Prikazujem 21-40 od 219 konkordanc.
Kot nam je povedal raziskovalec tolminske preteklosti, sicer pa državni sekretar na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček, je zanimivo brati tudi pisanje škofa Grazie. Ta je namreč od oglejskega patriarha dobil ukaz, da cerkev na hribu obišče in jo posveti. Škof, ki je bil po rodu Dalmatinec, opisuje težave in strah, ki jih je doživel na tej poti. Po vrnitvi domov je napisal celo pritožbo in prošnjo patriarhu, naj ga na tako nevarno pot ne pošilja več. Takrat je verjetno nastal tretji
 toponim  na tej gori, Škofič, torej kraj, kjer je škof počival. Silvester Gaberšček je tudi povedal, da je cerkev na gori leta 1502 ob posvetitvi dobila tudi kip svetnika Pavla. Ker je cerkev razpadala, so ga prenesli v dolino, v svetišče svetega Marka nad Žabčami. Po ljudskem izročilu je Pavlov kipec od tam nekajkrat »pobegnil« in se vrnil na goro. Ljudje pa so govorili, da se Pavel pri Marku očitno ne počuti najbolje. Kipec, ki je lepo gotsko delo, je sedaj v spomin na Šempav zopet na ogled pri sv. Marku. Močno je ožgan. S svojo ožganostjo budi spomin na nesrečna povojna leta, ko so nahujskani in opiti domačini sv. Marka povsem razdejali, njegova znamenja pa obesili v krošnje dreves. Pod kipcem sv. Pavla s Šempava so celo podkurili. Sv. Marko je bil pred nekaj leti deležen temeljite rekonstrukcije. Oglašajo pa se tudi prijatelji Šempava. Pravijo, bi bili kos tudi gradbenemu podvigu rekonstrukcije cerkvice na hribu.
Za Litijo lahko s pomočjo historičnih zapisov rekonstruiramo antroponimno podstavo *Ljutovid . Podobne primere najdemo pri vzhodnih Slovanih. *Ljutovid se skriva v krajevnem imenu Litoviž na obali Pskovskega jezera in ob Oki, Litovež pa je vas v ukrajinski pokrajini Voliniji. Ime Ljutovid je izpričano kot eno od staroslovanskih osebnih imen. Vsi našteti slovenski
 toponimi  na -ija so, sodeč po ženski obliki sufiksa -jь , pač eliptične oblike za vas ali voda. Za krajevna (ali vodna) imena Medija, Drtija , Boltija in še nekatera druga ni videti podstave v antroponimih.
Od rečnega imena Ljubija nam je odprta pot do toponima Ljubljana , saj je Ljubija , kot rečeno, ime enega od treh poglavitnih izvirov Ljubljanice . Slovenci so prebivalce in nato naselje ob njej poimenovali s starim slovanskim priponskim obrazilom za prebivalce -jane : Ljubijane (prim.
 toponim  Gorica > Goričane, osebno ime *Trebęta > Trebečane > Trpčane). S prekozložno asimilacijo a-e > a-a (Ramovševa razlaga 1952) je nastala oblika *Ljubijana , ki je izpričana tudi v najstarejšem zapisu iz l. 1146: Luwigana (beri: Lubijana ). S prehodom -ane > -ana pa se je izvršila tudi singularizacija, na kar so verjetno vplivali primeri kolektivnih samostalnikov ženskega spola, kot so gospoda , družina , živina (Pintarjeva razlaga 1908). Drugi -l- v imenu Ljubljana je nastal z epentezo, potem ko je z redukcijo, ki je nastopila zaradi večje frekvence rabe, bil opuščen izgovor i- ja ( *Ljubjana ). Prvič je izpričan v zapisu iz l. 1349: Glubglana , 1352 spet Glubiana , 1360 Lubiglana .
Bilje (< *Biljane) in Biljána (< *Biljane): Bilje so vas pri Gorici, Biljana je vas v Goriških Brdih. V Bosni in pri Zadru najdemo tudi
 toponima  Biljani oz. Biljane . Toponima je mogoče izvajati iz osebnega imena Byl in pripone -jane ; prim. Bilina , osebno ime dveh kmetov l. 1240 v Reziji.
Borjána (< *Borjane) je vas zahodno od Kobarida.
 Toponim  lahko razložimo iz osebnega imena Bor ali občnega imena bor in pripone -jane .
Hotenjsko podolje se je za kratek čas spremenilo v svet, po katerem je vijugala prava reka – O vodnatem terenu pod Hrušico dovolj zgovorno pričata že
 toponima  Kalce in Vodice
Prisilna selitev Vicenčanov je bila opravljena v nekaj mesecih. Prebivalci Folgarie so z dogovori o deležu poskrbeli, da je bilo delo za rušenje hiš poplačano po ceni, ki sta jo določili obe vladi, s težkimi vozovi pa so pomagali pri prevozu pohištva; trideset hiš, ki so bile dotlej Lastebasse, je bilo porušenih in ponovno zgrajenih ob spodnji meji skupnosti, v kraju, ki se je na začetku imenoval "Nove hiše" in je nato sčasoma prevzel
 toponim  starega naselja (Teso, 1911, 52). Med prebivalci "Lastarolla" je bilo zaznati nestrinjanje in pozive k nasilju; nekateri so grozili, da bodo ubili vsakogar, ki bi si upal prilastiti njihovo premoženje in "zasaditi mejnike v Venetu". Te so Folgarijci tudi vestno zabeležili: ASTn, Atti dei Confini, Serija I, b. 19, fasc. 48 poz. 13-13a, 16. julij 1752: "Ponižni avstrijski podaniki, poslanci Folgarie, se pritožujemo, kajti "poleg tega da so prebivalci Lastarolla javno razglašali, da ne nameravajo zapustiti svojih stanovanj, je njihovo dobrikanje v najslabšem pomenu besede šlo celo tako daleč, da so se opredeljevali kot prebivalci Busatija. Najdlje pa je šel Capraro s tovariši, ki je 12. tega meseca, ob navzočnosti njihovih ekselenc poročnikov, izjavljal, da bo ubil vsakogar, ki si bo upal polastiti se njihovih dobrin, pa čeprav bi to počel glede na določbe komisije, in da jih zelo zanima, kdo si bo upal postavljati mejnike na beneškem ozemlju. Glede na tako predrzen in nečloveški sklep prebivalcev Lastarolla, ponižno prosimo najvišje sodišče, da poišče pravično rešitev, in sicer preden bi se zgodil pripetljaj, za katerega bodo potrebni resni in previdnostni ukrepi Prevzvišene komisije...". O nadaljnjem urejanju škofijskih meja: Dörer (1953, 41-74); Riedmann (1994, 145-160); Deambrosis (1960, 226-261). Kljub temu pa je prevladal občutek sprijaznjenja s klavzulami sporazuma, ki jih je advokat Teso stoletja kasneje zvalil na ramena Beneške republike. Ta pa je bila prekrotka do odločitev avstrijskega sovražnika. Da bi se dopolnilo premoženje skupnosti, so bili z denarjem iz plačil Folgarie, od mesta Vicenza kupljeni nekateri predeli gora. Nadškof iz Brancafore ASTn, Atti dei Confini, Serija I, b. 10, facs. 16: "Juspatronat, dekan in podložni farani, avstrijski Trappi, stare cerkve Brancafore". je s posmehom zapisal, da so v Novih hišah zgradili cerkev, ki "izgleda kot stolnica", ter jo v spomin na finančno pomoč iz Benetk posvetili sv. Marku.
Dosleden opisani tezi o paleoevropskem in ne indoevropskem izvoru imena Krka, Bezlaj meni, da imena Krka ni mogoče povezovati s hidro- in
 toponimi  praindoevropskega izvora na Bližnjem vzhodu, katere bi bilo mogoče zaradi podobnosti povezovati z imenom Krka in njenimi zgodovinskimi različicami. To so topo- in hidronimi v bližnjevzhodnih državah kot Kerkuk ali Kirkuk v Iraku, Kherka vadi v Palestini, reka Kercha in krajevna imena s podobnimi koreni v Iranu.
Harland ali Lanišče Pet avtorjev se dotika družbene zgodovine. Stane Granda oriše gospodarske in socialne razmere v Šmarju v 19. stoletju, Jurij Perovšek družbenopolitično podobo Šmarja med dvema svetovnima vojnama, Andrej Vovko pa piše o članih Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice v župniji Šmarje do leta 1918. Šmarske prometnice je prikazal Peter Verlič, zgodovino cestnega prometa skozi Šmarje do prve svetovne vojne pa Eva Holz. Šmarskemu jeziku sta namenjeni dve raziskavi. Vera Smole piše o šmarskem govoru, urednik zbornika Jakob Müller pa je napisal zelo zanimiv prispevek o
 toponimih  šmarske župnije. V njem
Med občinama Šempeter-Vrtojba in Miren-Kostanjevica je nastal spor. Občinski svet občine Šempeter-Vrtojba je na zadnji seji sprejel sklep o preimenovanju Biljenskih gričev v Vrtojbensko-biljenske griče. Pri utemeljitvi so navajali zgodovinske zapise o omenjenem imenu območja in to, da griči spadajo v katastrsko občino Vrtojba. Odločitvi sta nasprotovala svetnika Zvonko Mavrič in Stojan Peršič zaradi bojazni, “da bo sprožila plaz novih zahtev za preimenovanje drugih predelov občine, denimo trga Ivana Roba v Šempetru in Vrtojbenske ceste”. Zaskrbljen je tudi direktor družbe Agroind Vipava 1994, Joško Ambrožič, lastnik tamkajšnjega vinogradniškega območja. V občini, ki vključuje tudi Bilje z območji omenjenih gričev, so bili presenečeni zaradi sklepa o preimenovanju. Župan Zlatko Martin Marušič je kritiziral naglico, s katero je bil zadevni sklep sprejet. Med argumente zoper preimenovanje največjega slovenskega vinogradniškega območja, ki zavzema kar 250 hektarjev površine, je navedel, da je ime Biljenski griči
 toponim , ki se med domačini, v uradni rabi, v javnih občilih ter v literaturi uporablja že 47 let.
Na konferenci se je zbralo deset predavateljev, še več pa je bilo drugih udeležencev. Navzoča so bila nekatera znana imena slovenske arheologije - profesorja Svoljšak in Turk, pisec besedil o Venetih pater Ivan Tomažič z Dunaja, iz tujine pa vodilna imena primerjalnega jezikoslovja (Mario Alinei iz Italije, Marcel Otte iz Belgije, profesor Tulajev iz Rusije in drugi). Po besedah Antona Perdiha, predsednika programskega odbora konference, so udeleženci konference predstavili svoja najnovejša odkritja v povezavi s poselitvijo in razvojem prazgodovinske Evrope. V Sloveniji že vrsto let tli burna strokovna razprava med zgodovinarji, ki zagovarjajo tradicionalno teorijo preseljevanja narodov, in raziskovalcev, ki zagovarjajo takoimenovani avtohtonistični pristop. Strokovne razprave zagovornikov venetologije odpirajo nova vprašanja zgodovinske slike Evrope v prvem in drugem tisočletju pred našim štetjem. Po njihovem mnenju razvozlavanje napisov v venetski pisavi razkriva, da je v Evropi bilo takrat naseljeno ljudstvo, ki je govorilo protoslovanski jezik, tu pa lahko po mnenju udeležencev konference iščemo odgovore, od kje toliko slovensko zvenečih
 toponimov  širom po zahodni Evropi. Na konferenci predstavljeni prispevki bodo izšli v zborniku, ki ga bo uredil Marcel Otte iz Belgije, tu pa bodo lahko odgovore našli zagovorniki, pa tudi nasprotniki venetologije. Predstavljena je bila tudi pobuda Andreja Ranta, da država v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ustanovi Inštitut za proučevanje etnogeneze slovenskega naroda. Ob konferenci so v Domu Andreja Manfreda odprli razstavo, na kateri so predstavljene knjige, ki se ukvarjajo z venetologijo in raziskovanjem slovenske preteklosti.
Vsega skupaj je okoli 3500 gesel in obseg enciklopedije je okoli 900 strani velikega formata, nekoliko večjega od Enciklopedije Slovenije. Naše uredništvo je uredilo 400 gesel, kar se nekako ujema z odstotkom ozemlja, ki spada v našo državo. Predlagali smo tudi nova gesla in sproti so nam jih odobravali. V našem uredništvu, v katerem je bistveno vlogo odigral arheolog Matej Župančič, smo redigirali
 toponime  za naselja v Sloveniji in Italiji, biografije ljudi, ki so delovali na našem območju ali pa so bili tu tudi rojeni. V naši ekipi je bilo tudi nekaj priznanih strokovnjakov z različnih področij, ki so pisali posamezna gesla, nanašajoča se geografsko na srednjo in južno Istro. Pridobili smo skoraj sto avtorjev in vsakemu dodelili gesla glede na njegovo strokovnost in ambicije. Včasih so ista gesla pisali skupaj naši avtorji in avtorji iz Hrvaške. Vsak je napisal svoj del in potem sta jih redakciji koordinirali. Recimo o samostanih, političnih strankah, knjižnicah ...
Za tokratni intervju za Sobotno prilogo sem se v njegovem poetičnem stilu, z melanholičnimi zavoji in meandri sprehodila po reki njegovega življenja, po
 toponimih  njegovega poetičnega sveta. To je bilo nostalgično popotovanje po sarajevski sceni osemdesetih; o tem, da je Plavi orkestar kljub kasnejši pop slavi v resnici nastal kot pop-punk bend. Skupaj z Zabranjenim pušenjem in Elvisom J. Kurtovićem so bili prvoborci gibanja New Primitives in že pred odhodom v vojsko znani na lokalni alternativni sceni. "Začeli smo igrati hkrati s Pušenjem, in to po smrdljivih zadimljenih luknjah, kjer sta iz sten mezela "znoj in kri".
Številnih naključnih podobnosti med ohranjenimi krajevnimi toponimi ter ostanki rimske podeželske arhitekture ne moremo pripisati zgolj slučaju, četudi je dandanes nemogoče z gotovostjo dokazati povezavo med tema dvema viroma zgodovinskih podatkov. V Istri obstaja kakih sto
 toponimov , ki izhajajo iz rimskih družinskih imen (imena, ki se končajo na -an, -ana), in ponekod so prisotni celo ostanki rimske podeželske arhitekture (podeželske vile). To so: Arano, Barbolan, Monte Dolzan, Fasana, Furmian, Gaiano, Gallesano, Gusan, Levan, Magran, Siana, Turtian (ali Furtian oziroma Tortigliano), Valenzan, Vintian, Vicuran.
Velika zasluga avtorjev je, da sta izkoristila raznovrstne vire; nista le podala nekakšnega povzetka, pač pa sta s topografskim delom osvetlila položaj gra-dišč v pokrajini, tako s pomočjo terenskih zapažanj in domačih informatorjev (klasična metoda, ki se je je lotila na Tržaškem prav Komisija za topografijo), avi-onskih posnetkov (delo prikazuje nekaj izredno dobrih posnetkov v barvah kot ilustracijo za že znana gradišča in tudi nekaj kot podkrepitev za na novo odkrita naj-dišča), katastrskih map in arhivskega gradiva. Izkoristila sta arhivsko gradivo ustanov iz Trsta, Kopra in Dunaja. Takšen pristop je avtorjema pogosto omogočil, da sta k zgodovini raziskav lahko dodala sicer drobne in posa-mezne ugotovitve (ob nesorazmerno dolgem, verjamem celo, da dolgočasnem iskanju v arhivih!), vendar je težnja k vključitvi vseh podatkov pač imperativ takšnega dela. Prav to delo v kombinaciji z informatorji je omo-gočilo, da sta večino najdišč uspela poimenovati tudi s pravim toponimom in sta tako nadomestila v strokovni literaturi pogosta umetna poimenovanja. Seveda v ve-čini primerov pride ob takšnem delu na dan slovensko ime, ki je bilo v tržaškem okolju vse prevečkrat zamol-čano. Ob tem se moramo tudi slovenski arheologi za-vesti, da moramo gradišča na tržaškem Krasu imenovati "gradišča" in ne kar "kaštelirji", saj je izraz kaštelir doma v romanskih govorih Istre in je na Tržaško uveden šele s strokovnim italijanskim poimenovanjem v tem stoletju. Pred nami zaživi cela vrsta
 toponimov , ki prostor pra-zgodovinskih gradišč poimenujejo kot Gradišče, Gra-dec, Ajdovski gradec, Grad. Ker avtorja mislita, tako sem prepričan tudi sam, da je toponim neločljivo povezan z arheološko vsebino, sta slovenske toponime obdržala tudi v italijanski verziji. Izkušenega topografa značilen toponim nezmotljivo pripelje do arheološkega najdišča, prej omenjeni po pravilu k prazgodovinskim ostankom v konfiguraciji terena.
Velika zasluga avtorjev je, da sta izkoristila raznovrstne vire; nista le podala nekakšnega povzetka, pač pa sta s topografskim delom osvetlila položaj gra-dišč v pokrajini, tako s pomočjo terenskih zapažanj in domačih informatorjev (klasična metoda, ki se je je lotila na Tržaškem prav Komisija za topografijo), avi-onskih posnetkov (delo prikazuje nekaj izredno dobrih posnetkov v barvah kot ilustracijo za že znana gradišča in tudi nekaj kot podkrepitev za na novo odkrita naj-dišča), katastrskih map in arhivskega gradiva. Izkoristila sta arhivsko gradivo ustanov iz Trsta, Kopra in Dunaja. Takšen pristop je avtorjema pogosto omogočil, da sta k zgodovini raziskav lahko dodala sicer drobne in posa-mezne ugotovitve (ob nesorazmerno dolgem, verjamem celo, da dolgočasnem iskanju v arhivih!), vendar je težnja k vključitvi vseh podatkov pač imperativ takšnega dela. Prav to delo v kombinaciji z informatorji je omo-gočilo, da sta večino najdišč uspela poimenovati tudi s pravim toponimom in sta tako nadomestila v strokovni literaturi pogosta umetna poimenovanja. Seveda v ve-čini primerov pride ob takšnem delu na dan slovensko ime, ki je bilo v tržaškem okolju vse prevečkrat zamol-čano. Ob tem se moramo tudi slovenski arheologi za-vesti, da moramo gradišča na tržaškem Krasu imenovati "gradišča" in ne kar "kaštelirji", saj je izraz kaštelir doma v romanskih govorih Istre in je na Tržaško uveden šele s strokovnim italijanskim poimenovanjem v tem stoletju. Pred nami zaživi cela vrsta toponimov, ki prostor pra-zgodovinskih gradišč poimenujejo kot Gradišče, Gra-dec, Ajdovski gradec, Grad. Ker avtorja mislita, tako sem prepričan tudi sam, da je toponim neločljivo povezan z arheološko vsebino, sta slovenske
 toponime  obdržala tudi v italijanski verziji. Izkušenega topografa značilen toponim nezmotljivo pripelje do arheološkega najdišča, prej omenjeni po pravilu k prazgodovinskim ostankom v konfiguraciji terena.
Najvažnejše slovansko naselitveno jedro na Garganu je bila Devia na južnem delu gore Elio med jezeroma Lesina in Varano, katerih imena sta slovenskega izvora (jezero Ljesna, kakor se je imenoval popreje tudi otok Hvar, odtod it, Lesina; Vransko jezero). Drugo jedro je bilo, kakor že rečeno, v Peschicih, kamor je sodili tudi naselbina Vico. Vzhodno in zahodno od Peschičev sta se do danes ohranila dva
 toponima , ki kažeta na večjo slovensko poselitev. To sta rt Crovatico in vodni izvir, poimenovan Serbio. (28) V obeh kaštelih je bil kot voditelj celotne skupnosti župan (giuppano), ki se je v Devia občasno poimenoval tudi kot sodnik (iudex) in kralj (rex).
Na neko obliko navzočnosti Grkov v našem prostoru kažejo tudi grški
 toponimi . Vprašanje njihove interpretacije je izredno zapleteno ne le zaradi včasih nejasne etimologije, temveč tudi zato, ker so vsi brez izjeme sporočeni v virih poznega nastanka. Če pustimo ob strani vprašanje poimenovanja Emone, Navporta in Pole, ki smo ga predstavili v zvezi z mitološkim izročilom, se kaže pri antičnih toponimih na dan. slovenskem ozemlju naslednja podoba (gl. J. Šašel v ANSl, 88-96):
Med okrog 60 znanimi (in le okrog 30 lokaliziranimi) antičnimi toponimi je nedvomno grški
 toponim  Aegida (Koper ali bližnje območje Kopra; v prostem prevodu "Kozje"), ki ga omenja Plinij (Historia naturalis 3,129; gl. J. Šašel, Opera selecta, 680-689; vse poznejše antične in zgodnjesrednjeveške omembe tega kraja so latinske kot npr. insula Capritana oz. Capris, t.j. "Kozji otok" ali "Kozje"; o vprašanju lociranja naselja prim. G. Labud, Ricerche archeologico-ambientali dell'Istria settentrionale: la valle del Fiume Risano, Jonsered 1995; ocena M. Župančič, ZČ 49, 1995, 648-649).
Število po imenu poznanih grških naselbin na Jadranu ni veliko. Če rimski polihistor Plinij (Naturalis historia 3,144) poroča o velikem številu pomembnih grških mest na južni dalmatinski obali, katerih spomin se je do njegove dobe (sreda 1. stol. po Kr.) že izgubil, moremo - kljub verjetnemu avtorjevemu pretiravanju - domnevati, da je bilo grških naselij le precej več kot jih poznamo. V kasnejših virih se omenja še nekaj naselbin, kot npr. Bouthoé (dan. Budva; omenja že Ps. Skilaks, Periplus 25; na to naselbino se navezuje mit o Kadmu, ki je bil precej razširjen med Iliri; prim. M. Šašel Kos, Cadmus and Harmonia in Illyria, AV 44, 1993, 113-136), Olcinium-Ulcinj in Epidaurum-Cavtat (grška
 toponima , ki ju omenja šele Plinij, Historia naturalis 3,144). Očitno so se Grki naselili tudi na nekaterih otokih in jim dali svoje ime, npr. Melíte (Mljet), otočje Absyrtides (kvarnerski otoki?), Electridae (kvarnerski otoki?) in Elaphites (otoška skupina v bližini Dubrovnika; navedene otoške skupine omenjajo Ps. Skimnos, Periegesis v. 273-274 (GGM I, 212), Plinij, Naturalis historia 3,151-152 in Pomponij Mela, Chorographia 2,114 (slednji ne omenja Elafitov, omenja pa naselbino Apsoros - Osor na Cresu - in neidentificirano naselbino Dyskelados).