Prikazujem 21-40 od 568.591 konkordanc.
Slovenska reprezentanca je imela od vseh udeležencev EP najdaljše in najtemeljitejše priprave. Poljaki so bili pred prihodom v Slovenijo skupaj samo 11 dni. Pred drugo tekmo z njimi sem se pogovarjal z enim od naših igralcev, ki je povedal, da so vsi precej utrujeni in da upa, da bo strokovno vodstvo v naslednjih dneh zmanjšalo intenzivnost treningov. Seveda so želje igralcev eno, načrt dela z njimi pa drugo. Vendar pa je bilo na tej zadnji preizkušnji očitno, da sta najbolj sveže delovala Simonovič, ki je dosegal zadetke s pravimi projektili in Vugrinec, ki je navdušil z goli in asistencami. Prav onadva pa sta zaradi poškodb trenirala in igrala nekoliko manj kot drugi in nad tem se kaže zamisliti. Do začetka EP in do prve tekme naše reprezentance z Islandijo nas ločijo samo še trije dnevi. Strokovni štab slovenske izbrane vrste s Tonetom Tisljem na čelu je v nezavidljivem položaju glede končnega seznama šestnajstih oz. petnajstih reprezentantov, izmed enaindvajsetih, kolikor jih je na pripravah. Pravila evropske rokometne federacije dopuščajo prijavo šestnajstih igralcev oz.petnajstih, s tem da je šestnajstega mogoče prijaviti kasneje med prvenstvom. V tej smeri razmišlja naš strokovni štab, saj se lahko zgodi, da se nekdo od igralcev poškoduje in izmed šestih igralcev (če jih bo
 res  toliko čakalo na priložnost) se naknadno prijavi šestnajstega. Tolikšno število rezervnih igralcev je neobičajno, saj jih imajo moštva, ki prijavijo šestnajst igralcev, prav toliko s seboj. Tista, ki prijavijo petnajst igralcev, pa razpolagajo z dvemi do tremi rezervami. Na EP 2000, ko so veljala enaka pravila kot zdaj, smo imeli na voljo osemnajst igralcev in tudi na olimpijske igre v Sidney jih je odšlo toliko. Vendar smo morali pred začetkom olimpijskega turnirja prijaviti šestnajst igralcev, ker so bila pravila drugačna kot na evropskih prvenstvih, kolikor jih je bilo lahko tudi v olimpijski vasi. Tako dva igralca na olimpiadi nista mogla aktivno sodelovati in še danes pogosto razmišljam o tem, kako sta se počutila in kaj je bolje: ali takoj določiti šestnajst igralcev in da gredo ostali domov, ali da ostanejo kot potencialni kandidati za tisto šestnajsto mesto, čeprav se lahko zgodi, da njihovih imen ne bo med aktivnimi udeleženci EP. V mojih razmišljanjih je dilema ostala, Tone Tiselj pa je morda še pred večjo, saj bo moral odločiti kdo izmed 21 igralcev, ki so vsi prizadevno trenirali, bo imel prednost. Njegovo odločitev bomo sprejeli z vsemi simpatijami v upanju, da bo najboljša za uspešnost slovenskega rokometa na evropski sceni in v prihodnosti.
"Dame in gospodje! V veliko čast in zadovoljstvo mi je, da vam smem, s prijaznim dovoljenjem gospoda šoferja in gospoda sprevodnika, predstaviti izdelek, ki ga pri nas ni moč nikjer kupiti in je zato naše današnje naključno srečanje za vas morebiti lahko usodnega pomena. Vsi poznamo takšne in drugačne izdelke, ki jih vsakodnevno propagirajo na televiziji z raznoraznimi slogani, katerih sporočila lahko držijo ali pa tudi ne. Pred vami, dame in gospodje, pa je izdelek, ki je sam svoja najboljša reklama, saj vas noče prepričati z nikakršno spektakularno, pretirano in tako pogosto lažno samohvalo, marveč z golimi dejstvi. Dame in gospodje, morda sploh ne veste, kolikšno srečo imate, da sedite prav na tem avtobusu, kjer boste imeli priložnost spoznati čokolado Duro." Dobro ti gre, amigo, pomislim, ena nič zate. "Čokolada, boste rekli, vsak Peruanec je ljubitelj čokolade, jé jo, kjerkoli jo le lahko dobi, in dobi jo skoraj na vsakem koraku, in to najrazličnejših vrst in okusov. Zakaj bi bila torej ta čokolada kaj posebnega, vrednega vaše cenjene pozornosti?" Ozrem se po avtobusu. Od tridesetih potnikov te skoraj nihče ne posluša. Če prodaš več kot dve, tri čokolade, si dober, stari. "No, čokolada Duro, ki vam jo predstavljam, ni kakor druge čokolade. Te vsebujejo ogromno sladkorja, ki zvišuje holesterol, dviguje krvni pritisk, povzroča bolečine srca in ožilja, in vsi predobro vemo, kako obremenjeno je sicer izjemno vzdržljivo srce vsakega Peruanca. Poleg tega so, dame in gospodje, običajne čokolade strup za zobe in privoščiti si dobrega zobozdravnika v teh časih, señoritas y señores – ni mi treba govoriti, kaj to pomeni. Proizvod, ki ga imate pred sabo, pa je pravo nasprotje za naš organizem škodljivih čokolad, ki smo jih vsi vajeni in ki se jim vsakodnevno le s težkim srcem odrečemo. Čokolada Duro namreč ni narejena na osnovi sladkorja, marveč na osnovi maltoze. Preden vam razložim, zakaj to pomeni pravo revolucijo v prehranjevanju, ki je že dodobra spremenila prehranjevalni vsakdan v Evropi in ZDA, vam bom ponudil brezplačno v pokušino surovino, iz katere je narejena čokolada Duro, in prepričali se boste lahko, da je surovina že sama po sebi zdrava in izredno okusna." Bravo, amigo, če te množica ne posluša, moraš z vsakim osebno navezati stik in mu s tem, ko mu ponudiš ščepec svoje rjave sluzaste melase, vzbuditi občutek, da je postal tvoj dolžnik, se pravi kupec, ni kaj, dva proti nič zate. "Že čudovit in svež okus popolnoma naravne maltoze, iz katere je narejena čokolada Duro in ki ste jo pravkar imeli priložnost poskusiti, vam takoj pove, da ne gre za običajen izdelek. Ne, dame in gospodje, señoritas y señores, čokolada Duro ne vsebuje niti kančka sladkorja, zato pa vsebuje vse, kar vaše telo vsak dan nujno potrebuje. Vitamine A, B, C, D, E in G, ki krepijo vaš organizem in ga delajo odpornega proti infekcijam in manjšim obolenjem, kot sta prehlad in gripa, ter večjim in hujšim boleznim, ki jih je v današnjem svetu vsak dan več." Vedel sem, da boš zaigral na karto zdravja: dva proti ena! "Minerali in rudnine, ki jih čokolada Duro vsebuje, krepijo vaše kosti, nohte, zobe in mišično tkivo, hranilne snovi pa pomagajo vašemu telesu, da uspešno prenese vsak napor težkega delovnega dne, pri čemer še dodatno krepijo vaš mentalni ustroj. To pa ni vse, dame in gospodje, nisem vam še izdal največje odlike čokolade Duro, po kateri se že v osnovi razlikuje od vseh drugih čokolad. Pred nekaj dnevi sem govoril z nekim pomembnim japonskim poslovnežem, ki mi je prijateljsko prišepnil, da je sicer
 res , da je Japonska velesila na področju računalniške, avtomobilske in druge industrije. Mi imamo Toyoto, ki je vi nimate, mi je rekel, a kaj nam to pomaga, ko pa se spričo delovne zagnanosti japonskega ljudstva ne rojevajo več nobeni otroci. Ekonomsko smo na višku, biološko pa umiramo, vaša rasa pa je prihodnost, mi je dejal. Toda, dame in gospodje, sprašujem vas, ali je to res? Peruanec mora trdo delati, da zasluži svoj vsakdanji kruh, da preskrbi sebe in svojo skromno družino, in to ga utruja in izčrpava. Čeprav se nam morebiti zdi, da je okrog nas vse polno novorojenčkov, kažejo statistična dejstva drugače: vsako leto se rojeva manj in manj otrok in številke so že alarmantne. Señoritas y señores, velika skrivnost uspeha čokolade Duro v Evropi in ZDA je, da s svojimi enkratnimi proteini učinkovito in zdravilno deluje na spolno življenje vsakega izmed vas, mu daje novih moči za tisto reč, za katero konec koncev v naših skromnih življenjih gre: el amor. Zahvaljujem se vam za vašo pozornost in vam nudim enkratno priložnost, da kupite čudežno in zdravilno čokolado Duro brez kančka sladkorja in z mnogo afrodizičnih proteinov za en sam sol!"
Opozicije v novem, demokratičnem Uzbekistanu torej ni več. Stranka Erk (Svoboda) uradno sicer še obstaja, vendar samo na papirju. Njene člane so pometali iz služb, najvidnejše so zaprli, prepovedali pa so tudi njen časopis. Pesnik Muhamad Salih je v strahu za življenje pobegnil v tujino, kajti z Islamom Karimovom, ki ima za seboj vojsko, policijo (v nobeni srednjeazijski državi ni na ulicah toliko policistov, kot prav v Uzbekistanu) in sodišča, se
 res  ne gre šaliti. Branko Soban
Ljubljana, 22. septembra (STA) - Tradicionalna dirka za pokal narodov, ki jo bo konec tedna gostil latvijski Kegums, je vrhunec sezone za dirkače v motokrosu in tudi prestižno tekmovanje za velesile tega športa. Tudi Slovenci imajo na tej dirki svoje cilje in želje, v Latvijo pa tokrat odhaja močna zasedba s Timom Gajserjem, Klemnom Gerčarjem in Jernejem Irtom. Tekmovanje, na katerem vsako reprezentanco zastopajo trije dirkači v različnih razredih, ki se nato v medsebojnih bojih merijo za čim boljše uvrstitve in prestižno zmago, ima že dolgo tradicijo. Slovenci prav v vrh ne morejo poseči, se pa v močni konkurenci (letos bo nastopilo 34 ekip) skušajo najboljšim kar najbolj približati. Prvo sito je že sobotna kvalifikacijska dirka, v kateri je le 19 neposrednih vstopnic za nedeljski finale, eno mesto pa je nato na voljo še za zmagovalca finala B v nedeljo pred glavnim dogodkom. "Najprej seveda pričakujemo finale A, potem pa upamo, da bo še kaj več. Menim, da je realna uvrstitev nekje med 10. in 15. mestom, če bomo višje do desetega, bomo že lahko odpirali šampanjec," je pred odhodom na 1800 km oddaljeni sever Evrope razmišljal vodja ekipe Herman Jakolič. Teren v Kegumsu slovenski udeleženci dirke že poznajo, vsi so v preteklosti tam že tekmovali. V zadnjih letih je bil pokal narodov tudi v Belgiji, kjer so steze izrazito peščene, podlaga v Latviji pa je Slovencem bolj domača. Sicer tudi delno peščena, a bolj trda in bolj podobna takšnim, ki so jih navajeni doma. Prvo ime slovenske ekipe bo Tim Gajser, ki je nedavno zelo uspešno končal prvo pravo in celotno sezono svetovnega prvenstva. Na koncu je bil peti v razredu MX2, res pa je, da bo v Kegumsu tekmoval v razredu MX open. "Zamenjal sem razred, ker smo ugotovili, da sicer ne bi imeli nikogar, da bi vozil v razredu open. A to mi ne bo predstavljalo težav, rad vozim na 450-kubičnih motorjih in ne pričakujem zapletov," pravi sveži 18-letnik, ki si želi čim boljše uvrstitve tudi na sklepni dirki sicer zelo uspešne sezone. "Pričakovanja so velika, prva so seveda povezana z uvrstitvijo v finale. A z malo sreče to ne bi smela biti težava, upam, da bomo čim višje. To so kot olimpijske igre za nas, vsi so tam in vsi te spremljajo. Smo mlada ekipa in imamo zelo dobre možnosti," dodaja Gajser, ki bo na tem tekmovanju kljub rosnim letom nastopil že četrtič. Še en nastop več ima za Slovenijo Klemen Gerčar. Tekmoval bo v svojem standardnem razredu MXGP, v Latviji pa se bo na motorju prvič resneje preizkusil po nekajtedenskem premoru zaradi poškodbe gležnja. "Na dirki DP v Šentvidu sem si poškodoval nogo. Zdaj sem bil dvakrat na motorju, bolečin ni več. Mogoče ne bom stoodstotno pripravljen, bo pa več volje, upam, da se bo vse skupaj 'pokrilo'. Vesel sem, da sem del ekipe in prepričan sem, da se lahko visoko uvrstimo. Lani nam je ponagajala sreča, letos pa imamo še več izkušenj. Prvi cilj je neposredno priti v finale A, vsaka uvrstitev pa bi bila uspeh," pa pred dirko razmišlja Gerčar, Slovenijo bo zastopal v razredu MXGP. "Osebno nimam velikih pričakovanj. Zame je to nagrada, ker sem bil izbran kot tretji voznik za to tekmo. Od ekipe pa pričakujem veliko, Klemen in Tim sta vrhunska tekmovalca, sploh Tim je imel letos nekaj izjemnih dosežkov. Letos imamo
 res  dobre 'šanse', da izboljšamo najboljši izid na pokalu narodov, od sebe pa pričakujem uvrstitev med 15 in 20 v razredu MX2," je pred dohodom v Latvijo dejal tretji član ekipe Jernej Irt. Naslov bo branila Belgija, ki je slavila lani v nemškem Teutschenthalu, takrat so bili drugi Američani, tretji pa Italijani. Slovenci so lani ostali brez finala A, tudi zaradi smole, saj so imeli kar dve okvari motorjev in Slovenija je tekmovanje končala na osmem mestu v finalu B.
Morda
 res . V zgodovini je bilo veliko takih primerov in to se moraš včasih vprašati tudi sam. Po svoje pa je normalno, da o sebi misliš, da opravljaš ta posel bolje kot kdo drug. Najbrž bi bilo narobe, če ne bi tako mislil. A to še ne pomeni, da si nepogrešljiv. Stvari gredo naprej tudi brez tebe. Neko objektivno prednost pa dosežeš. Tisti, ki bo prišel za mano na ta položaj, bo potreboval kar nekaj časa, zlasti v mednarodnih relacijah, da se bo afirmiral, da se bo lahko suvereno pogovarjal ne samo o naših temah (saj drugih vsaka lokalna tema v Sloveniji ne zanima), ampak tudi o evropski valuti, globalizaciji itd. To vidim tudi pri drugih premierih - novincih.
Ljubljana - Za zdaj še neznani predrznež je v zadnjih devetih dneh vdrl v delavnico na Nazorjevi. Nič kaj dosti ni pomišljal, temveč je pograbil in odnesel precej težko kovinsko blagajno, v kateri je bila lepa vsotica denarja in še 200 ročnih ur najrazličnejših znamk. Vse skupaj je bilo vredno okrog tri milijone tolarjev. Ne ve se, če si je vlomilec delavnico vnaprej ogledal oziroma če je preverjal, ali so zaposleni
 res  na dopustu. K. D.
Ljubljana - Zapostavljanje financiranja nujnih naložb v vodnogospodarsko infrastrukturo se je v Sloveniji vleklo vse od leta 1990. V tem času je država doživela dve katastrofalni poplavi, posamezna območja pa več lokalno omejenih poplav. Vsi dosedanji predsedniki vlad in okoljski ministri so sprva obljubljali izdatnejše proračunsko financiranje in izboljšanje razmer, ko bo ustanovljen republiški vodni sklad. Do tega je lani prišlo. Se zato ne zgolj vodnemu gospodarstvu, temveč predvsem območjem po državi, kjer visoke vode povzročajo narodnogospodarsko škodo,
 res  obetajo boljši časi?
"Na lešu
 res  nisem več navajena teči. Mislila sem, da bom imela večje težave, vendar jih ni bilo, saj sem poškodbe sanirala. Na Ptuju je predvsem dopoldan mir, pa tudi tek po travi mi zelo ustreza."
"Ko sem videla otvoritev, bi najraje zajokala. Ko vidiš tisto vzdušje in tiste ljudi, kaj doživljajo, mi je
 res  žal, da že prej nisem drugače trenirala, ker bi morda bila tam prisotna. Ne vem. Upam, da bom enkrat to doživela. Vsi naši atleti, ki so bili v Atenah, so imeli fenomenalne rezultate. Novinarji so rekli, da so bili nekateri na dopustu. Ali je to upravičeno ali ne, je veliko vprašanje. Rezultati niso bili ravno blesteči, so pa bili solidni, kljub temu pa so nekateri zaostali za svojimi rezultati."
Medtem ko so Poljaki po Nobelovi nagradi ves čas na novo odkrivali Mi$osza, saj ga prej niso kaj prida poznali, pa je zgodba s Szymborsko povsem drugačna. Poznajo jo domala vsi, od osnovnošolcev do odraslih. Tudi intelektualci in najvidnejši poljski pesniki se strinjajo, da je Szymborska
 res  velika pesnica. Toda Nobelova nagrada je bila vseeno presenečenje. Za marsikoga.
Ob slovesu nam je dr. Rebernik dejal "Goethe je nekje zapisal: 'Ničesar ne moremo spoznati razen tega, kar ljubimo, in večje spoznanje želimo o nečem imeti, močnejša mora biti ljubezen.' Oziroma ljubezen ni zadosti. Potrebna je STRAST. Če boste v svoji knjižničarski stroki to našo gospo, ki jo imenujemo knjižnica,
 res  ljubili s strastjo, vas bo nosila po rokah."
Maribor, 24. marca (STA) - Črn teden za Lufthanso. Ko si še ni niti opomogla od stavke pilotov, jo je doletela še nesreča letala hčerinskega prevoznika Germanwings. Preuranjeno sklepanje o vzrokih ne bi bilo na mestu, pa vendar poročanje medijev ni moglo izpustiti opazke, da je šlo za nizkocenovnika, piše Mitja Sagaj v Večeru. Precedens je, da gre za prvo nesrečo kakega evropskega nizkocenovnika. Če se izkaže, da je bilo strmoglavljenje povezano s tehnično okvaro, se bo to brez dvoma povezalo z varnostjo nizkocenovnikov. Ti bodo nato hiteli pojasnjevati, da je vzdrževanje njihovih letal brezhibno. Kar je
 res . Le če bi šlo za človeški dejavnik pri vzdrževanju, bi to bil resen udarec pregovorni nemški pedantnosti. A reči, da letenje z nizkocenovniki ni varno, bi bilo preuranjeno, predvsem pa neutemeljeno. Kar bi moralo skrbeti bolj, je dejstvo, da se celotna letalska industrija transformira v na nek način nizkocenovno, le da to ni tako očitno kot pri deklariranih nizkocenovnikih. A cenovna struktura letalske vozovnice med Evropo in ZDA hitro razkrije, da od kakšnih 450 ali 500 evrov voznina znaša 125 evrov. Pri običajni in uveljavljeni letalski družbi! Ves preostanek gre v žepe letališč, naftarjev ... Če bo torej nesreča odprla varnostna vprašanja zaradi morebitnega tehničnega vzroka, je na mestu, da se aplicirajo na celotno letalsko industrijo. Kajti danes se lahko prihrani le pri letališčih, medtem ko je povpraševanje na trgu že ustvarilo nizkocenovno okolje, piše komentator.
V središču Postojne smo na pustni torek spet dobili potrditev, da domišljija v pustnem času
 res  nima meja. To so potrdile številne maske, tako tiste, ki so sodelovale v pustni povorki, kot tudi maske nekaterih obiskovalcev. Poleg tradicionalnih kurentov in škoromatov, brez katerih pust ne bi bil pravi pust, smo lahko v povorki videli skupine, ki so na podlagi aktualnih tematik ustvarile zelo zanimive maske. Večina obiskovalcev je po koncu povorke odhajala z zadovoljstvom, nekaj pa je bilo tudi takih, ki so po zaslugi škoromatov domov odšli z dodatkom črne barve.
Po poletnem premoru, ki smo si ga Ilovarjevi lajšali z naskokom na jastoge na Mljetu, pomorom školjk in nebogljenih mehkužcev v Malem Stonu ter spoznavanjem čudovitega sveta travaric, se je bilo spet treba usesti za slovensko mizo in poreči moško ali dve. Tokrat nas je gostil Lieber v Gameljnah, kjer se sodeč po dognanjih naših obveščevalcev in po neverjetni količini Boljkovih kipov ter grafik zbirajo glavarji Smelta in kjer so se s slovenskimi endemičnimi posebnostmi za časa našega obiska seznanjali celo gostje iz združene Nemčije in daljne Japonske. Endemična posebnost je kakopak ajda, ki se je je kar trlo na jedilnem listu, pa tudi v okviru na steni, ki razkriva, kaj je Lieber postregel članom slovenske akademije. O slasteh zrezka Fičo, plošče Fiat 2100, piščanca Gagarin ali Gavrilovičeve salame, s katerimi se je dvainšestdesetega, med Lieberjevim službovanjem v Motelu Medno, mastil sam maršal, smo sicer lahko le ugibali. A ni bilo ugibanje nič kaj naporno. Z izjemo nekam vodene juhe iz lisičk in prevladujočega okusa po jajcih gratiniranih pehtranovih palačink Lieberjev spored ni kazal izrazitih padcev. V prijetni družbi ajdovih blinov (miniaturnih palačink) z rdečim kaviarjem, ajdovih rezancev z jurčki in na maslu popečenih prepelic, klobase v vinu, teh in onih jedi s polži, postrvi v ajdi in bržolic so pač izstopale odlična goveja juha s, seveda, ajdovimi žličniki, hrustljavi telečji zrezek po starodunajsko, iz katerega jajčne kamižole so dišali koščki orehov, in rahla ajdova omleta z brusnicami. Lieber je morda
 res  po ljubljansko drag naslov za protokolarna kosila in večerje, a naslov z duhovitim sporedom jedi, s specifično (ajdovo) potezo, brez odbijajočega napuha glede gostilniške opreme in z domačo, poznavalsko besedo gospodarja Borisa osebno. Kljub mestoma izvrstni ponudbi vina - naj poleg Černetovega refoška omenim le razposajeni Skočajev merlot - bi se mu prilegel kak monogramiran sod ali steklenica, pa večja pozornost tam zaposlene delovne sile, da ne bi bilo treba sredi glavne jedi moledovati, potem pa že kar rjuti od žeje za kozarcem bogve kje zaostalega vina. Orkaduš.
Hoddle je imel prek medijev že dan pred tekmo hud dvoboj s trenerjem Manchester Uniteda Alexom Fergusonom. Tako kot med izgredi v Marseillu, je dišalo po krvi, bitka pa je potekala okrog vprašanja: naj igra Paul Ince, David Batty ali David Beckham? Ferguson je seveda navijal za svojega in Victorijinega (iz Spice Girls) Beckhama in - če ne bo igral - napovedoval katastrofo. Ta se je
 res  zgodila, čeprav se je Glenn Hoddle že po pičle pol ure odločil za premirje z najvplivnejšim angleškim trenerjem in Inca zamenjal s »Spice Boyem« iz Manchestra. »To je edino, kar se je obrestovalo: uveljavila sta se mlada Beckham in Michael Owen,« se je na novinarski konferenci branil Glenn Hoddle, ki mu je eden izmed reporterjev namenil »lekcijo«: »Izgubili ste zato, ker niste imeli Hagija - Paula Gascoigna.«
Za pot proti Korčuli smo izbrali trajekt. Stara Liburnija še vedno sopiha proti južnim krajem, na njeni palubi pa se že dve uri pred odhodom pojavijo ležalniki in spalne vreče - rezervirani najboljši kotički. Konec julija na trajektu še ni bilo pretesno. Udobje pa ... kakor za koga. V sezoni stane vozovnica za palubne potnike od Reke do Dubrovnika 44 mark, za najslabšo kabino pa 93 mark. Za avtomobil, krajši od 4,25 metra, je treba odšteti 125 mark.
 Res  imajo otroci 50 odstotkov popusta in na povratni vožnji stane dodatek za avto 25 odstotkov manj, toda take cene dajo marsikomu misliti. Še posebno, ker je vožnja dolga, saj traja od Reke do Dubrovnika polnih 20 ur (čas plovbe malce niha, odvisno od postajališč). Ladja je še najprimernejša za tiste, ki se na njej »utaborijo« - poiščejo si primeren kotiček, privlečejo iz nahrbtnika sendviče in pločevinke, potem se zavijejo v spalno vrečo ter upajo na mirno morje in noč brez dežja, naslednje jutro pa se prebudijo nekje med Hvarom in Korčulo. Sicer stane skromna večerja med tisoč in 2500 tolarji, malo pivo in sokovi pa so po 350 tolarjev.
Saj kar gre… Večji problem je, kadar se tvoj pogled na rešitve ne sklada s pogledi investitorja. Po svoje pa ima majhnost Slovenije tudi svoje prednosti, večja je preglednost. Je pa
 res , da se je treba za svoje ideje pošteno zagrebsti. Arhitekt kot ustvarjalec se mora predvsem boriti za svoje ideje.
Prizidek zveni, kot da ni novogradnja, pa je, le da se nečesa drži. Lahko posegajo zelo nasilno, lahko tudi ustvarjalno. Prizidek k Narodnemu domu se mi zdi smiselna odločitev. Sodeloval sem na natečaju, a moj projekt ni bil sprejel. Tam sem naredil radikalno soočenje starega z novim. Kljub temu, da je to eden mojih boljših projektov, ni bil izbran. Z drzno konstrukcijo, nekakim steklenim stolpom, ki se navezuje na starorimski zid, bi uslužbence državne uprave postavil za steklo, na ogled meščanom, transparentno, demokratično, kakršna naj bi država pač bila. To bi bila za Celje druga revolucija in z njo bi se
 res  proslavili.
Vse to vam seveda pravim, ker mi je Ralph Fiennes neznansko všeč in rada komentiram stvari, ki so mi všeč. Nazadnje sva se z Ralphom videla v filmu Spider. Bila sva sama doma, kar je neizmeren užitek, ker ne maram gledati filmov s svojimi najljubšimi igralci v kinu. Kadar nekdo tako zelo ljubi svojega igralca, čeprav včasih tudi brez najmanjše šanse, da bo kdaj zagotovo
 res  tvoj, težko prenašaš, da tip trpi na platnu pred toliko ljudmi, da poljublja žensko, s katero se seveda identificiraš, okoli tebe pa sedi vsaj še dvajset takih. Pustimo zaenkrat ob strani dejstvo, da zna Ralph res tako lepo trpeti in da se poljublja božansko, da prav pomisliš, da nekaj takega ne more biti zaigrano. Sedela sem torej doma, nepremično, na kavču, sama, prav zares zadovoljna, ne glede na to, da Ralph v filmu zares tako lepo trpi. Zadovoljna sem bila zaradi nečesa bolj preprostega - Spider je edini film, v katerem mojega najljubšega igralca nobena od bab ne požira s poljubi, ugrizi, objemi in kaj so še vsa ostala dejanja izkazana v afektu. Sicer Ralph v filmu svojo mamo gleda, kot da ga bo zdaj zdaj požrla, a to je že druga zgodba.
Franček se še vedno giblje v filmskem svetu, ugotavlja pa, da slovenskemu filmu, ki mu je sredi šestdesetih let še uspelo usklajevati marksistični pogled na svet in gledljivost, zmanjkuje sape. Predlaga, naj Vibin programski svet sestavljajo zgolj ljudje, mlajši od 35 let. Predlaga tudi, naj bi posneli film o dražgoški bitki. Srečal se je namreč z avtorjem monografije o tej bitki Ivanom Janom in njegova študija ga je prepričala, da ta veličastni in zanimivi dogodek potrebuje filmsko obdelavo. Sprva je Franček prepričan, da bi lahko s Karpom Godino film posnela zelo hitro, vendar se čez nekaj let, ko projekt končno zares izbruhne, njegov scenarij raztegne na šest gigantskih epizod. Sredi projekta pa se mu zahvalijo za sodelovanje, ker želijo filmarji priti do še boljših rezultatov. Projekt se konča s popolnim fiaskom,
 res  pa je, da nikdar dokončana Dražgoška bitka Vibi življenje podaljša za desetletje. Politika je namreč za Dražgoško bitko zagotovila denar, s katerim si je filmski zavod kupil prepotrebno opremo. Franček spozna, da je za umetnost dobro, če se kdaj pa kdaj skurba s politiko.