Prikazujem 1-20 od 4.611 konkordanc.
Neko v Kaliforniji ustanovljeno tovrstno podjetje namreč že ponuja
 pokop  trupel in shranitev pepela v naravno razgradljivih krstah oziroma žarah, narejenih na primer iz suhe slame, pri nekem pogrebnem zavodu iz severozahodnega dela Michigana pa je mogoče kupiti kos zemlje v bližini gozda, kjer bo pokojni lahko tudi po smrti spojen z naravo.
Da je bilo to območje poseljeno že v prazgodovini, pričajo najdene rimske podeželske gomile, v katerih so ohranjene grobne kulture iz tega obdobja in predstavljajo eno od oblik
 pokopov . Pokojnika so upepelili, njegove ostanke z žganino vred pa so dali v lončeno posodo ali stekleno žaro in jo pokopali v prosto vkopano jamo ali v grobno jamo z grobnico. Ob grobni jami so pustili pokojniku ljube predmete, v lončenih posodah ob grobovih pa tudi hrano za popotnico v onostranstvo. Na jamo z žaro in vse puščeno ob jami so nasuli zemljo, tako da so nastale gomile, katerih večina je tudi v občini Sv. Ana v celoti ohranjena in predstavlja daleč najštevilčnejše arheološke spomenike tega področja.
Koalicija Slovenija tako opozarja, da bi treba zakonsko urediti tudi grobišča tistih žrtev revolucionarnega nasilja, za katere se med vojno in okupacijo
 pokop  ni opravil, da je treba urediti grobišča žrtev povojnega totalitarnega režima (omenjajo primer Slovenske Bistrice), ne nazadnje pa zanje ni dopustno opredeljevati domobrance, ki so bili po vojni pobiti brez sojenja, kot civilne žrtve, ker da so to bili po vseh mednarodnih predpisih vojaki. Kot je poudaril Drobnič, so partizanska grobišča po njihovem mnenju dobro urejena. »Urediti je treba tisto, kar ni urejeno, to pa so grobišča žrtev revolucije med vojno in grobišča žrtev totalitarnega sistema po njej,« opominjajo v NSi in SDS.
Skušnjava je danes osredotočena v protijedrskem ščitu za ZDA. Vsem je jasno, kaj to pomeni. V trenutku, ko bi bile ZDA sposobne brez neposrednega tveganja odvrniti (večina vrednosti je v preventivi) od sebe grožnjo napada z jedrskim orožjem, bi v resnici postale edina supersila planeta. Vsaj do odkritij novih orožij, za katera ne bi smeli imeti utvar, da jih ne odkrivajo predvsem v Indiji in na Kitajskem in da nekoč ne bodo dejstvo. ZDA gradijo protijedrski ščit, ki bo v drugi fazi lahko zaščitil cel planet. Vendar bodo o uporabi te zaščite odločali v Washingtonu, zato takšno nelagodje ne samo pri Rusih (ki dobro vedo, kolikšen vpliv je imela Reaganova vojna zvezd na razpad SZ in
 pokop  komunističnega sistema) in Kitajcih, temveč tudi v Evropi. Kaj to pomeni za prihodnjo svetovno ureditev?
Sicer pa je v Mariboru že tradicija, da se zalomi pri dobrih zamislih. Tako se je zgodilo tudi s pokopališčem za male živali, ki naj bi ga na pobudo mestnega sveta uredilo Pogrebno podjetje Maribor. To je že izdelalo vse načrte, potem pa so jim z upravne enote sporočili, da potrebujejo še soglasje Veterinarske uprave. Tega pa niso dobili, saj se na omenjeni upravi niso strinjali z načinom
 pokopov , ki so ga predvideli v Pogrebnem podjetju. Po oceni veterinarjev so namreč poginule ribice, kanarčki, muce in drugi preminuli hišni ljubljenčki »posebno nevarni odpadki« in bi bilo bolj zdravo, da bi jih upepelili. Če pa bi jih vendarle pokopali, bi morali lastniki poprej predložiti potrdilo, da živalce za živih dni niso bile kužne in morda celo naročiti obdukcijo.
Če se ozremo najprej malo v preteklost. Pokopališkemu objektu, zgrajen je bil leta 1968, so dvajset let kasneje prizidali dve veži za žarne
 pokope . Leta 1994 so uredili čajno kuhinjo, pred tremi leti pa pokopališče razširili proti vzhodu in sanirali plaz nad njim. Predlani in lani so del pokopališča še razširili z okoli 540 grobnimi mesti, v žarnem zidu, zgrajenem lani, pa je na voljo 448 žarnih niš.
Škamperle:
 Pokop  razlikuje človeka od drugih bitij - Rinpoče: Vera v reinkarnacijo zmanjšuje strah - Žargi: Ko si res soočen s smrtjo, si ne želiš več umreti v hipu
Škamperle : V tem času se je v evropskih deželah razvil moderen stil življenja. Izrazito se je povečala zasebna in družinska senzibilnost. V tem okviru se je izostrila zavest o smrti, ki prekine človekovo pot. Občutje smrti pa je seveda starejše in spremlja človeka tako rekoč od prazgodovine. Ena prvih potez, ki človeško bitje razlikuje od drugih, je ravno
 pokop . Tesnobno občutje smrti se pojavi v času prvega poljedelstva, ko je človek odkril prihodnost. Razvili sta se tesnoba in domišljija.
"Širitev pokopališča Žale je nujna, saj ocenjujemo, da je na zdajšnjem delu pokopališča prostora za klasični pokop le še do konca leta 2006," je zapisano v 16 strani obsegajočem dokumentu, ki so ga na seji pred nedavnim obravnavali tudi nadzorniki Žal. Sredstva za širitev bi moral iz proračuna zagotoviti MOL, načrti za širitev so izdelani že od leta 1995. Območje za klasični pokop je na Novih Žalah skoraj v celoti zapolnjeno. Prostora je le še za 150 klasičnih
 pokopov , na leto jih sicer opravijo 300. Gre za ožje območje s strogim vodovarstvenim režimom Ljubljanskega polja, zato lahko opravijo le žarni pokop, zemljišča za klasični pokop pa zmanjkuje, zato bi bila nujna širitev proti mestnemu središču.
Na drugi pripovedni liniji se avtor posveča svetovljanskemu zeliščarju Fridriku, ki ureja
 pokop  ženske, imenovane Abba. Nato retrogradno izvemo, da se je boemski zeliščar vrnil na Islandijo uredit zapuščino staršev, a ga je v tej izolirani deželi zadržala deklica z Downovim sindromom, Abba. Rešil jo je pred okrutno življenjsko usodo in nazadnjaškim okoljem, ki nima sočutja in razumevanja do drugačnih.
V prvih dveh stoletjih je kot način
 pokopa  v rimskih mestih prevladovala upepelitev. Med skupno 353 novoodkritimi grobovi je kar 82 % žganih pokopov. Letošnje raziskave so pokazale, da prevladuje pokop v preprosti grobni jami, v katero je bila nasuta žganina ali položena žara z dodatki. Veliko žganih grobov je imelo posebno grobno konstrukcijo (v obliki zaboja), zgrajeno iz rimskih opečnih strešnikov (tegul), v katero je bila nato dana žganina ali žara z dodatki. Manj je bilo pokopov v amforah ali dolijih, lesenih skrinjah, kamnitih grobnicah in pepelnicah. Veliko grobov je bilo izropanih že v antiki, zato je prav presenetljiva najdba dveh še nedotaknjenih kamnitih pepelnic s pokrovom.
V 3. stol. so se začeli vse bolj uveljavljati orientalski kulti in med njimi tudi krščanstvo, ki je poznalo drugačen način
 pokopa  -- in sicer pokop trupla. Največ je bilo pokopov v preprosto grobno jamo, precej trupel pa je bilo tudi v lesenih krstah, od katerih so se ohranili le železni žeblji. Redki so pokopi, kjer je skelet obdan s pokončno postavljenimi tegulami v obliki krste ter v kamnitem sarkofagu. Take vrste pokopa so si lahko privoščili le bogatejši prebivalci Emone.
V prvih dveh stoletjih je kot način pokopa v rimskih mestih prevladovala upepelitev. Med skupno 353 novoodkritimi grobovi je kar 82 % žganih
 pokopov . Letošnje raziskave so pokazale, da prevladuje pokop v preprosti grobni jami, v katero je bila nasuta žganina ali položena žara z dodatki. Veliko žganih grobov je imelo posebno grobno konstrukcijo (v obliki zaboja), zgrajeno iz rimskih opečnih strešnikov (tegul), v katero je bila nato dana žganina ali žara z dodatki. Manj je bilo pokopov v amforah ali dolijih, lesenih skrinjah, kamnitih grobnicah in pepelnicah. Veliko grobov je bilo izropanih že v antiki, zato je prav presenetljiva najdba dveh še nedotaknjenih kamnitih pepelnic s pokrovom.
Tik pred Barbarinim rovom, starim rudniškim jaškom, je na tisti deževni dan, ko sva s fotografom iz Laškega zapeljala po makadamski cesti iz Celja v Hudo jamo, vladalo za množično povojno grobišče ustrezno mračnjaško razpoloženje. Pogled na stare sveče in uvele rože ter na oskrunjeno kapelico, ki je bila, kot priča tabla v njej, postavljena leta 1997, občutek le še globlje zasidra. "Dan, preden je Društvo za ureditev zamolčanih grobov priredilo slovesnost ob odprtju kapele, so bili okrog razmetani lepaki, češ izdajalci bodo dobili svoje," je dejal bivši rudar, danes že upokojen domačin, ki z družino živi le nekaj metrov stran od kapele. "Po blagoslovitvi je nekdo kapelo polil z rjavo barvo in nanjo napisal 'Smrt fašizmu' in podobno. Barve so pustili kar pri kapeli. Še danes ne vemo, kdo naj bi bil to storil." "Okrašeno" kapelo so po pričevanju domačinov posneli hrvaški novinarji, hrvaški svojci ležečih v rovu pa z leti vse bolj poredko zahajajo v Hudo jamo, ki so jo tako baje poimenovali sami rudarji, ker je bilo v njej daleč naokrog najteže delati. "Preden so jamo dokončno zaprli, so v njej pred območjem, kjer so bila trupla, tla posipali z belim peskom, tako da se je videlo, ali je kdo šel na prepovedano območje," je povedal isti domačin, prebivalec večnadstropne hiše, ki so jo revirji nekdaj uporabljali kot pisarno in slačilnico. "Ko sem bil še župan, smo na občini podprli postavitev kapele," je dejal Peter Hrastelj. "Mojega 16-letnega brata so po vojni mobilizirali partizani. Pred vhodom v rudnik je bil postavljen na stražo in je videl, kako ljudi peljejo v jašek. Spomnim se, kako je pritekel domov in jokal, ker ni mogel prenesti tega, kar je videl," je povedal Hrastelj, ki je še kot oblastnik predlagal prenovitev kapele na občinske stroške, toda Društvo za ureditev zamolčanih grobov je predlog zavrnilo. Predsednik društva Franc Perme je pojasnil: "Dobili smo telefonski klic, da bodo kapelo razstrelil ali ponovno oskrunili. Zato ni smiselno, da jo prenavljamo." Društvo, ki je bilo ustanovljeno po osamosvojitvi Slovenije in deluje v javnem interesu, je postavilo štiri kapele (od tega tri povojnim žrtvam), 18 znamenj in 58 farnih spominskih plošč ter izdalo dve knjigi z naslovom "Tudi mi smo umrli za domovino". "Za en križ potrebuješ toliko soglasij kot za hotel," se je pritožil Perme. "Za vsako znamenje je treba najprej kupiti zemljišče. Denar zbiramo s prostovoljnimi prispevki ali nam ga dodeli ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Za vsako grobišče bi zadostovalo 150 tisoč tolarjev, ker menim, da izkopavanje ni smiselno, saj se enim tako da prednost, drugim pa ne." Tudi maščevanja si društvo po besedah predsednika ne želi: "Naj kar živijo starci, ki so pobijali, in imajo pokojnino zato, da razmišljajo o storjenem." Sam Franc Perme, danes samostojni podjetnik, je bil zaprt en mesec, ker je nekoč začel govoriti o tem, da vseh množičnih grobišč Jugoslavija le ne bo mogla skriti. "Kmalu bo društvo šlo pred Svet Evrope in haaško sodišče z enim samim vprašanjem, ali imajo pobiti po vojni pravico do
 pokopa ," je dejal Perme, ki meni, da bi morala država več storiti za ostanke pobitih.
Domačijska naravnanost vlade kot kolateralno škodo množi "belgijce", na drugi strani pa ustvarja privilegirano elito prikrito subvencioniranih slovenskih kapitalistov: tako zloglasna korporativna hobotnica LDS ni demontirana, zamenjani so le akterji. V vsej vzhodni Evropi je prav Slovenija tista, kjer država daleč največ posega v gospodarstvo: s subvencijami, kot lastnica in kot polje političnega trga prerazdeljevanja - o reformah oziroma njih
 pokopu  pa odločata komunistična sindikalna ulica in ljubljanska klientelistična čaršija. Namesto da bi država delovala kot temeljni tvorec motivirajočega podjetniškega normativnega okolja in regulatorja, politično in lastniško "varuje" Slovenijo pred tujim kapitalom, nevarne so celo nove neposredne (greenfield) tuje naložbe.
V Ljubljani stane pokop z žaro 113.844 tolarjev (475 evrov), pokop s krsto pa 147.360 tolarjev (615 evrov). V Mariboru boste za žarni
 pokop  odšteli 180.058 tolarjev (751 evrov), za klasični pokop s krsto pa 194.364 tolarjev (811 evrov).
V Ljubljani stane pokop z žaro 113.844 tolarjev (475 evrov), pokop s krsto pa 147.360 tolarjev (615 evrov). V Mariboru boste za žarni pokop odšteli 180.058 tolarjev (751 evrov), za klasični
 pokop  s krsto pa 194.364 tolarjev (811 evrov).
Na okrogli mizi Premnoge rane so še vedno odprte ob 20. obletnici genocida v Srebrenici, ki sta jo organizirala zavoda Pogreb ni tabu in Averroes, so prikazali tudi kratek dokumentarni film Marš smrti. V njem so forenziki povedali, da so ob odkritju množičnih grobišč zgolj spoštljivo molčali, vse, kar so lahko naredili, pa je bilo, da so poskušali žrtvam vrniti dostojanstvo in imena. Dvajset let po vojni v BiH se iskanje žrtev še ni končalo, svojci pa se od njih niso mogli dostojno posloviti. O bolečih temah iskanja posmrtnih ostankov žrtev, njihove identifikacije in
 pokopov  ter o soočanju s smrtjo je na okrogli mizi pričal Amor Mašović. Po njegovem se je od leta 2003, ko je bil posnet dokumentarni film, veliko spremenilo, številni ljudje so dobili svoj grob.
Na izropane grobove so Gurski in njegovi pomočniki naleteli povsod po vaseh v stepi, kjer so iskali pozabljene grobove in kjer so odkopali mrtve, če so ugotovili, kje naj odkopavajo. "Niso le pokopališča, ki jih je uredil Wehrmacht," pripoveduje Gurski, "v takšnem stanju, temveč tudi mnoga množična pokopališča, tako imenovani "sanitarni
 pokopi ", ki so jih po koncu bitke uredili civilisti. Tudi ti bunkerski grobovi so odprti in večkrat premetani.
Peter Kovačič Peršin: Ker je to vladna komisija ima tehnične in svetovalne pristojnosti, namen pa je gotovo etičen. Skrajni čas je, da kot družba pokopljemo svoje mrtve. Odločitev je bila sprejeta, ko je bila spravna slovesnost v Rogu, vendar je bilo na obeh straneh premalo politične zrelosti in volje, da bi se to naredilo. Z žrtvami se je še naprej manipuliralo v politične namene. Osnovno etično načelo je, da ima vsak človek svoje neodtujljivo dostojanstvo, ki se mora pokazati prav pri pravici do dostojnega pokopa in do imena. Brezimnim žrtvam je treba vrniti ime in človekovo dostojanstvo. Skrajni čas je, da to obveznost opravimo. Naša generacija mora pokopati svoje očete s tem ne smemo obremenjevati svojih sinov. Ne smemo si privoščiti, da bi nam potomci očitali kako nismo bili sposobni opraviti najbolj osnovnega civilizacijskega dejanja. Poleg tega je tu tudi Evropa. Dolžni smo izpolniti obveznosti ženevske konvencije, ki pravi, da imajo pripadniki vseh vojska pravico do dostojanstvenega
 pokopa . Če prejšnja država ki je bila utemeljena na ideoloških premisah, te humane zavesti ni imela, ker je pač ignorirala te civilizacijske zahteve, si naša tega ne more veš privoščiti. Tudi na osnovi tega bo Evropa ocenjevala našo zrelost ta demokratični in civilno urejanje naših notranjih zadev.