Prikazujem 1-20 od 63.147 konkordanc.
Nicki Minaj si na svojem albumu Pink Friday sposoja od številnih, poleg Annie Lennox, The Big Pink, Simple Minds in Joeja Satrianija si je sposodila tudi uvod skladbe
 Video  Killed The Radio Star skupine The Buggles.
Občina Postojna je v letu 2007 in 2008 objavila tri razpise za izgradnjo širokopasovnega omrežja in na zadnjem razpisu konec leta 2008 uspešno pridobila izvajalca, podjetje Valtel d.o.o., skupaj s katerim se je nato potegovala na razpisu Ministrstva za gospodarstvo RS in kot ena izmed 11 slovenskih občin uspešno pridobila finančna sredstva za izgradnjo omrežja s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj in državnega proračuna. Po prvotnem projektu je bila gradnja širokopasovnega omrežja predvidena v vseh vaseh občine Postojna z izjemo Hrašč, za katere je eden od monopolnih operaterjev na trgu že v letu 2007 izrazil interes, da tam zgradi lastno optično omrežje. Svoje namere ni izpolnil, zato se je občina odločila, da v Hraščah omrežje Novo širokopasovno omrežje bo zgradi s sredstvi obzgrajeno iz optičnih vlaken, ki činskega proračuna. omrežje bo zgrajeno iz optičnih vlaken, ki bodo uporabnikom omogočala koriščenje najnovejših multimedijskih storitev, kot je dostop do: internetne televizije in kasneje HDTV televizije, IP telefonije, učenja na daljavo, dela od doma, daljinskega
 video  nadzora, videokonferenc, e-nakupovanja in e-bančništva ter drugih internetnih storitev, ki nam jih bo prihodnost še prinesla. Kapaciteta priključka na stanovanjsko hišo bo 100/100 Mbps, kar pomeni 100 megabitov na sekundo v obeh smereh. Dejanska hitrost pa bo odvisna od izbranega ponudnika in paketa stori-
Morda pa se je treba sprijazniti z bolečim dejstvom, da je koreografom sodobnega plesa predpisana ena »velika« predstava letno tudi obvezujoče breme in življenjska nuja in da imajo druge, vzporedne projekte za vaje v slogu, brušenje forme, čiščenje »avtorske poetike« in druga sezonska opravila. Iztok Kovač je tako brusil formo v MoTenTion, prvem delu Emanatio protei imenovanega plesnega večera v Cankarjevem domu, ki se ob robu ukvarja s spolnostjo v našem nevrotičnem času, sicer pa s pomočjo plesalcev britanske Physical Dance Recall Company pili prvine Kovačevega giba ter uglašuje že v zadnji predstavi Daleč od spečih psov videno sozvočje na rolete projiciranega
 videa , novoklasike (tokrat istoimenske skladbe Uroša Rojka) in plesa. Se nam je le zaradi ogromnih slik v frake vdelanih filharmonikov zazdelo, da je Kovač na dobri poti k formalističnemu akademizmu? Smo bili le zaradi zaspančkov iz prvega polčasa tako veseli značilno bizarne in humorne kompozicije Vinka Globokarja Kaktus unter Strohm, prostorskega umeščanja, mešanja in elektronskega procesiranja muzike, ki jo je proizvajal trio muzikantov na odru, za mešalko pa obdelovali freiburški mojstri? Rekel bi, da smo bili »družinske drame« najbolj veseli zaradi njega: zaradi tatijevske, štrleče zajetne pojave Nadjovega kamarada Laszla Rokasa, ki naj bi v tej družinski drami igral otroka za dve glavi manjšega para, Iztoka Kovača in Maje Delak. Plešasti, s salom obloženi, keatonovsko mirni hrust pa ni bil v dobrodošel kontrast le s pojavo, tako drugačno od profesionalno mišičastih in skočnih Kovačevih, temveč je presenetil z zakladnico od vsepovsod, tudi iz rokenrola, svinga, burleske in operete pobranih natur plesnih fint, s katerimi je očaral in ki so legle čez Globokarjevo grotesko kot ata na mamo. Morda pa od Emanatio protei, izliva narodove biti v režiji rojaka iz tujine in enega vidnejših domačih koreografov, sploh ni bilo pričakovati (srednje) velikih zgodb ali usodnih plesnih izumov, temveč je šlo le za ponekod medlo, drugje pa iskrivo medigro, ki se je malo stran od koreografskih konceptov vrnila k počelu plesa: k muziki in njenim vidnim emanacijam.
Epizodno razdrobljeni prizori so med seboj kot s filmsko montažo povezani s pomočjo glasbe (Drago Ivanuša), zvokov in gibov, medtem ko so posamezni prehodi ostri in fragmentarni, s čimer ugledališčenje sledi dramatizaciji. Glasba in zvočni efekti imajo, tako kot
 video  vložki, vlogo opominjanja na čustvena stanja protagonistov. In pravzaprav je končni pisk vlaka, ki zapelje čez Ano v množico/publiko, nekoliko odrešilen. Vprašanje pa je, če smo odrešni Aninega čustvenega vrtiljaka ali zgolj razvlečenih sklepnih dejanj.Vsekakor je uprizarjanje Tolstoja nehvaležno delo, ki bo vedno deležno takih ali drugačnih kritik. Dušan Jovanović pa je svoj popravni izpit opravil, čeprav z novimi pomisleki in verjetno z mislijo na maturante.
Na performansu v obliki letne tiskovne konference podjetja Borza problemov bodo poleg Davideja Grassija (predsednik uprave) in Igorja Štromajerja (predsednik nadzornega sveta) nastopili tudi posebni gostje: Igor Zabel (kustos Moderne galerije), Antonio Caronia (direktor raziskovalnega središča PROmediaSet) in skupina Bast. Predstavili bodo dokumentarni
 video  film o nastanku in delovanju Borze problemov ter letno poročilo 2001-2002 (500, 300 SIT).
Za vse perverzneže, nostalgike, zbiralce ljudskega blaga in analitike jugoslovanske vojne so tu tri klasike jugoslovanske novokomponirane komedije, HAJDE DA SE VOLIMO, HAJDE DA SE VOLIMO - JOŠ JEDNOM in HAJDE DA SE VOLIMO III (T Pics), v katerih Lepa Brena, balkanska Pamela Anderson Lee, zamenja toliko kopalnih kustumov in oblek, da se zdi, kot da je cela jugo-industrija delala le zanjo. Zgodbe so tako debele kot njene turneje, vključeni so vsi njeni
 video -spoti, za boljši vtis pa tu in tam prištopata tudi Bata ivojinović, nekdanji zvezdnik partizanskih westernov, in Gidra Bojanić, nekdanji zvezdnik špageti westernov. Zadnja himna Jugoslaviji, prijazni Dalmaciji, mostarskemu mostu, skupnemu trgu in folklornemu značaju spora med Srbi in Hrvati; režira Stanko Crnobrnja.
Vendar ne za vse ljubitelje fotografije, temveč le za zahtevnejše. Za tiste, ki na manj kot zrcalnorefleksni fotoaparat ne prisegajo, pa še ta mora biti nadpovprečen. Takšen je Canonov model EOS 500D, ki je s tipalom ločljivosti 15,1 milijona točk idealen za natančne povečave in velike izreze. Naštevanja vse vgrajene tehnologije, ki prispeva k boljši fotografiji, se sploh ne bomo lotili, omenimo le, da 500D snema tudi
 video , in to kar v najvišji ločljivosti HD, torej 1080p. (A. M.)
JUTEKS - GALIČANKA (pokal EHF): Gostje iz Lvova v Ukrajini so pristale na ponudbo Savinjčank in bodo obe tekmi (danes ob 19. uri in jutri ob 17. uri) odigrale v Žalcu. Ukrajinke so že v prvem krogu dvakrat gostovale v Luksemburgu in Dierkircha premagale s skupnim izidom 75:20 (40:8 in 35:12). Juteks je enakem položaju kot pred tekmo proti italijanskemu Cassanu: brez podatkov in
 video  posnetkov o nasprotnicah.
MGM, prekleta in fatalna posest, toda hoteli so jo vsi. Čeprav spet ne za vsako ceno. Murdochov medijski imperij News Corp., ki ima pod svojo kapo tudi h'woodski studio Fox, je v licitacijo stopil v spregi s saudskim princem Al-Waleedom bin Talalom. Disney, ki ima pod svojo kapo TV mrežo ABC, je vstop v licitacijo le najavljal, a tega koraka potem vendarle ni storil, menda zato, ker mu ni bilo všeč to, da ima MGM z Warnerjem fiksno pogodbo za
 video -distribucijo vseh filmov do l. 2003. TV mreža NBC, zdaj hči elektro-korporacije General Electric, ki že dolgo išče studio, se je skušala pri licitaciji povezati z menedžmentom studia MGM, potem pa šla v koalicijo s kanadskim konglomeratom Power Corp., a se premislila, ker je sama pri sebi spoznala, da jo v resnici zanima le filmska knjižnica studia MGM. Sam menedžment studia MGM je iskal licitacijskega partnerja na različnih koncih, tudi pri filmski firmi Capella, lastnini nemškega magnata Rolfa Deyhleja. Močna licitatorja sta bili tudi filmski firmi New Regency in Morgan Creek: obema filme distribuira studio Warner, ki je obema ponudil podporo, toda v igro zares ni mogel stopiti, ker se je njegova mati, korporacija Time-Warner, sočasno borila za zvezno anti-trustovsko odobritev akvizicije Turnerjevega medijskega imperija TBS (Turner Broadcasting System). Toda firmi New Regency sta dala podporo avstralski magnat Kerry Packer in južnokorejski elektronski gigant Samsung, firmi Morgan Creek pa južnokorejska grupacija Daewoo in japonski medijski konglomerat Fujisankei - ironično, Morgan Creek je na koncu pristal v koaliciji s Capello in finančnim konzorcijem Rockport Partners. Ni pomagalo. Najbližje zmagi se je ves čas zdela firma Polygram, agresivna hči zelo bogate matere, nizozemske korporacije Philips, ki je brez dolgov, katere premoženje znaša več kot 5 milijard USD in ki razpolaga z razkošnimi kreditnimi linijami. Licitatorji so ponujali od 1,1 do 1,5 milijarde USD, akoravno je finančna firma Lazard & Freres z Wall Streeta, sicer uradni odpravnik poslov za banko Crédit Lyonnais, pričakovala celo ponudbo 2 milijardi USD, v igri pa so na koncu ostali le trije: Polygram, News Corp. in Morgan Creek, vsak z drugačno vizijo studia. Polygram bi s tem po osmih letih hotenj, želja in poskusov neposled postal novi major, novi hollywoodski studio (Polygramov prevzem studia MGM je l. 1988 blokirala mati, Philips, tedaj stoodstotni lastnik Polygrama), News Corp. bi produkcijo studia MGM preprosto zaprl in s filmi iz knjižnice filal svoje TV programe, Morgan Creek bi velik del menedžmenta takoj odpustil.
"Seks je precenjen, dr. Taylorjeva. Se strinjate? Mislim, da ne. Če ne bi bil, bi ostali brez službe, mar ne," takoj po prvem najavnem napisu sredi aresta filozofsko zahrešči serijski morilec, igra ga Harry Dean Stanton (živjo, Harry), ki včasih sliši glasove, tako da ne okleva, ko se znajde pred žensko, zlasti če ti glasovi pridejo s televizije, kar je očitno prepogosto. Njegova opazka ni brez soli, navsezadnje, na drugi strani mize sedi psihiatrinja, dr. Taylorjeva, ki jo igra Rebecca De Mornay, zrihtana tako, kot da je prišla na fuk stoletja, ne pa na seanso, na kateri naj bi ocenila, če je serijski morilec, ki se ob preveč direktnih vprašanjih sklicuje na amnezijo, psihološko zrel za sojenje. Ker Rebecca, ki se gre tokrat tudi izvršno producentko, ne vidi skozi tipa, zaenkrat žal še ne more podati svoje psy-evaluacije: je tip shizofrenik ali pa multipla osebnost, natančneje, ali tip okrog hodi v dveh kosih ali pa ima toliko osebnosti, da bi tudi sam potreboval semaforje, prometne znake, kompas, skavta in sinopsise nekaterih zadnjih h'woodskih filmov, če bi hotel dognati, kaj so včeraj počele vse njegove "osebnosti"? Seks je precenjen - in Rebecca, ki se zdi v filmih sama sebi oblečena vedno nezanimiva, nepomembna in neprivlačna, bi res ostala brez službe, če seks ne bi bil precenjen. Ne da je V objemu s tujcem kaj drugače, kar pa je vendarle paradoks: zakaj? Rebecca namreč igra self, strog & independent žensko s patološko mučnim odnosom do svojega očeta (okej, tip jo je spolno zlorabljal) in nezaupljivim, že kar paranoičnim odnosom do moških (nedavno se je razšla s fantom), toda v posteljo - v kletko, huh - gre že kar s prvim klateškim tujcem, ki je nafilan z latinskimi klišeji; igra ga Antonio Banderas, ki je nedavno emigriral s Portorika in v mestu še nikogar ne pozna. In ne le to: ženska, ki se seksa boji in katere zgornji sosed, Dennis Miller, je zato le Sizif z erekcijo, se s povsem neartikuliranim tujcem potopi v nekaj, kar zgleda kot kombinacija figur veneris, Playboyevega
 videa  in aerobične vaje. Kaj tu potemtakem pomeni, da je seks precenjen? Nič, le to, da igra Rebecca žensko, ki zapeljuje samo sebe in potem zato ostane med dvema spoloma: na očetovem grobu bi z velikim apetitom pojedla svoj fetus. Še več, nič drugega ni kot tipična histeričarka, ki se skuša s seksom znebiti svojega telesa. Hej, ste kdaj slišali za histeričarko, ki ne bi trdila, da je telo "njeno"? Mati svoje ljubezni potemtakem, natančneje, Rebecca je ženska, ki lahko ljubi le to, česar avtorica je. In seveda, Antonio je le moški, ki izkusi, da seks naredi žensko, ki ji potem ne moreš uiti. Z eno besedo, seks tu ni ta, ki hrani besede, govorico, naracijo: le precenjen je. Hočem reči, ko se Rebecca & Antonio oblečeta, postane svet pekel, nekaj neizrekljivega, iracionalnega, nekaj, česar preprosto ni več mogoče dešifrirati: na steno v stanovanju ji nekdo napiše "Crkni cipa", njenega mačka nekdo fenta in ji ga potem pošlje v paketu, Millerja, nenasitnega, a tudi vztrajno nepotešenega, pa nekdo s pipo mahne po glavi. Rebecca, katere obraz postane le geografski podaljšek vse bolj horror soundtracka, za Antoniom takoj pošlje privatnega detektiva, zdi se ji celo, da z razlogom: če se namreč danes ženska zaljubi v moškega, mora najprej preveriti, če ni tip morda v resnici psihopat. In Rebecca zdaj nenadoma zgleda le še kot šahovska figura, ki se ne more odločiti, ali je Ellen Barkin iz Morja ljubezni, Jodie Foster iz filma Ko jagenjčki obmolknejo ali pa Michael Douglas iz Usodne privlačnosti. A šahovska partija traja toliko časa, dokler na mizi ne ostane le kraljica, oh, naj vam le namignem, le kraljica, ki živi v skladu z rekom, da je posilstvo za žensko to, kar je za moškega kastracija - le preprosto križišče smrti, lepote in želje, ki se noče izreči.
Razstavni pregled najnovejše produkcije Romana Makšeta, Marjetice Potrč, Luja Vodopivca (z Milanom Klečem ) ter Spira Masona (tudi Dušana Zidarja ) predstavlja prvi skupni nastop teh avtorjev, ki ga bodo v galeriji povezali tudi s 40-letnico svojega delovanja. Omenjeno kiparsko četverico umeščajo v različne avtorske koncepte in tudi različne generacije (rojeni so v času od zgodnjih petdesetih do zgodnjih šestdesetih), druži pa jih enovito razmerje do obravnavanja kiparskega prostora skozi različne tehnologije, od klasične do digitalne. Makše, ki je sicer tudi avtor razstave - organizacijski kustos projekta pa je Sarival Sosič -, deluje v postminimalističnem idiomu, ki mu omogoča povezovanje in medsebojno vplivanje različnih elementov v instalacijah. V njih povezuje asketske forme, v ambiente svojih del in njihovo celovito izkušnjo pa vključuje tudi gledalca. Tokrat bo predstavil šesterico del, ustvarjenih od leta 2001 do letos. Marjetica Potrč z ready made objekti analizira množico socialnih, ideoloških in političnih konotacij. Tak bo tudi njen Hippo Water Roller (2002), ki ga bo tokrat razstavila v družbi video reportaže CNN o tem »izjemnem« dosežku za premagovanje težav pri preskrbi z vodo v južnoafriških getih. Gre za vsakdanji objekt, ki z ničemer ni estetiziran in postane s prestavitvijo v galerijski kontekst usmerjen k ponazoritvi socialnih razlik, ki označujejo sodobno politično ter ekonomsko dogajanje. Soočenje in jukstapozicija dveh ali več objektov, ki so vzeti iz različnih kontekstov in nosijo s seboj diametralno nasprotne pomene ter simbolične dimenzije, so eden osrednjih umetniških pristopov Luja Vodopivca. V steklenih vitrinah med seboj konfrontira drobne predmete in skulpture, ki pripovedujejo zgodbe o odnosu med spoloma, o seksualnosti, citate iz zgodovine modernizma in miniaturne objekti. Del ene izmed njegovih treh tokrat predstavljenih instalacij, ki nosijo lansko ter letošnjo letnico, bo tudi pisatelj Milan Kleč. Ambientalne postavitve Dušana Zidarja (njegov Spiro Mason ima rojstno letnico 2001) označujejo kot
 video  instalacije s kiparskimi elementi, v njih pa v celoto povezuje širok spekter medijev. Zidar, ki se bo predstavil s prostorsko-zvočno postavitvijo, v svojem videu tematizira predvsem razcep spolne identitete oziroma spolne vloge moškega in ženske. Razstava, ki jo bo pospremil katalog z zapisi Aleksandra Bassina in dr. Tomislava Vignjevića, bo ob matičnih prostorih galerije segla tudi v prostore stalne zbirke, ob otvoritvi pa bodo predstavili še svoje prenovljene internetne strani (www.mestna-galerija.si). V. U.
Razstavni pregled najnovejše produkcije Romana Makšeta, Marjetice Potrč, Luja Vodopivca (z Milanom Klečem ) ter Spira Masona (tudi Dušana Zidarja ) predstavlja prvi skupni nastop teh avtorjev, ki ga bodo v galeriji povezali tudi s 40-letnico svojega delovanja. Omenjeno kiparsko četverico umeščajo v različne avtorske koncepte in tudi različne generacije (rojeni so v času od zgodnjih petdesetih do zgodnjih šestdesetih), druži pa jih enovito razmerje do obravnavanja kiparskega prostora skozi različne tehnologije, od klasične do digitalne. Makše, ki je sicer tudi avtor razstave - organizacijski kustos projekta pa je Sarival Sosič -, deluje v postminimalističnem idiomu, ki mu omogoča povezovanje in medsebojno vplivanje različnih elementov v instalacijah. V njih povezuje asketske forme, v ambiente svojih del in njihovo celovito izkušnjo pa vključuje tudi gledalca. Tokrat bo predstavil šesterico del, ustvarjenih od leta 2001 do letos. Marjetica Potrč z ready made objekti analizira množico socialnih, ideoloških in političnih konotacij. Tak bo tudi njen Hippo Water Roller (2002), ki ga bo tokrat razstavila v družbi video reportaže CNN o tem »izjemnem« dosežku za premagovanje težav pri preskrbi z vodo v južnoafriških getih. Gre za vsakdanji objekt, ki z ničemer ni estetiziran in postane s prestavitvijo v galerijski kontekst usmerjen k ponazoritvi socialnih razlik, ki označujejo sodobno politično ter ekonomsko dogajanje. Soočenje in jukstapozicija dveh ali več objektov, ki so vzeti iz različnih kontekstov in nosijo s seboj diametralno nasprotne pomene ter simbolične dimenzije, so eden osrednjih umetniških pristopov Luja Vodopivca. V steklenih vitrinah med seboj konfrontira drobne predmete in skulpture, ki pripovedujejo zgodbe o odnosu med spoloma, o seksualnosti, citate iz zgodovine modernizma in miniaturne objekti. Del ene izmed njegovih treh tokrat predstavljenih instalacij, ki nosijo lansko ter letošnjo letnico, bo tudi pisatelj Milan Kleč. Ambientalne postavitve Dušana Zidarja (njegov Spiro Mason ima rojstno letnico 2001) označujejo kot video instalacije s kiparskimi elementi, v njih pa v celoto povezuje širok spekter medijev. Zidar, ki se bo predstavil s prostorsko-zvočno postavitvijo, v svojem
 videu  tematizira predvsem razcep spolne identitete oziroma spolne vloge moškega in ženske. Razstava, ki jo bo pospremil katalog z zapisi Aleksandra Bassina in dr. Tomislava Vignjevića, bo ob matičnih prostorih galerije segla tudi v prostore stalne zbirke, ob otvoritvi pa bodo predstavili še svoje prenovljene internetne strani (www.mestna-galerija.si). V. U.
Število igralnih salonov niti ni tako veliko, meni Marko Prijatelj, če ga primerjamo z 206 lokacijami, na katerih so imeli doslej igralne avtomate. Res pa niso zaprli vseh starih igralnic, ker je ustavno sodišče zadržalo določbo, ki zahteva odpravo prejšnjih igralnic. Vsak igralni salon ima lahko s t. i. »malo koncesijo« do 200 igralnih mest, v igralnici pa ne sme biti živih iger. Pogoji za ureditev igralnih salonov so strogi: obvezna recepcija, prepoved vstopa mladoletnim,
 video  nadzor, on-line nadzor, igralni avtomati s certifikati, zaposleni z licencami. Soglasje za odprtje salona mora dati lokalna skupnost. Vlada pa ima diskrecijsko pravico, da ne izda koncesije, če meni, da je igralnic na nekem območju preveč.
Na tekmovanju Strongman, na katerem je tekmoval kot Thor, je pometel s tekmeci,
 video  s tekmovanja pa se je že pojavil na spletu, tako da si ga lahko ogledate spodaj.
 Video : Drevo, na katerem raste 40 različnih vrst sadja :: Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija
Ta je v 17. minuti padel v kazenskem prostoru, sodniki pa so po ogledu posnetka s pomočjo tako imenovanega
 video  sodnika ocenili, da ni šlo za najstrožjo kazen. To so Rusi zahtevali tudi v šesti minuti, ko je ob kontaktu v kazenskem prostoru Mehike padel Jurij Žirkov, a tudi takrat so ostali brez enajstmetrovke. Mehičani so izenačili v 30. minuti, ko je Nestor Araujo zadel z lepim strelom z glavo, ko je žogo poslal čez vratarja Igorja Akinfejeva.
Večina napadov, ki so jih zaznali strokovnjaki iz Kaspersky Laba, so bili usmerjeni na digitalne
 video  snemalnike ali IP-kamere (63 odstotkov), 20 odstotkov napadov pa na omrežne naprave, vključno z usmerjevalniki in modemi DSL. Približno en odstotek tarč napadov so predstavljale najpogosteje uporabljene naprave, kot so tiskalniki in druge pametne domače naprave.
Miha Vipotnik (letnik 1954) je po slikarski diplomi in specialki za video ter televizijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral še na področju filmske režije in
 videa  na California Institute of the Arts v Los Angelesu. Že dvajset let se v Ljubljani in Los Angelesu ukvarja z režijo in produkcijo videa, instalacij in televizijskih oddaj s področja vizualnih umetnosti, bil pa je tudi ustanovitelj in umetniški vodja mednarodnega bienala Video CD v Ljubljani (1983-87). Za tokratni nastop je pripravil projekt, ki bo prek digitalne fotomontaže in videoinstalacij problematiziral medij billboarda ter različne vidike komunikacije, programsko pa sodi v serijo Local talk, h kateri v Galeriji Škuc vabijo gostujoče kustose. Tokrat Igorja Španjola iz Moderne galerije.
Miha Vipotnik (letnik 1954) je po slikarski diplomi in specialki za video ter televizijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral še na področju filmske režije in videa na California Institute of the Arts v Los Angelesu. Že dvajset let se v Ljubljani in Los Angelesu ukvarja z režijo in produkcijo
 videa , instalacij in televizijskih oddaj s področja vizualnih umetnosti, bil pa je tudi ustanovitelj in umetniški vodja mednarodnega bienala Video CD v Ljubljani (1983-87). Za tokratni nastop je pripravil projekt, ki bo prek digitalne fotomontaže in videoinstalacij problematiziral medij billboarda ter različne vidike komunikacije, programsko pa sodi v serijo Local talk, h kateri v Galeriji Škuc vabijo gostujoče kustose. Tokrat Igorja Španjola iz Moderne galerije.
 Video  posnetki predstavljajo gradivo neposrednega spremljanja in vrednotenja raziskovalnega dela. Analiza dogajanja na posnetku je prispevala k stvarni obravnavi učnega pristopa, k oblikovanju kriterijev o ustreznosti vsebin in oblik dela, k vrednotenju usposobljenosti učiteljev. Posneli smo okoli štiristo minut pouka in po ogledu vsega materiala pripravili dva krajša posnetka, enega o predšolskem uvajanju italijanskega jezika po novem in enega o prenovi pouka v prvem razredu