Prikazujem 1-20 od 5.243 konkordanc.
Oder v vrhniškem klubu Zakon je bil ob energičnem in agresivnem nastopu za šest mladcev iz skupine Srečna mladina skoraj premajhen. Z vsako pesmijo so še bolj navdušili
 razgreto  občinstvo, večinoma sestavljeno iz prijateljev in nekaj novinarjev, ki so se zbrali na njihovem glasbenem jubileju. Skupina je tisti večer namreč odigrala že svoj stoti koncert.
Prejšnjo soboto se je po 57. ulici v New Yorku vila dolga vrsta ljudi, ki so kljub poletni pripeki potrpežljivo čakali na
 razgretem  betonu. Dan prej je odprla vrata nova razstava in v hipu postala najbolj vroč umetniški projekt v mestu, čeprav so bili artefakti na dosegu vsakega telefona. Toda čivkanje Donalda Trumpa je v pozlačenih okvirjih dobilo posebno vrednost.
V vroči vodi operemo kašo. Kuhamo jo v samem mleku ali pa ga razredčimo z malo vode. Kaša naj vre kakšnih 20 minut. Med kuhanjem jo solimo. Kuhano stresemo v skledo, potresemo s sladkorjem in cimetom ali nastrgano čokolado. Lahko jo pa tudi polijemo z
 razgretim  presnim maslom. Poleg kaše se poda tudi krompir v oblicah ali kislo mleko.
hrano. Ampak v sili še hudič muhe žre. Najedli se nismo, so se pa naši trebuhi prenehali oglašati. Že pred osmo uro je bila popolna tema. Sredi vasi smo se posedli na les okoli ognja, se stiskali drug ob drugega in se ozirali po nezaželenih insektih. Nenadoma je izraelska sopotnica začela glasno vpiti, da je nekaj videla. Prestrašeni smo takoj pomislili na kakšno večjo žival. Izkazalo se je, da je bil le pobegli čriček, ki je bil sicer nekoliko večji od tistih v naših krajih. Joe je prinesel na palčkah nataknjene čričke, ki naj bi si jih za posladek popekli na
 razgreti  žerjavici. Ne, hvala. Prenočili smo v eni izmed lesenih kolib. Ležišča na deskah, pokritih s preperelo odejo, niso nudila udobja, so pa bila prekrita z zaščitno mrežo pred komarji in drugimi žuželkami. Vsaj nekaj!
Dirka v Portorožu je bila vredna kakšnega gladiatorskega scenarija iz starorimskih aren. Seicento sicer res ni velik dirkaški avto, toda v dežju je 21 dirkačev imelo zelo veliko dela. Med in po dirki je od
 razgretih  strasti kar prasketalo.
Prepričana sem, da nas opredeljuje način vzgoje, način na katerega smo preplezali ograje našega mesta in ljudje, ki so nas obdajali. Za vedno so ostali del našega bitja, pa čeprav se določenih stvari ne spomnimo v popolnosti. Svoja najzgodnješa leta sem Piše: preživela v Velikem Podlogu. Alenka Mirt Iskra Živeli smo v šoli, kjer je moj oče učil četrti razred. Iz šole je v naš prizidek vodil majhen hodnik, tako da sem k pouku hodila kar v copatih. Zavidala sem sošolcem, ki so se v šolo pripeljali z avtobusom, ali pa vsaj prišli peš. Nad nami je stanovala družina učiteljice Jelke. Z njenima sinovoma Igorjem in Alešem sva z bratom na veliko prijateljevala in ni minil dan, da se ne bi družili. Tako sem odraščala v izključno fantovski družbi in, preden sem videla prvo Barbie, odlično obvladala hodulje, plezanje po drevesih in rabutanje koruze, za kar se sosedom opravičujem. Ampak kaj bi poletni večeri brez pečenege koruze na našem vrtu, o kakšnem lahko moja Neli le sanja. Veliko dreves, trave, prostora za dirjanje in celo za učenje vožnje z motorjem. Igor bo že vedel... Odraščanje na vasi je najboljša možna popotnica. Žitna zrnja, ki so jih kmetje sušili na vaškem igrišču, so nudili odlično stezo za divjanje s kolesom. Prvi denar sem prislužila s pobiranjem krompirja pri Packovih, ko sem imela le sedem let. In se pošteno namučila. Sonce mi je žgalo v glavo, bolel me je križ in bila sem zelo lačna in žejna. Nikoli pa ne bom pozabila kovancev, ki mi jih je soseda stisnila v dlan, ker sem bila pridna in sem pomagala in ponosa, ko sem jih nesla pokazat domov. Spomnim se njenih debelih palačink z veliko marelične marmelade. Božansko so dišale. Z bratom Matjažem sva jih bila deležna, ko sva ob večerih šla po mleko. S kanglico. Ali pa velikih kosov kruha, ki nama jih je stisnila v dlan, še toplih in tako dobrih. Nasproti šole je stanovala druga gospa Packova, ki je pekla velike, sočne torte. Tudi za prodajo. Z Alešem sva gledala, kako so kupci odhajali s krasnimi, lepo okrašenimi tortami. Komaj sem požirala sline, tako slastne so bile videti. Za eno silvestrovo smo jo naročili tudi mi. Nikoli je ne bom pozabila. Čokoladne. Topli poletni večeri so me objeli s mogočnimi vonji po maminih rožah in visokih travah, v katerih smo se skrivali. Tiho sem ždela med makom in marjeticami in si nisem upala dihati, da me ne bi našli. Morda so me fantje včasih nalašč pustili dolgo v travi, da jih ne bi motila. Ko so načrtovali vojaške premike in risali načrte, gradili postojanke in ob večerih kadili posušeno travo, zavito v časopisni papir. Kako jim je moralo biti slabo! Nikoli ne bom pozabila tete Ane, ki je bila zaposlena kot šolska kuharica in nam učencem pripravljala malico. Ko je bilo komu od otrok slabo, mu je takoj pripravila kozarec vode, v katerega je zamešala kar nekaj žlic sladkorja. Bilo je groznega okusa, ampak slabo nam ni bilo več. Včasih sem posedela pri njej v kuhinji, ko je rezala velike kose kruha in iz velikih, visokih oranžnih konzerv na krožnik dajala pašteto. Imela je rdeča lica in prijazno srce. Toplo, mehko srce. Tudi dve prijateljci sem imela. Katjo in Mojco. Bila sta starejši od mene in imeli čudovite stvari, ki sem jih z občudovanjem gledala. Katjine punčke, ki jih je imela na polici v sobi in Mojčin veliki poster njenega ljubega pevca. Imela sem lepo otroštvo. Od jutra do večera sem bila zunaj, sonce me je poljubljalo na
 razgreta  lica in mi vtisnilo dotike prijateljstva. Mi vtisnilo podobo Alenke, ki živi še danes. Mi, "šulski" otroci nismo hodili v cerkev, verjetno edini v vasi. Tako je pač bilo. Župnik je moji sošolki celo dejal, da mi bo dal veliko črno piko, če me ne bo. Nekaj dni sem spala pri mami. Od strahu. Vendar sem ves čas imela svojega boga. Svojo cerkev. Samo oči sem morala zjutraj odpreti. In vse je bilo tu.
"Gasilci so najprej gasili z razdalje, saj je bilo vse v ognju in
 razgreto ," pravi Silvo Planinc, pomočnik poveljnika PGD Krkavče. V kratkem času, v 20 minutah do pol ure, so ukrotili ogenj, potem pa so še do popoldneva dežurali, da se ožgani les ne bi spet vnel.
Ta je se je pri trku s protozemljo le delno združil, večinoma pa se odbil in nadaljeval potovanje po vesoljskih prostranstvih.
 Razgreti  in zaradi vročine trka raztopljeni ostanki pa so kasneje ohlajeni končali v Luni. Kot poroča BBC, bo članek te raziskovalne skupine objavljen v astronomski reviji .
Maca Diskrecija je navdušeno dejala, da se bo končno lahko samozadovoljila, saj da je tako
 razgreta , da bo najbrž uporabila kar kumaro, je za srbski Alo dejal eden izmed virov, ki delajo pri tej oddaji. Kot Maca tudi Marko Perović Crnogorac komaj čaka, da se izklopijo kamere, sotekmovalkam pa že grozi z vročimi igricami. Po njegovih besedah jih bo vse "s svojo moškostjo udarjal po glavi".
"Telesna privlačnost je, nisva pa zaljubljena," je danes priznal Tibor. In vrat pred morebitno ljubeznijo z Ano ne loputa. Ja, Ano, ne Ano Mari. Danes ju je z Ano v spovednico po razglasitvi nominacij poklical Big Brother . Povod so seveda razuzdani dogodki petkovega večera in govorice o vročih minutah pod rjuho, ki naj bi si jih v
 razgretem  vzdušju privoščila. Big Brother je Tiborja in Ano, ki sta bila v vidni zadregi, pozval, da po resnici pojasnita, kaj se je dogajalo med njima na petkovi zabavi. Ker govoric po hiši kroži precej ...
HUDAR KRI - Kmetje na nedeljskem ustanovnem občnem zboru trebanjske podružnice kmečkega sindikata so se precej ognjevito pogovarjali o tem, ali je sploh združljivo članstvo v sindikatu in nedavno ustanovljeni Kmetijsko-gozdarski zbornici. Po mnenju Marjana Uhana, sadjarja iz Rodin, to sploh ne gre, tako kot tudi ni prav, da bi v vodstvu sedeli pretežno le govedorejci, kot da je to "mlekarski sindikat", ne bi pa videli vinogradnikov, pridelovalcev krompirja, sadjarjev, čebelarjev. Na zboru prisotnemu gostu, Ircu Michaelu Hogartyju pa se ni zdela taka dvojna funkcija nič spornega, kvečjemu dobrodošla, kajti kmetje bi se morali znati predvsem spretno pogajati in v skrajnih primerih tudi ostreje protestirati. Marjan Jevnikar je ohladil
 razgrete  glave, češ naj se vendar ne sprejo že na začetku in počakajo, kaj bodo predlagani kandidati storili v 2-letnem mandatu. Naposled so se o njih po besedah Toneta Zaletla dovolj dolgo pogovarjali na terenu. Huda kri se je ohladila tudi zavoljo njegovega avtoritativnega vodenja zbora.
Res je, da se je pred nekaj trenutki počutila popolnoma v redu. Občutek, ki je naježil njene dlačice na rokah, se je pojavil iznenada, kot bi skozi
 razgreto  dvorano zapihal leden veter.
Vodstvo lige je postalo pozorno potem, ko se je Januzović po tekmi s Hannovrom neprevidno hvalil, da je namenoma dobil rumeni karton zaradi zavlačevanja, da bi odsedel tekmo z Bavarci. Uvedli so preiskavo, a so se zadovoljili z opravičilom nogometašev, izrekli pa le denarni kazni. "Žal mi je, če sem se obnašal nešportno," je dejal Januzović in dodal, da je bil v pogovoru za televizijo takoj po tekmi preveč
 razgret  in ni pazil, kaj govori. Kapetan Friz je pripomnil, da verjetno res obstajajo boljše tekme, na katerih ne bi igral, kot pa ta z Bayernom.
V začetku drugega dela je Ajdovcem le uspelo umiriti
 razgrete  gostitelje. Milanič je z menjavo Gregoriča s Kalinom zadel v polno. Slednji je namreč v 66. minuti nevarno streljal, Turina je njegov strel le odbil do Tanjiča, čigar močan strel po tleh pa je Dinamov vratar odbil v kot. Tudi tokrat se je ponovilo nepisano pravilo »kdor ne da, ta dobi« - Zahora je takoj po vstopu v igro zabil gol za 4:0 in hkrati postavil končni rezultat tekme. Isti igralec je sicer v naslednjem napadu zadel še prečko. Milaniču nato niti z menjavama ni uspelo najti pravega recepta za favorizirane Hrvate, ki so z lepo in športno igro nadigrali rdeče-črne. Močno je pogrešal predvsem Jankovića, ki pa bo do povratnega srečanja morda nared. Bolj kot se je bližala 90. minuta, bolj so vsi gledali na uro in čakali, da Anglež odpiska konec.
Vse, kar izdelamo ali ponudimo, je na koncu treba prodati (in to je treba tudi znati). Nedvomno je pred nekaj dnevi podpisana trgovinska kolektivna pogodba korak naprej tudi na tem področju. Ne mislim zgolj na to, kako se je kamen odvalil od srca vsem: trgovcem, zaposlenim in sindikatom. Niti na to, da v
 razgretem  predvolilnem ozračju vsak sklenjen kompromis pomeni olajšanje za vse, ali na to, da je dosežen sporazum "ključ, na katerega smo čakali vsi, saj gre za dobro celega gospodarstva", kot je bilo rečeno v uradni izjavi. Bolj mislim na to, da bo s kolektivno pogodbo mogoče zagotoviti preglednost zaposlovanja v trgovini. Da bodo delo v njej našli izobraženi kadri, da bo njihovo delo kategorizirano in pregledno vrednoteno ter, ne nazadnje, da bodo pogosteje sklepali delovna razmerja za nedoločen čas. Končno!
MALO ČEZ GORJANCE PO PEČENE JANJCE? - Konec tedna so se kolone razgrete pločevine vile proti morju, toda mnogi Dolenjci so jo raje ubrali v drugo, manj
 razgreto  in bolj zeleno smer. Osvojila jih je belokranjska lepotica Kolpa, ker je lepa, čista in topla, ker ni daleč in ponuja osvežitev med zelenjem in vodo. In če smo pošteni, še posebej zato, ker je poceni, če ne kar zastonj. Le kako ob tako vročem koncu tedna ne bi bila obremenjena tudi cesta čez Gorjance? (Foto: B. D. G.)
Zasedba, ki je znana po tem, da jasno, glasno in ironično kritizira in interpretira dogodke okoli sebe, ni razočarala svojih privržencev. "Mile, Mile, Mile," so se začela skandiranja nekaj čez deseto uro zvečer, ko je bila množica dodobra
 razgreta  od ritmov "vsakdanjih doživetij" Super Action Heroes in še pred njimi domačega tria garažnega punk bluza Can of Bees.
Jeseni leta 1984 Pavle postane načelnik inšpektorata milice pri ljubljanski UNZ. Prvi večji zaplet se zgodi, ko decembra 1985 v ljubljanski Hali Tivoli gostujejo košarkarji zagrebške Cibone. Olimpija bi morala zmagati, zato policija pričakuje vroče ozračje in je pripravljena na izgrede. Do teh res pride, vendar jo med drugimi skupijo tudi mladinci in otroci s Cola pri Ajdovščini, ki so na tekmo prišli v organizaciji krajevne ZSMS. Intervecijska enota v temi in megli namreč ni videla, da so med razgrajači tudi nič hudega sluteči Primorci. Incident se razplete naslednji dan, ko ljubljanski policisti in predstavniki republiškega notranjega ministrstva pridejo na Col in se opravičijo. Pavle se vedno pogosteje udeležuje okroglih miz in javnih tribun. Med drugim leta 1986 obišče, uniformiran seveda, okroglo mizo o socializmu in represiji. Leto 1988 in proces proti četverici v Ljubljano prineseta množične demonstracije. Ko se junija 1988 prvo zborovanje Odbora za varstvo človekovh pravic konča, skupina
 razgretih  protestnikov nenapovedano zakoraka proti zaporom na Metelkovi, da bi ročno osvobodila priprto trojico. Pavletova poved »Odredil sem, da se miličniki pripravijo,« postane neločljiv del slovenske pomladi, odred 30 do zob oboroženih policistov pa prepreči morebiten konflikt med vojsko in demonstranti. V intervjuju za Mladino pojasni policijsko ravnanje, kar mu nadrejeni zamerijo. Na Roški demonstranti in miličniki živijo že v sumljivi simbiozi. Čez slabo leto, ko odbor pripravi tretje veliko protestno zborovanje, se slika spremeni, saj Igor Bavčar po sestanku na Kresiji, ko odboru prepovedo javni shod, Pavletu izroči zapiske s povzetki svojih pogovorov s politiki. Ko Bavčarjev dokument prebere, ugotovi, da gre za pomembno reč, in se ustraši, da ga je, ko je prejel dokument, videl kak »štipendist« SDV. Čuti tudi lojalnost do sekretarja Ertla, zato Bavčarjeve zapiske izroči naprej, to pa povzroči enega večjih političnih škandalov.
Opran krompir olupimo, zrežemo na kose in damo kuhat. Zalijemo ga samo s toliko vode, da je krompir prekrit. Ko je že skoraj kuhan, ga osolimo in pridenemo oprano kašo. Kuhamo ga še približno petnajst minut, da se kaša skuha, nato zmečkamo in zmešamo kakor pire krompir ali žgance. Potem nadrobimo z vilicami v skledo in zabelimo z
 razgretimi  ocvirki. H kašnatim žgancem ponudimo mleko, lahko pa tudi kislo zelje ali repo.
Med drdranje avtobusa in sikanje prezračevalnih šob se prerivajo zvoki katalonske popevke, v sencih mi trdo in počasi utripljejo žile, počutim se, kot bi mi nekdo okrog glave zategoval zarjavelo žico. S težavo lovim sapo, komaj prepustne lepljive mrene se mi gostijo v sapniku, pod mojimi zaprtimi vekami lebdijo osamljene dalijevske glave, podprte s tankimi grčastimi berglami, razpuščajo se in krpasto mezijo na vse strani, nič ne more zaustaviti njihovega žalostnega odtekanja. Poskušam zaspati in se znebiti teh podob, glava mi neenakomerno poskakuje na
 razgretem  črnem naslonjalu za roke, čez katerega sem položil svoj stari kavbojski suknjič. Vame vdira smrad po razgreti plastiki, tisočkrat prepotenih in komaj kdaj umitih sedežnih naslonjalih ter izpušnih plinih, preplavlja me slabost, moral se bom dvigniti, si rečem, poskušam odpreti oči, a le nemočno raztegujem veke. Ne vem, zakaj mi gre na smeh ob misli, da nisem drugega kot ta migotava, tesnobna pega zavesti, ki se nemočno pogreza v meandre telesa. Presek prahu sem, si rečem, neuničljiva odbojnost zrcala, tišina pred začetkom prapoka. Od potu in napetosti po vsem telesu čutim srbečico, nenadoma zrak razkolje hreščanje grmenja in odpre tudi moje oči, prepoten in omotičen se počasi dvignem, zvok grmenja podrhteva vsepovsod naokrog, strele pajčevinasto parajo nebo nad pokrajino, v daljavi komaj še vidim obrise Figueresa in velika zlato-bela jajca na strehi Dalijevega muzeja, ki se dotikajo oblakov, po šipi avtobusa v počasnem taktu zaropota nekaj kapelj in se sprime z gostim prahom, potem pa avtobus v hipu zalije nepretrgana zavesa dežja in zbriše pogled na pokrajino in vidim le še mokre, gladke rame črnke nekaj sedežev pred mano in šoferja, ki med sunkovitim poplesavanjem brisalcev išče pogled na cesto.