala. Ne moremo biti vedno prve violine! Pregovorno je najbolje končati na vrhuncu.