Prikazujem 1-20 od 73.462 konkordanc.
 Zdi  se mi prav, da se zahteva dokaz o polnoletnosti, če naročiš alkohol, in vsaj po svojih izkušnjah sodeč, se ta zakon kar izvaja. Bi pa rekel, da mladi kar lepo sprejemamo utečeno slovensko tradicijo pitja, saj imamo v mislih, da se brez tega skoraj nismo sposobni zabavati.
Rekel mu je: »Poslušaj, Sean!
 Zdi  se mi, da vem, kaj ti zdajle roji po glavi. Montyjina ugrabitev, pri kateri si jo ti pošteno skupil? Imam prav?« Sean je prikimal. »Za tisto nesrečno nezgodo se ti iz vsega srca iskreno opravičujem. Ampak drugače ne bi mogel priti do svoje drage vnučke. Verjetno ti je povedala, da nisem bil takšen zlobnež do nje, kot vsi mislijo. Želel sem le biti v njeni bližini, jo spoznati. Vzljubil pa sem jo že po najinem prvem pogovoru, čeprav ji tega seveda nisem pokazal. Zato te prosim, da mi oprostiš za vse, kar sem ti hudega naredil. Mi oprostiš?« Monty se je zazrla v Seana in mu prikimala.
Način, kako je problem rešil Smole, je še posebej nenavaden. Kar se kipov tiče, jih je nekaj bronastih in nekaj kamnitih; bronasti v glavnem nadaljujejo njegovo znano motiviko »duhov« in sorodnih bitij, vendar je v nekaterih opazna tudi težnja k poudarjeno plastičnemu poenostavljanju ter sintetiziranju, ki je še bolj opazna v primeru kamnitih skulptur; zdi se torej, da kiparja opazujemo v prehodnem obdobju, pri čemer je naslednja stopnja sicer že nakazana, vendar še vedno docela odprta. Seveda pa so kipi zgolj del celotne postavitve: avtor jih je vdelal v steklene, v robovih grobo oblikovane ploskve, jim dodal še sorodne na steklo naslikane like ter vse skupaj končno postavil pred poudarjeno »akcijsko« poslikano steno. Ta je modra, zaradi česar celota učinkuje mediteransko;
 zdi  se, da smo se znašli v svetu, v katerem nad pramorjem plavajo tako duhovi kakor njihove stvaritve, iz kamna prebujene slutnje človeških figur. Svoje značilne poudarke je torej umetnik stopnjeval tudi v vsebinskem smislu: na tokratni razstavi nam ne predstavlja samo posameznih mitskih likov, ampak pred nami razgrinja celotno vizijo mitologije.
Ponferrada, 22. septembra (STA) - Avstralka Mancey Stewart je na kolesarskem svetovnem prvenstvu v Ponferradi osvojila zlato kolajno med mladinkami v vožnji na čas. Stewartova je na 13,9 kilometra dolgi progi za deset sekund ugnala Danko Pernille Mathiesen, še tri sekunde več pa je zaostala njena rojakinja Anna-Leeza Hull. Edina slovenska predstavnica Katja Jeretina je bila 43. "Vreme ni bilo najboljše, vendar sama obožujem dirkanje v dežju. Ko sem zjutraj videla, da dežuje, sem se kar razveselila. Vedela sem, da mi bo to ustrezalo. Poskušala sem čim manj zavirati in čim hitreje voziti skozi ovinke," je po dirki na severozahodu Španije povedala zmagovalka, ki je bila v konkurenci 49 tekmovalk najhitrejša praktično vso progo. Jeretina, ki je prvo sezono med mladinkami, je progo končala s časom 2:04 minute za zmagovalko, za stopničkami pa minuto in 50 sekund. "
 Zdi  se mi, da sem s progo kar solidno opravila. Nekaj treme je bilo prisotne, cesta je bila malo spolzka zaradi dežja, ampak to me ni preveč oviralo. Najbolj zahteven je bil klanec, ki je bil res kar težak," je po dirki povedala Slovenka. Ob 14. uri se bo začel še kronometer za mlajše člane, slovenske barve pa bo branil David Per.
Navratilove ne moti, da je bila Wozniackijeva številka 1 konec leta 2010, moti jo, da je bila prva konec lanskega leta. "Petra je lani osvojila dva velika turnirja - Wimbledon in zaključni turnir. Obenem pa še ne šteje pokal Fed. Davisov pokal pri moških šteje, Fed pri ženskah pa ne!? Kot da bi bila Kvitova kaznovana na vsakem koraku. Ni treba Caroline pojasnjevati, zakaj je številka 1, WTA bi morala pojasniti." Wozniackijeva bi kritike utišila le z zmago v Melbournu. V prvem tednu je igrala zelo prepričljivo.
 Zdi  se, da sta ob Kvitovi pred dvoboji četrtfinala glavni favoritki za končno zmago. Danko preizkus čaka že v četrtfinalu, ko bo na drugi strani mreže stala Belgijka Kim Clijsters.
Ko sva potem s cmoki v grlih, pripravljena na hudo bitko z neizprosnimi silami narave, prispela v katero od izginulih mest, je zmeraj sijalo sonce, ceste so bile dolgočasno peruanske – se pravi luknjaste, železniški tiri so še zmeraj tekli bolj ali manj vzporedno in hiše, če jih ni odpihnilo indijansko smrčanje, so vse še vedno stale. Poročanje o dogodkih, o ljudeh in o krajih se v Peruju nujno nagiba k pretiravanju in dramatizaciji. Taka je tudi peruanska duša. Peruanski nogomet, na primer, ne gradi na zaprti igri in taktičnem čakanju na prvo nasprotnikovo napako. Igralci so veliki zvezdniki, ki simulirajo igro na vse ali nič. Važna je napetost, ekspresivnost, dogajanje, spektakel – in ta mora biti čustven, poln preobratov, presenečenj in v svojem dramatičnem zaključku nadvse usoden. Komunikacijske razdalje med soljudmi so zelo majhne, in razlika med tem, ali časopisi pišejo o novinarskih racah ali potopu, ki ga je preživelo le nekaj gosi, ni nič večja. Tako sva marsikje brala časopisne članke, pospremljene s katastrofičnimi fotografijami odplavljenih cest, vasi, celih delov mest, iz katerih sva bila pravkar prišla, ne da bi tam opazila kaj več kot par kapljic popoldanske plohe in drobnih curkov, ki so se zaspano vili po izsušenih strugah rek. Kljub temu, da sva ves čas potovala v času deževne dobe, je šele sedaj, zadnjo noč najinega potovanja, prvič zares močno deževalo.
 Zdelo  se je, da je bil Illapa to noč zares besen. Ob enajstih zvečer so v sobi utripnile luči. Od zunaj je bilo moč slišati električne poke. Skozi okno sva lahko videla, kako nad jezercem, v katerega se je v nekaj urah spremenilo križišče pred hotelom, v velikih lokih švigajo iskre pozibavajočih se električnih vodov, ki so nekaj hipov zatem dokončno popustili in mrtvo obviseli čez cesto. Bili smo v temi. Z žepno baterijo v roki sem se spustil do recepcije s slutnjo tega, kar bi lahko zagledal. In res: moški del uslužbencev in gostov hotela je stal med široko razprtimi vhodnimi vrati in se kratkočasil z opazovanjem dogajanja na cesti. Zavoljo potrgane električne napeljave je v nekaj minutah na križišču nastal velik prometni zamašek. Globoko v vodo pogreznjeni avtomobili so se nerodno obračali, ne vede kam, medtem ko je bliskalo in grmelo in so med njimi slalomirali okretnejši vozniki rikš, ki jim je voda segala do gležnjev. Kakšen spaktakel! Kakšni vživeti vzkliki hotelskih gostov! Kakšni komentarji odraslih otrok, ki jih je nesreča tokrat zaobšla! Kakšen huronski smeh, dež, veselje, še enkrat dež in kaos! Que Riiiicoooooo!
"Igor ta hip pripravlja ilustracije za četrto knjigo o žlopih. Še preden jo bo Prešernova družba natisnila in ponudila bralcem, bova zagotovo dorekla že tudi vse o naslednji. Gre namreč za nadvse uglašeno sodelovanje, ob katerem si pri izvedbi sicer res deliva delo, so pa zato ideje in rešitve bolj ali manj skupne. Ali z drugimi besedami:
 zdi  se mi, da se uspešno dopolnjujeva in da nastaja serija knjig, s katero sva oba zadovoljna.
Odprto teniško prvenstvo Avstralije je vsako leto prvi izmed turnirjev velike četverice. Od zadnjega, odprtega prvenstva ZDA, so minili štirje meseci. V tem času je bilo lani na sporedu nekaj večjih turnirjev, na čelu z londonskim mastersom, a
 zdi  se, da bo pravi pokazatelj moči šele avstralski grand slam. Večina najboljših igralcev na svetu, z izjemo Špancev in Argentincev, ki so na začetku decembra igrali v finalu Davisovega pokala, je imela pred novim letom dober mesec dni časa, za počitek in pripravo na novo sezono. Ta se je začela takoj po novem letu z nekaterimi turnirji v Aziji in predvsem v Avstraliji ter Novi Zelandiji, s polno paro pa se bo nadaljevala z melbournskim grand slamom. Ne glede na potek dogodkov v zadnjih mesecih je prvi favorit spet Đoković, ob "Noletu" pa so glavni kandidati za zmago preostali trije od veliki štirih Švicar Roger Federer, Španec Rafael Nadal in Britanec Andy Murray.
»Prepogosto se mi ob koncu zašibijo noge in se tako ne morem ustrezno zbrati. Zdaj si le želim, da bi do SP napredovala, saj tudi tek ni takšen, kakršnega sem nedvomno sposobna. V prejšnji sezoni sem bila že hitrejša, a
 zdi  se mi, da smo takrat med pripravami več pozornosti namenjali prav treningom hitrosti. Tokrat smo pogosteje opravili bazično vadbo,« razmišlja o vzrokih dosežkov pod osebnimi visokimi pričakovanju 24-letna reprezentantka. Največ zaskrbljenosti je opaziti pri Andreji Mali (55.), ki se je pred enim letom tu razveselila 4. mesta, Lucija Larisi je z 51. mestom dosegla svojo najvišjo uvrstitev sezone.
Napovedane kvalifikacije za štiri tekmovalce, ki se bodo pridružili četverici že postavljenih slalomistov (finalisti Wengna Dragšič, Mlekuž in Valenčič ter Andrej Šporn kot tretjeuvrščeni lanske slalomske razvrstitve evropskega pokala), so včeraj odpadle. Mitja Kunc je namreč začutil močne bolečine v predelu prsnega koša, skoraj zagotovo so posledica udarca kola, ki se ga niti ne spominja. Naš veteran je včeraj obiskal dr. Radoslava Marčana v Valdoltri, ki ga je pomiril, češ da ne gre za hujšo poškodbo, čeravno je zelo neprijetna, predvsem pa boleča. Mitja Kunc bi najbrž v nedeljo lahko štartal na kitzbüchelskem slalomu, toda ker se ni udeležil kvalifikacij, bo moral ostati doma. Dr. Marčana je obiskal tudi Andrej Šporn, ki ga je po zadnjih treningih močno uščipnilo v hrbtu. Bolečine so po infuziji popustile, in ker si Kranjskogorčan zelo želi nastopa na tej tekmi, mu ga je zdravnik dovolil. Če Šporn ne bi mogel nastopiti, ga ne bi mogli zamenjati, ker je njegovo mesto na tekmah svetovnega pokala zunaj slovenske slalomske kvote, pridobljeno v evropskem pokalu. Zdravstvene težave ima tudi Aleš Gorza, ki mu je pred dnevi med igranjem nogometa počila kost palca na nogi, prav včeraj pa je na zadnjem treningu v Podkornu padel in si poškodoval še palec na roki. Trdno je odločen, da bo kljub vsemu tekmoval. Jure Košir, v Wengnu je staknil virusno okužbo, je medtem že okreval in tri dni treniral na polno, a
 zdi  se, da mu je bolezen kljub vsemu pobrala nekaj moči.
IZ OBČINSKE HIŠE V središču Postojne smo nekaj mimoidočih občanov povprašali ali se jim zdi, da sta v občini Postojna vas in mesto dovolj povezana, na katerih področjih se jim zdi, da sta povezana in kaj bi lahko v prihodnje utrdilo vez med vasjo in mestom. Mihaela Horvat, osnovnošolka Se mi zdi, da sta mesto in vas malo povezana, ampak ne preveč. Najbolj so te zabave, kot je Krompirjeva noč, kjer so povezani Postojnčani z vasmi, pa turizem. Pri turizmu bi se dalo še povezovati, kakšno zanimivost. Da bi peljali osnovnošolce v vas, to ne. Preživeli bi tisti dan, ne bi bilo pa velikega navdušenja. Bruna Stegel, upokojenka Vem kaj se dogaja v Postojni, več kot toliko pa tudi ne. V Postojni je veliko osnovnošolcev iz vasi, tako da se tudi Postojnčani družijo z njimi in imajo stike z vasjo. Tudi moji vnuki hodijo recimo v Bukovje in Gorenje. Tako, da če bi imel kdo željo, bi se ga že peljalo na vas. Seveda bi bilo zanimivo, če bi kmetje vozili pridelke po domu. Predvsem za bloke, privatne hiše imajo pa verjetno vsaka svoj vrtiček. Vprašanje pa je, kako bi to kaj uspelo. Damjana Blažek, zaposlena Ja, na vasi se več dogaja kot v mestu. Včasih sem bila iz vasi, sedaj sem pa v mestu, tako da vem, da se veliko dogaja po vaseh, kot so Šmihel, Ubeljsko. Postojnčane bi težko povezali s temi vasmi, ker so navajeni, da ostajajo doma in tudi če se kaj dogaja, je slabo obiskano. Vaščane bi lahko povezali s tržnicami, ker se mi zdi, da se to kar dobro prijema, mlekomat je tudi ena taka stvar. Na področju turizma so turistične kmetije, drugega pa ne vidim. Anja Kocman, študentka
 Zdi  se mi, da so vasi in mesto od vedno ločeni. Sicer ne vem, kako je na uradni ravni, drugače pa se mi zdi, da je ena identiteta Postojna, ostali se pa povezujejo čisto na svoj način. Kar se tiče turizma, se mi zdi, da se v zadnjem času stvari premikajo. Recimo hoteli, ki so začeli sedaj s to ponudbo kolesarskih stez in podobno. To se mi zdi v redu. Lahko bi se še malo povezali s turističnimi kmetijami, da bi imeli turisti širšo ponudbo, da ne bi hodili recimo samo v Postojnsko jamo. Mogoče se mi zdi malo napaka, da tudi sama Postojna ni dobro povezana s Postojnsko jamo. Glede pridelkov mislim, da nujno potrebujemo tržnico, saj je pomemben del identitete mesta, ker ima po navadi funkcijo oživljanja mestnega jedra in mislim, da jo zelo pogrešamo. Super se mi zdi povezovanje na kulturno umetniški ravni, ker se mi zdi, da se lahko recimo z revijami pevskih zborov, ali pa v končni fazi z moto zbori v Hruševju, z Zmajem in podobnimi zadevami, ljudje povežejo. Ljudje iz vasi pridejo v mesto, ljudje iz mesta pa na vas. Tega bi moralo biti še več.
 Zdi  se, da je vse skupaj le draga psihološka igra, kjer je do potankosti določeno, kaj in kako govori tisti, ki vas v »firmo« povabi. »Imam posel, ki bi ga lahko delala skupaj. Rad bi to delal s teboj, ker si pravi. Plača 3000 do 5000 nemških mark,« je zapisano v rokovniku. Če na začetku preveč sprašujete vam odgovorijo, »…da pa mogoče le niste pravi za to…« ali pa se držijo zapovedi, da vam morajo odgovarjati z vprašanji ali pa obrniti pozornost na drugo stvar. Ko vas ponovno pokličejo, se dogovorijo z vami za uro sestanka, ki naj bi bil ob 17. uri, takrat vam t.i. asistent razloži, da: »…vse kar vas stane so osebni podatki in, ja, skoraj bi pozabil, 140 kun za takso in papirologijo…« Če razgovor ne uspe, potem: »…pusti to budalo, greva pozvat drugega…«
Zelo sem zadovoljen z realizacijo trga in ponosen sem nanj. Res pa trg še ni dokončan in res je tudi, da je nekaj nerodnosti. Mislim pa, da smo v danem stanju zelo veliko naredili. Sem tudi zadovoljen, ker so občutki ljudi o tem trgu tako različni.
 Zdi  se mi, da smo dregnili v srž Celjanov. Začeli so razmišljati. Če arhitektura postane predmet debat, je to lahko le dobro. Glavna zadrega pa je, ker smo skušali v njem ujeti vse - preteklost, sedanjost in prihodnost, pa nam to ni v celoti uspelo.
Z Dunaja so sporočili, da je bilo prejšnji teden za sod nafte (159 litrov) odšteti 26,97 dolarja, teden dni prej je bila povprečna cena 26,05 dolarja.
 Zdi  se, da je izvoznicam uspelo, potem ko so marca znižale dnevno proizvodnjo za milijon sodov (na 24 milijonov na dan), zvišati ceno soda nafte na njim ugodno povprečje (več kot 25 dolarjev za sod).
Po vsem povedanem je menda jasno, da za električne vetrnice na tej planoti ni prostora. Nekako prevelike so.
 Zdi  se, da povsem zadoščajo narcise. Tudi prehrupne so. Bati se je, da bi preglasile škrjance in strnade. Kdor koli bi že gradil te v tem prostoru povsem odvečne naprave, bi zemljišče razril neprimerno bolj, kot to počnejo vsako noč divji prašiči, iščoč sladke korenine.
Vznemirjenosti zaradi treme se pridruži še zaskrbljenost: "Upam, da ne bo nihče opazil, kako se potim. So po mojem glasu že vsi ugotovili, kako sem nervozen? Kaj bom storil, če ne bom vedel, kako naj nadaljujem? Kaj si bodo mislili o meni? Zdaj nikakor ne smem izgubiti glave.
 Zdi  se mi, da tega ne bom zmogel." V hipu boste izgubili rdečo nit, se začeli še bolj potiti, jecljati in se na koncu popolnoma zmedli.
Najprej opazimo, da so zgodbe postavljene v okvir; uvodna in zaključna se od drugih nekoliko razlikujeta in kažeta eruditskega, metafikcijsko ozaveščenega pisca, ki se zaveda, da je že (skoraj) vse napisano, da se literatura vedno reciklira in obnavlja s kompilacijo že znanega, zato se spretno giblje med stili in priklicuje literarne reference; najprej nam prikliče Borgesa in njegovo obsedenost z iskanjem resnice v knjigi, kar se pokaže za usodno. Pa ne v skladu z (muslimanskim) prepričanjem, da je življenje vnaprej napisano v knjigi, temveč gre za pozabljen rokopis v antikvariatu, zaradi katerega se lastniku izmaknejo tla pod nogami. Natančneje: lestev. Zbirko zašpili zgodba o piscu, ki ga muči, kako bi posodobil prebrano predlogo, da ne bi izpadla kot čisti ponaredek in kraja, govori torej o zagatah pri pisanju, hkrati pa se sklicuje, vsaj v besednjaku in besedah, ki gomazijo v podzavestne, na šahovsko partijo iz uvodne zgodbe. Vmes so različne šahovske postavitve literarnih junakov, sredica zbirke je sestavljena iz na enotno vižo uglašenih, morda ne bolj neposrednih in iz izkušenj, pa še vedno ozaveščeno in distancirano izpisanih ironičnih zgodb, postavljenih bolj v ta tukaj in zdaj; večinoma gre za spodletela ali kako drugače zgrešena prešuštva, za zveze, ki obetajo, vendar že kmalu trčijo ob lastne omejitve. Ljubezenske štorije o neuspehu, ki se vrstijo v Zagatnih zgodbah in preigravajo različne položaje in lege v odnosu med večinoma drugje poročenima moškim in žensko, so namreč nadaljevanje temeljne nezmožnosti in neizpolnjenosti Bergerjevih literarnih oseb;
 zdi  se, da je ljubezenski odnos, v katerega se bolj kot iz poželenja spuščajo z željo, da bi presekali ter razbili družinsko in službeno monotonijo, samo še zadnji poskus, da bi si vrnili ugled, da bi vsaj za hip v lastnih očeh veljali za uspešne, konkurenčne drugim, da bi se pokazali njihov presežek, izrednost, individualnost. Vendar se tudi drugi drugi, tisti novi in še neiztrošen obet, izkaže za napačno in pogubno zrcalo; pa ne zato, ker bi šlo za fatalne ženske in strasti, ne, nasprotno, osebe stopijo v situacije, iz katerih so ravno zbežale, ponošeni copati, za katere se ob iniciacijskem vstopu v stanovanje ne upajo vprašati, čigavi so, pa postanejo simbol nepreklicne vnaprejšnje obnošenosti in izrabljenosti sveta.
Mateja: "Čutiš obveznosti do svoje mame in
 zdi  se ti, da bi Pavel lahko pokazal malo več pozornosti."
»Je pač tako, da ima košarka na Otoku podobno težo kot pri nas kriket. Dobro vem, kaj Slovenija pomeni v evropski košarki in kaj košarka v Sloveniji,« je priznal tudi angleški selektor, Laszlo Nemeth. Na tiskovni konferenci pa vendar ni želel odgovoriti na vprašanje, če so njegovim košarkarjem pred letom pomagali do zmage tudi sodniki, kot je vztraja Slobodan Subotić: »Ne
 zdi  se mi moralno ocenjevati poklicne kolege. A četudi bi želeli podkupiti sodnike, zato nimamo denarja. V Slovenijo smo pripotovali s kombiji in najcenejšimi sedeži Ryanaira, doma pa komaj zberemo denar za žoge.«
Prvo in najtežje med njimi je povezano z ustanoviteljstvom javnih zavodov v kulturi ter njihovim financiranjem. Predloženi zakon določa, kako naj bi zadeve tekle naprej. Občine, ki jim bodo naložene z ustanoviteljskimi pravicami in pristojnostmi nove naloge, bodo dolžne zagotavljati del sredstev.
 Zdi  se mi prav, da smo se v državnem zboru najprej lotili urejanja organizacije in financiranja kulture, saj bo zakon o financiranju občin moral vsebinsko slediti temu zakonu in ga v svojih določbah ustrezno upoštevati. Če se to ne bo zgodilo, bosta zakona v razkoraku, česar pa si ne bi smeli dovoliti. Med ljudmi, ki so kulturi in njenim vrednotam naklonjeni, je potrebno izkoristiti ugoden trenutek in izoblikovati predlog krovnega zakona tako, da mu bo lahko novi zakon o financiranju občin le učinkovito sekundiral.