Prikazujem 1-9 od 9 konkordanc.
Dedek, ki se običaja še drži, je dodal: "Dejansko tega ne počne več veliko ljudi. Dandanes vsi dobivajo injekcije in so bili preluknjani milijonkrat. Včasih pa je bil to problem. Ljudje niso hodili k zdravniku in nikdar niso bili
 zbodeni , zato so nespokojni vstajali in strašili žive." Rasinski okraj leži v osrednji Srbiji. Kruševac, Aleksandrovac, ti kraji. Tradicionalen odnos do pokojnikov. Prisrčnejši, bi verjetno navrgel kak antropolog.
Ljubljana, 02. oktobra (STA) - Zdravnik, pisatelj, pesnik in esejist Alojz Ihan, ki je nedavno prejel Rožančevo nagrado za Državljanske eseje, je v pogovoru za STA med drugim dejal, da lahko človek danes sam izbira skupine ali združbe, ki se jim priključi. A pri tem vedno meče kocko. Vsaka večja odločitev, od izbire partnerja za poroko do poklica, službe, je met kocke. Ihan, po poklicu zdravnik, specialist klinične mikrobiologije ter redni profesor mikrobiologije in imunologije na Medicinski fakulteti v Ljubljani, se posveča tudi književnosti. Bil je urednik revij Problemi, Literatura in Sodobnost ter knjižne zbirke Aleph. Je avtor več pesniških zbirk - prva Srebrnik (1986) mu je prinesla nagrado Prešernovega sklada, Južno dekle pa Jenkovo nagrado - ter treh romanov: Hiša, Romanje za dva... in psa ter Hvalnica rešnjemu telesu. Slovenski bralci ga poznajo tudi po knjigah esejev Platon pri zobozdravniku, Deset božjih zapovedi in po omenjenih Državljanskih esejih, s katerimi je prepričal tudi kritike. Ekonomist Rado Pezdir je v spremni besedi k Državljanskim esejem zapisal, da bo knjiga osrečila le redko katerega v Sloveniji, ker je v njej preveč resnice, da bi jo Slovenci sploh lahko odprli. Pa vendar je delo naletelo na dober odziv bralcev, tu je tudi Rožančeva nagrada. Čemu pripisujete uspeh knjige? Bralca običajno ne moti, če knjiga opiše zadeve, ki jih prepoznava oziroma če dobro zadane njegove občutke. V knjigi opisujem celo menažerijo slovenskih situacij, posamičen bralec se morda začuti neprijetno
 zboden  v enem segmentu, medtem ko se lahko z ostalim - kar zadeva njegovo percepcijo družbe - v glavnem poenoti. Zato knjiga za večino bralcev ni neprijetna, izjema so morda le tisti, ki so imeli pri opisanih dogodkih veliko vlogo. V delu opisujete aktualne razmere v Sloveniji. Razmišljate zdaj, po dobrem letu od izida knjige, da bi bilo še kaj za dodati? Seveda, čas prinese nove pojave in vsak nas dodatno izšola. Verjetno smo si Slovenci na poti v tranzicijo najtežje priznali, da smo bili neuki za nove razmere, saj smo živeli v "vati" oziroma enostranskem, umetnem sistemu. Pred kratkim me je denimo vznemirila vest o skritem lastništvu Boruta Šukljeta. Zadnjih 20 let se nam tovrstne novice niso zdele nič posebnega, medtem ko bi nekdo, zmožen zdrave presoje, že zdavnaj uvidel, da takšni pojavi ubijajo gospodarstvo. Enako kot politične uprave podjetij, davčne oaze ter incestna razmerja med politiki, bankirji in gospodarstveniki. A vseeno dva milijona ljudi tega 20 let ni videlo - ker gre za ogromne slepe pege pri Slovencih. Delo uvede poglavje o morali, ki, kot pišete, pri Slovencih ni vezana na višjo instanco, denimo Boga, državo, pač pa na podporo skupine enako mislečih posameznikov. To se po vašem kaže tudi v nemoralnih dejanjih na ravni države. Obstaja izhod iz tega? Slovenci smo po tradiciji "lokalci". Vajeni smo odločanja v majhnih skupinah, kjer veljajo sprotni dogovori. Upoštevanje zakonskih pravil je prej stvar morale kot učenja. Če je kršitev zakonov sankcionirana, potem se jih posameznik nauči spoštovati in to z zgledom prenese tudi na svoje potomce. Podobno velja tudi za molk, ki smo se ga Slovenci naučili v represivnem sistemu. Generacija po vojni je molčala zaradi strahu, njihovi otroci pa se zaradi njihovega molka niso naučili govoriti o svojih stiskah. Zato mlade generacije veliko govorijo o nepomembnih družabnih malenkostih, ne znajo pa povedati, kaj jih zares tišči. To vodi v hudo družbeno nefunkcionalnost, ker problemi ostajajo in se kopičijo. Pri zakonih je podobno. Če začne sistem dosledno uveljavljati zakone, je to za prvo generacijo travmatično. A naslednja bo spoštovanje zakonov ponotranjila in ob kršitvi imela slabo vest. Pri nas pa je zaradi tradicije malih, od oblasti odtujenih skupin kršenje zakonov herojska gesta. Krpan je bil tihotapec, Gubec prevratnik, Jernej terorist. Slovenska slaba vest se sproži kvečjemu zaradi strahu pred slabim mnenjem bližnje okolice. To veščino, ki je bila nekoč funkcionalna v vaškem okolju, je treba zamenjati s ponotranjenjem zakonov. A to je napor vsaj ene generacije, saj učenje novega nikoli ne poteka spontano ali prijetno. Zelo ste kritični do prejšnjega, kot ga imenujete, komunističnega sistema in posledic, s katerimi se zdaj ukvarjamo. Kdaj bo po vašem mnenju konec tega "saniranja"? Ko bomo dobili dovolj aktualnih izkušenj in se jih naučili ubesediti z debato, kar je pogoj za družbeno učenje in razvoj. V nasprotnem primeru gredo v nič in se enake napake ponavljajo. Če bi pred desetimi leti znali ubesediti nevzdržnost politično-gospodarskih omrežij, skritih lastnikov, poštnih nabiralnikov in podobnih mafijskih metod, bi do danes prihranili milijarde. V esejih med drugim opozarjate na problematičen odnos, ki ga imamo Slovenci do lastnine. Kje je po vašem mnenju meja med materializmom in zdravim občutkom za lastnino? Civilizacija temelji na lastnini. To je materialna forma, ki določa način dela in življenja in je obenem tradicija, ki živi preko interesov posameznika, ker omogoča dolgoročno preživetje skupnosti, ki ji posameznik pripada. Posameznik ima do lastnine predvsem dolžnost, da jo ohranja v produktivni obliki za preživetje - kmet njivo, obrtnik delavnico, zdravnik bolnico. Na žalost je pri nas pozitiven odnos do lastnine iz ljudi izruval socializem, ki je odgovornost za preživetje predal partijski državi. Mali, osebni ostanki lastnine pa so ljudem postali sinonim za potrošniški hedonizem. Zaradi tega je naša tradicija postala neodgovorno osebno okoriščanje in celo odkrito ropanje. V pogovoru ob razglasitvi Rožančevega nagrajenca ste med drugim dejali, da je lahko razum zmožen velikega zla - provokativna misel za današnjo dobo, ki poveličuje moč uma... Um je le orodje, procesor. Kot pri računalniku, boljši kot ima procesor, več stvari lahko obdelaš, več procesov izpelješ. Namena procesov pa ne določa um, ampak kultura življenja in preživetja. Če se kultura izrodi, bodo najbolj razumni posamezniki izvajali najbolj izrojene projekte. Človeški projekti namreč niso stvar posameznikove volje, ampak kulture njegovega okolja. Le da je danes determiniranost posameznika na njegovo neposredno okolico manjša. Nekoč je bil človek v neko skupino rojen, danes pa si lahko - to je velika pridobitev današnjega časa - sam izbere skupino, ki bo njegovo življenjsko okolje. A pri tem vedno meče kocko. Vsaka večja odločitev, od izbire partnerja do poklica, službe in države bivanja, je met kocke. Zato so velike odločitve mnogo lažje kot majhne. Pri slednjih moraš preštudirati kupe priročnikov, pri velikih pa zgolj poslušati občutek in vreči kocko. Večkrat ste poudarili, da v svojih delih provocirate bralca, saj da se Slovenci odzovemo šele takrat, ko se z nečim zares ne strinjamo. Vidimo zato svet kot črno-belo resničnost? Izvira od tu bipolarnost slovenskega naroda? Gotovo, to je obrazec razpravljanja. V anglosaškem območju gre za obrazec pozitivne diskusije. Tam ljudje zaradi velikega okolja, v katerem so izgubljeni, nenehno iščejo sodelavce, zato sogovornikom navdušeno potrjujejo njihove teze in poskušajo pridati še svoj vidik. Ker iščejo sodelavca, gradijo pozitivno diskusijo, saj je to način pletenja mrež v velikem svetu. Pri nas pa že imamo "male vaške mreže", zato s kontriranjem zgolj poudarimo razlike "med mojo in tvojo". Zato naš cilj niso povezave, pač pa diferenciacija. Po poklicu ste zdravnik. Jemljete literarno ustvarjanje kot odmik od medicine, naravoslovja? Mislim, da ni razlike, če literaturo piše komparativist ali zdravnik. Komparativist pozna sicer več slogov, ve, če koga posnema. Ko pa mora najti mitologijo časa oziroma duhovno pozicijo svojega literarnega junaka, sta na istem. Ko pelješ svojega protagonista po poglavjih, se moraš vživeti v njegovo edinstveno mitološko pozicijo. Če pisatelju to verodostojno uspe, se ljudje v tej poziciji uzrejo in doživijo proces razkrivanja in katarze. Pri pisanju se ne igraš s stroko, pač pa sam s sabo. Literarna faktografija je lahko očarljiva, pri pisanju pa od nje ni koristi. Razumete vlogo esejista kot Cankar, ki je kritiziral svojo domovino, ki jo je sicer ljubil? Tisti časi so minili. Danes se mi zdi intelektualni angažma, ki ga vlagam v esejistiko, potreben, da se opremi prostor s pojmi, zaradi katerih bomo potem vsi lažje krmilili skozi življenje. Velik poudarek v svojih delih namenjate telesu. Kako vidite odnos telo-duh? Človeški duh je brez teže in fizike, zato je zmožen brezmejnih neumnosti in je neredko zgolj poslušen hlapec, ki si na namig nekega gospodarja izmisli opravičilo. Vse "človeške svinjarije" so nastale potem, ko jih je človeški duh blagoslovil, odobril ter umestil v službo logike in smisla. Zato je duh je še manj zanesljiv od telesa, ki ima vsaj svoje naravne meje, prek katerih ne gre več, ko se pojavi "rešilna" bolezen. Ob razglasitvi Rožančeve nagrade ste dejali, da končujete novo knjigo. S čim boste tokrat presenetili bralce? Z romanom Slike z razstave s podnaslovom Hvalnica ženskemu telesu, v katerem sem naredil bilanco treh značilnih generacij, ki trenutno oblikujejo naš čas. Generacija starcev, ki so kot otroci vojne doživeli pomanjkanje, še danes brezmejno kopiči moč in denar. Sledi generacija oportunističnih hipijev, ki od svojih očetov ni iztrgala žezla moči, zato tudi ni spremenila bipolarne igre očetov v neko avtentično igro svoje generacije. Opisujem tudi generacijo 40-letnikov, ki so brez trdnega zgleda svojih mlačnih, nefunkcionalnih očetov postali čudežni, nezreli borzniški dečki, ki so po volčje raztrgali državo. Ob vsem tem sem vesel, da mi je ob naštevanju vseh nelepih podob našega časa uspelo ohraniti prizanesljivo humornost, ki nikogar ne obsoja, ampak le kaže faktografijo generacijskih psihologij in usod.
Vrtnica ima v novogoriški občini posebno mesto; tudi v grbu je in zato je pravzaprav simbol občine in njenega (glavnega) mesta, ki bo – brez najmanjšega dvoma – v kratkem tudi glavno mesto pokrajine, ki se bo imenovala Goriška ali pa tudi kako drugače, sodeč po vse glasnejših ugovorih županov (in menda tudi prebivalcev) nekaterih občin predvsem v zgornjem Posočju zoper predlagano poimenovanje. Vendar poimenovanje bodoče pokrajine ni tema tokratnega razmišljanja. Tema je goriška vrtnica – s trni. Vrtnica, ki bo, kot zdaj kaže, v novogoriškem grbu ostala tudi potem, ko bo Nova Gorica pokrajinsko središče, pa nima trnov. Zato nad navideznimi trni (v sodobnem jeziku bi jim morali reči virtualni) goriške vrtnice najpogosteje niso bili navdušeni predstavniki občinske oblasti. Oblast je pač oblast in vznejevolji jo že najrahlejši zbodljaj, ker je po njenem mnenju neupravičen ali neprimeren ali neutemeljen ali celo škodljiv za ugled in veljavo občine in njenih najpomembnejših predstavnikov. Zbodljaji virtualnih trnov so, po odmevih sodeč, vsaj včasih razveselili kritične opazovalce novogoriškega dogajanja, predvsem pa so spodbudili tako imenovane večne nergače, ki z ničimer nikoli niso zadovoljni, in zato, kot rečemo, iščejo dlako v jajcu. Spodbudili so jih, da so poiskali nove dokaze za slabosti, pomanjkljivosti in napake s trni
 zbodenih .
Še istega večera se je odpeljal v Tretjo ulico in poiskal Kowalikovo hišo. Splezal je skozi okno v stanovanje. Kowalika je našel v postelji. Izpod odeje je gledala samo roka,
 zbodena  z iglo. Dovolj je bil samo pogled in Keith je vedel, da so bile njegove domneve točne. Z novo dozo droge v sebi se Kowalik verjetno ne bo prebudil.
Strjevanje krvi je normalno dogajanje, ki ob poškodbi žilne stene preprečuje krvavitev. Nastajanje strdkov pa je bolezensko, če se pojavlja, ne da bi bila žilna stena prerezana ali
 zbodena . Strdek lahko nastane v površinski veni (površinski tromboflebitis) ali v globokih venah (globoka venska tromboza). Pri globoki venski trombozi je posebno velika nevarnost, da se odkrhnejo veliki emboli (delec, ki potuje po krvnem obtoku in povzroči zaporo arterij), ki s krvjo zaidejo v srce in pljuča in posledice so lahko usodne.
DIALIZA JIM OMOGOČA ŽIVLJENJE Živeti s hemodializo pomeni biti trikrat na teden
 zboden  z dvema iglama in preko krvnih linij priključen za 4 do 5 ur na umetno ledvičko. V novomeški bolnišnici se trenutno dializira 77 bolnikov iz Bele krajine, Dolenjske in dela Posavja, 16 pacientov pa se zdravi s peritonealno dializo. Na odseku za dializo, ki ima 24 priključnih dializnih mest, pa bi se lahko v dveh turnusih dializiralo 96 bolnikov. Omogočajo tudi dializo pacientov, ki so na rehabilitaciji v Šmarjeških ali Dolenjskih Toplicah, in počitniško dializo. Na sliki: Cvijeta Galić iz Črnomlja. (Foto: T. Jakše Gazvoda)
Tiskovno konferenco so sklenila novinarska vprašanja; prvi se je k besedi priglasil prav
 zbodeni  Jože Možina, ki za zanikanje vsebine svojega prispevka ne vidi potrebe. Podobno neprimerna je bila zelo osorna nastrojenost večine ostalih novinarjev, ki so postavljali vprašanja: Kdo je našel okrvavljeno obleko? in Ste torej vi tista Vidojka, ki nam tako vztrajno pošilja anonimna pisma?, užaljeno Delo (ki je naslednji dan objavilo novičko z naslovom Namesto očeta Ladislava Trohe samo razjarjena prijateljica) pa jo je glede na njeno kritiziranje medijev pozvalo, naj vendar predoči kakšne »dokaze«, da ne bo tudi ona govorila samo tako na pamet. Kot bi ne bilo že od samega začetka jasno, da gospa, ki se ji je med predhodnim branjem lepo sestavljene in močna čustva vzbujajoče izjave na dveh najbolj žalostnih mestih zlomil glas, ne ve dosti več od nas, da jo samo zelo skrbi in da bi rada pomagala, kakorkoli bi bilo to že pač mogoče.
V bolnišnici, kamor so odpeljali poškodovane, so pojasnili, da nihče izmed žrtev ni v smrtni nevarnosti. "Poškodbe niso smrtonosne, vitalni organi niso poškodovani. Pet jih je bilo
 zbodenih  v stegna, dva v prsni koš in trebušno votlino," so povedali v bolnišnici in dodali, da so bili nekateri že odpuščeni v domačo oskrbo.
Ko sem naslednjič razmišljal o presenetljivem dejstvu, da sem tu, sva bila že v Casablanci. V mestu z arabskim imenom Ad-dar al-bayda. Poznamo srce trgajoči filmski prizor, ko Tanja odhaja na letalo. Mislim, da je šlo za DC-3. No, ko sva prišla v Casablanco, so se razmere spremenile. Postalo je tudi za spoznanje topleje. Predvsem pa stvari niso bile več črno-bele. Je to, da sva vedno prišla v mesto ponoči, literarno pomembno? Človek, ki potuje, razmišlja, misli polnijo stran za stranjo. Mesto te opijani, posrka vase in napolni z vrtinci luči in šumov. Neznani ljudje hitijo po tirnicah tujega življenja neznano kam. Samota je največja v velikih mestih. Za nama je bila dolga in zoprna vožnja z avtobusom. Stisnjena na ozkih sedežih sva bolj čepela kakor sedela in prekladala kolena iz enega neudobnega položaja v drugega. Poleg tega je na sedežih drselo. Prevlečeni so bili z zelenim skajem. Čudno, da jih še nihče ni porezal. Gre za arhetip. Če je sedež prevlečen s skajem, bo razrezan. Da najin ni bil – in bil je precej star, kar se je videlo – je bilo nenavadno in vredno premisleka. V pozornosti do drobnih, malih stvari se človeku razodenejo razsežnosti človeške duše. Duše, ki se odziva in zapleta. Med vožnjo so se po meni pasle oči mladih žensk, ki so se iskrile iz rež v pokrivalih. Žerjavica temnih pogledov, ki se boleče zaje globoko v srce in vznemiri najbolj divje sanje. Obupne ljubezenske skrivnosti, zaradi katerih moški izgubi glavo in ranjen odtava v puščavo. Oči, ki se podpišejo v dušo z rano obupne bolezni. Moški pusti vse in blodi po neznanem svetu. Morje ni več morje in gore niso več gore. Ni ne smrti ne življenja. Zvezde so priče obupa, noč je skrinja hrepeneče tožbe, blodnja je hiša solz. Ne posmehuj se beguncu iz ljubezni v daljnih deželah! Žilav in nepopustljiv borec, hiter kot kača in spreten kot puščavska miš je v zadevah srca povsem nebogljen. Naj te ne zavede zaraščen obraz in malomarna obleka! A ne pretiravaj v obratni smeri. Saj je navaden človek brez posebnosti. Z bodalom arabskih oči v srcu. Nezaljubljeno zaljubljen človek, ki se je odzval biološkemu klicu, ne da bi sploh imel kaj pri tem. Na avtobusu sta bila kar dva takšna, saj se je tudi Dough,
 zboden  s tistimi pogledi, potuhnil globoko vase. Verjetno je tudi on premišljeval o sestrični? Nisem vprašal. Ko sva se prebijala z avtobusa, sva se na hitro spogledala in se trpko nasmehnila. Pogled dveh moških, ki drug drugemu pogledata v skrito globino. Človek peče palačinke, svet pa jih namaže z marmelado. Pravcata pojedina.