Prikazujem 1-20 od 99.935 konkordanc.
Za udobje in prijetno sproščeno počutje med jedjo velja, da odrasel posameznik potrebuje približno 70 x 40 cm površine mize. Na domači mizi lahko tako gostom enostavno »odmerimo« enak prostor z okrasnimi prtiči, ki jih pogrnemo pod pogrinjke. Prtiči so na voljo v različnih velikostih, materialih in oblikah, skupna značilnost vseh pa je, da ščitijo površino miz pred
 vročimi  krožniki in prt pred madeži, hkrati pa s svojimi barvami in vzorci skrbijo tudi za popestritev jedilnega kota. Velika izbira okrasnih bombažnih prtičev, prodajalne Tisoč in en dar, od 490 SIT naprej.
Začeli so graditi nov kompleks, kjer bo na voljo še več igrišč, povečali tudi fitnes dvorane, glede drugih novosti je v bistvu še najbolj
 vroča  razprava, ki smo jo imeli na srečanju igralcev. Glede na zaslužke imamo res porazno nizek odstotek dobička prirediteljev. V ligi NBA se suče okrog polovice, mi pa dobivamo 13 odstotkov. Od vsega dobička je toliko namenjeno igralcem. Vsi so se pritoževali nad tem. No, to je res prava novost, po kateri ste spraševali.
Ko sem v Trujillu izgubil svoj telesni vonj, sem vedel, da moram to mesto nemudoma zapustiti ali pa se mi bo na koncu še zmešalo od neznosno vlažne in lepljive, formaldehidu podobne vročine, ki se je počasi zažirala v kožne pore in me spreminjala v živ preparat. Po spustu iz gorskega območja bogov se na predpekelsko obalno klimo enega večjih mest v Peruju nisem in nisem mogel navaditi. Moje telo je podivjalo. Obdala ga je skoraj nevidna svetlikajoča se steklena ovojnica, zavoljo katere je začelo izločati pot navznoter in sčasoma postajati vse bolj lojno, zaudarjajoče in srhljivo tuje. Kot da je zrak v sebi še zmeraj zadrževal prekletstvo smradu, ki se je vil po teh ulicah pred šestdesetimi leti iz ruševin Chan Chana. Peščeni ostanki labirintnih kompleksov starodavnega mesta, v katerem je pred tremi tisočletji domovalo več kot sto tisoč duš, so se nekaj milj zahodno od Trujilla visoko dvigali iz vročinskih meglic, lebdečih nad puščavskim horizontom. Po trodnevnem uporu apristov so globeli teh peščenih sten leta 1932 služile kot množično grobišče več kot tisoč na skrivaj pobitih privržencev peruanskega socialno-političnega gibanja iz prve polovice stoletja. Več tednov po masakru je peklensko
 vroč  obalni veter prinesel smrad nezakopanih trupel nazaj med ulice njihovih svojcev in morilcev. In zdelo se je, da je vsakdo, ki je vstopil v to mesto še po toliko letih spomina in pozabe, zavonjal smrt na ulicah Trujilla in bil prežet z zločinskim vonjem razkrajajočih se trupel.
Priprava: gos pripravimo za peko, kot je opisano v prejšnjem receptu. Soli dodamo le nekoliko popra, drugo opustimo, lahko pa jo samo nasolimo. V trebušno votlino denemo pripravljen nadev in zašijemo ob zadku in vratu. Gos položimo v pomaščen pekač. Polijemo jo z
 vročo  maščobo. V pekač prilijemo malo tople vode ali juhe. Pečemo počasi in pri prav zmerni temperaturi 2 do 3 ure. Po polovičnem času peke žival previdno obrnemo. Med peko oblivamo z maščobo. Nacvrto maščobo odvzamemo kot prej, da se med peko ne žge po nepotrebnem. Zadnjih 10 minut pečenja poškropimo gos z mrzlo vodo, zvišamo temperaturo v pečici, tako dobi hrustljavo skorjico.
Strop je bil rumen. Ponovno sem zatisnil oči. V mislih sem še vedno sedel na razmajanem zadnjem avtomobilskem sedežu, iz katerega je med mojimi nogami gomazela pena. Taksi se je kljub pozni uri le počasi prebijal skozi temne ulice, ki so vodile proti središču Lime, hlastajoče vstopal v križišča, povzročal ali stopnjeval že obstoječo prometno zmedo, sunkovito zaviral, trobil, dodajal plin, ponovno zaviral in polzel dalje. Prvi, utrujeni prizori obvoznic, pročelij le napol zazidanih hiš, temnih avenij, nakupovalnih centrov in razpadajočih kolonialnih stavb, bledo brlečih uličnih svetilk in ljudi, prizori vseh teh ljudi, vsepovsod, poslovnežev v nenehni naglici, deklet v izzivalnih poletnih oblekah, fantov z ulice, prosjakov, posedajočih na pločnikih, prodajalcev cigaret in še česa, otrok, policajev, prostitutk. Prvi prizori, ki se s svojim vznemirjenim pričakovanjem zmeraj tako neizbrisno zarežejo v prišlekovo zavest kot line v debela, mogočna obzidja trdnjav, ozke špranje, skozi katere rahlo preplašen in zmeden opazovalec opazuje neskončno pokrajino vtisov. Sneti podboji vhodnih vrat hotela in nekaj narobe izjecljanih španskih besed, ki jih je receptor spričo mojega na smrt izmučenega pogleda zdolgočaseno preslišal, spustil na pult ključ sobe in hladno rekel: But you have to pay in advance. In potem prva, kot koruzno dlačje gosta noč. Nobenega strahu. Nobenih glasov. Nobenih misli. Le temen, zatohel spanec brez sanj. Odprl sem oči. Koliko časa je minilo? Sekunde? Ure? Dnevna svetloba je drla skozi razporke zaves in zalivala sobo. Ležala sva potopljena v silno rumeno žarenje, in če ne bi bilo hrupa ulice, ki je vztrajno opominjal na svet onkraj težkih zastorov, bi bilo moč verjeti, da ta vroč magmast svetlobni tok ne priteka od zunaj, marveč da izvira nekje v sobi, v bornih kosih zdelanega pohištva, v rumeno pobarvanih stenah, v kosih vsepovsod razmetane prtljage ali v statičnem ilovnatem zraku, sredi katerega sta ležali najini telesi. Kot sonci izžarevata najini telesi vso svetlobo in toploto in nežnost tega jutra, ta misel se je zasvetlikala v glavi, zalebdela visoko med nevronskimi vezmi, se premaknila in počasi plavala od leve do desne poloble, preko hipofize in spet naprej, v male možgane, kjer se je kot velika bleščeča riba zaustavila sredi fluorescentno modrega planktona. Sledil sem ji. Tam sva lebdela, medtem ko je mrčes neutrudno risal svoje kroge nad najinima glavama. V Peru sem prišel kot sončna laž. Kot središče sistema, sicer silno omejenega astralnega sistema, a vseeno, prihajal sem od tam, kjer je vsakdo center, središčna, navidez samozadostna točka lastnega kozmosa, od tam, kjer je vsakdo samotna zvezda z zelo omejenim obzorjem, gravitacijo in svetilnostjo, mala pritlikavka, obsojena na počasno, a neizbežno ohlajanje in odmiranje sredi nepreglednih galaksij enako drobnih, vase zazrtih in hkrati nadvse preplašenih zvezdic na neizmerni obrobi noči, zvezdic, okrog katerih namesto sijajnih planetov v najboljšem primeru kroži le nekaj peg mrčesne črnine. Vstal sem iz postelje in stopil na balkon. Pod mano je divjal vsakdan sodobne prestolnice, ene izmed mnogih, navidez enakih, nad mano pa je za kopreno smoga viselo sonce, staro božanstvo, v katerega so Inki, praočetje dežele, v kateri sem se tisto novembrsko jutro prvič prebudil, verjeli, se mu klanjali, mu nosili daritve, ga spoštovali in občudovali, ki so mu prilagajali svoja življenja in običaje, po katerem so uravnavali svoje rituale in najskrivnejša izročila, okrog katerega so krožili, zapisovali minljive tirnice svojega bivanja, risali svoj krog v razmerju do edinega izvira luči, rojevalca dnevov, prinašalca plodov in prihodnosti, edinega pravega središča. Pomežiknil sem, globoko vdihnil
 vroči  lepljivi smog in se pretegnil. Ne, niti v Limi ni bilo moč gledati v sonce s prostim očesom, z istim, s katerim se je bilo tako lahko zazreti v korone človeških oči.
Peruja nisva hotela zapustiti po obalni avtocesti, zato sva se še zadnjič vsaj do gležnjev potopila v njegovo notranjost. Pesek obalne puščave je spet pričel dobivati zelene madeže. Posejani so bili vse bolj na gosto, dokler niso popoldne iz njih vstala prva drevesa. Ko so mimo okna pričele švigati strehe prvih hiš, je bil avtobus na poti že več kot štiri ure. Vsak hip bi morali prispeti v majhno mestece z imenom Piura. Bila je nedelja, mesto je bilo izumrlo in
 vroče . Še zadnjič sva se namestila v kakem od peruanskih hotelov. Ko sva se odpravila iskat cevicherijo, je že pričel padati mrak. Zelo malo sva govorila in še manj je bilo za povedati; in čeprav je bil ceviche odličen, mu je manjkalo Manolovo srebanje tigrovega mleka, njegovo navdušeno vzklikanje: "Rico! Rico!" Pričelo je deževati. Bil je že čas. Kjerkoli v Peruju sva se potepala, povsod so naju svarili pred naslednjim krajem, v katerega sva bila pravkar namenjena.
Izjemno okusna jed iz surovih morskih sadežev, mariniranih z limoninim sokom, čebulo,
 vročim  poprom in raznimi začimbami. Peruanci so kar se tiče cevicheja pravi fanatiki. Ko je pred leti ob obali izbruhnila huda epidemija kolere, je bilo eno osrednjih vprašanj, kako zajeziti kolero, ne da bi bilo treba zapreti cevicherije, restavracije, v katerih strežejo to hitro pokvarljivo jed. Zanje se je kljub nasprotovanju ministra za zdravstvo v medijih zavzel sam predsednik Fujimori. Posledica njegove populistične geste je bilo nekaj sto smrtnih primerov.
Približuje se konec koledarskega leta, kar pomeni le eno: spet bo na vrsti najbolj
 vroči  modni šov leta, revija blagovne znamke Victoria's Secret!
"Oh, ne že spet! Le kaj bo ta prodajal navsezgodaj," sem se namrdnil, ko se je možakar trdno oprijel naslonjal dveh avtobusnih sedežev, zajel sapo in zapel. Objel me je žaloben in drobljiv svetel glas. Ni ga potiskala nobena domišljava moč, nobena napihnjenost, ki jo ponavadi srečaš pri uličnih godcih. Glas ni bil rezultat gole moči, ki bi ga samodejno nesla in ponujala med sedeži, temveč prej dar ponižane, osramočene in vztrajne nezadostnosti znotraj duše, njene ranjenosti, iz katere je mogočno rasel. Pesmi je bilo kmalu konec. Drugače kot pri južnih ritmih, ki so kot stimulatorji lahkotne klepetavosti prej drli iz zvočnika, je na avtobusu zavladala kovinska tišina. Slišati je bilo le še brnenje motorja in minevanje ceste pod nami, ko je možakar stopil dva sramežljiva koraka nazaj in pričel novo pesem, podobno prejšnji, jo pel enako občutljivo in zadržano navznoter. Med nami je stopal glas, zelo lep oblikovan glas je hodil med potniki, a nihče od nas ga ni gledal, vsem je bilo nekako neprijetno spričo te zelo osebne pojave sredi možatih brezimnežev. Trgovčeve reči lahko zavrneš ali kupiš, tako kot je pred dnevi ob podobni priložnosti večina od nas kupila čokolado Duro. Ko pa ti nekdo da svojo žalost in ponižnost, svojo čutnost in ranljivost in ga prepoznaš kot nekoga, ki je moral izgubiti toliko, da ga vsaj navidez nič več ne ločuje od preboja nevidne skorje, ki je življenje, od živalske uperjenosti na deset centavosov za vino, chicho, koko ali karkoli, potem postane težko. Nagovorjena ni bila le denarnica, glas je prodiral med zloženimi bankovci in zaponko usnjenega žepka za kovance naprej v žep, skozi obleko in vame. Spraševal me je po moji lastni zgodbi, tem potovanju brez varnosti in oprijema. V njegovi pesmi sem postal jaz glas tega moškega, v melodiji njegove pesmi sem začutil možnost svoje usode, ki si sledi neznano kam, brez varnostnih pasov in klimatskih naprav in počitka, osem, devet pesmi na tresočem se avtobusu, med
 vročimi  obrazi, obrnjenimi stran. Vse le zato, da bi prišla na drugo stran, na neznani cilj, napisan v tuji nerazvozljivi pisavi na voznem redu neke bestialne slutnje. Tja moram, ne vem zakaj, ne vem, kaj me žene in vodi, ne kaj me čaka in če bom sploh kdaj prišel, toda moram, moram, so govorile njegove povešene oči, ko je v njegovi dlani topo odmeval drobiž.
Pred nedavnim nam je prišel v roke zapisnik o eni izmed tekem B lige, ki jih prireja Ribiška zveza Slovenije. Ko smo si ogledovali rezultate, smo v rubriki ekipa zagledali ime Van Den Eyende. Ime nam ni zvenelo nič domače in sklenili smo, da bomo raziskali zadevo. Priložnost se nam je ponudila v eni letošnjih
 vročih  avgustovskih nedelj, saj smo med tekmovalci zagledali tudi nekaj majic z napisom Van Den Eyende. Beseda je dala besedo in kaj hitro smo se pogovarjali z Jožetom Šmejcem, ki je kapetan ekipe Van den Eyende iz Kostanjevice na Krki.
Za nama je izginjal pogled na bleščečo se gladino jezera Titicaca. Tako kot odposlanca boga Sonca v inkovski pripovedki o stvarjenju sveta sva potovala severozahodno, v smeri Cuzca, stare prestolnice Inkov, kjer je zlata palica, ki jo je Sonce dalo paru kot popotnico, potonila v tleh in je bilo to znamenje, naj tam zgradita prestolnico kraljestva Inkov. Vlak, še iz časa kavčukove mrzlice, se je pomikal nadvse počasi. Tiri so bili mestoma hudo zviti, tako da smo se pijano pozibavali kot na kaki barki, ki je plula sredi gole travnate pokrajine. V daljavi je bilo moč videti vrhove oddaljenih gora. Tu in tam kako osamljeno človeško podobo na poti skozi neznano. Ob osamljenih hišah so se iz tal dvigali vrelci vode, včasih
 vroče  in je bila zato vsa okolica ovita v kopreno pare. Spet skoraj nobenih dreves, le kamni in trava, trava, zagrizena med kamne. Nočilo se je. Telo je postalo počasi neobčutljivo na tresljaje in udarce ob s tankim blagom prevlečene lesene klopi. Sprevodnik nam je razdelil odeje. Postalo je ledeno hladno. Zavil sem se in poskušal spati. Ne vem, kako dolgo. Ob zaviranju je mojo glavo vrglo ob kovinski ročaj sedeža. Stali smo. Zunaj je mesec obsvetljeval ledeno planoto, posejano s srebrnimi ogledali jezerc. Zunaj so okrog vagonov hodili možje. Nisem mogel razumeti, kaj govorijo. Potem so izginili in bila je tišina. Neskončna navpična tišina. Lebdeli smo visoko nad planotami Peruja. Nikjer več ni bilo ničesar, le naše glave so predrle po naftalinu dišeča pokrivala in v snu srebrno rasle skozi noč. Nihče ni vedel, kako daleč je še bilo in če bomo sploh kdaj zares prišli v Cuzco.
Blizu poldneva se poslovimo od gostoljubnih domačinov. Kljub vetrčku je tudi pod lipo postajalo vedno bolj
 vroče  in čeprav so na planoti in obronkih zimske temperature kar primerljive s tistimi na Kredarici, je v poletni pripeki precej bolj vroče kot pod Triglavom. Odpeljali smo se do Bloškega jezera, ki ga žal zaraščajo trsje in lokvanji, a ga je vendarle še toliko, da se v njem zlahka prijetno ohladiš in počakaš večer, ko mine najhujša vročina in se odpraviš proti domu. Prijetno ohlajen in bolj poln vtisov, kot če bi obral ne vem koliko sveta, in ne le - kot piše na tabli ob rondoju: Lužarji - košček slovenske dežele.
Župan Bihača ADNAN ALIAGIČ, podžupan Mestne občine Novo mesto MILOŠ DULAR in podpredsednik izvršnega sveta Bihača ANTE MARJANOVIČ so se srečali v
 vročih  poletnih dneh na Unski regati. Vsi trije športniki so se poizkusili v spretnosti na vodi, seveda pa kovali načrte za nadaljnje sodelovanje.
In kaj smo izvedeli pri Rutarjevih mi? Nobenih zares prepričljivih razlogov. »Povedala sva, da sva se pripravljena izseliti, vendar ne tjale gor,« je pokazala Rutarjeva soproga proti kompolski hiši, ki so jo kupili, obnovili ter dogradili za njihovo družino. Hiša je tik ob odseku vaške ceste ter je za zakonca vprašljiva zaradi prometne varnosti. »Tako, da ni prostora niti za bankino. Če bi takšna hiša stala kje drugje, ne ob tej cesti, je gotovo ne bi ponudili nama,« razlagata
 vročo  kompolsko zadevo.
Portorož/Koper/Izola, 05. avgusta (STA) - V teh
 vročih  dneh tako domačini kot turisti na slovenski obali za ohladitev radi posežejo po sladoledu. Poleg klasičnih okusov slaščičarji ugotavljajo vse več povpraševanja po bolj zdravih razvadah, čemur so se prilagodili s ponujanjem veganskih in sladoledov brez dodanega sladkorja. V Kavarni Kapitanija v Kopru sicer ugotavljajo, da v promet še vedno najbolje gredo klasični okusi, kot so vanilija, jagoda in čokolada, takoj za njimi po priljubljenosti pa so tudi bolj posebni okusi, kot npr. grški jogurt z medom. Zelo priljubljeni so tudi t.i. 100-odstotni sladoledi, ki ne vsebujejo dodatnega sladkorja, ampak samo sadje. Za kepico sladoleda boste v Kapitaniji sicer odšteli poldrugi evro. Za osvežitev pa gosti priljubljene koprske kavarne posegajo še po smutijih, ki jih sami pripravijo, dodajo jim lahko tudi denimo chia ali konopljina semena. Od alkoholnih pijač gredo dobro v promet točena piva, imajo pa tudi pester izbor koktajlov. Podobno tudi v portoroškem Mignonu opažajo, da večinska populacija najraje posega po klasičnih okusih (čokolada, vanilija, jagoda, lešnik), mlajši pa izbirajo okuse, ki posnemajo znane priboljške oz. čokoladice. Sami sicer poskušajo slediti mednarodnim trendom, tako da ponujajo tudi veganske sladolede in take brez dodanih sladkorjev. Med temi okusi je zelo priljubljena npr. veganska pistacija. Cena kepice se začne pri 1,60 evra. Sicer pa gosti pri svoji izbiri bolj kot na vročino gledajo na čas dneva. Tako je dopoldan še vedno čas za kavo, sredi dneva obiskovalci posežejo po raznih prigrizkih, ki vključujejo tudi bolj osvežujoče in lahke izbire, kot so sadne kupe in sadni krožniki, medtem ko je večer predvsem čas za aperitive in koktajle. Tudi med gosti slaščičarne Diana v Izoli so veganski sladoledi zelo priljubljeni, denimo tisti z okusom gozdnih sadežev in manga, pa tudi brezglutenska temna čokolada. Ena kepica vas bo sicer olajšala za 1,30 evra. Kot ugotavljajo v Diani, gredo trenutno dobro v promet tudi limonade in razni naravni sokovi.
Ljubljana, 05. avgusta (STA) - V vročih dneh na svoj račun pridejo ljubitelji sladoleda in slaščičarji, ki jim ne manjka domišljije. S posebnostjo okusov se sicer spogleduje tudi cena kepice, ki pa jo draži zlasti lokacija. V Ljubljani in na turističnih točkah stane od 1,5 do dva in več evrov, v manjših krajih, kjer je sladoled prav tako najboljši daleč naokoli, pa okoli evra. V Ljubljani je kar nekaj priljubljenih kavarn in slaščičarn, kjer naj bi stregli najboljši sladoled, med njimi sta Vigo in Cacao. V prvi je kepica 1,60 evra, mešana kepica ali okus pa 1,80 evra. V Cacau je treba za kepico odšteti 1,60 evra, tisti, ki obožujejo posebne okuse, med drugim pistacijo in mango, pa bodo segli v žep po 2,50 evra. V sladolednem baru Grefino v središču prestolnice, kjer postrežejo tudi s sloganom "Včasih se mi zdi, da gre vse fino", pa si lahko sladoled v lonček ali kornet vsak natoči sam. Na voljo imajo paleto raznovrstnih prelivov in dodatkov. Sladoled stehtajo na blagajni, za 100 gramov je treba odšteti 1,80 evra. Gelateria Romantika v središču prestolnice v italijanskem stilu sladoled prodaja v mericah. Srednja, ki ustreza približno dvema kepicama, stane od 2,70 do 3,40 evra, odvisno od okusa. V Tivoliju je kepica sladoleda 1,60 evra, poseben okus 1,80, za mešano kepico je treba odšteti še deset centov več. Zunaj središča Ljubljane pa je kepico sladoleda moč dobiti nekoliko ceneje. Obiskovalci Parka Postojnska jama za sladoledno kepico odštejejo 1,70 evra. V
 vročih  poletnih dneh ga, kot so povedali, prodajo "na tone". Prav toliko je treba odšteti za črno kavo, za blejsko kremno rezino, ki jo promovirajo kot slovenski proizvod, pa 4,5 evra. Osvežitev s kozarcem limonade vas bo na tej turistični lokaciji olajšala 3,5 evra. Kepica je nekoliko dražja v Restavraciji in kavarni park na Bledu, kjer je treba zanjo odšteti 1,80 evra. Za tam doma kremšnito, ki jih dnevno v poletni sezoni v njihovi kavarni prodajo okoli 1000, pa 3,90 evra, so pojasnili za STA. V portoroškem Mignonu se cena kepice začne pri 1,60 evra. V Slaščičarni in kavarni Ilich v Mariboru, kjer strežejo, kot pravijo, daleč naokoli poznan domači sladoled, je v lokalu postrežena kepica 1,70 evra, v kornetu ali lončku pa 1,40. Za ljubitelje pistacije je kepica dražja, in sicer 2,30 evra. V kavarni hotela Evropa v Celju je porcijo točenega sladoleda moč dobiti za 1,80 evra. Manjša kepica domačega sladoleda, ki ga v slaščičarni sami mešajo, pa je 1,70 evra, so pojasnili za STA. Zunaj središč in na obrobju Slovenije cene sladoleda precej nižje Cene so povsem drugačne v manjših krajih in mestih, ki niso oblegana s turisti, a sladoled tam ni nič manj dober in nemalokrat ljubitelji tega posladka v vrsti čakajo za priljubljeno porcijo v kornetu. Med drugim v slaščičarnah Pikapolonica v Gornji Radgoni, Jasmina v Svetem Juriju ob Ščavnici, Metro v Črnomlju in Malaga v Novem mestu je treba za kepico odšteti en evro. Takšne cene imajo menda tudi v Semiču in Metliki. Sicer pa se cena kepice sladoleda v Novem mestu giblje od evra do 1,20 evra, pri Splavarju v Brežicah pa je 1,50 evra. V priljubljeni slaščičarni Pri Marjanci v Vipavi je kepica sladoleda 1,30 evra. Na posebnih oz. višjih lokacijah, kot je Dom Planika pod Triglavom, pa so tudi cene razumljivo višje. Za potešitev s kavo je tam treba odšteti 2,60 evra. Tudi tujina priznala kakovost slovenskih sladoledarjev Cene v slaščičarnah, kjer strežejo sladoled dveh slaščičarjev, ki sta se letos potegovala tudi za prestižen naslov evropskega prvenstva v izdelavi sladoleda v Bologni, ne odstopajo bistveno od drugih cen sladoleda. Cena kepice v slaščičarni Pingo iz Šentilja je 1,2 evra. Njihov sladoledar Ardit Ejupi je v Bologni navdušil s sladoledom "Dark smoke", sladoledno kreacijo z okusom temne čokolade, dimljene na češnjevem lesu, poprej namočenem v viskiju, ter se uvrstil v finale svetovne sladoledne turneje. Tudi slaščičar kavarne Caffe Dolce Vita v novogoriški Perli Tine Valič se je na evropskem prvenstvu v pripravi sladoleda uvrstil med najboljše. Navadna kepica sladoleda je v kavarni 1,20 evra, za posebne okuse, med njimi tudi letošnjega tekmovalnega z okusom prekmurske gibanice, pa je treba odšteti 1,50 evra.
Vse vrste katalp razmnožujemo jeseni s semeni, okrasne sorte pa vegetativno poleti z neolesenelimi potaknjenci ali konec poletja z brstnimi cepiči. Sadimo jo v globoka, bogata, zračna, peščeno-ilovnata in sveža do vlažna tla, saj sušo prenaša razmeroma slabo. Je prezimno trdna vrsta in dobro prenaša nizko zimsko temperaturo, le mlade rastline lahko včasih poškoduje pozna slana. Zelo ji prijajo
 vroča  poletja, že zlasti ob zadostni talni vlagi. Je polsvetloljubna vrsta, raste lahko tudi rahlo zasenčena. Izjemno dobro prenaša mestno okolje, slabše pa močen veter, ki ji včasih cefra listje ali lomi veje.
Kurenti so namesto pomladi predramili zimo, ki je pokazala, da njen čas še ni potekel. Ob močni ohladitvi nam je natresla nekaj snega, najprej in največ v južni Sloveniji. Vseeno bo letošnja zima ena izmed nenavadnih, toplih in suhih. Take izjemne letne čase smo že doživljali. Samo štiri poletja so bila v zadnjih 150 letih toplejša od lanskega, ki je bilo obenem najbolj sončno v zadnjih 50 letih, odkar sploh merimo število sončnih ur. K tako izjemnemu poletju sta prispevala predvsem julij in avgust, vroča in sončna. Po rekordno
 vročemu  juniju (najbolj vroč po letu 1851) pa je bil julij za eno stopinjo manj topel kot junij in srednja mesečna temperatura je bila točno taka, kot je dolgoletno povprečje. Sredi julija je bilo do pet stopinj hladneje kot navadno. Na Gorenjskem, Koroškem in Notranjskem so se jutra ohladila do pet stopinj. Z izjemo SV Slovenije je bilo dežja preveč, da je za mnoge kmetijske rastline prišel prepozno.
Kurenti so namesto pomladi predramili zimo, ki je pokazala, da njen čas še ni potekel. Ob močni ohladitvi nam je natresla nekaj snega, najprej in največ v južni Sloveniji. Vseeno bo letošnja zima ena izmed nenavadnih, toplih in suhih. Take izjemne letne čase smo že doživljali. Samo štiri poletja so bila v zadnjih 150 letih toplejša od lanskega, ki je bilo obenem najbolj sončno v zadnjih 50 letih, odkar sploh merimo število sončnih ur. K tako izjemnemu poletju sta prispevala predvsem julij in avgust, vroča in sončna. Po rekordno vročemu juniju (najbolj
 vroč  po letu 1851) pa je bil julij za eno stopinjo manj topel kot junij in srednja mesečna temperatura je bila točno taka, kot je dolgoletno povprečje. Sredi julija je bilo do pet stopinj hladneje kot navadno. Na Gorenjskem, Koroškem in Notranjskem so se jutra ohladila do pet stopinj. Z izjemo SV Slovenije je bilo dežja preveč, da je za mnoge kmetijske rastline prišel prepozno.
Zdaj je vse jasno. Na Slovenski popevki, ki bo v soboto, 5. junija, bomo slišali štirinajst novih pesmi. Na prireditvi, ki jo bo vodila Tajda Lekše in ki bo v ljubljanskih Križankah, bo seveda
 vroče .