Prikazujem 1-20 od 312.616 konkordanc.
Stara navada je, da na praznik ali predvečer gospodovega razglašenja oziroma treh kraljev, mnogi pokadijo domove z blagoslovljenim kadilom in pokropijo z blagoslovljeno vodo. Na duri vhodnih
 vrat  se zapišejo kratice G+M+B in letnica. Dolga leta ta običaj živi tudi v Mozirju, kjer tradicijo ohranjajo kar tri skupine kolednikov.
Podobno je bilo v nadaljevanju, spet hiter gol, spet so zadeli Domžalčani, toda ne v pravo mrežo. Po akciji v 47. minuti je Mitja Lotrič podal pred
 vrata  gostov, podaljšal jo je Jaka Štromajer. Ob drugi vratnici pa je nato Miha Blažič žogo odbil v svoj gol in poskrbel za izid, ki je spet ustrezal domačim.
V drugem polfinalnem obračunu je bila boljša Marija Šarapova. ''Sibirska tigrica'', v Melbournu je zmagala leta 2008, je preprečila Čehinji Petri Kvitovi, da bi se prebila na prvo mesto. Tako je druga nosilka še drugič v tem letu (po turnirju v Sydneyju) izpustila možnost, da bi prišla na vrh svetovne jakostne lestvice, srčna izbranka slovenskega košarkarskega legionarja Saše Vujačića pa se ji je maščevala za boleč poraz v lanskoletnem finalu Wimbledona. ''V tretjem nizu sem dobila občutek, kot ga je Kvitova vedno v prednosti. Vedno je bilo 15:30, 30:40 in podobno,'' je težave, s katerimi se je srečevala v igrah z lastnim začetnim udarcem, opisovala Šarapova. ''Kraljica kričanja'', kot so jo poimenovali nekateri mediji, je tudi v deveti igri (pri 4:4) zaostajala s 0:30, nato pa našla ključ, s katerim je odprla
 vrata  do dobljene igre, nato pa še odločilnega ''brejka'' za veliko zmago in njen šesti finale grand slama. ''Obožujem ta šport. Tudi takrat, ko ne igraš najboljšega tenisa, lahko najdeš pot do zmage,'' je dejala 24-letna svetlolasa lepotica. Danka Caroline Wozniacki je na prvem mestu prebila 15 mesecev, Šarapova pa je bila nazadnje na vrhu 8. junija 2007.
David ima na hrbtu tetovirani imeni Brooklyna in Romea,
 vrat  pa mu že nekaj mesecev krasi narisan križ. Je načrtoval vnaprej?
V torkovem derbiju 4. kroga nogometne lige prvakov je Real Madrid na svojem stadionu proti PSG igral slabo, a zmagal in si že zagotovil napredovanje v osmino finala. V prvem polčasu je francoski prvak uprizoril pravi juriš proti vratom Reala, a so bili njegovi napadalci z Zlatanom Ibrahimovićem, Edinsonom Cavanijem in Angelom Di Mario na čelu nenatančni oziroma nezbrani, dvakrat so zatresli tudi okvir
 vrat . Zanimivo je, da je edini zadetek po nenavadni akciji dosegel rezervist Nacho, ki je v igro vstopil že po dobre pol ure igre zaradi poškodbe Marcela. Nacho je bil na pravem mestu po odbiti žogi in je močno s strani ugnal ne prav dobro pripravljenega vratarja Kevina Trappa.
Massimo D'Alema se je vrnil domov z letalom, ki so mu ga na
 vrat  na nos poslali iz Rima, poškodovana devetka pa je v rokah letaliških mojstrov. Ruska stran se je za incident že opravičila, poravnala bo tudi vse stroške popravila. V Moskvi pravijo, da je za nesrečo kriva slabo očiščena letališka steza (tudi tam namreč že nekaj dni neprenehoma sneži), zaradi česar naj bi bilo italijansko letalo nepravilno parkirano. Iljušin se je zato nekoliko preveč približal devetki. Preblizu je prišel za natanko 70 centimetrov, so po nesreči pojasnili v Kremlju.
Za zaprtimi
 vrati  je OMO razpravljal o mnenju poročevalcev beneške komisije. Ta se dotika vprašanja, ki ga je tej komisiji postavil premier dr. Andrej Bajuk. Premier je spraševal, ali je sprememba ustave, s katero smo dobili popravljeni proporcionalni volilni sistem in ne večinskega, kar je bil po razsodbi ustavnega sodišča rezultat referenduma, skladna z evropsko pravno tradicijo. To mnenje imajo v državnem zboru in v vladi, a o njegovi vsebini pred sobotnim zasedanjem komisije ne želijo govoriti, saj je do sprejetja sklepa komisije zaupne narave.
Detroit Red Wings je zmagal še petič zapored. Tokrat je v gosteh ugnal Phoenix, odločilen zadetek pri izvajanju kazenskih strelov pa je dosegel Todd Bertuzzi, ki se je med strelce vpisal že v zadnji tretjini. Jan Muršak ni kandidiral za srečanje. Loterija kazenskih strelov je podala zmagovalca tudi na dvoboju v Los Angelesu, kjer je Anže Kopitar v dobrih 22 minutah enkrat sprožil na
 vrata  Calgaryja. Gledalci so videli le dva zadetka, po enega na vsaki strani.
Ko sem se prebudil, je bilo že poldne. Vse me je še bolelo od mraza in šestindvajset neskončnih ur trajajočega potovanja iz Santiaga. Ko sva se prejšnji večer proti polnoči približevala Cajamarci, se mi je zdelo, da je moje skeleče drobovje odstopilo od telesnih sten in zavozlano do konca poskakovalo v vsakem milimetru razrite luknjaste ceste, čez katero je drvel star avtobus. Vstal sem iz postelje in odprl okno. Ulice, ki so se z vrha pobočja grobo prerivale med topimi pročelji kolonialnih hiš proti glavni plazi, nad katero so kot vrhovi prestola kraljevskega para bdeli zvoniki dveh katedral, so bile izumrle. Le tu in tam se je prikazal kak prazen taksi ali rikša. Brez cilja, iščoč morebitnega potnika, je naredil krog po razpokanem asfaltu in izginil za vogalom, na katerem sta v smešnih rumenih uniformah brezdelno posedala prodajalca sladoleda. Bil je čas, ko je prvi del dneva končan in se ulice peruanskih mest za dve uri spremenijo v srh zbujajoč privid mesta duhov, medtem ko vsi, od menedžerja do potepuškega psa, poskriti za hladom
 vrat  številnih gostiln žlobudrajo svojo molitev vilic in žlic. Pravzaprav mašujejo Peruanci ves čas. Nič nenavadnega ni, če srečaš ob šestih zjutraj ljudi, ki žrtvujejo vase iste ogromne porcije zelenjavnih juh in pikantne galline ojo, riža in kuhanega krompirja s krepko mesno omako, ki jo bodo isti dan – tako kot dan poprej in dan, ki sledi – zaužili vsaj še dvakrat, za kosilo in večerjo. Bil je torej čas kosila in za povrh je bila še nedelja. V svojem pretresenem trebuhu sem začutil pritajeno željo, da bi se pridružil občestvu pri maši pečenih piščancev in lomov saltadov in riža in papas fritas. Da pa bi bili najini telesi resnično in scela pripravljeni na glavni obred dneva, sva z Majo pred kosilom zavila še na kratek sprehod. Ena od uličic, ki so vodile z glavne plaze, se je med številnimi trgovinicami z artesaniami, spominki in drugo kramo, vzpenjala strmo v hrib. Nekje na pol poti do majhne, Fatimi posvečene cerkvice na vrhu hribčka, od koder se je razpiral pogled na celo mesto, je stala fontana. Sredi s kalno vodo napolnjenega bazena je stal na široko razkoračen bakren kmetič. Levico je ponosno opiral ob bok, medtem ko je z desno roko držal od zelenega volka napaden spolni ud, iz katerega je uriniral dolg lok svetlikajoče se vode. Izraz kmetičevega obraza, ki je gledal izpod širokih bakrenih krajcev klobuka, je deloval kot magnet. Široko razprte blasfemične oči, nakremžena usta in božjastni ličnici so se mi režali s temnim porogljivim žarom. Pod podobo so se umivali trije do pasu goli fantje. Lovili so curek in se drgnili po obrazu, vratu in rokah. Ko sva prišla čisto blizu, je najvišji od njih stopil na kamniti rob fontane in prislonil usta ob kmetičevo dlan, kjer je curek izviral. Pred nama je zažarel prizor ob bakreno mednožje prisesanega mladeniča, ki mu je voda curljala iz obeh kotičkov ust in mu v dveh potočkih tekla preko lic navzdol po zagorelem vratu. Prizor je v tistem hipu nehal biti zgolj del homoseksualne igrice fantov, postal je mnogo več. Ne da bi se zavedala, sva bila priči očiščevalnemu iniciacijskemu obredu v svet, ki je kot vrtavka zdrsnil z mize in ves čas padal proti nekim neznanim, izmikajočim se tlom, svet onkraj norm in pravil, kjer je vse postavljeno na glavo, da bi se, ob dnevu udarca, ugledalo v zrcalu spačene vode. Nadaljevala sva pot, in ko sva se čez pol ure po isti poti spet vračala, o fantih ni bilo več niti sledu. Kmetič je s svojim vodnim curkom še zmeraj krstil smer mesta in kmalu naj bi nama postalo jasno, kakšen duh vlada ulicam, nad katerimi je bdel.
Ko sem se prebudil, je bilo že poldne. Vse me je še bolelo od mraza in šestindvajset neskončnih ur trajajočega potovanja iz Santiaga. Ko sva se prejšnji večer proti polnoči približevala Cajamarci, se mi je zdelo, da je moje skeleče drobovje odstopilo od telesnih sten in zavozlano do konca poskakovalo v vsakem milimetru razrite luknjaste ceste, čez katero je drvel star avtobus. Vstal sem iz postelje in odprl okno. Ulice, ki so se z vrha pobočja grobo prerivale med topimi pročelji kolonialnih hiš proti glavni plazi, nad katero so kot vrhovi prestola kraljevskega para bdeli zvoniki dveh katedral, so bile izumrle. Le tu in tam se je prikazal kak prazen taksi ali rikša. Brez cilja, iščoč morebitnega potnika, je naredil krog po razpokanem asfaltu in izginil za vogalom, na katerem sta v smešnih rumenih uniformah brezdelno posedala prodajalca sladoleda. Bil je čas, ko je prvi del dneva končan in se ulice peruanskih mest za dve uri spremenijo v srh zbujajoč privid mesta duhov, medtem ko vsi, od menedžerja do potepuškega psa, poskriti za hladom vrat številnih gostiln žlobudrajo svojo molitev vilic in žlic. Pravzaprav mašujejo Peruanci ves čas. Nič nenavadnega ni, če srečaš ob šestih zjutraj ljudi, ki žrtvujejo vase iste ogromne porcije zelenjavnih juh in pikantne galline ojo, riža in kuhanega krompirja s krepko mesno omako, ki jo bodo isti dan – tako kot dan poprej in dan, ki sledi – zaužili vsaj še dvakrat, za kosilo in večerjo. Bil je torej čas kosila in za povrh je bila še nedelja. V svojem pretresenem trebuhu sem začutil pritajeno željo, da bi se pridružil občestvu pri maši pečenih piščancev in lomov saltadov in riža in papas fritas. Da pa bi bili najini telesi resnično in scela pripravljeni na glavni obred dneva, sva z Majo pred kosilom zavila še na kratek sprehod. Ena od uličic, ki so vodile z glavne plaze, se je med številnimi trgovinicami z artesaniami, spominki in drugo kramo, vzpenjala strmo v hrib. Nekje na pol poti do majhne, Fatimi posvečene cerkvice na vrhu hribčka, od koder se je razpiral pogled na celo mesto, je stala fontana. Sredi s kalno vodo napolnjenega bazena je stal na široko razkoračen bakren kmetič. Levico je ponosno opiral ob bok, medtem ko je z desno roko držal od zelenega volka napaden spolni ud, iz katerega je uriniral dolg lok svetlikajoče se vode. Izraz kmetičevega obraza, ki je gledal izpod širokih bakrenih krajcev klobuka, je deloval kot magnet. Široko razprte blasfemične oči, nakremžena usta in božjastni ličnici so se mi režali s temnim porogljivim žarom. Pod podobo so se umivali trije do pasu goli fantje. Lovili so curek in se drgnili po obrazu, vratu in rokah. Ko sva prišla čisto blizu, je najvišji od njih stopil na kamniti rob fontane in prislonil usta ob kmetičevo dlan, kjer je curek izviral. Pred nama je zažarel prizor ob bakreno mednožje prisesanega mladeniča, ki mu je voda curljala iz obeh kotičkov ust in mu v dveh potočkih tekla preko lic navzdol po zagorelem
 vratu . Prizor je v tistem hipu nehal biti zgolj del homoseksualne igrice fantov, postal je mnogo več. Ne da bi se zavedala, sva bila priči očiščevalnemu iniciacijskemu obredu v svet, ki je kot vrtavka zdrsnil z mize in ves čas padal proti nekim neznanim, izmikajočim se tlom, svet onkraj norm in pravil, kjer je vse postavljeno na glavo, da bi se, ob dnevu udarca, ugledalo v zrcalu spačene vode. Nadaljevala sva pot, in ko sva se čez pol ure po isti poti spet vračala, o fantih ni bilo več niti sledu. Kmetič je s svojim vodnim curkom še zmeraj krstil smer mesta in kmalu naj bi nama postalo jasno, kakšen duh vlada ulicam, nad katerimi je bdel.
Francisco Pizarro je umrl za vbodom meča v
 vrat  izpod rok istoimenskega sina njegovega nekdanjega osvajalskega pajdaša in zaveznika Diega Almagra, čigar vojsko je Pizarro po številnih lažnih obljubah in zvijačah v borbi za čim več ozemlja premagal, nasprotnika pa zajel in dal obglaviti. Pizarrovo truplo so z vsemi častmi pokopali v limski glavni katedrali, kjer še zmeraj leži, nasproti velikega umetnega božičnega drevesa in številnih fluorescentno oranžnih pometačic, večinoma mešank indijanske in španske krvi, ki odstranjujejo umazanijo, nakopičeno okrog spomenika barbarskemu ustanovitelju prestolnice, svinjskemu pastirju, ki je komajda znal pisati, sta mu pa umor in goljufija zato šla toliko bolje od rok. Po njegovem zgledu se je nadvlada belcev nad vsemi samo še zaostrovala. Indijanci v svoji vlogi ničvrednih sužnjev skozi stoletja niso ostali sami. V sedemnajstem stoletju so v Peru priplule galeje z vzhodnoafriškimi črnimi sužnji, ki so premalo delovnim indijancem pomagali obdelovati ogromne vinograde in sadovnjake, polja bombaža in koruze. Tem so sledili številni drugi priseljenci in nasilno privedeni z vseh vetrov. Sredi devetnajstega stoletja je bilo na ostre skalnate obale in otoke, ob katerih je sto petdeset let pozneje naš avtobus peljal iz Pisca južno proti puščavski Nazci, tako uvoženih več deset tisoč kitajskih delavcev. Njihovo poslanstvo je bilo enostavno: s čim manjšimi delovnimi stroški, po možnosti zastonj ali pa še ceneje, zadovoljevati potrebe Evrope po guanu, posebno kvalitetni vrsti ptičjih iztrebkov, ki so jih leteči stvori med gnezdenjem puščali v velikih količinah na obalnih skalnatih napuščih, gnojiva, ki je v Evropi zavoljo izjemne gnojilne kakovosti dosegalo astronomske cene. Takšna je bila zgodba Peruja po prihodu osvajalcev: prvi so odnesli zlato, začimbe in dragocene tkanine, sledili so jim tisti, ki so iz dežele črpali njeno delovno silo in pridelke, dokler se ni v drugi polovici prejšnjega stoletja vse končalo pri ptičjem dreku, lepljivem kavčuku in halucinogeni koki. V Peruju so v zameno za odneseno ostajali najrevnejši in najbolj bedni z vseh vetrov. Tisto zgodnje jutro je med avtobusnimi klopmi stal možakar, ki je izgledal kot eden izmed teh ladronesov, v pomečkani umazani srajci, skuštranih las in z enotedensko brado. Dal je znak sprevodniku, naj utiša salso, v kateri smo se potniki veselo pozibavali, in pričel:
Rim - Ustavna komisija italijanske poslanske zbornice je v sredo popoldne za zaprtimi
 vrati  še enkrat obravnavala predlog zakona o globalni zaščiti slovenske manjšine in se vnovič znašla v slepi ulici. Tržaški fašisti iz stranke Nacionalnega zavezništva so tudi tokrat nagajali z govoričenjem in obstrukcijo, zato je vrsta članov komisije, zlasti predstavniki francoske manjšine, zahtevala, naj zakon predstavijo na plenarnem zasednju parlamenta. Slovencem pa jo je tokrat hudo zagodel namestnik zunanjega ministra Massimo Ranieri, ki je še ta teden sadil rožice in obljubljal gradove v oblakih med obiskom v Sloveniji. Ranieri je na začudenje vseh pristal na pogajanja o vsebini zakona z Nacionalnim zavezništvom, s tem pa bolj kot ne izničil možnosti za sprejem slovenskega zakona. T. H.
Predsednik sveta stranke Peter Habjan je ob robu posveta kadrovske komisije dejal, da ne želi špekulirati o današnji odločitvi in da je ta odvisna od članov sveta. Pojasnil je še, da je prišlo do manjše spremembe v programu, saj bi morala v tem času zasedati pogajalska skupina. Vsebina posveta kadrovske komisije, ki poteka za zaprtimi
 vrati , pa tudi njemu ni poznana, saj ni član komisije.DeSUS ne menja svojega programa
Na levi strani spominske plošče, ki je pritrjena nad
 vrati  v župnišče, v latinščini piše Na sončnem poldnevniku zgrajeno leta 1652, kar pomeni, da je bila hiša zgrajena tega leta. Zapis na desni strani spominske plošče govori o tem, da je bila plošča obnovljena v jubilejnem letu, sestavil pa ga je pomožni škof Jože Smej.
Na petkovem preventivnem dnevu in dnevu odprtih
 vrat  policijske postaje Ormož so imeli obiskovalci vpogled v prostore, vozila in opremo policije, stavri, ki jim največkrat vzbujajo strahospoštovanje in so obdane z določeno mero skrivnosti in nedostopnosti navadnemu smrtniku. Vrata policijske postaje so bila dobesedno odprta, kar je bilo nenavadno, saj je običajno določena procedura, preden lahko vstopimo v policijsko postajo. Precej občanov je izkoristilo možnost in si ogledalo prostore, med katerimi je bilo največ zanimanja za prostor za pridržanje oziroma po domače - zapor.
Na petkovem preventivnem dnevu in dnevu odprtih vrat policijske postaje Ormož so imeli obiskovalci vpogled v prostore, vozila in opremo policije, stavri, ki jim največkrat vzbujajo strahospoštovanje in so obdane z določeno mero skrivnosti in nedostopnosti navadnemu smrtniku.
 Vrata  policijske postaje so bila dobesedno odprta, kar je bilo nenavadno, saj je običajno določena procedura, preden lahko vstopimo v policijsko postajo. Precej občanov je izkoristilo možnost in si ogledalo prostore, med katerimi je bilo največ zanimanja za prostor za pridržanje oziroma po domače - zapor.
Vstopiti v Vatikansko knjižnico ni preprosta stvar. To je namreč knjižnica papežev. Vrata odpre tudi raziskovalcem iz vsega sveta za gradivo, ki ga drugje ni moč dobiti. Noben popotnik, ki se namenja skozi deželo duha in se ozira na prehojeno pot človeštva, ne more mimo vatikanskih
 vrat . Hvaležnost in zahvala velja visokemu predstavniku te častitljive ustanove dr. Ivanu Reberniku, da nas je nadvse prijazno sprejel in popeljal skozi dvorane in knjižne čitalnice najbogatejše, najdragocenejše in hkrati skrivnostne in še marsikje neraziskane zakladnice človekovega snovanja.
Na koncu pa bi rekla samo še to: če velja za nas pravilo Kakor dobljeno - tako izgubljeno, ker smo nezakonito uporabljali del zanemarjenega zemljišča, ga čistili, vzdrževali in se s sosedi mirno veselili in sprehajali ob njem, kakor mi, tudi naši dedje in pradedje, velja to pravilo tudi za Vas, gospodje. Vi ste prišli med nas, zasejali preplah med ljudi in med živali, ki so preplašene in nemočne iskale izhod s hajdinske gmajne. Vi ste se hinavsko temu smejali, ropotali s stroji, mulčili drevesa, odvažali kamione gramoza, mi nergači pa naj bi mirno prenašali vse vaše obnašanje do nas in narave. Nemočno smo iskali pomoč pri odgovornih osebah ptujske občine. Vsa
 vrata  ste pred nami zapirali in se sprenevedali, da o vsej manipulaciji ne veste ničesar. Veselim pa se dneva, ki pa bo enkrat zagotovo prišel, da boste tudi Vi izgubili ta del zemljišča, ki ste ga tako prefinjeno hinavsko in hitro speljali krajanom Hajdine pred ustanovitvijo svoje občine. Ali se odgovorni člani agrarne skupnosti Hajdina zavedate, kaj ste podpisali? Upam, da bodo Hajdinci in okoličani spoznali, da je bolj častno nergati in se boriti za svoje pravice kot pa molčati in hlapčevati.
Sedaj prihaja na spored Gospod Schmidt, kjer je glavni Jack Nicholson in kjer boste čas že na začetku spoznali še v drugi pojavni obliki. Film se namreč začne v pisarni Warrena Schmidta (Jack Nicholson), ko ta sedi v pisarni in nepremično gleda na uro, ki se nezadržno, neustavljivo, neulovljivo, s tistim enakomernim ritmom sekundnega kazalca približuje peti. Zadnje sekunde pred peto se prikrade napetost, nekaj se bo zgodilo, si mislite, nekaj bo šlo narobe, hudo narobe, vendar ko veliki kazalec preteče dvanajsto, Jack počaka še sekundo, dve, potem pa počasi vstane, vidimo, da je njegova pisarna povsem pospravljena, stvari so že v škatlah, Jack vzame svoj poslovni kovček v roko, se ozre po pisarni, nekaj zamomlja sam pri sebi, počasi stopi proti vratom, z obešalnika vzame plašč, si ga vrže čez roko, odpre vrata, stopi ven, se ozre nazaj, pogleda po pisarni, ugasne luč in zapre
 vrata  za seboj. Pred njim je novo življenje. Življenje brez časa. Jack je od tega trenutka naprej v penziji, pred njim je idilično uživanje zaslužene upokojitve, na njegovem vrtu stoji avtodom, v dnevni sobi ga čaka žena, ki se pripravlja na to, da se odpravita na tisto klasično panameriško potovanje penzionistov, pred njim je torej še vse, a hkrati, kot bomo kmalu spoznali, tudi ničesar več.
zjokala v njegovem naročju. »Ljubi moj, le kaj sem storila?« je jadikovala. Dofan bi se morda lahko izvlekel celo iz takega položaja, saj je bil oče njegove izvoljenke, kot že rečeno, župan. In če imaš na svoji strani prijateljsko naklonjenega župana, lahko ta marsikaj doseže tudi v vojaških krogih. Če mu je seveda kaj do tega. Čeprav je bil Dofan prav prijeten fant in tudi zelo inteligenten, pa je tisti večer še enkrat ravnal tako, kot da ne bi bil pri zdravi pameti. S hladnim pogledom je ošinil Betty Fuller in rekel: »Dovolj škode si že naredila. Pusti me vendar pri miru!« Dekle je od zaprepadenja široko razprlo oči in ga prebodlo s sovražnim pogledom. Obrnila se je stran, mirno stopila do
 vrat  in vojaki so jo izpustili ven.