Prikazujem 1-20 od 283 konkordanc.
ŠEMPETER PRI GORICI - Tisti atleti, atletinje in njihovi trenerji, ki so prišli na prizorišče državnega dvoranskega prvenstva v atletiki prek Ajdovščine, so se vozili počasi. Sunki burje so bili tako močni, da so prevračali tovornjake, nič kaj prijetna za voznike pa ni bila niti
 sodra . V Hitovi športni dvorani v Šempetru pri Gorici se je vse odvijalo hitreje, nekateri slovenski atleti in atletinje pa so pred vrhuncem dvoranske sezone, svetovnim prvenstvom, ki bo od 5. do 7. marca v Budimpešti, prikazali dobro pripravljenost.
Za potešitev radovednosti si oglejmo le 10 temeljnih vrst trdnih padavin. Najprej so tu ploščice, zvezdice in stebrički, ki jim sledijo igle, ježki, ročke ter spački. Zadnje tri vrste so nekoliko bolj domače, saj je verjetno že marsikdo med vami slišal ali se celo v živo seznanil z babjim pšenom (sem spada tudi
 sodra ), ledenim dežjem in točo. Gonilna sila za tako raznovrstno paleto snežnih kristalov so seveda zakoni narave.
KOČEVJE Neurje je včeraj okoli 14. ure udarilo tudi na Kočevskem. Črni oblak, ki je pred tem nad Dolenjo vasjo pri Ribnici izročil dež s točo, se je kmalu premaknil na Kočevsko med Gorenje in Stari Log, na razdalji dveh kilometrov. Nenadoma se je stemnilo, začelo je pihati, v gozdu je veter ruval manjše veje. Z vetrom je prišel dež, kmalu tudi toča, ki je bila sprva velika kot jajce, kasneje je več kot pol ure padala
 sodra . Nič se ni videlo. Ko je nehalo deževati, se je odprlo belo polje. Regionalna cesta je bila na tem območju ponekod popolnoma zasnežena, na dveh ovinkih je bila nekaj časa zaradi visokega žleda oziroma toče celo neprevozna. Toča ni prizanesla niti gozdu in bližnjemu sadovnjaku. Vozniki, ki so se takrat vozili mimo, so se križali, saj česa podobnega še niso videli. Sicer pa slika vse pove. (mgl) Foto: Milan Glavonjić
Nekaj minut po četrti smo na platoju pred jamo. Zadnje temeljite priprave, izmenjava izkušenj z ukrajinskimi kolegi. Po svoje čutimo nekakšen notranji sram, mi, ki smo prišli v opremi, ki je med proizvajalci v Evropi najkvalitetnejša. Na drugi strani pa imata naša spremljevalca skromno, doma izdelano opremo. V tem pogledu Ukrajina še dolgo ne bo v Evropi. Toni, Tomaž, Matej, Beno in Igor se za Volodjo odpravijo proti dvorani velikih kristalov. Šutko, Franjo, Jani, Milan in jaz pa se posvetijo fotografiranju in dokumentiranju vhodnih delov. Jamo Mlinki so začeli raziskovati leta 1962 in raziskali so dobrih 14 kilometrov rovov, z neutrudnim delom ob širjenju ožin pa je imela jama ob našem obisku 22 kilometrov skupne dolžine. Naša vodiča optimistično pričakujeta, da bodo odkrili še nekaj rovov. Jama leži v bloku
 sodre , približno 60 metrov pod površino zemlje. Za temi suhoparnimi podatki pa se skriva mnogo več. Takoj po vstopu nas pozdravi bleščeči svet kristalov. Volodja nam obrazloži trenutno pozicijo, kajti že po nekaj metrih rovov postane orientacija velik problem. Pri tem ne moremo mimo tihega občudovanja tega fanta. Z baterijsko svetilko poljskega porekla in navadno volneno kapo nas spretno vodi po ozkih labirintih. V nasprotju z njim spustim nekaj sočnih kletvic, ko ni prostora za glavo ali rame, ko pot curlja po telesu, ko karbidka ovira gibanje. Kje so tiste naše lepotice, kjer se lahko nemoteno sprehajaš in opazuješ kapniške lepote? Pa vendar! Saj nas je ravno ta razlika pripeljala v ta čudoviti svet kristalov.
Za Slovenijo je značilna reliefna in klimatska razgibanost, zato so tudi padavine nadvse raznolike; dež, sneg, pršenje, slana,
 sodra , toča, megla... Imate meteorologi za te zadeve morda drugačna poimenovanja?
5 črk: AMANN, ANAPA, ETAPA, FAKIR, ILIOS (drugo mesto za Trojo, Ilion), KAČAR, KORAK, KRIER (nemški arhitekt, Rob), LLANO, NATIČ, NENAD, NOŽEK, OMAKA, PETAN, RESEN, SENAR, SIRAR,
 SODRA 
V tednu, ki se končuje, je muhasti april prekosil samega sebe. Nenazadnje nam je v enem samem dnevu postregel s pomladnim soncem, močnim vetrom, dežjem,
 sodro , točo in nazadnje snegom. Ko je bil v Ljubljani že sneg, so se na Obali greli na 20 stopinjah.
Noč na 27. april je bila sorazmerno mila, so spomnili. Podnevi pa: sneg. "Ob prihodu hladne fronte 27. aprila dopoldne se je območje padavin širilo od severa proti jugu. Zlasti na jugu in deloma v osrednji Sloveniji se je do zgodnjega popoldneva precej ogrelo, ob severni meji pa istočasno močno ohladilo. Na sami fronti so nastajale nevihte z nalivi, s
 sodro  in točo, ohladitev pa je v večjem delu države potisnila mejo sneženja do nižin," so opisali dogajanje na praznično sredo, ki nam je prinesla vse: sonce in jasno nebo, veter, težke oblake, bliskanje in strele, dež, točo, sodro in nazadnje celo sneg. Ponekod ga je zapadlo tudi nad 20 centimetrov, v Topolu pri Medvodah, na primer, kar 35.
Zdaj je bila koča odprta. V in ob njej so že vedrili štirje pohodniki in dva domača pastirja. Dež in
 sodra  sta nas združila za skoraj celo uro. V tem času se je v travi okoli koče nabralo kar nekaj povsem drugačne beline od narcis - za grahovo zrno debelih ledenih kroglic. Je pa bil to tudi čas za prijeten klepet.
Zime je konec, čeprav je sploh ni bilo, in že je tu nova sezona muharskih tekem, ki se je kot ponavadi začela v RD Jesenice. Tam se je na tradicionalni trasi zbralo 76 tekmovalcev v 19 ekipah v vremenu, ki je bilo za jeseniško tekmo malce prelepo. Ker je bil prvi april, bi pričakovali, da je vse skupaj šala in da bo pred koncem tekme vendarle začel pihati močan veter, ki bo po vsej verjetnosti nosil
 sodro . Pa se to ni zgodilo. Vseeno je tradicionalno nenaklonjeno vreme poskrbelo za nekaj kapelj dežja in oblačno vreme, pred koncem pa tudi za ohladitev.
Vreme mi res ni ugajalo: mraz, dve stopinji Celzija in sneg. Tako kot Garzelli (lanski zmagovalec Gira), Pantani in Ullrich sem mislil odstopiti, a so me prepričali, da se moram privaditi tudi na to. V treh tednih Gira bo vsaj en dan tak, kot je bil sobotni. Dobro sem se oblekel in prestal dan, čeprav sem bil pet ur moker, je pojasnil Valjavec in dodal: V tretji etapi me je izučilo, da je prezgodnji skok in napad v klanec v dežju,
 sodri  in mrazu brez malce več ogrevanja lahko kritičen. Ko so me ujela vodilna skupina z Gončarjem, mi je v trenutku odrezalo noge in 60 kolesarjev me je prehitelo, preden sem prišel k sebi. Kolesar, ki se je zapodil za mano, je celo bruhal. V zadnji etapi se je Valjavec v lepem vremenu že odlično počutil, v manjši klanec pa je brez težav ulovil ubežnika Di Grandeja. Na zadnjem kilometru sem še navlekel našim iz moštva Fassa Bortolo, da je Petacci dobil zadnjo etapo. Upam, da se bo nadaljevalo lepo vreme, da bom pokazal več, je po koncu dirke povedal Valjavec. Murn in Kranjec sta pripeljala v ozadju.
Avtocesta na jug je bila prekrita z desetimi centimetri snega na pet centimetrov ledu, s piramidasto verigo ledene
 sodre  namesto prekinjene črte med pasovoma. Sneg se je kopičil na vetrobranskem steklu, medtem ko je na levi Beograd pogoltnila noč. Erik bi obiskal prijatelje anarhiste, ampak nam se je mudilo v Bagdad. Prav je prišlo pivo, ki je slovenskemu bobu med drvenjem proti Nišu dalo potrebno mehkobo za volanom. Kljub vsej pozornosti smo med pluženjem kupov snega izgubili sprednjo registrsko tablico. Na koncu avtoceste Bratstva in edinstva nas je mitničar okarakteriziral za avtobus in nam pobral astronomskih 70 evrov. Naš proračun je vidno hiral, pa smo bili še vedno v Evropi. V okolici Pirota smo utrujenost zatolkli s kupom mesa in frakeljčki slivovke. Previdni Bolgari so nas spustili naprej, čeprav jim arabska kaligrafija ni šla v račun. Sofiji smo se ognili v širokem loku. Nekje pred turško mejo smo na opuščenem postindustrijskem arealu izdelali fenomenalno repliko izgubljene tablice. Kmalu zatem smo padli v radarsko zasedo brez radarja in v maratonska pogajanja o višini takse na veter z Zahoda. Kako se svet spreminja, povsod en sam biznis, ampak bolj ko greš na vzhod, manjši je biznis: trgovinice, kioski, stojnice s predmeti, ki jih noče nihče, še najmanj prodajalci. Strogi turški kontrolorji so nas nagnali na leden veter in nas dobro vzeli pod lupo, čeprav še vedno manj kot večino drugih smrtnikov. Ko smo opravili s policijo, vojsko, carino, devizno in sanitarno inšpekcijo, se je za nami pognal trop sestradanih psov. Na prvem avtocestnem izvozu smo zavili do mesteca Havsa, parkirali pred slaščičarno in globoko izdihnili. Ne za dolgo, obstopili so nas ljudje, radovedni, naklonjeni, nam prinesli čaja in slaščic, nas povabili sem in tja, se slikali z nami v vseh mogočih kombinacijah in se strinjali, da je vojna en velik šit. Zadnji del poti do Istanbula je bil najtežji. Viharni veter je vodoravno šibal kepe snega čez cestišče, nevajeni vozniki so množično drseli v ograje ali drug v drugega, taki smešni karamboli, vse v upočasnjenem posnetku. Potem je padla noč, promet se je zgostil do bolečine, neskončne kolone rdečih luči so se s hribov spuščale v deset- ali kaj vem koliko milijonski Istanbul. Bil je petek, vse se je vračalo in zvračalo v epicenter. Absolutno fascinantno. Čeprav je ena od žariščnih točk velemesta, smo Taksim square našli bolj po naključju kot ne. V kotu ene od avtobusnih postaj so nas, popolnoma premočeni, čakali Erikovi prijatelji anarhisti, ki jih je celo Lešek nemudoma vzljubil, saj so nam nudili toplo zavetje in pivo v ekstra avtentični proletarski špajzi. Na prvi pogled rahlo paranoični fantje, na drugi pa ne brez razloga turška država sname rokavice, ko gre za oporečnike, kaj šele za ljudi, ki spadajo v skrajni sektor levega spektra. Ne vem, ali je bila slaba karma ali kaj, ampak v trenutku, ko sem ugasnil motor kombija, je v celi četrti zmanjkalo elektrike. Debate o boljšem jutri so utonile v soju sveč.Jutranja sivina je poetično nakazovala začetek ere mračnjaštva. Vsi krmežljavi smo se ob desetih privlekli do sejne sobe nekega delavskega sindikata, kjer so imeli predstavniki Živega ščita eno od mnogoštevilnih tiskovk. Občevanje z mediji jim je šlo dobro od rok, to da, drugače pa je eden od avtobusov fatalno crknil v Rimu, zaradi avtoritarnega vodenja konvoja je mnogo udeležencev dezertiralo, Kenneth OKeefe se je šel na turški meji frajerja, ni hotel pokazati potnega lista, kajti on da je državljan sveta. Turški mejaši so ga brez ceremonij izgnali nazaj v Italijo. Tam se je cirkus nadaljeval. Šele ko je vrli Kenneth ugotovil, da ga Italijani nameravajo ročno poslati v domovino, je iz zadnjega žepa pričaral (rezervni? ognjevarni?) ameriški potni list in v svoje presenečenje s to gesto tako razkuril karabinjerje, da so ga dejansko poslali tja, kamor spada. Gibanje je izgubilo svojega liderja, ampak liderji vznikajo kot gobe po dežju, če je klima ugodna, in tako je tiskovko vehementno izpeljala že omenjena dopisnica BBC, častitljivo sivolasa gospa Sue Darling. Odlično ji je asistiral John Ross, enooki aktivist, pesnik in deaktivirani dopisnik iz Južne Amerike za eminentno ameriško časopisno tvrdko. Imidž je s čustvenim štihom nadgrajevala mična blondinka, tako mlada, pa že Norvežanka, ki ni rekla niti besede, samo kljubovalno je zrla v obraz usodi, ki jo je okrutno ločila od zaročenca Kennetha. Idilo je malce kazil šofer in navigator Joe, ki je v rokah nevpadljivo mečkal modelček rdečega londonskega double-deckerja. Kaj se človek vrača v rosna leta, naj mu skočim po liziko, sem tuhtal, dokler nisem na modelčku opazil reklame za neko turistično agencijo. Glede na število prisotnih medijev je bilo mogoče sklepati, da je zanimanje turške javnosti izredno, glede na njihovo navijaško naklonjenost pa seveda, da je velika večina bralstva zelo proti tej vojni. Uradni del tiskovke se je iztekel v efekten konec. Medtem ko so najbolj eksponirani posamezniki dajali individualne intervjuje, se je nam prišlekom začela svitati realnost konvoja. Kot že rečeno, se je glavnina udeležencev razočarano vrnila na svoje domove, nekateri so znervirani nad počasnostjo sedli na prvo letalo in se podali v Aman v Jordaniji. Preostanek ekipe je bil popolnoma dezorientiran in tako hudo spričkan, da ga je družil samo še jasen pro- ali kontra- Kenneth OKeefe sentiment. Gibanje je bilo na tem, da razpade, še preden prestopi Bosporski most, se je zdelo. Natančnejši pogled je rahlo omehčal črnobelo tragikomedijo: skandinavski anarhisti so bili skupaj z nekaterimi posamezniki imuni na frakcijske boje, italijansko-kanadska naveza je že odbrzela naprej z lastnimi prevoznimi sredstvi. Ko je vajeti prevzela močna in odlično organizirana turška skupina in med drugim dodala nekaj kombijev, polnih ljudi, je na obzorju zamežikal žarek upanja. Prikazala se nam je Eva, polna afriškega sonca in dobre energije, in s sabo prinesla videokamero, ki nam jo je velikodušno posodil Andrej Kregar. Balkan sobranje je soglasno sklenilo, da naslednjega dne nadaljujemo pot. In potem se nam je priključil še domačin Faruk, marksist-leninist, socialdemokrat in zavarovalniški agent, vse v eni osebi. S tem je bil prag multikulturnosti in multinacionalnosti dosežen, vsaj kar se mene tiče. Poleg Faruka smo imeli Evo pravnico, ki je nekaj časa delala na evropskem sodišču v Strasbourgu, pa potem v BiH za Evropsko unijo, dokler ni vsega pustila in v Burkini Faso priskočila na pomoč pri izboljševanju šolskega sistema. Imeli smo Anniken, ki je pustila študij filma v Pragi, tako zelo jo je zrevoltiral Imperij zla, imeli smo Leška, ki je bil za WTO, Svetovno banko in vse to, ampak brez krvi prosim, pa Erika, ki je pisal pronicljivo zajedljive komentarje o svetovnopolitičnih fenomenih, obnašal pa se je za spoznanje bolj na prvo žogo. Imeli smo Marto, bodočo doktorico socialnih ved in hkrati ostrostrelno aktivistko, ki je znala, kot le malokdo, povezati stremljenja ulice z mehanizmi družbene nadgradnje, in naposled mene, ekstremnega sredinca, po domače fakiča, ki se rad ovija v iluzionistično togo nevtralnosti in prekriva krhko srčiko z avtoritativnimi gestami. Eva me je z užitkom klicala daddy. Popoldne smo prebili v orientalsko polikanih uličicah v okolici Modre mošeje in sekundirali Eriku in Lešku, ki sta hotela preizkusiti vse znamke turškega piva. Zjutraj smo se pognali čez Bospor, skozi ogromna satelitska naselja, v hribe in sneg. Babilon, babilon, mi je odmevalo v glavi, kadar komu od nas ni zvonil gsm, kot že celo pot. Bili so vrli slovenski novinarji s prošnjami za komentar o tem, onem in kdovečem. Bolj ko smo jim razlagali, da so tovrstni medkontinentalni pogovori za nas enostavno predragi, bolj vneto so klicali. Ko smo jim dali Leškovo številko, ki se je kot dober ekonomist oskrbel s turško sim kartico, in izklopili svoje brenčače, je ujma potihnila. Prekobalili smo se čez zadnjo gorsko verigo, pred nami se je zableščal biblično zasneženi anatolski plato. Srce mi je zapelo: uaha, neskončnost. In temu primerno prešerno je bilo vzdušje. Obešenjaške šale, Erikove vizije Novega svetovnega reda, samozavestne in zahtevne ženske: Faruk se je s težavo in počasi privajal. Ampak v Ankari se je debelo izkazal, ko nam je zorganiziral poln penzion v počitniškem domu sindikata učiteljev. Naslednjega jutra nam je pri stranki Svoboda in demokracija izboril sredstva za poln tank nafte, božji dar, saj so cene v Turčiji absolutno na evropskem nivoju. Mutlu, lokalni kontakt, nas je dve noči vodil skozi urbano kulturo, v lokale, kjer se je plesalo in pelo v kurdščini jeziku, ki je bil še nedolgo tega prepovedan. Samo še Armenci se vrnejo, pa bo pravici zadoščeno. Prvo noč, ravno smo povečerjali v veliki jedilnici počitniškega doma, ki je imela flair Mikličevega Pen kluba v Ljubljani, se je pred nami pojavil James Martone, dopisnik CNN-a iz Ankare, in nas zasul s kanonado vprašanj. Bil sem oportuno nesramen, in ko je Erik začel pomenljivo vstajati od mize, se je možakar pobral. Vprašanje, kako nas je zvohal, je neprijetno obviselo v zraku. Faruk je iz prsnega žepa potegnil dve do tri teorije zarote, jaz pa sem mu pariral z anekdoto o moji sestri, ki živi v ZDA in ki zadnje čase dobiva od mene prazne mejle, in ko sem jo enkrat po telefonu za hec pobaral, če jo kaj tare osama, osama, osama, je bila linija (prvič kaj takega) prekinjena. Poleg spoznavanja dražesti lokalne kulture, specifik turških računalniških tipkovnic in nočnega življenja je bila glavna tema postanka v Ankari pridobivanje vizumov. Nad sirskim vizumom smo kmalu dokončno obupali. Odnosi med Irakom in Sirijo so bili skisani že vse od časov, ko se je prej nadnacionalna stranka Baas razcepila na sirsko in iraško strujo. Od takrat so bili diplomatski stiki bolj ali manj zastrupljeni in zreducirani na minimum. Temu primerno je bilo tudi razumevanje sirskih konzularnih predstavnikov za naš projekt. V ponedeljek, 10. februarja 2003, je v Ankaro pribrzela turška predhodnica Živega ščita in se nemudoma spopadla s pridobivanjem iraških vizumov, ki jih večina ščitnikov še ni imela. Iraški ambasador se je izkazal za zelo spretnega občevalca z mediji, celo Jamesa Martona je vsaj malo očaral, a vizumov do polnoči še vedno ni bilo. Situacija je postala zaskrbljujoča, saj je bil naslednjega dne kurban bajram oziroma bajram aid-duha, eden največjih praznikov v islamskem svetu. Eva in še nekaj agilnih posameznikov se je odločilo za prenočitev, beri mehko zasedbo ambasade, v upanju, da bodo na ta način pospešili izdajo vizumov. Ostali smo se še enkrat potopili v čare nočnega življenja, najbolj izdatno Erik in Anniken. Vrnila sta se ob zori, vsa penasta, Erik pa še malce agresiven, turški policaji so bili tik na tem, da uporabijo strokovne prijeme. Bila je ena tistih noči, ko se pretirano bratenje z neznanci nenadoma sprevrže v hudo kri: Erik je v precej nejasnih okoliščinah ostal brez prebite pare. Zakaj je ves denar vlačil s sabo, in to v gotovini, je drugo vprašanje. Pepelnik je šel v steno, TV-sprejemnik je zaradi mojega čvrstega objema ostal cel, finančno stanje naše odprave pa je iz slabega zdrsnilo v porazno. Zjutraj smo na urgentnem sestanku po najboljših močeh redistribuirali cekine. Kljub najboljšim namenom je bilo jasno, da nas razen čudeža nič več ne more rešiti iz keš godlje. Prisrčno smo se zahvalili osebju učiteljskega doma za prijaznost in toleranco, se opravičili za Erikov pripetljaj in pospravili prtljago. Zunaj nas je čakalo presenečenje, naš kombi je sameval na zaklenjenem parkirišču, bil je praznik, seveda. Odbili smo ključavnico in vratarju za šipo vratarnice zataknili pisemce s primerno odškodnino. Opoldne smo imeli pred trgovskim centrom hibrid demonstracije in tiskovne konference. Bilo je ogromno robocopov, veliko novinarjev in manj občinstva. Ob koncu se je pojavila turška aktivistka in prizadetim razdelila potne liste z iraškimi vizumi. Uro kasneje smo se čez zasneženo anatolsko planoto zapodili na jugovzhod, kmalu ujeli Salihov kombi in dirkali z njim do postanka v soteski med vulkanskimi tritisočaki. Vrvež kamionov, avtomobilov, družin, posameznikov in od utrujenosti izpraznjena glava in topa čutila. Potovanje je smiselno samo, če ga opravljaš spočit in brez peze časovnih rokov. Še posebej, če je ta rok začetek ameriške virtualne in realne vojne: bomo prišli pravočasno, bomo prepozni? Bila je noč, ko nas je obliznil soj južne prestolnice Adane. Dobro uro kasneje sem prekinil brundanje dizelskega motorja, pod palmo, ob morju, Iskenderun. Pričakal nas je Ahmet, priljuden človek, na meji med možakarjem in starcem, ki je od Mutluja prevzel štafetno palico skrbi za nas. Malo smo se sprehodili po lepo osvetljeni rivi. S hribov nad nami so pikirale hladne zračne mase, ostra svežina je odnašala na odprto morje vonj pristanišča in turizma. Za hribi je bila Sirija. Ko smo se oskrbeli s pripomočki za sproščanje popotniških krčev, smo se odpeljali v hrib in se nastanili v ledeno mrzlem stanovanju Ahmetove sestre, ki je na Švedskem zaključevala epopejo z imenom začasno delo v tujini. Pričakal nas je Abdul, Ahmetov protipol. Ahmet, intelektualec, odvetnik zatiranih, dokler mu režim ni odvzel odvetniške licence, Abdul, delavec, street-fighter, zatirani, totalna faca, arhetip proletarca, s stisnjeno pestjo ob baskovki, izpod katere je silila neupogljiva gošča kodrastih las.
Nekaj kilometrov vožnje je dovolj, da se znajdemo pred jamo Kristalnaja. Jama leži visoko v pobočju. Jura in Bogdan nas odpeljeta po poti, kjer je bilo potrebno mnogo rovov razširiti, vije pa se tudi skozi številne meandre. Jama je v določenem delu urejena za turiste in tako predstavlja ugoden poligon za Franja, ki s kamero skrbno dokumentira čudovite kristale, ki jih je narava oblikovala v sodri. Na žalost so mnogi med njimi uničeni zaradi podpisov nekaterih predhodnih obiskovalcev. Obenem nas to spomni, da tudi pri nas dostikrat ni prav nič drugače. Večino rovov v tej jami so s težkim delom poglobili in razširili domačini in s tem omogočili turistom ogled teh lepot. Najlepši deli pa le niso dostopni navadnim turistom in na tem mestu se zadržimo najdlje. Obisk rova, kjer prevladujejo čudoviti beli kristali
 sodre , nam vzame dobro uro prijetne hoje, ob koncu poti pa se priključimo skupini na turistični poti, ki ima tudi uradnega vodiča. Pred jamo se še slikamo in se napotimo proti dolini. Globoko pod sabo opazujemo ukrajinske ženičke, ki kopljejo krompir. Borno letino, ki jo nudi iztrošena zemlja, pobirajo ročno.
npr. ploski, luskasti kristali, zaradi katerih na snegu nastane gladka drsna plast, ali pa okrogli delci babjega pšena,
 sodre , ki se slabo vežejo med seboj. Zdi pa se, da se MRSO najbolj pogosto moti prav v zvezi z nastajanjem debelozrnatega srenca (zarame-juki). Če bo raziskovalcem uspelo določiti vremenske okoliščine, zaradi katerih nastane takšna plast, bo MRSO postal mnogo zanesljivejše orodje za napovedovanje plazov.
LOGATEC Mokra in ledena cesta je bila v soboto dopoldne skoraj usodna za 47-letnega nemškega državljana, ki se je z motorjem znamke yamaha peljal od Unca proti Kalcam. Na delu ceste, kjer je bila ledena
 sodra , je izgubil oblast nad motorjem in padel. Motor je med drsenjem odneslo s ceste, voznika pa pod avtomobil, s katerim se je prav takrat mimo pripeljala 51-letna državljanka Velike Britanije. Motorista so hudo ranjenega odpeljali v Klinični center, kjer so se zdravniki kar nekaj časa borili za njegovo življenje. Uspešno so ga oživljali, vendar naj bi imel poškodovano hrbtenico. (og)
Od 1. do 3. septembra bo na vreme pri nas vplivalo višinsko jedro hladnega zraka, ki se bo v začetku tedna pomaknilo proti vzhodu. Neurje.si poroča, da je mogoče pričakovati tudi močnejše nevihte z nalivi in sunki vetra, izvzeta nista niti manjša toča ali
 sodra . V tem pogledu se najslabše piše zahodnemu delu države. "Proti osrednji Sloveniji bodo nevihte predvidoma nekoliko izgubile na moči, vendar se lahko linija na skrajnem vzhodu države dopoldan ponovno nekoliko okrepi," so zapisali. Sonce se morda še lahko pokaže, a se nevihte in plohe ne bodo dale. Tudi popoldne in v večernih urah lahko po vsej Sloveniji nastanejo močnejše nevihte z močnejšimi nalivi, sunki vetra in točo.
Veliko večino igre prebiješ sam, kar mi sprva ni bilo kul. A nato sem pomislil - bi me bilo enako strah, če bi bil v družbi?l doživeti pripovedi o tem, kako uletim v sobano, naphano s pol ducata do zob oboroženih nasprotnikov? Pazi, stari, , ugledajo me. Njihova pozornost se hipoma preusmeri name in toča krogel me čepečega stisne v bran prevrnjene mize, kjer mi je dovoljen kratek premislek. Vdihnem. Izdihnem. Nejeverno razširim oči, saj se dva metra stran parkira sovražna granata, ki jo spremlja
 sodra  svinca s krilnih položajev, kamor so se grdavži pomaknili. Pametni prašički, pametni. Čas je, da krenem. Preklop dojemanja resničnosti in vse se upočasni; zaplavam skozi realnost kot skozi stopljen medenjak; za menoj raznese bombo, da udarni val razbije niz stekel in razprši drobce vsepovsod; sem že pri prvem barabinu, ki se skriva za stebrom; šotganka ga spremeni v škrlaten pršec, udje odletijo na vse strani; preklopim na strojnico ter filmsko spektakularno potamanim zaljubljeni parček, ki me šica iz odprte pisarne; na vrsti je četrti, k
9. če je polnilo prelahko, lahko v notranjost vstavimo kovinsko žico, obdano z vato in klejem ali
 sodro . Napolnemo glavo, vstavimo oči in nazadnje prelakiramo, kot je bilo popreje opisano.
ŠKOCJAN NA DOLENJSKEM - Poletje se še sploh ni začelo, pa z neba že padajo ledene kroglice. Današnja dopoldanska toča ali
 sodra  je tako presenetila bralko Stanko iz okolice Škocjana na Dolenjskem.
Vodoravno: ptica, kreten, Rimini, alanin, VE, Eka, Koper, AS, Naab, Kalimantan, Carnap, starinarna, EK, Triolet, arnika, Ika, Vid, Irgolič, vat, anilin, etat, Antares, etan, Alec, dnina, neon, RA, Rona, Saracen, Krk, RS, Ann, Alemani, Krek, rasa, spiranje, IV, rep, amaro, cev, Torre, blok, acetilen,
 sodra , srk, sarin, NN, Izola, Ensor, bat, Dolomiti, kineta, Opel, Mciri, arak, Oleg, Elba, italika, AP, Bol, EL, tantal, Nanak, Natko, seme, Ane, SO, Irak, tkanina, ŽM, Nao, aar, sak, Remark, etamin, Lerida, oratar.