Prikazujem 1-20 od 568.591 konkordanc.
Vmešal se je Mike: »Ja, res smo jo zaplenili. Ker pa smo jo že preiskali, ne bo nobene škode, če si jo izposodite, saj na njej nismo našli ničesar sumljivega. Za vsak primer bom vprašal še šefa, ampak mislim, da ne bo težav.« Monty je vsa navdušena najprej objela dedka, nato pa še Mikea. Dedka je imela iz dneva v dan raje. Zdaj pa še posebej, ko si je priznal, da je storil veliko slabega in da mora odslužiti svoje grehe. Mike in Don sta odšla. Monty in Sean pa sta se odločila, da gresta kar takoj pogledat Donovo jahto. Mike je pred tem še vprašal šefa, ali si jo mladina lahko izposodi. Šef ni imel nič proti. Dal jima je ključe, da bosta lahko prišla v podpalubje. Monty in Seana je kar odneslo v pristanišče. Poklicala sta taksi. Kmalu sta že stala na krovu Skrivnostne dame, kot se je jahta imenovala. Odklenila sta vrata in odšla pogledat njeno notranjost.
 Res  je bila opremljena po zadnjih standardih: DVD-predvajalnik, velika televizija, prenosni telefoni, videorekorder, radar in še in še. Tudi prostori so bili opremljeni luksuzno. Jahta je imela tri spalnice, kuhinjo, kopalnico in dnevno sobo. Bila je popolna in kot nalašč za njihovo druščino. Monty je po prenosnem telefonu poklicala Sally in ji vse povedala. Sally je kar vriskala od veselja. Čez dobre pol ure je bila celotna druščina zbrana na krovu. Vsi so bili navdušeni nad Skrivnostno damo. Fantje so se bolj posvečali krmilu in tehničnim pripomočkom, dekleta pa so bila navdušena nad prostornostjo in lepo opremljenimi prostori. Odločili so se, da bodo izpluli čez tri dni. Pred tem morajo še nakupiti vse potrebno za na pot. Na jahti so ostali do večernih ur. Pretaknili so vsako ped. Medtem pa so fantje odšli še po pice in kitajsko hrano. Pozno kosilo so pojedli kar na jahti. Bilo je zelo okusno. Druščina kar verjeti ni mogla, da bo ta velika jahta nekaj časa samo njihova, brez odraslih in skrbi. Monty se je spomnila, da ne bo mogla z njimi; ostala bo tukaj, če bodo morda našli njene starše. To je vse malo potrlo. Sean jo je prepričeval, naj vseeno gre, ker brez nje tudi on ne bo šel. Brez njiju pa tudi nihče drug ni hotel iti. Sean je poklical očeta. Vprašal ga je, koliko časa bo še trajalo, preden bodo ujeli Armanda in našli Montyjine starše. Mike mu je povedal, da bo iskanje trajalo še kar nekaj časa, vsaj teden dni ali več. Povedal mu je, kaj muči Monty. Mike je sinu rekel, naj jo pokliče k telefonu. Mike je Monty pomiril in ji obljubil, da jih bodo obvestili, če bodo našli njene starše, še preden se bodo oni vrnili. To je Monty zadoščalo in odločila se je, da gre z njimi na križarjenje.
 Res  je, da moški dozorijo pozneje od žensk. A sčasoma mora vsakdo spoznati, da življenje ni zgolj zabava ter da zahteva veliko resnosti in odgovornosti. Na vseh področjih skupnega življenja.
»Oči, mami! Ali sta to
 res  vidva? Ali mogoče sanjam?« je v solzah spraševala.
"Združenje prowako je obljubilo, da bo ime tekmeca sporočilo v teh dneh, zato
 res  ne vem, s kom bom meril moči. Ne naposled to niti ni pomembno. Ne glede na to, kdo bo v nasprotnem kotu ringa, sem optimist in upam, da mi bo uspel podvig."
"Pozimi imam najraje plaščke. Moji so seveda pleteni. Lahko so bodisi 'preveliki' bodisi oprijeti. Z velikimi ovratniki ali šali, ki so videti, kot da so del plašča. Pod njih lahko v
 res  huuudi zimi oblečem tudi tanko bundico in nujno 'prevelik' topel, mehek pulover v katerem koli odtenku. In nujno klobuk, najraje kar klasičen moški na ženski glavi. Če povzamem: mešanica ženske in moške garderobe na njej. To je to."
Sledila sta veselje in kratek Binetov govor: "Najbrž me že dobro poznate in veste, da mi gredo pozitivne besede zelo težko z jezika. Ampak ne morem, da vas danes ne bi res iskreno pohvalil." Pristavil je, da so se v zadnjih dveh tednih
 res  zelo povezali in pokazali, da znajo ustvarjati in delati skupaj. "Ohranite tega duha, kljub temu da se boste borili naprej. Ostanite ekipa, to bo pomagalo vsem skupaj. To je dober recept za uspešno gostilno in za vas, za uspešnega gostinca," jim je še položil na srce.
-
 Res  se ni in stroki gre očitek, da je to vprašanje potiskala na stran, toda ob sedanjem predlogu imamo vtis, da ni dovolj dorečen in zlasti ne strokovno podkrepljen. Ste prepričani, da bo novi sistem boljši od sedanjega?
Ob obisku so bili učenci sicer veseli in razposajeni, saj jim v učilnici v bližini župne cerkve sv. Filipa in Jakoba ter župnišča na prvi pogled
 res  nič ne manjka. Dovolj prostora imajo zase, razred je za drugošolčke izredno domiselno urejen, malico, ki jo pripeljejo iz šole, opravijo v prostoru, pregrajenem z zaveso od "razreda" (po večerih v tem prostoru gostuje laporski pevski zbor), celo dovolj prostora za igro imajo okoli doma, pa vendar so osamljeni. Niti oni niti njihova učiteljica Milena Pučko nimajo prave povezave z drugimi šolarji in učitelji na matični šoli. Njihov najpogostejši gost je bližnji sosed, župnik Janez Osvald, ki pred tremi leti ni niti za trenutek pomišljal o tem, da šolarjem v Slomškovem domu ne bi dal prostora, "saj so to vendar naši otroci". Tako so takrat vsaj za silo rešili problem prostorske stiske na šoli ter se izognili dvoizmenskemu pouku, kar brez dvoma ima prednost. Ob šestih učilnicah so se morali nekako znajti tudi še za en razred. Ta gostuje sedaj v tehnični učilnici, ki je poleg kuhinje v kletnih prostorih šole, taam pa se v več kot devetdesetletni zgradbi ves čas bojujejo tudi z vlago. Ob vsem na šoli gostujeta še vrtec in mala šola, kar prostorsko stisko 153 laporskih šolarjev še povečuje.
Ljubljana, 08. septembra (STA) - Nova vlada bo pripravila strategijo razvoja prometne infrastrukture in poskrbela za financiranje javnih gospodarskih služb, je med drugim zapisano v koalicijski pogodbi. Javna gospodarska služba je tudi vzdrževanje cest, vključno z zimsko službo, kar je komunalna dejavnost, katere financiranje ne bi smelo biti negotovo, piše Aleš Stergar v Delu. Nova koalicija napoveduje tudi ločitev informacijsko-komunikacijske infrastrukture od storitev, beri žic od Telekoma Slovenije, ki bi potem postal malo ali nič vredno podjetje, operater. Česar ni nikjer v EU.
 Res  pa so evropski telekomi še vedno v vsaj delni državni (javni) lasti. Kot upravljavci letališč tudi, jasno. Izločitev infrastrukture je že pred več kot desetletjem za neizvedljivo označil takratni prvi mož Telekoma Slovenije. Recepta s tirov pač ni mogoče prenesti na žice. Da ne omenjamo, da Telekomova infrastruktura ni edina. Na notranjski progi elektrovleke še dolgo ne bo. Ni denarja oziroma ga je premalo. Je samo tisti od zavarovalnine. Je to resno? Za železniške tire ni denarja že od Marije Terezije. Za razpadajoče državne ceste ni denarja. Predpredprejšnja vlada je denar od nadomestila za uporabo cest prekanalizirala s cest na tire. Bodoča bo proučila, ali bi se ga dalo vrniti na ceste, na tire pa preusmeriti del trošarin na pogonska goriva - beri del bencinskega (dinarja, tolarja) evra, sklene komentator.
Zamerim mu pa izjavo da bi umrl, če bi hotel živeti od filma. Tako prekleto težko pa v svetu filma
 res  ni, da bi moral stokat v javnosti pred ljudmi, ki se morajo preživljati z veliko manj denarja kot Djuro.
Kadar sem v Londonu, zelo rad hodim na koncerte. Ker imam tako med izvajalci kot pri raznih glasbenih firmah veliko prijateljev, me običajno na koncerte tudi sami vabijo. Zelo rad hodim tudi k fitnesu in plavat. Pa v kakšno diskoteko rad vstopim, da vidim, kaj se dogaja, kakšen je okus mladih.
 Res  pa je, da to počnem samo v Londonu. Tudi plavat grem pri nas bolj redko, morda tu in tam na kakšna manj znana jezera, sicer pa ne. Enostavno ni časa. V Londonu si namreč lahko življenje načrtujem za ves teden naprej in točno vem, kdaj bom lahko kaj naredil, kam šel. Pri nas to ni mogoče."
Tako je. Tudi to. To bo moralo teči vzporedno. Nekaj pomembnih odločitev ne more več čakati, npr. o državnem generalnem tožilcu in obrambnem ministru. To mesto po koalicijski pogodbi sicer pripada SLS, a kot predsednik vlade sem dolžan vztrajati, da bo kandidat
 res  dober. Prek nekaterih limitov zdaj ne moremo več. In tako bo lahko vsaka konkretna situacija že sprožila krizo in odločanje ali - ali. To pomeni, da v tem trenutku ni mogoče povsem zanesljivo napovedati dogajanja.
Je pa
 res , da neke hude želje po tovrstnih funkcijah nikoli nisem imel. Že od prvega povabila pred več kot dvajsetimi leti. Ne bom pa rekel, da nikoli tega ne bo!
"Razpletlo se je dobro, glede na to, kako nam je kazalo po prvi seriji, kjer mislim, da smo imeli vsi trije nekoliko slabše pogoje. Čutilo se je tudi nekaj živčnosti v ekipi, a se je s srebrno medaljo dobro izteklo in mislim, da smo vsi zadovoljni," je povedal 15-letni Lanišek, dobitnik edine zlate medalje v slovenski ekipi na igrah. ''Po prvem skoku sem se razjezila, kar mi dostikrat pomaga, da naredim boljši drugi skok. Obeh olimpijskih kolajn sem zelo vesela, ker je to potrditev mojega trdega dela čez poletje, dali pa sta mi tudi veliko motivacije za naprej," je dejala Bogatajeva, ki je bila še po koncu tekme jezna na svoj prvi skok, za katerega je krivila le sebe. ''Pred ekipno tekmo nisem imel nobenih pričakovanj. Mogoče bi lahko upal na tretje mesto, drugega pa
 res  nisem pričakoval. Vreme ni bilo moteče, počasnejša je bila le 'špura', a so jo pridno čistili," pa je dodal Pintarič, ki je na tekmi nordijskih kombinatorcev končal na 10. mestu, imel pa je šesti rezultat po skokih.
Na česen in čebulo raje pozabite. "
 Res  sta zdrava, vendar nič libida ne ubije hitreje kot zadah iz ust," je prepričana Buckleyjeva. Privoščite si lažjo večerjo z beljakovinami in zelenjavo, če ne gre drugače, pa si privoščite seks pred večerjo.
»
 Res  je močno počilo, a odkar so nas Američani osvobodili, se to lahko zgodi kjer koli v Bagdadu.« Samomorilski napadalci 400 kilogramov eksploziva v Toyotinem poltovornjaku niso detonirali daleč od hotela na ulici Abu Navas, ki je turiste gostil v najlepših dneh Iraka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pogled čez mogočno reko z zgodovino, zapisano v biblijskih časih, je obetal tisto, kar so tiskovne agencije imenovale »najsilovitejši oboroženi napad v Iraku po 14. decembru, ko je ameriška vojska zajela Sadama Huseina«.
New York, 09. septembra (STA/DPA/AFP) - Hrvaški teniški igralec Marin Čilić je zmagovalec odprtega prvenstva ZDA v New Yorku. Čilić je v finalu brez izgubljenega niza premagal Japonca Keia Nišikorija z izidom trikrat 6:3. Čilić je v prvem finalu na turnirjih velike četverice osvojil prvi turnir za veliki slam. Postal je šele drugi Hrvat po Goranu Ivaniševiću s to lovoriko. Ivanišević, ki je v Wimbledonu slavil leta 2001, je tokrat spremljal veliki podvig s tribun kot Čilićev trener. Čilić je tako kot v četrtfinalu Čeha Tomaša Berdycha in v polfinalu Švicarja Rogerja Federerja s tekmecem v finalu odpravil brez izgubljenega niza prav po zaslugi zelo močnega servisa. Finalni dvoboj z Nišikorijem, ki je v polfinalu izločil prvega nosilca Srba Novaka Đokovića, je trajal eno uro in 54 minut. Tako Čilić kot Nišikori sta z uvrstitvijo v finale obrnila novo poglavje v zgodovini tenisa, saj sta na poti do finala izločila favorizirane tekmece, tudi prva nosilca. Prvič po letu 2005, ko sta se na OP Avstralije pomerila Marat Safin in Lleyton Hewitt, je finale turnirja za grand slam potekal brez Novaka Đokovića, Rafaela Nadala, Rogerja Federerja ali Andyja Murrayja. Petindvajsetletni Hrvat iz bosansko-hercegovskega Medžugorja je lanski US open moral spremljati doma pred televizijskim zaslonom zaradi dopinške kršitve, v enem letu pa se je tudi po zaslugi sodelovanja z 42-letnim slovitim Ivaniševićem v teniško karavano vrnil kot prerojen ter prav na igriščih Flushing Meadows osvojil največji uspeh doslej. "Vse, kar sem dosegel, je plod trdega dela in vseh naporov, ki sem jih skupaj z ekipo vložil v zadnjem letu. Rad bi se zahvalil sodelavcem, še zlasti pa Goranu, ki je veliko prispeval, tisto najbolj pomembno, naučil me je, da uživam v tenisu. To se je videlo tudi danes na igrišču, ko sem užival in igral svoj najboljši tenis v življenju," je bil v zahvalnem govoru na stadionu Arthur Ashe presrečen Čilić. Nišikori, prvi japonski in azijski finalist na turnirjih za veliki slam, ki je na Japonskem kot Čilić na Hrvaškem požel izjemno navdušenje javnosti, je bil razočaran, vendar pa je po izgubljenem finalu čestital tako Čiliću kot njegovi ekipi: "Marin je
 res  pokazal izjemen tenis, saj mi ni dovolil, da bi razvil svojo igro. Gre za grenek poraz, vendar pa sem obenem zelo vesel, da sem se uvrstil v svoj prvi veliki finale. Žal mi je, ker svojega dela nisem nadgradil še z osvojenim pokalom, upam, da se mi bo še kdaj ponudila priložnost." Čilić je prvi igralec v 12 letih, po Petu Samprasu, zunaj prve deseterice z osvojenim naslovom v New Yorku. V zadnjem desetletju sta tako kot Čilić prva naslova na turnirjih grand slam osvojila tudi Argentinec Juan Martin Del Potro leta 2009 in Andy Murray leta 2012. Hrvat se je pred finalom New Yorka najdlje prebil leta 2010 s polfinalom Australian opna in četrtfinalom Wimbledona. Čilić je dobil več kot lepo zadoščenje za bolečo in po njegovem mnenju nepravično kazen, ki ga je lani oddaljila od vrhunskega tenisa. Čilić je 24. septembra lani zaradi pozitivnega dopinškega testa dobil devetmesečno prepoved igranja. Po pritožbi na Mednarodno športno razsodišče v Lozani so mu sicer kazen znižali na štiri mesece. Za osvojeno lovoriko na US opnu je prejel lepo število točk in tudi ček v višini treh milijonov ameriških dolarjev. Skočil je tudi leto mlajši Nišikori, z uvrstitvijo v finale pa je bogatejši za 1.450.000 ameriških dolarjev.
"Včasih mi kdo izmed odraslih
 res  poreče, da sem otročji. A to s pisanjem za otroke kajpada nima kake posebne zveze, saj otroci dobro vedo, da sem že stric in da je pisanje povsem resno opravilo. Med vsakim obiskom na šoli se namreč znova prepričam, da mladi bralci v pisatelju še zdaleč ne pričakujejo tipa, ki mu gre na otročje in se je celo pripravljen z njimi igrati v peskovniku, temveč si želijo nekoga, ki stoji za tem, kar je napisal, in ki mu lahko zaupajo. Mislim, da je lahko samo v tem spoznanju pravi odgovor na vaše vprašanje. Razen tega se mi zdi, da si lahko kot pisatelj za otroke prepričljiv in zanimiv le, če čutijo, da res živiš s tem, kar jim pripoveduješ. Ali pač, da ogenj v tvojem srcu še ni začel ugašati in da nisi kar tam neka mona, ki si skuša na račun njihove neposrednosti in zvedavosti služiti kruh."
Moja izjava v času, ko so bila nagrajena nekatera
 res  slabotna lite-rarna dela, je bila v veliki meri novinarsko zlorabljena in hudo zlahka se je takrat reklo, da najverjetneje tako govorim zato, ker sam nisem dobil nagrade. K sreči pa je vsaj na mladinskem pisateljskem srečanju sprožila tudi okroglo mizo o trivialni literaturi, pa tudi kako razpravo o slovenskih literarnih nagradah je bilo medtem zaslediti."
Ko sem se popoldne še zadnjič vračal po isti ulici, sem iz vsega srca upal, da je starcu medtem uspelo zamenjati struno. Vse bi dal, da bi lahko bil še enkrat, za nekaj ubežnih trenutkov, ujet v njegovo bolečo melodijo. In
 res . Zazdelo se mi je, da v hrupu lahko razločim zvenenje strun. Stopil sem hitreje. Glasba je postajala vse glasnejša in razločnejša. Bila je podobna tisti, ki me je bila prejšnji večer tako zelo začarala. Ko sem prispel, je bilo mesto, kjer je zmeraj sedel starec, zapuščeno. Glasba je prihajala od nekje više. Stekel sem in končno zagledal, od kod prihaja. Namesto mojega znanca je bil tam nek drug slepec, ki ga nisem še nikoli videl. Sedel je naslonjen ob inkovski zid. Pred njim je stala kreolska priredba harfe. Toni, ki so jih iz svetlobnih strun izvabljali njegovi grčasti prsti, so pripovedovali neko tujo, neko svojo zgodbo. Naslonil sem se na zaprte veke kamnitega zidu in ji prisluhnil. Bila je nadaljevanje zgodbe, ki sem jo slišal prejšnji večer od prvega slepca, njen nenadomestljivi del. Šele skupaj, v medsebojnem prepletanju, razhajanju, nasprotovanjih in vrhuncih, sta zarisala celotno podobo. V plastični lonček, ki je bil z vrvico privezan na lutnjo, sem spustil sol in se odpravil proti hotelu.