Prikazujem 1-20 od 122 konkordanc.
Je, od karikature je. Ko sem ta dogodek opisal svojemu učitelju
 tehničnega  risanja, sem naletel na drugačen odziv. Rekel mi je, da naj pogledam skozi okno, da naj opazujem naravo in lepote in to narišem. Od takrat naprej je ustvarjalna nit vsega mojega ustvarjanja cvetje. Ampak izmišljeno, takšno iz mojega sveta, iz domišljije. Uporabljal sem mnoge tehnike, največ pa tuš.
»Pravzaprav ni. Imeti moraš nekaj sposobnosti za matematiko in morda še za
 tehnično  risanje. Poleg tega pa samo še zdravo pamet.« Za trenutek je obmolknil, preden je nadaljeval. »Ampak ko sem rekel navaden, nisem mislil tega. Hotel sem reči, da povprečen moški v življenju naredi nekaj slabih in nekaj dobrih stvari. Verjetno ni moških, ki ne bi nikoli naredili nič slabega. Po mojem ni niti enega.«
Proti koncu 19. stoletja so angleški izdelovalci svinčnikov začeli uporabljati oznake za njihovo trdoto: H (hard) je pomenilo trdo, B (black) pa črno. Nekoliko kasneje so črki pripeli še številko, ki označuje stopnjo trdote. Najtrši je svinčnik H, najmehkejši pa B. Oznaka F (firm) pomeni, da svinčnik lahko ošilimo v zelo fino konico. Stopnjo trdote pa nekateri proizvajalci označujejo tudi s ponavljanjem črke. HH na primer pomeni zelo trdo, HHBBB pa zelo trdo in črno mino. S HB so označeni svinčniki za vsakdanjo rabo. Trši so primerni za
 tehnično  risanje, mehki pa za bolj umetniško rabo.
bojazen, da bi se utegnilo kaj podobnega zgoditi tudi z novimi slovenskimi standardi SIST, saj so mi z USM sporočili, da po navodilih pristojnega ministrstva praviloma privzemajo mednarodne standarde iz
 tehničnega  risanja ISO 5456/1-4. Njihove izvirnike za sedaj hranijo le v angleškem jeziku, ker za prevajanje ni sredstev; ti standardi torej še nimajo zakonske veljave. Na USM se sicer zavedajo, da z nekritičnim prevzemanjem tujih standardov ignorirajo domače znanje, o katerem sicer ne dvomijo; njihov predstavnik mi je namreč sporočil, da v nobeni tuji knjigi ni zasledil tako sistematičnega pregleda projiciranja kot v mojem učbeniku »Tehnično risanje« (poleg drugih sem ga že pred časom napisal za študente FAGG) in prej omenjenih člankih. Vendar naj bi nas po mnenju USM upoštevanje mednarodnih standardov
bojazen, da bi se utegnilo kaj podobnega zgoditi tudi z novimi slovenskimi standardi SIST, saj so mi z USM sporočili, da po navodilih pristojnega ministrstva praviloma privzemajo mednarodne standarde iz tehničnega risanja ISO 5456/1-4. Njihove izvirnike za sedaj hranijo le v angleškem jeziku, ker za prevajanje ni sredstev; ti standardi torej še nimajo zakonske veljave. Na USM se sicer zavedajo, da z nekritičnim prevzemanjem tujih standardov ignorirajo domače znanje, o katerem sicer ne dvomijo; njihov predstavnik mi je namreč sporočil, da v nobeni tuji knjigi ni zasledil tako sistematičnega pregleda projiciranja kot v mojem učbeniku »
 Tehnično  risanje« (poleg drugih sem ga že pred časom napisal za študente FAGG) in prej omenjenih člankih. Vendar naj bi nas po mnenju USM upoštevanje mednarodnih standardov
Osnovni risarski gradniki so črta (enostavna ali lomljena), krog, lok, elipsa, mnogokotnik in besedilo (uporabimo lahko poljuben nabor znakov, nameščen v Okna). Črtam (drugim gradnikom pa ne) lahko rišemo vzporednice. Vse gradnike lahko premikamo, zrcalimo (prek poljubne črte), vrtimo in jim spreminjamo velikost. Črte lahko končamo različno: posnamemo ali zaokrožimo vogale, odrežemo na stičišču z drugo črto, podaljšamo do druge črte in še marsikaj. Na voljo nam je tudi šrafiranje: zapolnjeno, s črtami in z vzorci. Na sliko lahko postavimo že pripravljene slike simbole, ki jih lahko izdelamo kar v samem ciciCAD. Sliko lahko tudi kotiramo na nekaj različnih načinov. Pri risanju si lahko pomagamo tudi s predlogami, ki so v bistvu le vnaprej pripravljene risbe. Ob programu že dobimo predloge za
 tehnično  risanje, v katere je vrisana običajna tabela.
Pomemben del priprav na veliko noč je blagoslov jedi na veliko soboto. Po navadi gospodinje pripravijo jerbas ali pleteno košaro. Slednje izdeluje Janko Marinč iz Kočevja, ki se je te spretnosti učil v Rokodelskem centru Ribnica, kjer je obiskoval pletarsko šolo. Zdaj je že toliko vešč v izdelavi košar iz leskovih vej, da je postal mentor bodočih pletarjev, opravil pa je tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo. Učitelj
 tehničnega  risanja ima zdaj torej še poklic pletarja.
ilan Bizjak, rojen v Repnu, kjer tudi prebiva, že desetletja ustvarja slike na kraško tematiko. Svojo prvo samostojno razstavo je imel leta 1983, še pred tem pa se je udeleževal bienalov amaterskih umetnikov v sklopu društva Tabor na Opčinah. Veliko je razstavljal tudi na skupinskih razstavah. Je član umetniškega društva Endas iz Tržiča. Najraje slika podobe kraških vasi in šopke kraškega cvetja, o sebi pa pravi, da Kras nosi v srcu. Za začetek bi vas vprašal, kdaj ste se začeli ukvarjati s slikanjem? Mislim, da mi je bilo usojeno že pod materinim srcem. Vedno sem nekaj iskal, vedno po nečem stremel, z ničimer nisem bil zadovoljen, če lahko tako rečem. Na openski srednji šoli sem se pri profesorju Aljoši Veselu navdušil za
 tehnično  risanje. V šoli sem pač imel barvice in svinčnike, s katerimi sem risal prve figure. Poskusil sem se tudi v oblikovanju lesa, kaj kmalu pa sem presedlal na olje, tempero in akril. Ste imeli pri risanju oz. slikanju kak zgled? Vedno sem se spraševal, “Kje se je učil prvi učitelj?”. Začel sem kot samouk. Veliko mi je pomagalo branje knjig, iz katerih sem se priučil barvne tehnike, ustvarjanje pa mi je počasi začelo prinašati prva zadoščenja. Rekel bi, da sem se tedaj srečal s samim seboj. Vaši najljubši motivi so prav gotovo kraške podobe. Kras je moja domačija, sem sin Krasa, Kras je del mene. Na Krasu je neskončno podob in motivov. Poskusil sem se tudi v drugih tematikah, na primer v portretiranju, najbolj pa mi pri srcu ostaja kraška pokrajina. Mnenja sem, da se človek umetniške žilice ne more naučiti. Meni je bila ljubezen do slikanja že nekako prirojena, prišla sva skupaj na svet, če lahko tako rečem. Nisem imel pa možnosti, da bi ta svoja zanimanja tudi študijsko izpopolnjeval, vseeno pa sem v to svojo nadarjenost vlagal veliko truda. Človek mora pač priti do svojih rezultatov in zadoščenj. Vsak naj bo najprej sam sebi učitelj, takoj zatem pa še sam svoj kritik. Učimo se pač vsak dan, vse življenje. Ste se mogoče po kom zgledovali? Ne upal bi se tega trditi. Odločil sem se za čisto samosvoj stil. Vsak pač slika tako, kot mu najbolj prija. Pri slikanju ne gledam, da bo slika drugim všeč ali, da jo bo kdo čim prej kupil. Slikam,
Zaradi športnih obveznosti je šolo začasno postavil na stranski tir: "Po šolanju na Gimnaziji Poljane v Ljubljani sem se vpisal na gradbeno fakulteto, a sem po enem letu odnehal, ker mi ta študij ni dišal, po drugi strani pa bi se moral dodatno učiti še
 tehničnega  risanja, ker nisem hodil na srednjo gradbeno šolo. Vseh obveznosti ne bi mogel uskladiti s športom, zato sem se prepisal na ekonomsko fakulteto. Nameravam jo končati, ampak trenutno je na prvem mestu rokomet."
Da je dr. Jože Duhovnik pred tednom dni v tajnosti ustanovil novo stranko – Krščanskodemokratsko stranko –, ni nič posebno presenetljivega. In to iz treh razlogov. Prvič, ustanavljal jo je tajno, ker je kot dolgoletni član nekdanje Peterletove SKD izkusil prakso tajnih strankinih klavzur, ko se je vodstvo zaprlo pred javnostjo na posvete, na katerih so razčiščevali in umirjali nesoglasja ali pa iskali soglasja za nove strategije. Drugič, ker je od devetdesetih let naprej gojil politične ambicije, ki pa mu jih doslej nikoli ni uspelo povsem uresničiti. In tretjič, po propadu SKD ni skrival razočaranja in se ni vključil v druge stranke, le za kratek čas v NSi. Pot Jožeta Duhovnika do sobotne ustanovitve KDS se je začela leta 1990. Tedanji profesor na ljubljanski fakulteti za strojništvo (študentom je predaval strojne elemente, osnove konstruiranja in
 tehnično  risanje) in mednarodno priznani strokovnjak za tehnike razvoja projektov je stopil na čelo upravnega odbora časopisa Slovenec. Že februarja naslednje leto je postal tudi direktor koncerna Litostroj. Tja se je zavihtel s pomočjo strankarskega kolega in tedanjega industrijskega ministra Izidorja Rejca. Kombinacija obojega, Slovenca in Litostroja, očitno ni bila najbolj posrečena, saj ga je čez dobra tri leta pripeljala na sodišče. Bil je obtožen, da je kot direktor Litostroja zlorabil svoj položaj in družbi Slovenec v škodo Litostroja pridobil 5,4 milijona tolarjev. Oproščen je bil šele konec novembra 2003, ker ni bilo dokazov, da je nameraval družbi Slovenec pridobiti veliko premoženjsko korist. Litostroj je bil sploh posebna zgodba v Duhovnikovi karieri. Tranzicijski čas velikemu gigantu ni bil naklonjen in novi direktor naj bi poskušal stanje sanirati. Pri vodenju ni imel mehke roke. Nezadovoljstvo delavcev se je stopnjevalo in ko je bil Duhovnik leta 1994 v ožjem izboru za gospodarskega ministra v Drnovškovi vladi, je Dušan Kumer, tedaj glavni tajnik Združene liste, na novinarski konferenci dejal, da ni primeren za gospodarskega ministra, ker je proti njemu vložena ovadba zaradi krutega ravnanja z delavci. Direktor Litostroja je glavnega tajnika ZLSD tožil in zahteval štiri milijone tolarjev odškodnine zaradi napada na svojo čast in dobro ime ter pretrpele duševne bolečine. Tožarjenje se je vleklo dobrih devet let, vmes je revizijsko poročilo leta 1996 potrdilo, da je Duhovnik res kršil delavsko zakonodajo. V sodnih obravnavah je bila zlasti sporna beseda »kruto«; na koncu je sodišče presodilo v Duhovnikovo korist in leta 2003 Kumru naložilo izplačilo polmilijonske odškodnine.Toda napetosti v Litostroju so se stopnjevale, med delavci je vrelo in stavkajoči so leta 1996 članom uprave preprečili vstop v poslovne prostore. Duhovnika so morali reševati policisti. Kot je bilo slišati, je vodstvo koncerna zatem kar v direktorjevi domači hiši v Medvodah razpravljalo o dokapitalizaciji Litostroja. Duhovnik je menil, da je propadanje Litostroja mogoče preprečiti z lastninjenjem. Bil je tudi edini ponudnik za dokapitalizacijo: v nekaj več kot 50-odstotno lastništvo je bil pripravljen vložiti 22 milijonov mark, s posojili naj bi mu pomagale tuje banke. Pred tem je celo ustanovil zasebno (družinsko) podjetje Dr. Duhovnik, d.o.o., preko katerega naj bi izpeljal posel. Seveda so se v javnosti začela postavljati vprašanja, od kod mu toliko denarja, pa tudi obtožbe, da želi kupiti Litostroj pod ceno. Na koncu je od projekta odstopil. Njegovi tedanji sopotniki pravijo, da bi bil, če bi projekt uspel, verjetno prvi slovenski tajkun. Da v resnici ni politik, pa je dokazal s tem, da mu ni uspelo. Po šestih letih v Litostroju se je Jože Duhovnik vrnil na strojno fakulteto. Po združitvi SLS in SKD je bil podpredsednik združene stranke in je po Zagožnovem umiku iz vodstva celo kandidiral za novega predsednika. Toda na kongresu je zmagal tedanji kmetijski minister Franci But. Duhovnikovo ime se ponovno pojavi lansko jesen med možnimi kandidati za Zupanovega naslednika na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, vendar je ministrsko mesto dobila Mojca Kucler Dolinar (NSi). Zgovorno je dejstvo, da tudi druge njegove politične kandidature praviloma niso uspele. Tako je leta 1992 kandidiral za državnega svetnika – in ostal praznih rok, čez dve leti mu je na volitvah ušlo tudi medvoško županovanje. Z medvoškim županom Žagarjem sta se celo tožarila: slednji je Duhovnika tožil zaradi obrekovanja. Je pa Duhovniku uspelo, da je bil izvoljen za dekana fakultete za strojništvo. Pri nekdanjih krščanskih demokratih ni imel ravno zanemarljive vloge. Zaradi pomanjkanja »gospodarskih kadrov« v SKD so bili ljudje Duhovnikove branže močno zaželeni. Poleg tega je bil član tako imenovane »medvoške« skupine (med drugimi sta bila v njej tudi Borut Sommeregger in sedanji ustavni sodnik Miroslav Mozetič), ki je ob obletnicah plebiscita, osamosvojitve in še kakšni drugi priložnosti organizirala neformalna srečanja veljakov SKD na Katarini nad Medvodami. Kresovanja nad Medvodami so jim rekli. (Nekateri še danes zatrjujejo, da je bila Katarina izbrana tudi zato, ker na njej mobilniki niso imeli signala in jim zato tudi ni mogel nihče prisluškovati.)Šestdesetletni Jože Duhovnik sodi v krog članov nekdanje SKD, ki se po njeni ukinitvi niso več videli v kakšni drugi stranki. V Bajukovi NSi, kamor je odšel tudi nekdanji predsednik Lojze Peterle, je ostal le krajši čas. Vrnitev z novo krščansko demokratsko stranko v devetdeseta leta seveda ni mogoča. Verjetno pa je še bolj iluzorno, da bi z njo uspeli v prihodnje. Še zlasti, če bo – in kot za zdaj kaže, bo – zgolj pribežališče za nostalgike in nezadovoljneže iz posameznih strank, ki si kljub najboljši volji ne morejo povečati svojega političnega formata. a je dr. Jože Duhovnik pred tednom dni v tajnosti ustanovil novo stranko – Krščanskodemokratsko stranko –, ni nič posebno presenetljivega. In to iz treh razlogov. Prvič, ustanavljal jo je tajno, ker je kot dolgoletni član nekdanje Peterletove SKD izkusil prakso tajnih strankinih klavzur, ko se je vodstvo zaprlo pred javnostjo na posvete, na katerih so razčiščevali in umirjali nesoglasja ali pa iskali soglasja za nove strategije. Drugič, ker je od devetdesetih let naprej gojil politične ambicije, ki pa mu jih doslej nikoli ni uspelo povsem uresničiti. In tretjič, po propadu SKD ni skrival razočaranja in se ni vključil v druge stranke, le za kratek čas v NSi.
Mrzlo je in radiatorji ne delajo. Iz njih, ko jih odprem, prihajajo zvoki mrmrajoče vode, drobna deževna pesem, prijetna za nekoga, ki je v zavetju pod streho, med štirimi stenami. Od časa do časa položim roko na radiatorje, še naprej so mrzli, vendar me greje njihova pesem. Sedim za svojo pisalno mizo, starinska pisalna miza je, zaprta z ene strani, noge in stopala imam v senci niše. Profesorska pisalna miza je. Moj oče jo je rešil iz brodoloma zasebne šole, kjer je poučeval
 tehnično  risanje. V tej šoli, ki jo je financirala tovarna, so otroke učili tisto, kar je bilo potrebno za delo v tovarni, nič več nič manj. Tovarna je bila mogočna, zelo mogočna, pravi orjak, katerega dihanje je bilo slišati po vsem mestu. Tisoči delavcev so delali v orjakovih pljučih in spreminjali zrak v topove in lokomotive. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je orjak zbolel, se pomanjšal. V osemdesetih letih se je začela njegova agonija in tisoči delavcev so se začeli dušiti v njegovem trebuhu kot ujetniki umirajočega bitja. Danes orjaka skoraj ni več slišati, priklopljen je na umetno dihanje. Kot vsi ljudje v tem mestu živim v notranjosti tega orjaka, v enem delu njegovega telesa, na skrajnih konicah njegovih prstov, ker je moje stanovanje, na robu mesta. In pišem. Nesposoben sem vzeti zares to dejavnost, ki je že šest let edina dejavnost v mojem življenju in mi zagotavlja več kot dovolj denarja, da živim in spim mirno, globoko spanje. Včeraj sem šel plačat davke. Pred mano je bil brezposeln moški. Vedel sem, da bom dal svoj denar in da zaradi tega, kar bom dal, ne bom niti najmanj slabše spal. On, ki je bil približno mojih let, je prišel prosit, naj mu ne vzamejo tistega malo, kar mu je ostalo. Zakaj so med ljudmi, med usodami, ki so jim namenjene, tako velike razlike? Nisem nesrečen, da mi moje knjige prinašajo kruh in miren spanec. Kar dobim, to vzamem. Vendar sem pomislil, ko sem gledal tega človeka, da ne prenesem pisateljev, ki s svojimi mučeniškimi obrazi govorijo o pisateljskih mukah, o težavnosti svojega dela. Delo je nekaj, kar vam nekega dne lahko vzamejo. Poznam revne pisatelje, ne poznam pa nobenega, ki bi bil brezposeln: ki bi mu bilo odvzeto pisanje – in torej veselje, kajti ni si treba lagati: pisanje je lahko le čista radost in kakršno koli razpravljanje glede tega je odvratno. Star sem petinštirideset let, prihod mlade ženske v moje življenje me je vsega prevzel, spodnesel ali, bolje, postavil na noge, prečudovit in poln nežnosti, kot veter, kadar se ujame v cvetne liste vrtnice. Danes vetra ni več, veter je pod zemljo že trinajst mesecev, moje srce pa še vedno cveti. V moji krvi so iste vrtnice, no, ne povsem iste, bolj temno rdeče barve so, bolj izrazite barve, ne bom pa rekel: bolj črno rdeče barve. Star sem petinštirideset let in želim si živeti, včasih ta želja obledi in se nekoliko oddalji, vendar, če je res, da me prazen nič pobije, me manj kot nič spet oživi, in neizmerna želja po življenju se mi je povrnila danes zjutraj ob petju mrzlih radiatorjev, preprosto samo ob tem, zato mislim, da se ne bom nikoli izgubil, tudi ko se bom ponovno. To je moj avtoportret 4. septembra 1996, jutri bo že drugačen, morda že danes zvečer. To sem zapisal zato, da bi vi napisali svojega na svoj način, ga datirali in ga nato dali nekomu, ki ga imate radi. Tisti, ki so okrog nas, včasih zadremajo. Tisti, ki pridejo in odidejo iz našega življenja, naredijo to na slepo, ne da bi dobro vedeli, kdo smo in kje smo. Dobro je, da jim to povemo. Jaz vam to povem za danes, 4. septembra 1996, ob enajsti uri in dvajset minut, dopoldne, v mrzlem in pojočem stanovanju.
NOVA GORICA Na Goriškem so bogatejši za nov mednarodni izpitni center. V podjetju Spin lahko slušatelji poleg osnovnih pridobijo tudi spričevalo naprednega uporabnika urejevalnika besedil in urejevalnika preglednic. V začetku prihodnjega leta bodo dodali še možnost pridobitve spričevala ECDL CAD, namenjenega vsem, ki bodo potrebovali potrdilo o poznavanju računalniško podprtega
 tehničnega  risanja. Na včerajšnji slovesnosti so podelili spričevala kandidatom, ki so uspešno končali šolanje, hkrati pa predstavili film, ki so ga posneli v mednarodnem letu invalidov, o vključevanju slepih v informacijsko družbo. (jal)
O tej tematiki sem objavil že več kritičnih člankov (ŽIT 1996/4, str. 51, ŽIT 1996/5, str. 67, ŽIT 1996/9, str. 59 in ŽIT 1997/1, str. 62), v katerih so bile podrobneje razčlenjene potrebe po opisni geometriji -- še zlasti glede na nepojmljivo zmedo, ki vlada na tem področju pri nas in na tujem. Danes se na naših tehniških fakultetah oziroma visokih šolah z opisno geometrijo kot samostojnim predmetom v skromnem obsegu srečujejo le še gradbeniki, arhitekti in geodeti, drugim pa se posreduje ta predmet le z nekaj poglavji v okviru drugih predmetov, npr.
 tehničnega  risanja, dokumentacije, konstrukcijskih elementov ipd. Ob tem kažejo predavatelji in avtorji ustreznih učbenikov prav neverjetno neznanje opisne geometrije, saj mnogi od njih tega predmeta med študijem sploh niso poslušali. Poleg tega ne obvladajo splošnega pregleda nad tozadevno problematiko z ustreznimi osnovami in terminologijo. Proti takim pojavom se že dalj časa borim z javnimi kritikami in tudi s konkretnim posredovanjem pri recenzentih ali samih avtorjih. Žal se je pokazalo, da so se zaradi pomanjkljivega znanja opisne geometrije popravkom enih napak pridružile nove.
Detajl risbe, ki se bo v izbranem standardnem merilu izrisal v treh korakih in v skladu s pravili
 tehničnega  risanja, bo na pokazanem mestu risbe prikazoval le črtovje znotraj vidnega ali skritega okvira poljubne oblike in velikosti.
Pisavi A in B sta lahko pokončni ali kurzivni (pod kotom 75). Pri
 tehničnem  risanju se največ uporablja pokončna pisava tipa B (slika 1.25).
Plečnikove skice in risbe so Otta Kolomana Wagnerja (1841–1918), znamenitega arhitekta, urbanista in umetnostnega teoretika, ki je pravkar nastopil profesuro na akademiji, nemudoma prepričale in Plečnik je bil takoj sprejet v prvi letnik. Ker je menil, da ni dorasel zahtevnosti študija (kar je bilo res, ker ni bil dovolj izpopolnjen v
 tehničnem  risanju), se je odločil študijsko leto 1894/95 prebiti kot risar v Wagnerjevem arhitekturnem ateljeju. Kmalu si je pridobil profesorjevo zaupanje, od leta 1895 redno študiral na akademiji in kmalu postal Wagnerjev najboljši študent. Uveljavljeni profesor je bistveno vplival na Plečnikovo nadaljnjo ustvarjalno pot. V Penzingu, predmestju Dunaja, rojeni Wagner je med letoma 1857 in 1862 študiral na akademiji za gradbeništvo v Berlinu. Po vrnitvi v rodno mesto se je izpopolnjeval na tamkajšnjem politehničnem inštitutu, nato pa še na dunajski likovni akademiji. S samostojno kariero je začel relativno zgodaj, leta 1864, star komaj 23 let. Wagnerjevo zgodnejše obdobje je potekalo v znamenju historicizma. Sezidal je nekaj znamenitih vil v kopališkem mestecu Baden pri Dunaju, nekaj urbanih poslopij v širšem središču Dunaja, leta 1873 pa tudi znano sinagogo v Budimpešti. Wagner se je pogosto in uspešno udeleževal medarodnih razpisov in natečajev, hkrati pa se je vse bolj kritično oziral na historicizem in lastno ustvarjalnost. Prelom osemdesetih in devetdesetih let 19. stoletja zaznamuje premik v Wagnerjevi arhitekturni poetiki. Postopoma je opuščal historicistično mešanje različnih psevdo-stilov in se oprijel sodobnejše izraznosti, predvsem pa funkcionalističnih nazorov. Tako je odprl pot secesiji oziroma dunajskemu Jugendstilu. Do srede devetdesetih let je na Dunaju postavil kar nekaj secesijskih zgradb, hkrati pa se je posvečal urbanističnemu načrtovanju. Leta 1890 je izdelal urbanistični načrt za avstro-ogrsko prestolnico, a so od 1894. do 1902. uresničili le enega - izjemno prepoznaven del, mestno železnico, znamenito Stadtbahn. Leta 1897 so Gustav Klimt (kot prvi predsednik), Otto Wagner, Joseph Maria Olbrich, Josef Hoffmann, Koloman Moser in še štirinajst drugih umetnikov ustanovili umetniško skupino »Dunajska secesija«.
Če smo lahko še pred leti opazovali, kako so se različne programerske hiše bojevale za tržni delež v istem segmentu rabe (kar je tedaj pomenilo predvsem grafično oblikovanje,
 tehnično  risanje in urejanje slik), pa je danes podoba na trgu nekoliko drugačna. Paketom, kot so Corel Draw ali Adobe Photoshop, je pač le težko konkurirati, še posebej pri profesionalnih uporabnikih, ki svoja orodja neradi zamenjajo, saj potem izgubljajo dragoceni čas s prilagajanjem novim vmesnikom, novim ukazom, včasih celo novim konceptom. Tako danes ugotavljamo, da so se celo tisti programi, ki so pred leti nakazovali resno možnost, da postanejo konkurenti najbolj razširjenim, v novejših različicah omejili le na tiste segmente rabe, kjer so bili najbolje sprejeti, novejši programi pa sploh poskušajo bodisi iskati tiste uporabnike, ki še niso dobili »svojega« pravega orodja.
Program podpira nekaj lastnih oblik zapisov, pa tudi nekaj bolj standardnih zapisov, kot so CGM, DXF, EPS in SVG med vektorskimi zapisi, ter najbolj pogosto rabljene bitne zapise, na primer TIFF ali JPEG. Za delo z bitnimi slikami je na voljo določanje barvnih modelov, na voljo pa je tudi nekaj učinkov, ki so povsem podobni učinkom v Photoshopu. Omogoča tudi vstavljanja nekaterih zanimivih, vnaprej pripravljenih predmetov, kot so koledarji, mreže, kvadri in podobno, res pa je, da je za te zelo težavno naknadno spreminjati nastavitve, za nekatere (npr. koledarje) pa sploh nemogoče. Tudi sicer je v programu uporaba nekaterih možnosti dokaj nerodna, nastavljanje možnosti je zapleteno in skrito (recimo pri ustvarjanju mehkih prelivov), označevanje različnih vrst predmetov pa se preveč razlikuje, kot npr. pri delu z večstolpčnimi besedili, kjer je zelo nerodno označevati besedilo. Nekatere operacije so tudi zelo nelogično razporejene. Tako zrcaljenje predmetov, denimo, ne poteka kot večanje ali vrtenje, ki ga lahko uporabljamo neposredno na predmetu, temveč je treba to funkcijo iskati v menuju za učinke, pa čeprav je ta operacija zelo podobna omenjenim. Različne predmete lahko sicer združujemo in razdružujemo, lahko pa jih tudi kombiniramo, ti pa se na različne načine prilagodijo drug drugemu. Pri ustreznem razporejanju predmetov po delovni površini si lahko pomagamo tudi s pomožnimi črtami in mrežami, posebnost Canvasa pa je funkcija »pametna miška« (SmartMouse), ki omogoča, da miški izberemo določen način obnašanja (recimo zgolj premikanje po vodoravni osi, premikanje za določen kot, kar zna biti predvsem pri
 tehničnem  risanju zelo uporabno).
Tudi v osnovni šoli smo postopoma spreminjali cilje
 tehničnega  risanja. V preteklosti je namreč ta predmet obsegal preveč ciljev, ki sodijo v poklicno izobraževanje. Vsebine smo vedno bolj smiselno povezovali s konstruiranjem in izdelavo predmeta. Danes pri pouku tehnične vzgoje v osnovni šoli poudarjamo predvsem naslednje vsebine: na skiciranje zamisli, branje dokumentacije ter osnovne spretnosti in znanja v risanju z geometrijskim orodjem in orodjem za računalniško podprto načrtovanje CAD. Vsebin, kot je na primer pravokotna projekcija, se učenci ne učijo samo zato, da bi znali na ta način risati predmete, temveč zato, da bi znali svojo zamisel izdelka predstaviti z risbo in na osnovi tega izdelati tehnično in tehnološko dokumentacijo.
Ker učenci nimajo ustreznih znanj, tukaj prekinemo načrtovanje izdelka in preidemo k usvajanju novih znanj. Navežemo se na prostoročno risanje, na skiciranje in poudarimo, da to v tehniki delamo drugače, natančneje in bolj poenoteno. Povemo, da morajo biti tehnične risbe narisane tako, da jih tehniki po vsem svetu lahko preberejo (tehnična funkcionalna pismenost) in na osnovi teh risb izdelajo narisan izdelek. Da je to mogoče, uporabljamo pravila, predpise in standarde za
 tehnično  risanje. Govorimo o tehnični dokumentaciji, ki nam pove, kakšen je izdelek in iz česa je narejen. Če pa želimo ta izdelek narediti, moramo določiti tudi še kako (tehnološki postopek), s čim (stroji in orodja), kje (v kateri delavnici) in v kolikem času ga bomo naredili. Vse to je določeno v tehnološki dokumentaciji.