Prikazujem 1-20 od 309 konkordanc.
Jeseni nas številni grmi in drevesa očarajo z raznobarvnim listjem, nekateri med njimi pa nas razveselijo tudi z okrasnimi plodovi in barvitim lubjem. Skoraj ni več vrta brez številnih sort panešpljice, ki so od jeseni do zime, nekatere sorte pa celo do pomladi, obložene z
 rdečimi  jagodami.
Ribez krepi imunski sistem in preprečuje nastanek črevesnega raka.
 Rdeče  jagode vsebujejo salicilno kislino in delujejo antibakterijsko, črne pa vsebujejo veliko vitamina C.
Hortenzija, rman, plahtica, žajbelj in prve
 rdeče  jagode na vrtu zdaj zori in cveti tako pridno, da si lahko med pohodom neopazno postrežete. Najlažje se vam lahko posreči aranžiranje cvetnih zakladov, če z vodo napolnjeno skledo postavite v plitvo košaro in na kratko odrezane cvetove in veje okrasno postavite vanjo.
Vodoravno: 1. lažja kategorija težkoatletov, 7. poznavalec gob, 12. pripadnice Avarov, 13. antična Ljubljana, 14. začetnici izumitelja Tesle, 15. reka v Kitajski, indiji in Pakistanu, pritok Arabskega morja, 16. posoda za pečenje kruha, potice, zlasti lončena, 17. osemindvajseta črka ruske azbuke, 19. letalec, 21. na zid enakomerno nanesena malta, 23. drugi samoglasnik in predzadnja črka abecede, 24. ostrivec, 26. trdni oporni deli telesa, 29. japonska nabiralka biserov, 30. jed, namenjena enemu človeku naenkrat, 31. vzdevek grafika Gabrijela Justina, 33. kemijski znak za erbij, 34. afriška volovska antilopa, 35. grmičasta rastlina ali njene užitne, navadno
 rdeče  jagode, 37. mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu, 38. aromatičen tropski sadež.
Četrtek Kosilo: ričet z zelenjavo in govedino, palačinke s skuto in
 rdečimi  jagodami; Večerja: zelenjavna enolončnica s hrenovkami, zrnat kruh.
Plodovi so okrog šest milimetrov debele, svetlo
 rdeče  jagode, ki ostanejo na mladikah vso zimo. Povedati moramo, da v tem primeru v resnici ne gre za jagodast, temveč koščičast plod. Pravi jagodasti plod tudi ne bi po več mesecev nespremenjen vztrajal na rastlini.
»Upravičeno pričakujemo krepko prekoračen volilni prag in šest do sedem sedežev v parlamentu. Samo v Celju si obetamo dva poslanska sedeža. Skupaj z invalidskimi organizacijami, medicinskimi sestrami in drugimi smo si zastavili široko paleto predvolilnih aktivnosti. Že sedaj smo prepoznavni po našem simbolu
 rdeči  jagodi. Te zorijo junija po vsej Evropi in so zato sredi našega logotipa. Junijska lista in njen program je aktualna v vseh državah Evrope in zato povsod dobiva vse večjo podporo volivcev,« je še dodal But, ki je vse Celjane povabil na vseslovenski zbor invalidov Slovenije, Junijske liste in medicinskih sester ter drugega medicinskega osebja, ki bo 25. septembra v Celju. (JJ)
Tako bi lahko rekli italijanskemu ali laškemu kačniku, ki ima zelo dekorativne lisaste liste. Cvetni tulec je po notranji strani zelenkasto bel, zunaj pa je zelenkast. Oprašena socvetja nastavijo
 rdeče  jagode, ki dozorijo sredi julija in skrbijo za razširjanje vrste. Tudi sicer se rastline v ustreznem okolju dobro razširjajo z mladimi gomolji. Za zanesljivejše gojenje je treba vedeti, da italijanski kačnik (A. italicum) resnično divje raste po Italiji in drugod po južni Evropi, po severni Afriki in tudi v Sloveniji s sredozemskim podnebnim vplivom. Muhavost te rastline je v tem, da že jeseni odžene liste, ki niso več kot toliko odporni na mraz, zato jih je pametno pred zimo zavarovati z vejnatim prekrivalom. Pomladi listje nadaljuje svoje poslanstvo, iz dovolj močnih gomoljev poženejo cvetne betve in bolj ko se pomlad nagiba v poletje, hitreje listje rumeni in odmira. Nazadnje ostanejo samo stebla, ki nosijo rdeče jagode. Liste tega kačnika spretno uporabimo v domačih jesenskih in pomladnih šopkih. S svojo pisanostjo prav nič ne zaostajajo za mnogimi tropskimi kačniki, ki jih floristi poklicno dodajajo svojim stvaritvam.
Tako bi lahko rekli italijanskemu ali laškemu kačniku, ki ima zelo dekorativne lisaste liste. Cvetni tulec je po notranji strani zelenkasto bel, zunaj pa je zelenkast. Oprašena socvetja nastavijo rdeče jagode, ki dozorijo sredi julija in skrbijo za razširjanje vrste. Tudi sicer se rastline v ustreznem okolju dobro razširjajo z mladimi gomolji. Za zanesljivejše gojenje je treba vedeti, da italijanski kačnik (A. italicum) resnično divje raste po Italiji in drugod po južni Evropi, po severni Afriki in tudi v Sloveniji s sredozemskim podnebnim vplivom. Muhavost te rastline je v tem, da že jeseni odžene liste, ki niso več kot toliko odporni na mraz, zato jih je pametno pred zimo zavarovati z vejnatim prekrivalom. Pomladi listje nadaljuje svoje poslanstvo, iz dovolj močnih gomoljev poženejo cvetne betve in bolj ko se pomlad nagiba v poletje, hitreje listje rumeni in odmira. Nazadnje ostanejo samo stebla, ki nosijo
 rdeče  jagode. Liste tega kačnika spretno uporabimo v domačih jesenskih in pomladnih šopkih. S svojo pisanostjo prav nič ne zaostajajo za mnogimi tropskimi kačniki, ki jih floristi poklicno dodajajo svojim stvaritvam.
La Prairie Silver Rain je omejena verzija letošnjega poletja v modrem, škrlatnem in zelenkastem odtenku. Dišava, v kateri se prepletajo note zelenega jabolka, slastnih
 rdečih  jagod, rdečih maroških vrtnic, indijskega jasmina, indonezijskega pačulija ... Tri pastelne dežne kapljice ... 30 ml, vsaka 85 EUR.
Nadev: 8 manjših jabolk (pribl. 800 g), 1 zvrhana žlica rozin (po možnosti zlato rumenih »korint«), namočenih v rumu, pol žlice drobno narezanega citronata, 1 žlica sladkorja, 10 g masla, 40 g nasekljanih mandljev ali orehov, 2 žlici sladkorja, 4 čajne žličke marmelade iz
 rdečih  jagod ali podobne.
Ločimo rumenjake in beljake. Beljake stepemo v sneg, dodamo sladkor in stepamo še naprej, nato drugega za drugim vmešamo rumenjake ter počasi primešamo še moko. Testo naložimo v manjši pekač in spečemo pri srednji temperaturi. Pečenega še vročega posujemo s sladkorno moko in ponudimo. Seveda pa ga lahko tudi prerežemo, poljubno nadevamo, mogoče z zmečkanimi bananami,
 rdečimi  jagodami in podobnim sadjem ter ponudimo s stepeno smetano.
Rastlina uspeva na severni polobli, v Evropi in Aziji, ponekod tudi v vzhodnem delu ZDA. Je približno 15 do 30 cm visoka zel z dolgo, kolenčasto in vodoravno koreniko, iz katere poganjajo številne koreninice. Na enem koncu korenika odmira, na drugem raste. Iz tega konca in iz stolonov korenike na pecljih poganjata dva ovalna, na vrhu priostrena lista, dolga tudi do 25 cm, ki ju ob dnu oklepajo rožnato beli luskolisti. Ti luskolisti oklepajo tudi steblo, ki nosi v obliki enostranskega grozdja oblikovano socvetje s šestimi do dvanajstimi dišečimi belimi cvetovi zvončaste oblike. Plodovi šmarnice so
 rdeče  jagode. Šmarnica zaradi načina razširjanja s stoloni ali stranskimi vejami korenike raste v kolonijah. Vrtnarji so vzgojili tudi različice z rožnatimi cvetovi. V svetu so znane tri različice: C. majalis var. keiskei , ki raste na Kitajskem in Japonskem, var. majalis , ki uspeva v Evropi in delu Azije, ter var. montana , ki raste v ZDA.
Šmarnica vsebuje kardiotonične glikozide (konvalatoksine) v vseh delih (tudi v cvetovih), razen v omesenelem oplodju (plodovi so
 rdeče  jagode). Zaradi teh učinkovin šmarnico uvrščajo med strupene rastline, vendar glede njene strupenosti nekateri avtorji tudi pretiravajo. Popolnoma napačno je mnenje, da so strupene tudi spojine, zaradi katerih imajo cvetovi čudovit vonj. Pogoste so tudi zgodbe, da naj bi ljudje zaradi šopka šmarnic ob postelji omedlevali. To ne drži. Povedati moramo tudi, da učinkovine v šmarnici niso hlapne in se z duhanjem ne moremo zastrupiti. V knjigah lahko najdemo tudi podatek, da se ni mogoče zastrupiti s pitjem vode iz vaze, v katero smo postavili šopek šmarnic, čeprav so pisali tudi o tem.
Bodika je lepa v vseh letnih časih. Njen najpomembnejši okras so temno zeleni listi, ki so privlačno bleščeči in enotno zeleni poleti in pozimi. Ne pozna zimskega temnenja oziroma rdečenja listov, ki skvari mnoge okrasne zimzelene listavce in iglavce. Jeseni na vejicah nekaterih rastlin zasijejo
 rdeče  jagode – kaj bolj privlačnega si v zimskem času težko zamislimo. Prispevek, ki ga berete, se ukvarja z navadno bodiko ( Ilex aquifolium ), se pravi tisto, ki je v Sloveniji in Evropi samonikla. Drevesnice in vrtni centri prodajajo še druge »ilekse«, ki pa večinoma rastejo grmasto, imajo svoje posebnosti in si zaslužijo ločeno obravnavo. Med okrasnimi je tudi vrsta okrasnih sort, ki so izpeljane iz navadne bodike. Rod bodik je bogat, saj združuje več sto vrst, ki so večinoma razširjene v krajih z vedno toplim podnebjem.
Potiho sem se usedla na prazen sedež poleg študenta, ki je po videzu sodeč prihajal iz Kitajske in ki je v naročju držal papirnat krožnik z zavidanja vredno zbirko najrazličnejših piškotov in živo
 rdečih  jagod. V predavalnico je moral priti vsaj pol ure pred mano, sem pomislila. Predavanje se je takrat ravno začelo in pozornost sem preusmerila na živo rumene banane, ki so se zasvetile na velikem platnu nad predavateljem. Dr. Arntzen se že deset let ukvarja z genetskim inženiringom banan, ki jih želi spremeniti tako, da bi proizvajale - in na ta način vsebovale - cepiva proti infekcijskim boleznim. Tako spremenjene banane bi lahko rešile številna življenja v državah nerazvitega sveta, kjer so zaradi nedostopnosti cepiv infekcijske bolezni še vedno glavne povzročiteljice smrti. Ker bi take banane bilo mogoče gojiti neposredno v nerazvitem svetu, bi tamkajšnje države lahko tudi same začele proizvajati svoja cepiva in s tem postale neodvisne od človekoljubne navdahnjenosti razvitega sveta.
Prihodnji dan sva na poti proti Biskajskemu zalivu znova prečila Pireneje, njihov najzahodnejši del. Severno od Pamplone se vanje zajeda nekakšna stranska dolina, Baztan (Valle del Baztan). Gotovo najbolj tradicionalni del Evrope, kjer je na cesti in ob njej zlahka videti govedo, ovce, konje. Kraj Elizondo je tih, rdeče baskovske polknice so odprte, cvetje lije z okenskih polic – tod žive skrbni ljudje – in po zraku poplesavajo zablodeli listi, ki so pred zimo izgubili stik z drevjem. Kmalu bo to dolino odel globok sneg. Ko vstopiva v eno od vaških trgovin, sva popolnoma presenečena. Na tleh ležijo sedla, na policah je zložena vrsta najrazličnejših medeninastih zvoncev (kravji, ovčji, konjski, oslovski, kozji), kovinska, emajlirana in lončena posoda vseh velikosti, ki ni namenjena razkazovanju, pač pa kuhanju. Petrolejke in druge svetilke, ki pridejo prav v dneh, ko elektrika ne zmore priti v te doline, železni likalniki na žerjavico, ne kot spominki, pač pa kot uporabni domači pripomočki. Neverjetno. Je to v tretjem tisočletju sredi Evrope sploh mogoče? Čas je tu zastal – in morda to niti ni slabo. Potem se cesta vzpne visoko na prelaz, odkoder sva se zapeljala med skrajno samotna slemena in vrhove. Le živina na paši in ujede v zraku delajo družbo vetru, ki se podi z Atlantika. Pireneji so tod že nežnejši, več je zelenih površin. Po pašnikih so posejana zanimiva pastirska zavetja, dva lesena zaslona, opletena z vejami, v sredini klopca. Edina možnost, da ne odpihne čuvarja črede. Poležana trava, oguljeno grmovje, nizko drevje, ki jasno kaže, v katero smer piha veter, rumeni grmi, podobni brnistri, zimzelena drevesa, ovešena z
 rdečimi  jagodami … Na drugo stran se svet spušča v Francijo. Kmalu sva na ostanku nekdanje meje; četudi v Franciji, je tam še vedno vse baskovsko. Kamnite stavbe, vse v znamenju rdeče barve, poleg francoskih vsepovsod tudi baskovski napisi. Mogočni hrasti, po travnikih mnogo živine, reke, ki pritekajo s Pirenejev. Pri kraju St. Jean ob Biskajskem zalivu znova zapeljeva v Španijo – pravzaprav Baskijo. Tu je San Sebastian, tu so Baski tako močni, da so baskovski napisi prvi, šele nato španski. Tako je za to mesto bolje reči kar samo Donostia. Staro mesto, ki ga obdajajo tudi pritikline sodobnosti, pred podivjanim Atlantikom brani vzpetina Urgull z velikim Kristusovim kipom na vrhu. V njenem vznožju leži čudovito pristanišče. Brez števila barčic in ribiških ladij, spet vse v barvah baskovske zastave (rdeča in zelena prevladujeta), je nekako »nalepljenih« na barvita pročelja hiš na pomolu. Velikanska peščena plaža umirjenega zaliva se blešči v popoldanskem soncu.
Zaradi hude vročine bo vse jagodičasto sadje naenkrat zrelo, kolikor ga sploh bo, kajti maline se sušijo, gozdne
 rdeče  jagode so že mimo, vrtne pa sploh ne cvetijo več, tako jih je prizadela suša. Še najbolje je naredil ribez, če ste mu kakšen večer prilili vode. Ribez se odlično obdrži v zamrzovalni skrinji in predelan v sok. Če se vam ne ljubi kuhati sokov zdaj ob tej hudi vročini, zamrznite ga, pa ga boste kuhale jeseni. Čim več pa pojejte svežega. Kakšen grm rdečega in črnega pustite, da ga boste počasi, vsak dan po malem obirali. Pravijo, da ima ribez, naj bo rdeči ali črni, toliko vitamina C v sebi, da je treba le 35 do 40 jagod pojesti vsak dan, pa boste zadostili vsem potrebam organizma po tem dragocenem vitaminu. Tako kot delate jagodne sadne kupe, pripravljajte tudi ribezove. Še vedno pa bomo bolj ob solatah in hladnih jedeh.
Rdečega bezga ne smemo zamenjati z jerebiko, ki ima prav tako
 rdeče  jagode, toda v kobulih. Jerebika je nižje drevo in je lahko prav tako lep okras vrta, posebno ko je polna rdečih jagod. Vendar te niso preveč okusne, saj niso sočne kot jagode rdečega bezga in tudi kisline imajo več, okus pa je bolj trpek. So pa posušene jagode jerebike dober dodatek čajem, da jim izboljšamo okus. Poleg šipka so veljale za plodove, ki imajo v sebi največ vitamina C. Nemci so iz plodov jerebike izločali ta vitamin vse dotlej, dokler ga niso začeli tudi umetno pridobivati.
Rdečega bezga ne smemo zamenjati z jerebiko, ki ima prav tako rdeče jagode, toda v kobulih. Jerebika je nižje drevo in je lahko prav tako lep okras vrta, posebno ko je polna
 rdečih  jagod. Vendar te niso preveč okusne, saj niso sočne kot jagode rdečega bezga in tudi kisline imajo več, okus pa je bolj trpek. So pa posušene jagode jerebike dober dodatek čajem, da jim izboljšamo okus. Poleg šipka so veljale za plodove, ki imajo v sebi največ vitamina C. Nemci so iz plodov jerebike izločali ta vitamin vse dotlej, dokler ga niso začeli tudi umetno pridobivati.