Prikazujem 1-20 od 626 konkordanc.
Ja, sila težko je dandanes najti pravega spremljevalca za skupno življenje. A še težje je narediti dober vtis na bodoča taščo in tasta. Vsi vemo, koliko neprespanih noči in
 tuhtanja  je potrebnih za prvo soočenje z dekletovimi starši, nekakšno uverturo k velikemu življenjskemu dogodku, ki se mu reče poroka. Pravzaprav je prepričati potencialna dodatna starša bolj zahtevna naloga kot osvojiti še tako neosvojljivo dekle. Za nameček pa si še predstavljajte, da ste med bolj nerodnimi, da se ta dan prav vse - od štirinožnih članov bodoče družine do ostalih naravnih sil - zaroti proti vam in da si vaš bodoči tast v militarističnem duhu zada nalogo: porušiti vaš življenjski cilj! Ja, verjetno ga ni bolj krutega boja med predstavniki močnejšega spola, kot je boj med zetom in tastom. Nemalokrat krvava borba za naklonjenost oboževanega osebka nežnega spola, v katerem eden še vedno vidi majhno punčko, ki potrebuje starševsko zavetje, drugi pa zrelo in privlačno dekle, ki poskrbi za pospešen krvni obtok v prav vseh delih telesa in bodočo mamico njegovih potomcev. Če vas opisane vrstice spominjajo na kakšno osebno izkušnjo, potem vedite, da boste ob ogledu žlahtne komedije Njeni tastari podoživljali tovrstne stresne situacije. Pravzaprav boste trepetali, cepetali in s stisnjenimi pestmi navijali za Bena Stillerja, ki se bo kot preprost medicinski strežnik Greg - ja, to je moška različica 'medicinske sestre' - boril za naklonjenost Roberta De Nira kot neizprosnega tasta prikupne Pam v podobi Teri Polo. Saj ne, da bi bil Greg s ponesrečenim priimkom Focker, ki ob površni izgovorjavi v prevodu izzveni kot 'jebač', posebno neroden. Že samo dejstvo, da je njegov bodoči tast bivši agent CIE, ga spravi v takšno paniko, da gre narobe še tisto, kar bi ne smelo iti. In kako mu v vsej dobronamerni vnemi uspe skoraj zlomiti nos Pamini sestri, skoraj zažgati njihovo hišo, skoraj ubiti njihovega mačka, skoraj uničiti sestrino poročno slavje in skaziti presenečenje s poročnim darilom, je preprosto neverjetno!
Že po nekaj kilometrih mi je postalo jasno, kaj oziroma koga so imeli Bavarci v mislih, ko so po dolgih dnevih in nočeh
 tuhtanja , izračunavanja, merjenja, preskušanja … izdelali to reč. Še vedno (relativno) mlade, dinamične in uspešne ljudi, ki jih tega zadnjega ni sram priznati. Skratka, pisan mi je bil na kožo.
»Primož hoče odskočiti, a ne odskoči, ker se njegova povelja preusmerijo v ramena in trup namesto v noge. Rezultat poskuša napraviti na silo. Vendar na ta način, čeprav to dobro ve tudi sam, v skokih ne gre,« je iz svojega zornega kota zagato opisal glavni trener Jelko Gros. »V takšnem položaju se je treba negativnih občutkov čimprej znebiti in se ne preobremenjevati z analitičnim
 tuhtanjem . To je seveda lažje reči, kot pa storiti, se torej sprostiti in preusmeriti pozornost k pozitivnim spominom. Peter Žonta, denimo, je danes sestavil dva solidna in ne še najboljša skoka. Že bolj sproščen je v finalu navsezadnje dosegel obetaven 18. rezultat serije.« O. G.
Ali so se mi misli, ko sem stal med knosoškimi in mikenskimi razvalinami, obrnile k šolskim učbenikom, k mojim strogim učiteljem in očarljivim zgodbam, ki so nam jih pripovedovali? Ne. Razmišljal sem o povesticah, ki sem jih bral kot otrok; videl sem ilustracije iz tistih knjig, ki so bile, kot sem mislil, pozabljene; mislil sem na to, kako smo se vneto pogovarjali med seboj na ulici in kako presenetljiva umovanja smo si privoščili. Spomnil sem se svojega zasebnega
 tuhtanja  o vseh razburljvih, skrivnostnih temah, povezanih s preteklostjo in prihodnostjo. Ko sem se oziral iz Miken čez argoško ravan, sem znova podoživel – in kako živo! – zgodbo o Argonavtih. Ko sem strmel na kiklopska obzidja v Tirintu, sem se spomnil na malo ilustracijo s tem obzidjem v eni od mojih pravljičnih knjig – natanko se je ujemala z realnostjo pred mojimi očmi. V šoli si ni nikoli noben profesor zgodovine prizadeval oživiti pred nami teh znamenitih obdobij preteklosti, v katera se nagonsko zatopi vsak otrok, brž ko je zmožen brati. S kako otroško vero se trudi drzen raziskovalec opraviti svojo težko nalogo! Od pedagogov se ne naučimo ničesar. Pravi vzgojitelji so pustolovci in popotniki, možje, ki se potapljajo v živo plazmo zgodovine, legende, mitov.
V drugi polovici dvajsetega stoletja so znameniti francoski komediografi, Feydeau, Labiche in njima podobni, doživeli svojo renesanso. Njihove komedije, ki so zabavale Parižane pred sto in več leti, so bile na novo odkrite, uprizarjali so jih ugledni teatri. Feydeaujevo mojstrovino Bolha v ušesu sem si ogledal v enem izmed najboljših londonskih teatrov v zvezdniški zasedbi. Lojze Filipič, dramaturg in občasni umetniški vodja Mestnega gledališča, je bil na tekočem s svetovnim teatrom, spremljal je repertoarje domala vseh evropskih in svetovnih gledališč. Tako je takoj sprejel moj predlog, naj bi režiral Feydeaujevo komedijo Dama iz Maxima. Ta igra je bila narejena z izjemnim posluhom za ritem in naraščajočo naglico, bila je kot nalašč za hlastajoči čas po drugi svetovni vojni, ko so ljudje hoteli nadoknaditi vse, kar so bili v vojnih in prvih povojih letih zamudili. Bila je to srečna predstava. Za kostumografa in scenografa sem angažiral dunajskega Slovenca Matjaža Kralja, glasbo je napisal Urban Koder, s katerim sem pozneje še večkrat sodeloval. Največji zasedbeni problem Dame iz Maxima je igralka za naslovno vlogo Puže Froufrou, ki mora biti središče norega vrtiljaka, okrog katerega se vrti družba provincialnih povzpetnikov, čeprav je dekle iz najnižje družbene plasti. Brez dolgega
 tuhtanja  sem se odločil za Mileno, čeprav je bila moja edina izkušnja z njo majhna vloga v Obaldiajevi komediji. Izkazalo se je, da je bila moja na hitro sprejeta odločitev srečna. Navedel bom nekaj odstavkov iz dveh kritik Andreja Inkreta, ki ju je napisal za Delo in Naše razglede: »V MG so izdelali domiselno in kratkočasno predstavo, ki po svoji duhovitosti in frivolnosti mirne duše tekmuje s svojim literarnim avtorjem Georgesom Feydeaujem, da se je režiserju Žarku Petanu posrečilo posloveniti francoski konverzacijski slog v takšni dinamiki, kot bi jo težko mogli pričakovati, posebej ob tekstu, ki je pravzaprav čista bravura in ki ne pozna globljih in skritih namenov in pomenov, ampak je ves v svojem špektaklu, in da se je bilo, ne nazadnje, mogoče v tej humoristični paradi srečati z vrsto izrazitih komedijskih vlog (Milena Zupančičeva v naslovni figuri, Vladimir Skrbinšek, Tina Leonova, Janez Eržen, Janez Škof ...).« Za Skrbinškovo vlogo je Inkret zapisal, da »je ena njegovih najbolj duhovitih vlog v zadnjem času«. Zlasti pa je Inkret pohvalil glavno žensko vlogo: »V Mileni Zupančičevi je našel (Petan) interpretko, ki se je znala spretno ujeti med dražljivo žensko izzivalnostjo in komedijsko sproščenostjo in ki je doživela svoj vrh v drugem delu igre, na sprejemu med provincialno gospodo, ter ni naključje v intermezzu sredi med občinstvom, v foyerju, med odroma.«
Nič drugače ni z ilustracijami te izjemne knjige. Svetove je videl v domišljiji, jih narisal in tako pred našimi očmi postanejo resnični. John vsekakor ni cenenih trikov vešč rokohitrc. Vedno čara z namenom, da nas napelje k razmišljanju in
 tuhtanju  o daljnih krajih in ljudstvih iz davno minulega časa. Nemogoče je ostati ravnodušen, ko zreš v njegove širne in obenem tako natančno izrisane pokrajine. Tovrstno vznemirjenje me spominja na trenutek, ko sem kot otrok prvič letel nizko nad tlemi in na novo ugledal svet. Z Izgubljenimi svetovi pa poletimo še dlje kot letalo, ne da bi zapustili naslanjač. Kot bi leteli v sanjah, pod seboj zremo na Atlantido in Camelot in znova verjamemo v samoroge. To je knjiga za vse starosti, saj vzpodbuja otroke in zadovolji vse naše odrasle fantazije. Ob tem pa je Johnovo besedilo preprosto, kakor da bi se mu bila utrnila zamisel, ki ga je neznansko zabavala in jo je zato želel deliti z nami. Vse njegovo delo se zdi lahkotno, kar pa je le dokaz, da je umetnina.
Niste še povsem prepričani, da zares delate prav. Ta dvom je dober, dokler vas drži v iskanju novega in sprejemanju novosti. Ko se vleče od večera do jutra, je treba ukrepati. Izraža namreč vašo neizpolnjeno potrebo po samouresničitvi, ki je možna le prek ljudi.
 Tuhtanje  in sanjarjenje vam ne pomaga dovolj, razen če žrtvujete ustvarjalnost, torej uspeh. V mislih nosite neko idejo, vodilo, ki vas nese tja, kjer ste dobrodošli. To je učenje.
Tudi če naredite nekaj slabega, vam oznaka slab človek ne bo koristila.
 Tuhtanje  o lastni ničvrednosti je golo zapravljanje časa in energije. Zato ne boste postali sposobnejši in tudi problem ne bo manjši. Poleg tega je precej sebično razmišljati samo o sebi! Pristno samospoštovanje temelji na človečnosti in sprejemanju lastnih pomanjkljivosti. Omogoča nam, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, jih obžalujemo, se opravičimo in poravnamo ter radostno in plodno živimo naprej.
Urednik mi je rekel, naj napišem kaj o stereotipih, ki veljajo za Dolenjce in Belokranjce. Nič lažjega. Toda... Po temeljitem
 tuhtanju  nisem našla niti enega! V redu, jih pač ne poznam, ker nisem rojena v teh krajih. Pa vendar mora obstajati kakšen čisto dolenjski ali belokranjski stereotip po sistemu skoposti med Gorenjci ali pa slovenske fovšije. In sem vprašala Tonija Gašperiča, človeka odprtega duha, s širokim pogledom na vse, kar se dogaja okoli njega. »Stereotipov o Dolenjcih in Belokranjcih ni,« me je šokiral. No, strinjala sva se, da imajo strašno zanimiv dialekt, denimo Dolenjci tisto govorico na »a« in »u«. Saj veste, arjava, ardeča, taku, lepu. Pa hrvatizmi pri Belokranjcih...
Vse to so morda slabe napovedi za Francijo in njeno morebitno vlogo pri obnovi Iraka. Od tod tudi zakulisno praskanje po glavi na francoskem ekonomskem ministrstvu, in
 tuhtanje  velikih družb, kako si zagotoviti dostop na iraški trg, na katerem je bila Francija največja dobaviteljica v okviru programa nafta za hrano.
Podatek, da TC še vedno obstaja, sem nekaj let zatem zasledil v časopisih. Z Juretom sva se nasmejala, češ tudi največje barabe znamo narediti kaj dobrega, od piflarjev tega nikar ne pričakujte. Pred dnevi sem na povabilo gimnazijskega videokrožka znova obiskal šolo, saj so se zagnani fantje pod mentorstvom Branka Bezgovška odločili raziskati zgodovino TC. Žal so Jureta v prestolnici zadržale službene obveznosti, naš rod pa močno omejevale tehnične možnosti dokumentiranja. Obsežno pripoved o rojevanju zdaj že uveljavljene prireditve so vpletli med glasbene točke ponedeljkove izvedbe TC v veliki športni dvorani na Golovcu. Kar ostrmel sem nad ravnijo, ki jo zmorejo današnji gimnazijci. Nastopajoči dajejo občutek, da so na odru vsak dan. Nekaj točk je bilo tako zahtevnih, da je celo prekaljeni tonskotehnični maček Igor Korošec porabil nekaj dni za
 tuhtanje , kako ustreči zamislim dijakov. Domiselna, sproščena in zabavna povezovalca programa sta iz videokrožka, ki je s profesorico Juano Robida sestavil prvovrsten scenarij, tega pa se ne bi sramovale niti v najuglednejše evropske TV postaje. Ekipa je za pripravo TC (prvi del je bil že decembra) žrtvovala veliko vikendov in večino svojega prostega časa, njihov pristop pa prav v ničemer ne zaostaja za tistim z nemške RTL. Ob mentorju in profesorici navedimo še dijake Luko Arnuša, Nejca Končana, Jašo Koncelija, Vida Kanduča in Katjo Florjančič, ki so v času premiernega TC šele prihajali na svet. Trdno verjamem, da jih bosta takšen odnos do dela in velika odgovornost spremljala tudi skozi življenje, in nad tolikšnim kadrovskim potencialom je bil navdušen tudi Boštjan Dermol, pevec skupine Nude. V spremstvu kolega iz skupine Luke Umeka je kot gost znova nastopil pred večstoglavo množico gimnazijcev in profesorjev. Po njegovem se je prireditev, ki je v teh letih iz šolske telovadnice romala v kino Union, Narodni dom, Modro dvorano in še kam, otresla komornosti.
»Prevevajo me izredni občutki. V takšnih trenutkih kar ni mogoče poiskati pravih besed, da bi človek opisal svoje razpoloženje,« je, potem ko je na obali jezera čestital Milošu Janši, dejal Janez Kocijančič, predsednik našega olimpijskega komiteja. Res, tista sobota se je Slovencem vtisnila v spomin, obe tekmi kot še mnoge pozneje na največjih veslaških tekmovanjih pa sta bili vredni paranja živčkov! Pri dvojcu je semafor izidov namreč dolgo časa napačno kazal, da sta slovenska veslača na drugi polovici proge na zadnjem, 6. mestu, četverec pa sploh ni bil »programiran« za oder, a je nato v izjemnem boju osvojil 3. mesto za čolnoma iz Avstrije in ZDA. Od dvojca sta bila hitrejša slovita Britanca Steven Redgrave in Matthew Pinsent ter nemška naveza Holzenbein-von Ettingshausen. Omenjena dunajska kolajna, še bolj pa seveda ti olimpijski, so naznanile nadaljevanje veslaške pravljice kot ene najbolj uspešnih športnih v letih slovenske samostojnosti, vse pa bi bilo lahko drugače, če tistega večera '87 po polomu naših reprezentantov na SP v K?benhavnu Janša in Slivnik ne bi izpraznila nekaj vrčkov dobrega danskega piva in se med
 tuhtanjem  »vztrajati ali odnehati« vendarle odločila za nadaljevanje začrtane poti ...
Trumbo je bil nadarjen pisec. Ko smo premišljevali, kateri psevdonim bi mu zapisali v filmsko »špico«, je režiser Stanley Kubrick predlagal: »Vzemi moje ime!« Vprašal sem ga: »Stanley, bi si res prilastil Daltonovo delo?« Kazalo je, da Stanleyja to ne bi prav nič motilo. Mene pa je. In po dolgem
 tuhtanju  sem si rekel: »K vragu! Na scenarij in v špico bo prišlo pravo ime - Dalton Trumbo.«
Nova opazovanja ostankov eksplozije zvezde v naši galaksiji so astronome pognala v ponovno
 tuhtanje , kdaj se je dejansko zgodila. Supernova G11.2-0.3 očitno ni povezana z dogodkom, ki so ga kitajski astronomi zabeležili leta 286.
HOBIJI: preživljanje časa z družino, vse vrste športa, karte, filmi, druženje s prijatelji,
 tuhtanje  o marsičem, duhovičenje v družbi, napolitanke, Šmarna gora.
Ko so Jurakove besede še odmevale, so Laščani na začetku drugega polčasa z mirno igro prešli v vodstvo (48:52) in v domačem taboru je bilo živčnosti vse več. Takrat se je žoga najbolje počutila v rokah Marina Baždarića, ki je zadeval v polno, in posledica je bilo vodstvo Olimpije za šest točk pred zadnjo četrtino. Z dobro obrambo so gostitelji zadrževali prednost in jo s koši Paviča in Petrova še povišali (75:66). Policistki sta uživali, prodajalci pokovke ne, saj jih v tem obdobju igre ni bilo v dvorani, Pivovarna Laško pa je razmišljala, kako se približati.
 Tuhtanje  je bilo uspešno (75:72). Pri 79:77 je Simon Petrov 25 sekund pred koncem zadel le en prosti met (80:77), Lazić pa je žogo podal v avt. Gostje so lahko le še dvignili belo zastavo.
Kartanje v Parkovi kuhinji, čeprav je bila v njej njegova mama, je bilo boljše kot posedanje v dnevni sobi in
 tuhtanje , kaj vse bi lahko počela, če bi bila sama.
Pri nas se seveda ne gremo takih zadev in smo na najboljši poti, da v ministrstvu za zunanje zadeve dobimo novega ministra, ki bo rezultat konsenza v vladi in podpore v državnem zboru. Predsednik vlade je po dolgem
 tuhtanju  in tehtanju našel osebo, ki ima vse možnosti, da bo dobila dovolj veliko podporo, in bo potem imela dovolj prepričanja, energije in trme, da bo potrditev v parlamentu pretočila v celovito in razumljivo akcijo na mednarodnem torišču.
Večina stvari, ki jih boste počeli, da bi odnos s partnerjem izboljšali, se bo njemu zdela nesmiselna in ne bo pripravljen sodelovati. To pa vas bo zelo razjezilo in začeli boste razmišljati, kaj delate narobe. Mogoče bi si privoščili nekaj ur počitka ali športnih aktivnosti in povsem odklopili
 tuhtanja  o morebitnih napakah. Nikar ne obremenjujte svoje lepe glavice, raje si vzemite trenutek za pitje čaja. Po navadi pridejo rešitve na dan, ko najmanj pričakujete. Verjetno bo tudi zdaj tako, zato ni treba vreči puške v koruzo.
Premlevanje, tarnanje, razčlenjevanje in ponovni premislek: S temi izrazi si lomimo jezik zaradi ljudi, ki preveč mislijo. Premlevanje je pretirano
 tuhtanje  in premišljevanje o stvareh. To je podobno kot da spet in spet pritiskajo na magnetofonu na gumb za ponovitev. Ti ljudje se ne spravijo iz težav. Nekemu poslovnežu so dejali, da bo verjetno premeščen v neko drugo mesto. To še ni bilo gotovo in točen čas ni bil določen. Zaradi predvidene selitve se je takoj vznemiril. Novo mesto je bilo majhno, osamljeno in hladno. Ob misli, da bi živel tam, ga je bila groza. Ta zadeva ga je obsedla. Ves čas jo je imel v mislih. Skoraj eno leto mu je kvarila veselje do življenja.