Prikazujem 21-40 od 73.462 konkordanc.
»Po pravici povedano, ne. Vse to se mi zdi nekako odveč. Stojiš sredi dvorane kot krava in poslušaš neko nakladanje. Skorajda me je zvilo, ko sem gledala vajino ceremonijo.
 Zdi  se mi, da prihodnjič, in to v glavni vlogi, ne bom zmogla.«
Kot pravljica o jari kači in steklem polžu se bo bral RRP LUR 2007 - 2013. Za tiste, ki se ne spoznate na kratice, naj bi to pomenilo nov ljubljanski regijski plan za šest let. Čeprav je še sedanji, ki so ga neke občine podpisale šele lani, ko je bila mimo že polovica planskega obdobja (2004-2006), ostal skoraj neuresničen. Kar poglejmo: tramvaj od Kamnika do Viča, ki so se mu mnogi smejali že, ko je bil prvič zapisan, še nima nikjer nobene postaje, o tako potrebnem regijskem odlagališču odpadkov razen velikih besed ni nobenega sledu, celo o taki malenkosti kot je skupno Pasje zavetišče se 25 občin (od nas do Logatca in od Vodic do Litije) ni uspelo domeniti. »Stručkoti« pa že zbirajo denar za nov, tokrat šestletni plan. Ali ne bi bilo bolje, če bi ga napisali kar do leta 3000.
 Zdi  se namreč, da nekatere občine papir, za katerega odštejejo po nekaj milijonov, podpišejo s figo v žepu. Zato res nima smisla vsakih nekaj let prebirati pravljic o jari kači in steklem polžu: Ali se ne bi lepše bralo: Plan LUR 3000….?
 Zdi  se, da ima razviti svet velike težave z osnovnimi vrednotami. Kamor koli greš, primeri korupcije, klientelizma ... Če razmišljaš o tem, zlahka postaneš zafrustriran.
»Lahko stopimo do vas in telefoniramo? Poklicati moram kolege.
 Zdi  se, da se je Svetlani Petrovni zgodilo najhujše.«
Najprej nas je neki ponedeljek šokiral naslov: Menstruacija na 8. kilometru. Z velikimi, poudarjenimi črkami, na prvi strani športnega dela Dnevnika. In še naprej, da je smučarska tekačica Petra Majdič priznala, da je že nekaj časa pričakovala menstruacijo in jo je pač dobila ravno med tekmo ter da je morala odstopiti. Zaradi bolečin. Moški, ki sem jih videla to prebirati, so zadrego rešili tako, da so se smejali in malo ponorčevali. Izkušnja, ki je nimajo. Naslednji ponedeljek pa je v športni svet priletela še ena ženska tema. Rokometašico Valencie, jugoslovansko reprezentantko Tatjano Medved, so »odpustili«, ker je zanosila. Španski pravniki in zagovorniki človekovih pravic so zakričali, da je to škandal, vodja združenja španskih rokometnih igralk pa je vehementno izjavila, da je popolnoma normalno, da nosečo igralko odpustijo, češ da tako piše v pogodbi. Dilema je huda. Ko je malo pred poletnimi olimpijskimi igrami slovenska plavalka Metka Sparavec oznanila, da ne bo nastopila na tekmovanju, ki naj bi bil vrhunec njene kariere, ker je noseča, smo samo skomignili, si mislili, kaj ne pozna kondomov, kje ima pamet, kako lahko naredi kaj takega …na koncu pa smo le skomignili in ji zaželeli srečo. Verjetno se od športnic res pričakuje, da so popolnoma predane svoji karieri vsaj v najboljših športnih letih, potem pa naj kar imajo otroke, tam pri tridesetih; in
 zdi  se, da to večina športnic jemlje v zakup. Ali pa da kariero prekinejo, imajo otroke, potem pa se vrnejo v areno in med sotekmovalkami veljajo za junakinje. Poleg tega je problem še v tem, da športnice niso v rednem delovnem razmerju, temveč so na svoje »delodajalce« vezane pogodbeno in jim klubi res niso dolžni plačevati porodniške, če seveda tako ne piše v pogodbi. Kar pa je malo verjetno, saj športni »delodajalci« konec koncev kupijo fizično optimalno pripravljeno športnico ali športnika. Pa vendar … tudi športnice imajo pravico zanositi in naj se pri varovanju pravic ne bi razlikovale od drugih žensk. Prekiniti pogodbo zaradi nosečnosti se pač ne spodobi. In je diskriminatorno. Nihče recimo ne pomisli, da bi Lazio prekinil pogodbo s Čilencem Marcelom Salasom, ki se je poškodoval prav isti teden, kot so oznanili nosečnost Tatjane Medved, pa je vsem jasno, da Salas z zlomljeno nogo nikoli več ne bo tako dober nogometaš. A to je pač neki drug šport in neki drug spol.
Moja mami Sonja mi je zelo všeč. Ne le po zunanjosti, ugaja mi tudi njen značaj. Če ni pospravljeno, ko pride iz službe domov, se hitro razjezi, a nam tudi hitro odpusti, saj ve, da jeza ne bo nič rešila.
 Zdi  se mi, da prehitro odpusti tudi mojemu mlajšemu bratu Aljažu, kadar je poreden. Mami je bila včasih dobra športnica. Mila je do živali, čeprav se kač zelo boji, celo tistih v knjigah. Takšna je moja mami in rada jo imam.
Če se je motil glede menjave paradigem, pa je imel Kuhn verjetno bolj prav glede tega, kako paradigme določajo okvir običajni znanosti. Znanstveniki nimajo pregleda nad intelektualnim univerzumom možnosti, temveč jih omejujejo njihove predpostavke. To je bilo všeč mnogim zunaj področja znanosti;
 zdelo  se je kot licenca za to, da spodbijamo paradigme, ne da bi nam bilo treba dokazovati njihovo napačnost.
»
 Zdi  se, da bi to lahko bila dobra zgodba za mornarja,« je rekel kapitan Nikos, ki je bil lastnik ladje. Tako je Atik pripovedoval naslednjo zgodbo, medtem ko je kapitan Nikos Morsko zvezdo usmerjal proti Delosu.
»Pridi sem, Heraklej,« je rekel kralj Evristej. »Premišljeval sem o novi nalogi. Ljudje mi pripovedujejo, da se po deželi okrog gore Erimant potika velikanski in strašen merjasec. Velik je kakor hiša, njegovi čekani pa so dolgi kakor sulice in ostrejši od škarij. Pobija vse, kar vidi, in
 zdi  se, da je precej krvoločen. Hočem, da odideš in ga ujameš ter mi ga živega privedeš.«
Mojstri borilnih veščin spet letijo, lebdijo, plavajo po zraku in hodijo po vodi, preskakujejo drevesne krošnje in drsijo prek ovir. Jasno, opraviti imamo s staro kitajsko legendo, ki se ne meni za zakone gravitacije, in hkrati z moderno filmsko tehniko, ki zlahka ustreže vsaki iluziji, kar je kot nas je pred nedavnim poučila uspešnica Prežeči tiger, skriti zmaj naravnost neustavljiva kombinacija. A
 zdi  se, da režiserju in soscenaristu Zhangu Yimouju, sicer znanemu po avtorskih filmih, kot je Pot domov, vse to ne zadošča, zakaj svoj izlet v svet žanrske fantazije je začinil s samosvojim vizualnim slogom in premišljeno oblikovanimi zvočnimi učinki, če rašomonsko strukturirane pripovedi niti ne omenjamo. Kakorkoli že, Heroj (Ying xiong/Hero) očitno noče biti zgolj očarljiva akcijska pravljica, marveč skuša delovati kot popoln avdiovizualni spektakel, kjer se elementi zgodovinske drame, čustvene romance in virtuozno koreografiranih borilnih prizorov spajajo v sugestivno celoto.
Ko Carlota izve, da Alejandro ščiti Mauricia, odide na policijsko postajo in ga prijavi. Tako je mlada družinica znova na begu. Juana in Mauricio se pred vrnitvijo v Caracas poslovita od svojega gnezdeca v koči, tam pa ju zaloti Carlota, ki takoj napade moža. On jo zveže ter s Juano in malo Mariano pobegne. Na poti v Caracas obtičijo v koloni vozil, ki nastane zaradi prometne nesreče. Dekle si domisli, kako bo osvobodilo svojega ljubega. Na kraju nesreče prevrnjenega avtobusa se dogaja prava drama. Policija odkriva nova trupla, med njimi najdejo Mauricieve dokumente.
 Zdi  se, da je umrl v nesreči in da je eno od neprepoznavno zoglenelih trupel njegovo. Policija potrdi, da je mladenič mrtev, in tako tragična novica doseže tudi Carloto …
«Med uslužbenici iz novih in starih držav zaenkrat ni dosti stikov. Zunaj oddelka se največ družimo na predavanjih, seminarjih, dodatnih izobraževanjih, jezikovnih tečajih, za kar je poskrbljeno med službenim časom. Sicer pa smo ljudje iz novih držav v drugačnem položaju kot iz starih. Nove države še nimajo svojih jezikovnih divizij, ker še nismo članice, in tako po tri nove države pripadamo že obstoječemu oddelku ene od starih držav. Mi delamo pod Nemci, oni so zadolženi, da nas uvedejo, nam pomagajo in nas kontrolirajo. Z njimi se družimo, z drugimi pa manj, ovira nas tudi dejstvo, da smo porazdeljeni po različnih stavbah, razen tega pa nas loči tudi starostna razlika. Povprečna starost tistih, ki prihajamo na novo, je po moji oceni 30 do 35 let, pri uslužbencih iz starih držav pa 47 let. Vtis imam, da se precej razlikujemo.
 Zdimo  se jim drugačni, naši jeziki se jim zdijo čudni, dostikrat nas kdo vpraša, kateri jezik govorimo. Velikokrat omenjajo kulturni šok. Pravijo, da bo s pridružitvijo novih članic prišlo do kulturnega šoka. Ne vem sicer, ali s tem mislijo, da bodo oni doživeli kulturni šok, ker prihajamo mi, ali ga bomo doživeli mi, ker prihajamo v tako zelo razvito Evropo, oni pa si nas predstavljajo veliko manj razvite, kot so sami. Pravijo, navaditi se boste morali na življenje v Luxemburgu, v resnici pa se tam živi ravno tako, če ne slabše, kot denimo v Ljubljani. Meni osebno je življenje v Sloveniji veliko bolj všeč in ko sem se že po nekaj izkušnjah iz življenja v tujini ponovno odločila zanj, mi je bilo najtežje ravno dejstvo, da je kvaliteta življenja v Sloveniji višja, od časa, ki ga preživiš na ulici, na poti v službo, do odnosov med ljudmi, saj je življenje pri nas veliko manj odtujeno. Slovenija je že zelo evropska, zlasti naša prestolnica, pa naj gre za kulturne prireditve ali družabno življenje, medtem ko je v Luxemburgu malo bolj mirno. Sicer pa si kvaliteto življenja gradiš sam, zlasti z odnosi, ne glede na to, kje živiš. Mi v Sloveniji že sedaj živimo tako, kot živi Evropa. Ne prihajamo v neko Indijo Koromandijo, pač pa je Slovenija že Evropa.”
"Prvih šest mesecev sem delal kot krupje v igralnici.
 Zdi  se mi, da sem ugajal gospodarju. Premestil me je v bar, kmalu nato pa določil za osebnega šoferja, potem za zbiralca. Lahko sem zadovoljen."
"Torej? Kar
 zdi  se mi, da mi boš povedala tisto, kar ugaja mojim ušesom," ji je dejal Howy.
 Zdi  se, da aluminij pri sobni temperaturi ne reagira z zrakom. Vzrok je tanka zaščitna plast alumijevega oksida na površini kovine. Učitelj bo pokazal, kako odstranimo zaščitno plast oksida: Košček aluminijeve folije, velikosti 2 cm2, primemo s pinceto, podrgnemo s kosmom vate, namočenim v raztopino živosrebrovega(II) klorida, posušimo s filtrirnim papirjem, in položimo na urno steklo.
Sam scenarij za Saro je napisan tako, da so komične situacije, zato je v takem primeru najbolje, če si sam izjemno resen in potem v komični situaciji učinkuješ komično. Ta princip tako ali tako velja povsod, tudi v gledališču. Zato Emila nisem skušal karikirati, skušal sem ga oblikovati tako, da bi lahko zdržal tudi v resni kriminalki. Emil je človek, ki je zelo iskren do sebe in do sveta, zato to pričakuje tudi od drugih. Išče popolno ljubezen. Ni sicer tako neumen, da bi si umišljal, da jo bo našel, a že to, da jo išče, mu daje smisel življenja. On je človek, ki ne bo nikoli popustil kompromisom in bo vedno iskal čistost v vseh odnosih, a v tem skorumpiranem svetu je to iskanje zaman. Čeprav na koncu filma ostane sam, brez vsega, ga prav to spet žene naprej. Kajti če bi dobil tisto, za čimer je stremel, bi verjetno lahko nehal obstajati.
 Zdi  se mi, da se bo veliko ljudi prav s tega vidika lahko poistovetilo z Emilom.
Kot ne bo podkrepljen Hiddinkov letošnji podvig, ki pa si kljub temu z vsem dolžnim spoštovanjem do obeh finalistov Liverpoola in Milana ter z vsem dolžnim spoštovanjem do drugega polfinalnega poraženca Chelseaja, v tem trenutku zasluži največje pozornosti. Fenomenalni Guus je namreč na obeh tekmah s svojimi večinoma neznanimi mladeniči na svoj - če hočete, korejski - način povsem nadigral veliki Milan in si ni le zaslužil nastopa v finalu, temveč si je morda zaslužil celo evropski naslov, ki ga na žalost številnih nevtralnih ljubiteljev lepega nogometa in trenerskih podvigov ne bo dobil. Hiddink je z vsako svojo potezo osmešil Milanove zvezde, še bolj je z vsako svojo potezo osmešil Milanovega trenerja Carla Ancelottija.
 Zdelo  se je, da je bila prav vsaka stvar, ki so jo naredili igralci PSV-ja, narejena zato, ker je to tako naročil Hiddink, in zdelo se je, da prav vse, kar ni uspelo igralcem Milana (in tega je bilo ogromno), ni uspelo zato, ker je Hiddink s svojim izjemnim predvidevanjem to preprečil. Na prvi tekmi v Milanu je Hiddinkovo mojstrstvo zelo uspešno skril izjemno nepravičen končni izid, tokrat pa je šel dolgo časa Nizozemcu na roko tudi zapis na semaforju. Dolgo časa je bil ogledalo njegovih genialnih potez, ki so se vrstile druga za drugo, njegove genialne strategije, ki je zvezala roke eni najbolj zvezdniških zasedb v evropskem nogometu.
Izbor novega papeža je le malokoga presenetil in
 zdi  se, da je razveselil precej manj ljudi, kot bi jih izbor kakega drugega imena za duhovnega vodjo 1,1 milijarde katolikov.
Opera Kurta Weilla Vzpon in padec mesta Mahagony v veliki festivalski dvorani bo brez dvoma med letošnjimi »hiti« Salzburškega poletnega festivala. Doslej je namreč v Mozartovem mestu še niso uprizorili in kot kažejo prvi odmevi, bo kljub pripombam predstava obveljala za dokaj uspešno. Kaj več bi težko pričakovali, kajti
 zdi  se, da je Weillova glasba v kontekstu druge operne ponudbe šibkejša, premalo operno izrazita; preveč se spogleduje z muzikalom, jazzom in na posameznih mestih lahkotnejšim, revialnim žanrom in songom, tako da jo bolj jemljemo kot dobro informacijo o velikem nemškem skladatelju, ki ga je bil nacizem preganjal, kot pa izjemno umetniško delo. Kot opera to ni, kot družbeno kritična satira pa ne funkcionira več.
 Zdi  se, da nič od tega. Zadnje napovedi za Slovenijo so izjemne, 2,5-odstotna rast BDP letos, dveodstotna rast prihodnje leto. Finančni minister Dušan Mramor je te napovedi hitro vgradil v nov predlog rebalansa proračuna za leto 2015. Čarobna formula: večja rast omogoča višji absolutni primanjkljaj in hkrati nižji primanjkljaj glede na BDP. Slovenija se res kar naenkrat zdi spet oaza v EU. Hitro raste, čeprav smo se še pred dobrim letom komaj rešili trojke. Novo čudo sveta.