Prikazujem 1-20 od 315 konkordanc.
»Školjke in pesek iz miocena je v zijalki našel njen odkritelj. Največja skrivnost pa je, kako se je najmanj deset ton kamenčkov znašlo tako visoko. Kamenčki so iz obdobja, ko o
 Potočki  zijalki še ni bilo niti sledu! Poleg tega apnenci ne izvirajo z Olševe niti z bližnjih hribov.«
»Oče je od nekdaj rad planinaril. Za cilj si je izbral dva tisoč metrov visoko Olševo. Pridružilo se mu je nekaj letoviščarjev iz bližnje Logarske doline, ki so v njem videli izkušenega gorskega vodnika. Tako je napočil usodni dan prvi avgust 1928. V prekrasnem sončnem jutru so se hodci že ob osmi uri zjutraj ustavili pri vhodu v
 Potočko  zijalko. Vendar ji niso posvetili posebne pozornosti. Čakal jih je vzpon po strmem kaminu prav na vrh gore. Od tam se jim je odprl razgled na globoke doline, obkrožene s prekrasnimi gorskimi verigami. Za silo so se okrepčali in se spustili po strmini. Napori so užejali zlasti eno od očetovih spremljevalk. Ker podzemne jame pogosto skrivajo v svojih nedrih pitno vodo, je oče mimogrede pogledal v Potočko zijalko. Res je v mraku opazil v skalo izdolbeno >skledo<, v kateri se je nabirala kristalno čista voda. Medtem ko si je izletnica tešila žejo, se je oče vzpel po klancu, ki je nastal v daljni preteklosti zaradi udora stropa mogočne votline. V tleh je zagledal v ilovico izkopano jamo, ob njej pa je ležalo nekaj kosti. Kot naravoslovec je v njih prepoznal ostanke jamskega medveda …«
 Potočka  zijalka, kot najbolj poznana, imenuje se po kmetiji Potočnik, je v kraški jami na višini 1700 metrov. Dolga je 115 metrov in široka do 40 metrov. Zaslovela je po izkopaninah iz stare kamene dobe (raznovrstno orodje, narejeno iz kosti in kremena, ter okostje jamskega medveda). Danes lahko najdene predmete vidimo v muzeju v Celju in Ljubljani, za kar ima velike zasluge dr. Srečko Brodar, ki jo je leta 1928 odkril.
Med prazgodovinske brneče ploščice na slovenskih tleh bi lahko prišteli že omenjene preluknjane falange s skoz in skoz preluknjano prstnočlensko kostno kompakto pa tudi preluknjane kanine (kot amulet - brnivke). V bodoče bo potrebno pregledati tovrstne neolitske, eneolitske in mezolitske arheološke in tudi mlajše zgodovinske najdbe ter pretresti razvoj brnivk do današnjih dni. K. Galin prišteva med brnivke tudi aurignacienski artefakt iz
 Potočke  zijalke,xxxxxxxx Krešimir Galin, 1988, str. 135, sl. 35. kar je zelo zanimivo, novo in svojstveno. Koščena konica z luknjoxxxxxx Glej Srečko in Mitja Brodar, 1983, št. 75; po mnenju Mitje Brodarja (1985, str. 44) je luknja nedvomno človeško delo. (iz okoli 35.000 let pred sedanjostjo) naj bi bila po Galinovem mnenju najstarejša brnivka na tleh nekdanje Jugoslavije.iiiiiiii Krešimir Galin, 1988, str. 135, 139. Lahko pa jo prištevamo med najstarejše brnivke na Slovenskem. Brez dvoma pa mu lahko pritrdimo, da bi tako velika koščena konica lahko služila kot močno obrambno ali napadalno orodje tistega časa. S konico, navezano na kožno vrv, pa bi lahko fosilni človek ustvarjal zvoke zelo podobne zavijanju vetrov ali grmenju.iiiiiiiiii Avtor piše, da se je v Vrbniku na otoku Krku za podoben instrument ohranilo zanimivo ime: grmavica ali grmljavica. Glasbilo ima tudi brnivkam podobno vlogo, kot smo jo opisali, in je verjetno prežitek plodnostne magije ali simpatetične magije za klicanje dežja. (Glej Krešimir Galin 1988, str. 136.)
Ko je bil leta 1995 najden odlomek z dvema luknjama, je bil to dober prispevek za zbirko. Ne zato, ker bi bil ta primerek kaj posebnega, pač pa zato, ker razen tistim, ki so a priori proti, lepo kaže človeško delo. Res pomemben je pa že precej prej najden odlomek (na sliki je to št. 3). Številne čeljusti jamskih medvedov imajo vse po eno, dve ali tri luknje v mandibularni kanal. Samo ena iz
 Potočke  zijalke ima preluknjan kronski odrastek in ta je bila šestdeset let unikat. Izredna sreča je bila, da smo našli v Divjih babah I ravno še dovolj velik odlomek kronskega odrastka, ki ima luknjo na istem mestu. Ta mali odlomek namreč pomeni direktno povezavo s Potočko zijalko, torej aurignaciensko kulturo modernega človeka. Ob koščenih konicah, ki že same dovolj jasno povedo, da jih je naredil moderni človek, saj neandertalci do take obdelave kosti niso prišli, je to potrdil tudi ta preluknjani odlomek. Naj še dodam, da je bil en odlomek koščene konice najden celo znatno globlje, kar dokazuje, da sta moderni človek in neandertalec dalj časa živela eden ob drugem.
Slovensko vedenje o obiskovalcih gora v času zadnje ledene dobe oziroma klimatskih sprememb, ki so povzročile umikanje in taljenje ledenikov iz alpskih dolin ter pripomogle k človeku prijaznejšim okoliščinam, je bilo doslej neznatno. Do najdbe pod Krnom so bile o mezolitskem času pri nas le slutnje, oprte na razkošje najdb pri Italijanih na območju Trentina, Zgornjega Poadižja in Beneških Dolomitov. Tamkajšnji hribi so primerljivi z našimi Alpami. V Sloveniji pa smo premogli le dve visokogorski najdišči iz najstarejšega obdobja zgodovine človeštva, natančneje zgodnjega mlajšega paleolitika, časa med 40 tisoč in osem tisoč let pred našim štetjem. To sta
 Potočka  zijalka in Mokriška jama. Zanesljivih mezolitskih najdišč na območju alpskega sredogorja in visokogorja nismo poznali. Jamnikov spodmol, recimo, je bil k sredogorskim mezolitskim najdiščem prištet pogojno. Edino nedvoumno, a zelo skromno najdišče iz tega časa je mila Jama za skalami pri planini V Lazu. Pičla dosedanja bera seveda še zdaleč ni pomenila, da slovensko sredogorje ne premore kamenodobnih najdišč. Doslej jih pač niso sistematično iskali. Kot nam je med obiskom muzeja v Tolminu, kjer smo si ogledali kamnito orodje izpod Krna, razložil tolminski arheolog Miha Mlinar (sam je specialist za železno dobo), je jame, v katerih je živel človek iz starejše kamene dobe, lažje odkrivati kot kraje, kjer je bival človek poznejših dob. Ko je človek zapuščal jame in se naseljeval na planem, je za sabo puščal sledove, na katere danes naletiš, če imaš poleg znanja tudi veliko sreče. Ta se je v Krnskem pogorju nasmehnila predlani v obliki planinskega izleta arheologa z velikim občutkom prav za take stvari in njegovih za arheologijo navdušenih sinov.
 Potočka  zijalka se običajno vsako leto ob koncu zime spremeni v pravljično deželo, kjer je veliko ledenih kapnikov - stalagmitov, visokih do dva metra. Za nastanek te ledene lepote so potrebni specifični pogoji, kot sta temperatura in količina padavin. Spomladi, ko se začne topiti led nad votlino, voda počasi pronica skozi apnenec. Vodne kapljice padajo na tla in ob primerni temperaturi zmrznejo. Za nastanek ledenikov kapnikov takšnih dimenzij je potreben bistveno krajši čas, kot je primer pri tistih, ki jih lahko opazujemo in občudujemo v Postojnski ali kateri drugi kraški jami.
To pa seveda še ni vse. V sebi skriva tudi izjemno zanimivost veliko jamo
 Potočko  zijalko, ki ima s svojo mistiko o pračloveku in medvedu še posebej privlačno moč. Njen vhod se odpira na višini 1700 m v strmem južnem pobočju Olševe. Jama leži ob planinski poti, ki vodi na vrh. Vhod v Potočko zijalko je širok 17 m, za vhodom pa se v notranjost hriba širi 115 m dolga, od 20 do 40 m široka in okoli 6 m visoka jama.V preteklosti je pogosto dajala zavetje pastirjem, ki so nad jamo pasli ovce. Nabiralci zdravilnih rastlin so včasih v jami strgali s sten mehko sigo olševsko mleko, in z njo zdravili različne bolezni pri živini in tudi ljudeh. Domačini so torej jamo dobro poznali, vedeli pa so tudi, da so v njih kosti, ki so jih pripisovali velikanom.
Podolševo z gručico hiš visoko nad Solčavo pozna čedalje več ljubiteljev gora in narave. Od tod je le streljaj do znamenite
 Potočke  zijalke in nekaj več do vrha gore Olševe, sončna brežina pa ponuja tudi odličen razgled na sosednje vršace Raduho in Kamniško-Savinjske Alpe.
Najdbe iz Potočke zijalke so že mlajšepaleolitske, tj. iz časa, ko življenje v zaledenelih Alpah domnevno ni bilo mogoče. Zato je najdišče odločilno vplivalo na spoznanje, da so bila med ohladitvijo tudi topla obdobja, ko se je led umaknil. Zaradi mnogih posebnosti je bila po odkritju postavljena teza, da gre za specifično zvrst aurignacienske kulture, ki so jo imenovali olševien. Mnoga nadaljnja odkritja (Mokriška jama) so to tezo ovrgla in zdaj velja, da spada
 Potočka  zijalka časovno v aurignacien, topli presledek pa označujejo tudi za presledek Potočke zijalke. Zaradi izjemne lege in jasne kulturne vsebine je Potočka zijalka še vedno pomembna za razčlenjevanje mlajšega pleistocena v Alpah.
V publikaciji je na približno dveh tretjinah celotnega obsega predstavljen nazarski muzej gozdarstva in lesarstva, v nadaljevanju pa sledijo predstavitve Flosarske zbirke na Ljubnem ob Savinji, Radmirske zakladnice, Gornjegrajskih zbirk, zbirke Aleksandra Videčnika v Mozirju, etnoloških zbirk v Mozirskem gaju, Frančiškanske knjižnice v Nazarjah in stalne razstave o
 Potočki  zijalki v Logarski dolini.
Leto 1928 so zaznamovali trije dogodki, ki so vsak na svoj način ponesli slovensko kulturo in znanje v svet. Pred kratkim so okroglo obletnico, 80 let, počastili na Radiju Slovenija, le redki pa se spominjamo drugih dveh obletnic, ki sta vsaka na svojem znanstvenem področju ponesli ime Slovenije v širni svet. V kimavcu leta 1928 je Srečko Brodar začel sedemletne sistematične arheološke in paleontološke raziskave v jami
 Potočka  zijalka na Olševi v Karavankah. Že prva raziskovalna sezona je prinesla senzacionalno odkritje evropskih in svetovnih razsežnosti. V grudnu istega leta je Herman Potočnik - Noordung končal rokopis študije o vožnji po vesolju z raketnimi plovili, ki jo je objavil v nemščini tik pred smrtjo leta 1929. Z njo je postal utemeljitelj vesoljske tehnologije. Obe znanstveni disciplini, ena zazrta v daljno preteklost človeštva, druga v potovanje človeka po vesolju v prihodnosti, na svoj način simbolizirata neznatnost človeštva v časovno-prostorskih razsežnostih vesolja.
»Vročega poletnega dne (1. avgusta) letošnjega leta sem prvič obiskal Olševo. Na povratku je go. T. iz Maribora strašno morila žeja. V nadi, da iztaknem nekaj kapljic vode, sem se napotil v omenjeno zijalko. Res sem jo našel v stari popolnoma počrneli skalni skledi, ki jo je očividno izdelala v davnem času in v novejšem poglobila človeška roka. Postal sem pozoren in začel motriti jamo. Opazil sem diluvijalne plasti in zaslutil, da mora biti tu lep kos prastare zgodovine, bivališče diluvijalnih sesalcev kot nalašč in morda tudi – človeka.« Tako začne Srečko Brodar pripoved na 3. strani v časopisu Jutro, ki je izšel v sredo, 17. vinotoka 1928. In nadaljuje: »Nekaj dni nato sta prispela k Piskerniku v Logarjevo dolino dva turista, ki sta pripovedovala, da ima medicinec Gross, doma iz kopališča Bela na Koroškem, sin lastnika kopališča, sestavljenega popolnega jamskega medveda in še mnogo zanimivih stvari. Jasno mi je bilo takoj, da morajo izvirati vse te najdbe iz
 Potočke  zijalke na Olševi, ki leži na jugoslovenski zemlji in je last našega državljana. Da se prepričam o tem, sem naprosil g. K. iz Celja, ki se je baš odpravljal na Olševo, naj vzame razsvetljavo s seboj in pogleda, če se v jami poznajo kaki sledovi izkopavanja. Moja domneva se je obistinila: v zadnjem delu se je kopalo. Poizvedbe pri kmetih so dognale, da koplje medicinec Gross že dve leti, vedno ponoči in na skrivnem, dočim spi čez dan pri cerkovniku v Št. Lenartu.«
Vzemimo na primer poglavje o praskupnosti: "Skupina lovcev se je v svoji lovski "prakoči" spravila k zasluženi večerji - jamskemu medvedu na pralovski način. Očitno so bili nekateri zelo lačni, saj so povsem obrane kosti s kamnitimi sekirami razbili in iz njih izsesali mozeg. Po večerji so si nekateri s koščenimi iglami začeli popravljati med lovom raztrgane kožuhe, drugi pa so se šli na novo preobleč in so začeli s koščenimi in kamnitimi pripomočki obdelovati kožuhe medvedov, svizcev etc. po najnovejših "Pramurinih" modelih ... Ker televizije in videoiger niso poznali, so si večer krajšali tako, da so igrali na piščal s tremi luknjami, narejeno iz spodnje čeljusti jamskega medveda." Kraj dogajanja:
 Potočka  zijalka na gori Olševi nad Solčavo v Zgornji Savinjski dolini. Rekonstrukcija opisanega dogodka: na podlagi "dragocenih smeti", ki so jih našli v omenjeni jami. Rezultat prebranega: bralec si torej skozi to preprosto in duhovito povedano zgodbo brez težav - pravzaprav nehote - zapomni kopico pomenljivih zgodovinskih podatkov in dejstev.
Izlet v Logarsko dolino z ogledom muzeja
 Potočke  zijalke, drugimi zanimivostmi in predvsem "holcarijo", bomo uresničili 20. novembra in ne 21., kot smo sporočili. Do zamenjave je prišlo, ker bo kuharski tečaj za moške organiziran v nedeljo, 21. novembra. Dan prej ga ne morejo pripraviti v hotelu Slon v Ljubljani, ker bodo tedaj tam vinarji oziroma vsi, ki so spremljali festival vin. Kuharji bodo imeli preveč dela, bodo pa na voljo naši izbrani peterici 21. novembra od 10. do 13. ure.
V Firštovi hiši si bodo obiskovalci odslej lahko poleg zbirke o
 Potočki  zijalki ogledali tudi stalno razstavo o ljudskem zdravilstvu, o katerem je pisal nenavadni solčavski bukovnik Vid Strgar, ki je živel z družino kar v zijalki nad Firštovo hišo, do katere vodi zgledno urejena strma pot.
Arheološka izkopavanja mlajšepaleolitskih najdišč po vsej Evropi so odkrila tudi najstarejše dokaze glasbene dejavnosti. Iz mlajšega paleolitika (40.0008000 pr. Kr.) poznamo okoli 30 votlih kosti z eno ali več luknjami, ki se razlagajo kot piščali ali flavte. Ta glasbila so izdelek anatomsko modernega človeka. Narejena so iz cevastih kosti sesalcev ali ptičev, razen flavte iz
 Potočke  zijalke, ki je izdelana iz spodnje čeljustnice jamskega medveda. Luknje so večinoma izdelane s tehniko vrtanja, ki v srednjem paleolitiku do sedaj ni bila ugotovljena. S pojavom glasbe je povezano simbolno mišljenje in z njim umetnost, katere pojav pomeni velik duhovni in razumski premik. Umetnost v širokem pomenu besede je danes lastna le naši vrsti. Ali je bil umetniškega čutenja sposoben tudi neandertalec? To vprašanje, na katero stroka še danes ni našla enotnega odgovora, daje tudi poseben pomen najdbi iz Divjih bab I. Edine dokaze, ki bi lahko kazali na sposobnost simbolnega mišljenja neandertalcev, najdemo pri posameznih graviranih kamnih in kosteh ter nekaterih neandertalskih pokopih.
Morala bi začeti z najdiščem Divje babe, v katerem je arheolog dr. Ivan Turk lani odkril najstarejši instrument na svetu - piščal, ki sodi v čas pred 45.000 leti. A je bilo o njej že dosti napisanega, prav tako o
 Potočki  zijalki, kjer je dr. Srečko Brodar v tridesetih letih tega stoletja našel pomembno arheološko in paleontološko najdišče z okostji 40 živalskih vrst, kamnitimi rezkali, strgali, vbodali in drugim.
S Sašom sva imela v Borovnici nastop za dan vode. Tam je bil pevski zbor samih deklet. Napadle so naju, zagrabile za noge in kričale: »Lej, to je un!« Ne vem, ali je bila katera mlajša od šestdeset let. To so moje oboževalke. ( smeh ) In s tem sem se sprijaznil. Sprijaznil sem se, da pač nimam humorja druge ciljne skupine. Če sem profesor Godler na TLP in razlagam o
 Potočki  zijalki in kako so našli na okostju dokaze, da je človek nazadnje izustil: Ne grem na kolena … potem je jasno kot beli dan, da deklice iz tretjega letnika srednje šole ne bodo ponorele za mano. Če pa bom prišel na oder, preoblečen v Robbieja Williamsa, bom že bliže cilju. S tem sem res popolnoma sprijaznjen. Dejstvo je, da se z mlajšimi nikoli nisem razumel kot tudi z vrstniki ne. Z njimi se nimam kaj pogovarjati. Sošolke … Joj! Ne maram slovenskih študentov. Zabave, zabave, žur, party! Ko ti recimo študentka angleščine reče, da je pravkar prebrala v angleščini prvo knjigo, je res hudo. Kako hitro me mine takšno bitje! Spomnim se, da sem se v srednji šoli peljal z vlakom. Punca je rekla fantu: »Veš, stari, v petek imam izpit iz elizabetinske dramatike in moram prebrati 36 Shakespearovih dram. Nisem še nobene.« Jaz pa sem jih že v osnovni šoli! Naj bo vrhunska lepotica, a ko reče kaj takega, me hipoma mine. Zvečer jo boš zagotovo videl na zabavi z alkoholom!
V Solčavi in Logarski dolini Turistično društvo Solčava in Logarska dolina, d. o. o., pripravlja že 11. dneve turizma. Petek se bo začel z otvoritvijo razstave ročnih del, zdravilnih zelišč ter gobarske in lovske razstave. V soboto bo razstava domačih jedi, ob deseti uri pa predstavitev turistične ponudbe sosednjih občin: Luče, Črna na Koroškem, Jezersko in Železna Kapla pod imenom: »Prijateljstvo ne pozna meja«, s kulturnim programom. Predstavljena bo Naravoslovno-etnografska pot z olcarsko bajto v Logarski dolini, ob tem pa se bodo z motom: "Včasih so delali tako …", predstavile tudi turistične kmetije in planšarije, predvsem pa ovčerejsko društvo Raduha. V petek in soboto bo v okviru prireditve likovna kolonija. V nedeljo bo prodajna razstava teh izdelkov, ta dan pričakujejo prihod vlaka v Solčavo. Na TK Žibovt bodo vse dni prireditve razstava in ustvarjalne delavnice na temo čebelarstva z naslovom Od čebelnjaka do medenjaka. Vse dni prireditve si lahko ogledate muzej Potočke zijalke v gostišču Firšt, predstavili se bodo solčavski čebelarji, pri katerih boste lahko poizkusili medene dobrote, obiska vredni pa sta tudi Lovska razstava ter pokušnja lovskih dobrot v Lovskem domu. Udeležite se lahko plezanja po umetni plezalni steni pred Zadružnim domom v Solčavi in si ogledate prikaz kuhanja oglja v Logarski dolini ali muzej
 Potočke  zijalke. Vse informacije dobite na TIC TD Solčava, telefon: (03) 839 07 10 (ali 11) in e-pošta: info.solcavaŽsiol.net.