Prikazujem 1-20 od 219 konkordanc.
Harkov, nekdanje glavno mesto Ukrajine, bi po novem moral biti Harkiv, ker je to ukrajinska oblika imena in ukrajinščina je uradni jezik v Ukrajini. Potem pa je tu še politična korektnost: ta nam veleva ne le spoštovanje lokalnih, originalnih
 toponimov , temveč tudi izražanje solidarnosti z zatiranimi, podjarmljenimi, napadenimi. Reči po starem Harkov je torej po tej logiki izraz simpatiziranja s hegemonističnimi težnjami Ruske federacije.
vira do izliva. Na celotnem omenjenem ozemlju še danes najdemo slovenske
 toponime , oronime in hidronime, še zmeraj lahko opazimo starodavne vplive slovenskega jezika, ki je izjemno blizu sanskrtu, ostanke nekoč sorodne kulture, bajke, mite, legende … Celo staro slovensko drevo življenja lipo prav v tem smislu. Vsega tega slovanska zakarpatska teorija nikdar ne bo mogla zadovoljivo pojasniti. Kdo je bil Jurij Venelin, avtor knjige Starodavni in današnji Slovenci? Jurij Venelin se je rodil leta 1802 v Veliki Tibavi v Karpatih kot Georgij Hutza. Ko je emigriral v Rusijo, si je nadel ime in priimek Jurij Venelin. Zaposlil se je pri velikem ruskem slavistu in pedagogu Ivanu Semjonoviču, avtorju prve ruske zgodovine Karpatov. Takrat je Venelin odkril, da ga zgodovina zelo veseli in je opustil medicino, ki jo je tudi doštudiral. Postal je član carske akademije zgodovinskih ved. Rusi so ga poslali v Bolgarijo, da tam poišče vse, kar se je nanašalo na Ruse oziroma na Slovane, saj se je tedaj začelo panslovansko gibanje. V Bolgariji, ki je bila takrat pod Turki, je naletel na Slovence in vire o Slovencih. Kaj je ugotovil v zvezi s Slovenci? Da so se Bolgari, ki jih on imenuje Volgare oziroma prebivalce, ki izvirajo iz območja ob reki Volgi, preselili na področje današnje Bolgarije, kjer so ob prihodu naleteli na staroselce, ki so bili Slovenci. Bolgari so sinteza staroselcev Slovencev in prebivalcev s področja reke Volge. Venelin jih poenostavljeno imenuje Rusi. To je vprašljivo, saj so tam živela tudi številna druga neruska ljudstva. Pomembno je, da je Venelin v današnji Bolgariji naletel na podatke o Slovencih, ne o Slovanih. Slovenci so za Venelina avtohton in samobiten narod, ki je nekaj drugega, kot so Čehi, Rusi, Bolgari ali Poljaki. Kako avtor knjige razlaga Slovence in njihovo zgodovino? O Slovencih govori ločeno od vseh os-
Na neko obliko navzočnosti Grkov v našem prostoru kažejo tudi grški toponimi. Vprašanje njihove interpretacije je izredno zapleteno ne le zaradi včasih nejasne etimologije, temveč tudi zato, ker so vsi brez izjeme sporočeni v virih poznega nastanka. Če pustimo ob strani vprašanje poimenovanja Emone, Navporta in Pole, ki smo ga predstavili v zvezi z mitološkim izročilom, se kaže pri antičnih
 toponimih  na dan. slovenskem ozemlju naslednja podoba (gl. J. Šašel v ANSl, 88-96):
Anonimni geograf iz Ravene (pozno 7. ali še verjetneje 8. stol.) je v bizantinski Italiji na podlagi poznoantičnih virov kompiliral geografski opis tega prostora, v katerem naletimo na nekaj grških toponimov, tako npr. za istrski mesti Piranon (Piran) in Neapolis (Novigrad; Cosmographia 4,30-31; gl. v ANSl, 81-82). Hipotetično bi mogli povezovati z grškim korenom tudi ime poštne postaje Ad pirum (Hrušica;
 toponim  je izveden morda od izraza pű90>r - ogenj ali grmada kot signalno znamenje; prim. J. Šašel, Ad pirum, Ljubljana 1987, 3 sl.). S tem se seznam toponimov grškega izvora skorajda izčrpa. Od krajev v bližini slovenskega ozemlja bi prišla v seznam še poštna postaja Pyrri (nekje v hrvaškem Zagorju ob rimski cesti Siscia - Poetovio), medtem ko sta toponima Arcia in Archimea (Historia Augusta, Maximini duo 28,8; 31,3; iz sosledja pripovedi prvo v bližini Ogleja, drugo v bližini Emone?) zaradi enkratne in po značaju legendarne omembe povsem neopredeljiva (prim. A. Lippold, Kommentar zur Historia Augusta I. Maximini duo, Bonn 1991, 645 sl.).
Ljubljana, 10. novembra (STA) - Na ZRC SAZU so danes predstavili aplikacijo Slovenska historična topografija, ki predstavlja edinstveno spletno orodje za identifikaciji
 toponimov , na katere naletimo v najrazličnejših srednjeveških virih. Po besedah vodje projekta Mihe Kosija predstavlja najtemeljitejši in najpopolnejši nabor virov za slovensko srednjeveško zgodovino. Na predstavitvi v atriju ZRC sta poleg Kosija sodelovala še zgodovinarja Matjaž Bizjak in Miha Seručnik z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter Jure Šilc z Instituta Jožef Stefan, ki so predstavili vse načine rabe Historične topografije, ki je na voljo brezplačno. Poleg aplikacije so predstavili tudi istoimensko e-knjigo, ki v bolj tradicionalni obliki nudi enake podatke kot spletna aplikacija. Kot je uvodoma pojasnil Kosi, je historična topografija osnovni pripomoček pri identifikaciji toponimov - mest, vasi, zaselkov, gradov, dvorcev, ledin, - na katere naletimo v najrazličnejših srednjeveških virih. Imena v tovrstnih virih se namreč bistveno razlikujejo od tistih, ki jih uporabljamo danes, saj sta bila tedaj uradna jezika v slovenskem prostoru nemščina in latinščina. Aplikacija združuje podatke o toponimih z nekdanjimi variantami njihovih imen, kot jih zasledimo v zgodovinskih virih do leta 1500, kot so denimo listine, urbarji, fevdne, računske, notarske in kopialne knjige ipd. V delu je zajetih 3608 toponimov, kar je za petino več kot v stari topografiji zgodovinarja Milka Kosa iz leta 1975, ki so jo raziskovalci analizirali, revidirali, popravili ter dodali nove toponime. Vseh oblik starih imen, ki jih zajema aplikacija, pa je preko 24.000. Aplikacija trenutno prinaša podatke za ozemlje vojvodine Kranjske, načrtuje pa se širitev na ozemlje celotne Slovenije je pojasnil Kosi. Prvi korak bo historična topografija Primorske, ki še ni bila obdelana, medtem ko za Štajersko, Prekmurje in slovenski del Koroške že imamo historično topografijo v tiskani obliki, je dejal. Aplikacija je zasnovana na način, da lahko z enim klikom na zemljevidu za kateri koli kraj na Kranjskem najdemo nekdanje stare oblike imen iz srednjeveških virov. "Tako bodo prebivalci nekega kraja z enim klikom lahko pridobili informacije o tem, kdaj se njihov kraj prvič omenja, kdaj je nastal ter pregledali vse oblike imen tega kraja, ki so večinoma v nemški ali latinski obliki, redko pa tudi že v slovenski," je dejal Kosi. Za strokovnjake pa so na voljo tudi dodatni podatki o samem viru in njegovi objavi. Pomembna dodana vrednost so denimo citati iz virov. Kosi je ob tem še izrazil upanje, da bo aplikacija postala nepogrešljiva tako za strokovnjake različnih znanstvenih disciplin - zgodovinarje, geografe, arheologe, etnologe, jezikoslovce, - kot tudi za ljubiteljske zgodovinarje, domoznance in raziskovalce družinskega debla. Spletna aplikacija Slovenska historična topografija je nastala v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Slovenski toponimi v času in prostoru (Historična topografija Slovenije od srednjega veka do 19. stoletja), ki je med 2011 in 2015 potekal na ZRC SAZU Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa. Projekt je financirala Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
Ljubljana, 10. novembra (STA) - Na ZRC SAZU so danes predstavili aplikacijo Slovenska historična topografija, ki predstavlja edinstveno spletno orodje za identifikaciji toponimov, na katere naletimo v najrazličnejših srednjeveških virih. Po besedah vodje projekta Mihe Kosija predstavlja najtemeljitejši in najpopolnejši nabor virov za slovensko srednjeveško zgodovino. Na predstavitvi v atriju ZRC sta poleg Kosija sodelovala še zgodovinarja Matjaž Bizjak in Miha Seručnik z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU ter Jure Šilc z Instituta Jožef Stefan, ki so predstavili vse načine rabe Historične topografije, ki je na voljo brezplačno. Poleg aplikacije so predstavili tudi istoimensko e-knjigo, ki v bolj tradicionalni obliki nudi enake podatke kot spletna aplikacija. Kot je uvodoma pojasnil Kosi, je historična topografija osnovni pripomoček pri identifikaciji toponimov - mest, vasi, zaselkov, gradov, dvorcev, ledin, - na katere naletimo v najrazličnejših srednjeveških virih. Imena v tovrstnih virih se namreč bistveno razlikujejo od tistih, ki jih uporabljamo danes, saj sta bila tedaj uradna jezika v slovenskem prostoru nemščina in latinščina. Aplikacija združuje podatke o toponimih z nekdanjimi variantami njihovih imen, kot jih zasledimo v zgodovinskih virih do leta 1500, kot so denimo listine, urbarji, fevdne, računske, notarske in kopialne knjige ipd. V delu je zajetih 3608 toponimov, kar je za petino več kot v stari topografiji zgodovinarja Milka Kosa iz leta 1975, ki so jo raziskovalci analizirali, revidirali, popravili ter dodali nove
 toponime . Vseh oblik starih imen, ki jih zajema aplikacija, pa je preko 24.000. Aplikacija trenutno prinaša podatke za ozemlje vojvodine Kranjske, načrtuje pa se širitev na ozemlje celotne Slovenije je pojasnil Kosi. Prvi korak bo historična topografija Primorske, ki še ni bila obdelana, medtem ko za Štajersko, Prekmurje in slovenski del Koroške že imamo historično topografijo v tiskani obliki, je dejal. Aplikacija je zasnovana na način, da lahko z enim klikom na zemljevidu za kateri koli kraj na Kranjskem najdemo nekdanje stare oblike imen iz srednjeveških virov. "Tako bodo prebivalci nekega kraja z enim klikom lahko pridobili informacije o tem, kdaj se njihov kraj prvič omenja, kdaj je nastal ter pregledali vse oblike imen tega kraja, ki so večinoma v nemški ali latinski obliki, redko pa tudi že v slovenski," je dejal Kosi. Za strokovnjake pa so na voljo tudi dodatni podatki o samem viru in njegovi objavi. Pomembna dodana vrednost so denimo citati iz virov. Kosi je ob tem še izrazil upanje, da bo aplikacija postala nepogrešljiva tako za strokovnjake različnih znanstvenih disciplin - zgodovinarje, geografe, arheologe, etnologe, jezikoslovce, - kot tudi za ljubiteljske zgodovinarje, domoznance in raziskovalce družinskega debla. Spletna aplikacija Slovenska historična topografija je nastala v okviru temeljnega raziskovalnega projekta Slovenski toponimi v času in prostoru (Historična topografija Slovenije od srednjega veka do 19. stoletja), ki je med 2011 in 2015 potekal na ZRC SAZU Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa. Projekt je financirala Agencija za raziskovalno dejavnost RS.
21 Balkanski grecizem, ki je prodrl tudi močno proti zahodu (Slovenija, Hrvaško Zagorje): "Od gr. sp°laion preko ngr. sphliÀ. Grecizam je zamijenio slav. peč = stcslav. pešt, koja se očuvala u slov. peč 'pečina', čest
 toponim ." (SKOK III/311, s. v. spla).
 Toponime  le redkokdaj spreminjamo, vendar se je to pri nas dogajalo in se, žal, tako je videti, še dogaja.
S
 toponimom  Prešernove rojstne vasi ne bi smeli imeti več težav. Po izčrpnih in vestnih informacijah pri pesnikovih ožjih rojakih, iz njegove opombe k sonetu o Vrbi in iz nekaterih Finžgarjevih spisov sem dognal ter v Jeziku in slovstvu 1959/60, 153-154 objavil naslednje oblike: Vrba, v Vrbi, vrbenski, Vrbnjan in njega dvojnik Vrbovec. Te oblike je v celoti priznal in prevzel Slovenski pravopis 1962, 953. Novi Pravopis navaja nekoliko drugačne podatke s poudarkom na Vrbljanu: »Vrba, rojstni kraj Franceta Prešerna: v Vrbi, vrbenski, Vrbljan in Vrbnjan, Vrbljanka.« Kakor bi se igrali pingpong in bi bilo vse možno in dopustno. Zvočno podobno, a napačno obliko Vrbljan je uporabljal France Kidrič in za njim nekaj časa še nekateri tedanji prešernoslovci.
Zgodovinsko dejstvo je, da je ime Goriška starejše npr. od imena Primorska in Goriška, ni nič manj pomembna za zgodovino Slovencev kot Koroška. Ime za Goriško se je razvilo iz slovenskega
 toponima  Gorica, ki se prvič omenja v pisnem zgodovinskem viru leta 1001. Gorica je dala ime dinastiji goriških grofov, njih ozemlju - Goriški grofiji - in kasneje, po letu 1500, deželi Goriški. Leta 1751 je bila ustanovljena še Goriška škofija. Oznako Primorska, v nemški obliki Küstenland (Österreichisches Küstenland), pa je vpeljala dunajska vlada sredi 18. st. Skoraj sočasno sta se pojavili italijanska oblika Litorale austriaco in slovensko poimenovanje Avstrijsko Primorje. V slovenski javnosti sta se rabili še obliki Primorska in Slovensko Primorje. Tako imenovano ozemlje je sredi 19. stoletja obsegalo Goriško-Gradiško, Istro in Trst z okolico. V sodobnem pomenu besede se je samo ime Primorska uveljavilo šele v sredini 20. st. Povezano je z antifašizmom in NOB, nikoli pa Primorska ni imela samo enega središča ali ene same teritorialne identitete. Ob imenu Primorska sta v 20. st. stari pokrajinski imeni Istra in Goriška trdno obstali. Tudi partizanska ljudska oblast je po drugi vojni tu postavila dve okrožji: Tržaško in Goriško. Posočje - v italijanskem izvirniku Isontino - kot ime in ne kot zemljepisni pojem, pa so za naše kraje začeli prvi uporabljati Italijani po prvi vojni. Uporaba imena Isontino se je še posebej razširila po drugi svetovni vojni, ko je večji del Goriške pripadel Jugoslaviji in s tem današnji Sloveniji. Ime Posočje so si tako izmislili Italijani in ne Slovenci, da so si Primorsko izmislili Nemci, smo že povedali. Ime Severna primorska pa je bilo izmišljeno šele v letih po ukinitvi Goriškega okraja leta 1962, ki je bil na zadnji odsev stare Goriške dežele. Izmed petih imen slovenskih historičnih dežel, ki so bile sestavni del avstrijskega cesarstva, je Goriška edino po etimologiji izvorno slovensko ime. Kranjska, Koroška, Štajerska in Istra to pač niso. Našim prednikom je starost slovenskega imena Gorica in iz njega izpeljano ime za deželo Goriško dajalo pogum in moč v borbi za narodni obstoj na tem zahodnem predelu slovenskega narodnega ozemlja. V času narodnostnih soočanj od srede 19. stoletja dalje je že raba imena Gorica ali Goriška pomenila politično dejanje, ki je pričalo o narodni in demokratični zavesti Goriških Slovencev; imeni sta legitimirali boj Slovencev za narodni obstoj. Pesnik Simon Gregorčič - goriški slavček - je še danes narodni simbol. Gorica in Goriška sta v političnem in ideološkem kontekstu sinonima, na primer v kratici TIGR. Slovenski izvor toponima Gorica in iz njega izpeljane oblike je pri narodnostnih nasprotnikih Slovencev vselej vzbujal polemične odgovore. Dediščino prednikov spoštujejo tudi Slovenci onstran državne meje. Ponosni so, da je Gorica še vedno tudi Gorica, da se njihova pokrajina še vedno imenuje Goriška in da se tako imenuje tudi škofija. Nič manj niso ponosni na Novo Gorico in na vse ustanove, ki z imenom Goriška pričajo o več kot tisočletni naselitvi Slovencev na tem prostoru. Enako ime za pokrajino na obeh straneh meje je simbol enotnosti, ki govori tudi za to, da goriških Slovencev ne morejo ločiti najhujše preizkušnje in da je enotni slovenski kulturni prostor na Goriškem realnost. Primorska sestoji iz Istre in Goriške, ne pa iz Obale in Severne Primorske. / Andrej Malnič
dober poznavalec Kanalske doline. Skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki od Latvije prek Grčije do Koreje, se je z velikim zanimanjem seznanila z jezikovno situacijo Kanalske doline. Predvsem jih je zanimala večjezična raba krajevnih imen:
 toponimi , ledinska imena krajev ter dvo ali večjezična zemljepisna imena krajev na tromeji. Pred obiskom v Ukvah so se strokovnjaki povzpeli na tromejo in si ogledali druge vasi Kanalske doline. RB
Ker gre za pionirsko delo, nam te karte in opisi za posamezne sekcije, na katere je bila razdeljena Slovenija, ohranjajo marsikatero podrobnost na terenu, ki nam jih drugi pisni viri ne morejo ponazoriti. Ena od nalog zgodovinarjev in jezikoslovcev bo, podrobneje preučiti
 toponime  in predvsem ledinska imena, saj gre za prvi topografski opis slovenskega ozemlja te vrste. K preučevanju tega gradiva se bodo poleg zgodovinarjev pridružili tudi drugi strokovnjaki z različnih področij, npr. prostorskega planiranja, gozdarstva (sestava avtohtonega gozda), ekologije, prava (razni pojmi), cerk-vene ureditve, umetnostne zgodovine (objekti grajeni iz trdnega materiala: cerkve, gradovi, javni uradi), obramboslovja (strateške točke, obrambne pozicije) in hidrologije (podatki o vodah so med najbolj popolnimi).
Slovanski vpadi v 6. stoletju so povzročili globoke spremembe v albanskih provincah. Prišlo je do uničenja velikega števila zgodnjebizantinskih mest v provinci Prevalitani in obeh Epirih. Ta prva slovanska zasedba nekdanjega ilirskega področja se kaže v albanskem besednjaku, v katerem najdemo številne slovanske izraze. Razprostranjenost slovanskih
 toponimov  na področju Albanije pa kaže na njihovo koncentracijo južno od reke Škumbi, v dolini Črnega Drima in na področju Skadarskega jezera. Seveda so ti številni slovanski toponimi na albanskem področju rezultat več zgodovinskih slojev, katerih korenin ne smemo iskati le v slovanskih vpadih in naselitvi v 6. in 7. stoletju, temveč tudi v ekspanziji bolgarske in kasneje zetske države. Materialna kultura 7. in 8. stoletja, razprostranjena na zoženem teritoriju dveh severnih provinc, nam je najbolj znana po vsebini nekropol tipa Komani-Kroje. Albanski arheologi pripisujejo tem nekropolam poseben pomen. Bile naj bi znamenje ohranitve starega, nespremenjenega ilirskega življa, ki naj bi predstavljal prvotne Albance, torej direktne potomce Ilirov. Tako naj bi kultura Komani-Kroja za albanske arheologe pomenila spono med antičnimi Iliri in srednjeveškimi Albanci. Srbski arheologi pa na podlagi izkopanega gradiva ugotavljajo, da njihova vsebina ne označuje zveze med Iliri in zgodnjesrednjeveško populacijo severne Albanije, temveč naj bi jasno govorila o kulturni diskontinuiteti med enim in drugim. Kultura Komani-Kroja je urbano, postantično, retardirano rimsko-bizantinsko in predvsem krščansko naselitveno področje. Kulturna skupina tipa Komani-Kroja je neposredno nadaljevanje ostankov romaniziranega prebivalstva, ki je v poznem bizantinskem obdobju zapustilo odprta naselja in se umaknila na bolj zaščitena mesta. V času slovanskih vpadov v 7. stoletju naj bi se jim pridružili begunci iz Dalmacije in Dardanije. V planinah, nad cono, ki so jo zasedli proto Romani in Slovani, pa se je ohranilo staro živinorejsko prebivalstvo, sestavljeno iz neromaniziranih domorodcev, ki jih lahko označimo kot proto-Albance.18
Skoraj bolj zanimivo je, koga ni bilo. Ni bilo odvetnika Rudija Vouka, ki je koroškim Slovencem priboril ustavno razsodbo, ki je privedla do konference pod kanclerjevim pokroviteljstvom. Namreč, ustavno sodišče je decembra lani zaradi Voukove pritožbe črtalo zakonsko določilo, da naj bi dvojezične
 toponime  imel tisti kraj naj južnem Koroškem, kjer živi vsaj 25 odstotkov Slovencev. Priporočilo je desetodstotno klavzulo, nemškonacionalna Koroška pa v jok. Ni bilo tudi predstavnika Enotne liste, edine manjšinske politične stranke. Ni bilo niti predstavnikov Cerkve.
Izvorno ledinsko ime za to obalo je Botanjek. Tudi za druge dele obale se uveljavljajo poznejše italijanske skovanke, ki jih prevzemajo slovenski obiskovalci, misleč, da gre za dejanske
 toponime .
Zgodovinska prisotnost bobra v Sloveniji, kot je razvidno iz kostnih ostankov, zgodovinskih elementov in toponimov (zemljepisnih imen, ki so domnevno izpeljana iz besede bober). 1 - pleistocen; 2 - holocen (do dobe Rimljanov in nedatirano); 3 - zgodovinski zapisi iz 17. in 18. stoletja; 4 -
 toponimi .
koder so ti polki bili, leži zunaj meja sedanje Madžarske, kar pa je publiki lahko ostalo prikrito, saj je navajal le madžarske
 toponime  (npr. za Bratislavo, Subotico itd.). Razstava bo v Ljubljani na ogled do 20. oktobra, in sicer v prostorih za občasne razstave v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (v Tivoliju, nedaleč od športne dvorane). Potem bo del razstave gostoval v Kobariškem muzeju, del eksponatov pa bo ostal v stalni zbirki Muzeja novejše zgodovine Slovenije. (Slike so last Muzeja novejše zgodovine Slovenije) Peter Kuhar
"Potem sta jedla, počivala in nakladala..." in naložila. Sosed je krenil z vozom domov, Bajec pa se je nameril še nekoliko dalje v hrib. "Rad bi le vedel, kaj so tesači pustili pod Hudim vrhom." Tako sta se ločila, Bajec pa je ostal sam s Hudim vrhom. Kdo ve, kakšne pradavne zle izkušnje so utemeljevale ta
 toponim . V naši pripovedi ga občutimo kot stopnjevanje od "barvne simfonije jeseni", prek nedoločnega nečesa "mrzlega in daljnega", ki se je naselilo "med črnimi smrekami", do Bajca, ki se na lepem znajde sam s Hudim vrhom. S tem Hudim vrhom se je namreč v sicer izkušenega in preudarnega moža naselila čudna negotovost in se mu poslej "ni zdelo nič več gotovo, ali sliši še odmev konjskih kopit in škripanje zavor na okljukih in drncih". Znašel se je zdaj že "za Hudim vrhom" in kmalu nato "sredi Hudega vrha" in hitro se je začelo večeriti. Med hojo pa se mu je iznenada "približala izza debel" lahna megla. "Bil je neznaten oblaček in zdelo se mu je, da je brezpomemben..." Stopal je dalje. A "izza drevja so se trgale nove lahne meglice, in ko je poskušal, da bi pospešil korak, da bi celo stekel, je padel - zdelo se mu je, da je zadel z glavo naravnost v belo steno - v gosto meglo, ki mu je kakor odrezala pot". Stopnjevanje je silovito: najprej "neznaten oblaček", ki se je videl "kakor oblaček dima iz cigarete", potem trgajoče se "nove lahne meglice" in potem naenkrat "bela stena - gosta megla". Vzporednica tega zgoščanja je nemir v Bajčevem gibanju, ki ga stopnjujejo glagoli: stopati - pospešiti korak - steči - pasti in zadeti "z glavo naravnost v belo steno". A mož je skušal vseeno premisliti svoj položaj in se prepričati, da je pot vendarle "dobro vidna" in je "stopil na znano bližnjico". Naglo se je večerilo. "Skušal je kreniti na drugo bližnjico", ki pa ga je "zapeljala" spet "le v svojo stran". In "v tem trenutku je spoznal, da se mu je v megli in mraku smer zmedla". Po visečem terenu je sicer sklepal, da gre prav, "a steza se je sredi grmovja popolnoma zabrisala. Kam zdaj? "Segel je k tlom - trava, segel predse - grmovje, toda samo ped dalje - megla, nad glavo - megla, za hrbtom - megla". Breizhodna ujetost. Med najbolj frekventne glagole v nadaljevanju pripovedi je uvrstiti glagol "zdeti se", ki se že do tu pojavi dvakrat.
Še posebno neprijetna je raba imena Sclavonia na območju, ki ga naseljujejo južni Slovani. Ime Sclavonia etimološko pomeni Dežela sužnjev; v Benetkah lahko še zmeraj najdemo obrežje Riva degli Schiavoni, nekateri Italijani pa svoje slovanske sosede, Slovence in Hrvate, še zmeraj imenujejo z žaljivim vzdevkom Schiavi. Še bolj šokantna je lega Moskve – v mednožju Evrope. Z drugimi besedami in brez politične korektnosti, če je že evropska zgodovina ne pozna: Moskva (Rusija) je pička/vagina Evrope! Če ob tem vemo, da
 toponim  Moskva etimološko izvira iz pridevnika moker, potem… Očitno je torej, kje in kako so zahodni Evropejci nekoč videli Slovane, ta pogled pa v določeni meri velja še danes.Sever je spodaj, Jug pa zgoraj
Poljubinj - Na cerkvico svetega Pavla na grebenu hriba Šempav nad Žabčami pri Tolminu spominja le v pravokotnik zložen kup ruševin. Sedaj, ko mineva 500 let od njene blagoslovitve, so krajani Žabč, Zadlaz Žabč in Poljubinja sklenili s slovesno mašo pri sv. Marku nad Žabčami obuditi spomin ne cerkev z vrha hriba. Zgodovinarji pa so prepričani, da gre njen nastanek iskati v času staropoganskih svetišč. Da je bila tam cerkev že v času neke davne kulture, sklepajo po
 toponimu  »šemt« in bližini nenavadnega kraja, imenovanega Baba. Babo naj bi kot svetišče in zatočišče zelo verjetno tudi uporabljali staroselci.